Revija SRP 133/134

Peter Amalietti

 

TRI KROTKE ZGODBE

 

Obdelujte svoj vrt!

 

TO ZADNJO POVED Voltairovega Kandida ali Optimizma je seveda mogoche razumeti najmanj na sto in en nachin.

Realist z lastnim vrtom ga bo seveda (lahko) razumel kar dobesedno, vzel v roke vile in zachel trositi po njem gnoj.

Realist, ki nima lastnega vrta, si bo zaradi tega Voltairovega nasveta zachel morda prizadevati, da si vrt kupi ali vsaj najame in ga zachne obdelovati.

Pesimist, ki nima vrta, bo nad tem nasvetom zamahnil z roko in vzkliknil, le zakaj bi chlovek sploh obdeloval svoj vrt, che pa prideta tocha in zmrzal in spridita ves pridelek, da o srnah, ki ti mimogrede pozobajo vso zelenjavo, niti ne govorim!

Pesimist, ki sicer ima svoj lastni vrt, vendar pa je povsem zanemarjen in zato prav ubog zhe na pogled, bi izjavil: Lahko je tebi trositi modrosti, vendar pa povej tudi, kdo mi bo jalov vrt obdelal, sam se ga raje niti ne dotaknem. Che se samo spomnim na vse trne na vrtu, me kar strese in me zapusti sleherna zhelja po tem, da bi se sklanjal in se packal z umazano prstjo!

Optimist, ki ima velik in bujen vrt, njegova sadna drevesa pa se shibijo pod tezho slastnih plodov, bi prikimal in rekel: Saj to tudi sam vedno rechem.

Optimist, ki nima svojega vrta (na primer moja malenkost), bi ta modri pisateljev nasvet (Voltaire je bil prvi modrec zahodne civilizacije, ki je vzel v roke pero in svoje zhlahtne spise zachinil z veliko modrostjo) razumel kot prispodobo chlovek sam je tisti vrt, ki ga mora obdelovati. Tega seveda ne more imeti za svoj poklic, saj tudi sama beseda obdelovanje lahko neposredno pomeni, da chlovek svoj vrt obdeluje ob delovanju, torej v prostem chasu in kot igro. Delo, ki ga opravimo, medtem ko smo se igrali, ni pravo delo, pa cheprav je sicer bolje opravljeno ali narejeno, kot che bi to delo delali poklicno. Seveda obstajajo tudi poklicni vrtnarji, in ko bom naposled imel svoj lastni vrt, ki bo seveda velikanski, bom zanesljivo zaposlil vsaj enega vrtnarja, she raje pa vrtnarico, she zlasti mlado in brhko, in morda sem res optimist, vsekakor pa nisem tudi norec, da bi lahko upal, da bi moja boljsha polovica na kaj takega kdaj tudi pristala. Pravzaprav moja boljsha polovica le redko pristane na karkoli. Che she malo bolje pomislim, je pravzaprav zadnjich pristala na moj predlog in se strinjala z njim, ko sem jo zaprosil za roko. Zdaj sicer vem, da sem to storil v trenutku hude neprishtevnosti in v chasu, ko se mi je v zhivljenju edinkrat dogajalo, da sem imel v glavi dva glasova, ki se nista strinjala o prav nichemer. In v tistem chasu mi je tisti ta slabi glas rekel Zaprosi vendar to dekle za roko, boljshe menda ne najdesh! Tisti moj drugi, dobri in pametni glas v moji glavi pa je kar trmasto molchal, najbrzh uzhaljen, ker ga prejshnji vecher nisem poslushal in sem vso noch raje popival. Ko sem jo torej po nasvetu svojega zlobnega glasu zaprosil in je Ofelija pristala, ne da bi kaj veliko omahovala, je bilo to prvich in zadnjich, da se je strinjala z menoj, vendar to seveda ni nich presenetljivega. Presenetljivo je, da se je po najini poroki eden od obeh mojih notranjih glasov umaknil, ne vem sicer natanko, kateri od obeh glasov je ostal, katerega pa je izrinila moja nova soproga, ki je v moji glavi prevzela vlogo drugega glasu, le da sem ga slishal skozi ushesa. Njen glas pa je najbrzh njena najbolj neprijetna telesna znachilnost, lahko bi rekel tudi hiba. Moja boljsha polovica namrech res ni prav nobena lepotica in najbrzh so se je v vrtcu njeni vrstniki bali in izogibali, od chesar si she do danes ni povsem opomogla. Malce shkili, njeno levo oko je sivo, desno pa modro, ob nekaterih prilozhnostih pa se to zamenja, v vsakem primeru pa zna chloveka pogledati tako ubijalsko, da bi pravzaprav lahko ubijala zhe samo s svojim pogledom, vendar pa je njeno glavno muchilno orodje strupen in dolg jezik. Skratka, je bolan chlovek, bolje recheno takshna zhenska, ki sploh ne bi opazila, che bi jo pichila strupena kacha, strupenjacha pa bi poginila zaradi zastrupitve.

Ja, ko zachnem govoriti o svoji boljshi polovici, hitro zaidem drugam in se razgovorim o kachah. To je zagotovo posledica tiste legende o raju ali paradizhu pa kachi, drevesu spoznanja, znanju, Evi in zlu. No, che se vrnem k svoji temi, moja boljsha polovica torej res ni lepotica. Sam sem se z njo porochil preprosto zato, ker je bil chas, da se poshten moshki mojih let pach ozheni, in tisti glas mi je zagotavljal, da boljshe ne bom nikoli dobil. No, che v sili vrag celo muhe zhre, zakaj za vraga je torej ne bi ozhenil? Nekaj pa sicer mora imeti pod palcem, vendar je zame pomembna predvsem dobrota chloveka oziroma v tem primeru srchna dobrota zhenske. Pred poroko je sicer nisem dovolj spoznal, da bi se lahko preprichal v njeno dobroto, vsekakor pa sem videl, da kaj hudo zlobna tudi ne more biti. Ni pretepala ne zhivali in ne ljudi – vsaj ne pred menoj – in pred poroko je prav chudezhno brzdala tudi svoj strupeni jezik.

Po poroki se je vse spremenilo, moja boljsha polovica, oblechena v hlache, je po cele dneve postopala po najinem domu kot kak pav in s strupenim jezikom bichala vse, kar se ji je prikazalo pred ochmi. Vsak, ki je prestopil prag najinega doma, je dobil svoj odmerek njenega zholcha. V tem pogledu, to ji pach moram priznati, je Ofelija pravzaprav zelo demokratichna – nadere in potolche prav vsakega, ki se jo drzne ogovoriti ne glede na povod ali prilozhnost. Pri vsem tem 15 pa je seveda tudi nekaj izjem oziroma ljudi, s katerimi je preklemansko ljubezniva, in jaz, njen cenjeni soprog, res ne sodim mednje. Sami si lahko mislite, s kom ravna sposhtljivo – s svojimi priletnimi starshi, zhupnikom, zhupanom in nekaj starimi klerikalnimi devicami, s katerimi se srechujejo na chajankah. Ta njihova neumna srechanja bi sicer moral v resnici blagosloviti vsakich znova, saj je to ena redkih prilozhnosti za moj domachi oddih. To so tisti trenutki mojega zhivljenja, zaradi katerih kljub vsemu optimistichno vztrajam in prenasham svoj krizh na tej kalvariji, ki je zhivljenje slehernika, le krizhi se razlikujejo – za ene je to njihova zhena, za druge zdravje, za tretje vechno pomanjkanje denarja in tako naprej.

Po najini poroki sem hitro uvidel, da soproga pravzaprav nima nichesar drugega kot obleke in drugo damsko kramo, njen ochka tudi ni prilozhil nobene dote, nikoli nisem tega sicer razumel, saj res ni siromak, razen seveda v duhu, saj je njegova zhena, torej moja tashcha, zgolj ostarela razlichica svoje hcherke, torej moje soproge. Na srecho pa prihajam iz premozhne hishe in mi je oche zapustil dovolj, da lahko zhiviva, kot pach zheli moja boljsha polovica. Dejstvo, da ne morem vech odlochati o lastnem zhivljenju, me je po poroki sprva nekaj chasa malce motilo, ko pa sem se z njim sprijaznil, sem odkril, da so tako stvari she bolj preproste, saj mi dopushchajo vsaj malce oddiha, ker si mi ni treba beliti glave z vprashanji, kam bova odshla na dopust, koga bova povabila na vecherjo, koga pa ne in zakaj ne, katerih druzhabnih prireditev se bova udelezhila in kdaj bova z njih odshla domov. Ta moj zakon me je zachel vse bolj spominjati na tisto leto in pol, ko sem kot navaden peshak sluzhil vojashki rok. Vojaku sploh ni vech treba misliti, ker mu vse povejo chasniki. No, najin dom je nekakshna vojashnica, ona pa njen komandant. Udobno je, che lahko chlovek pozabi na skrbi, katere sicer bremenijo vech kot polovico chloveshtva, namrech kaj bodo jedli, oblekli, kupili, prodali, zgradili ali podrli in tako naprej. Obstajamo namrech v minevajochem toku in kar obstaja, je pravzaprav zhe minilo, in kar se she ni, se je v resnici zhe zgodilo. Ko pa se res zgodi, je bilo vse skupaj le blodnja.

Nisem prvi, ki je odkril blodnjavost nashega obstoja in tudi Sokrat ni bil prvi, ki je to spoznal, vendar pa me z njim povezuje tudi to, da je bila njegova soproga nekakshna antichna dvojnica moje boljshe polovice. Sokrat jo je vselej zagovarjal in ljudem razlagal, da postane chloveku, ki ima tako zelo naporno in techno zheno, vse drugo v zhivljenju povsem lahkotno, chim mu njegova boljsha polovica izgine izpred ochi.

Che se she spomnite, sem se na zachetku razglasil za optimista (brez vrta) in tudi ni moja navada, da bi klevetal druge ljudi, she najmanj pa lastno soprogo. Zato tudi ne bom opisal njenega ravnanja z nasho sluzhinchadjo – sicer imamo eno samo sluzhkinjo, vendar moja boljsha polovica govori o njej vselej v mnozhini – sluzhinchad, saj meni, da bi morala pri hishi imeti najmanj tri 17 sluzhkinje, kot jih ima njen ochka. To svojo edino sluzhkinjo si res hudo privoshchi in to mi je v veliko tolazhbo, da namrech z menoj ne dela najslabshe, temvech da najslabshe dela s to nesrechno kmechko bunko s chrnimi dlachicami pod nosom, ki je vselej oblechena v ohlapno chrno haljo in bel predpasnik, in ki kljub mladosti premore prav toliko spolne privlachnosti kot kamniti obcestni miljnik. Spominjam se dneva, ko je moja najboljsha polovica izbirala novo sluzhkinjo, ker je prejshnja odshla v invalidski pokoj, zaradi njenega maltretiranja so ubozhici namrech povsem popustili zhivci. No, kot sem rekel, se zelo dobro spominjam dneva, ko jo je obiskalo vech gospodichen, ki so se vse potegovale za to delo. Dve ali tri sta bili tako michni, da bi si chlovek prste kar obliznil, dve pa sta bili prav grdi. In ena od njiju je prav ta Marichka, ki je bila med vsemi kandidatkami najgrsha. Toliko o brhki vrtnarici, ki je ne bom mogel nikoli najeti.

Po naravi sem sicer optimist, vendar pa se malce nagibam tudi k fantaziranju, kot ste najbrzh spoznali zhe sami, pravzaprav se mi vse bolj dozdeva, da je lahko optimist le chlovek z bujno razvito domishljijo in to na pozitivni nachin, v nasprotju s pesimistom, chigar domishljija je povsem usmerjena v negativno. Optimist vidi luch tam, kjer optimist benti chez senco, optimistov kozarec je napol poln, pesimistov pa napol prazen. Mojo soprogo lahko prenasha samo optimist, pesimist bi zhe zdavnaj dvignil roko na samega sebe, mi, optimisti, pa vselej chakamo na luch, ki prej ali slej posije na koncu dolgega temachnega predora, imenovanega zhivljenje.

Moja boljsha polovica se rada popraska tam, kjer je ne srbi, svoj nos pa vedno znova vtika v stvari, ki se je ne tichejo. She zlasti kadar so te stvari moje in ker so vse stvari moje, se nenehno vtika vame. V prvih letih najinega zakona, ko sem shele nabiral prve zakonske izkushnje, sem se chudil Americhanom, ki so svojim nekdanjim soprogam pripravljeni odstopiti polovico svojega bogastva in jim nato izplachevati she mesechno rento vse zhivljenje. Danes pa jih povsem razumem, saj stiska dela chudezhe. Podobno kot je bil menda nek angleshki kralj po izgubljeni bitki pripravljen zamenjati kraljestvo za konja (da bi lahko pobegnil), tudi Americhani, ki jim denar sicer pomeni vse, prepustijo svojim nekdanjim soprogam pol svojega bogastva zgolj zato, da jim lahko pobegnejo.

O tem sem zhe neshtetokrat razmishljal tudi sam, da bi se namrech nekega lepega dne kar nekam izgubil, pustil vse svoji boljshi polovici in nato poskushal postati celovito in samostojno bitje oziroma moshki. Che torej ostajam na svojem domu s svojo soprogo, je to bolj zaradi moje navezanosti na svojo posest kot pa nanjo. Res pa sem se na soprogo zhe kar navadil in sicer zhe toliko, da je ne bi hotel zamenjati za kakshno boljsho, cheprav bi si s tem zanesljivo izboljshal svojo boljsho polovico. To je nedvomno res lepa in optimistichna misel. Kot optimist pa tudi verjamem, da je zaradi njene strashne strupenosti in 19 jezikavosti verjetnost, da se bo kdaj ugriznila v lastni jezik in umrla od zastrupitve, iz dneva v dan vechja. Razen velike demokratichnosti, o kateri sem zhe porochal, svoji soprogi ne bi mogel pripisati kakshnih posebnih vrlin, she manj pa kreposti. Che pa sem iskren, tudi sam nisem kaj veliko boljshi, niti nisem lep niti dober in nimam prav nobene kreposti. V nasprotju z mojo nepotrpezhljivo soprogo, ki bi za vse zhelela, da se je zgodilo zhe vcheraj, pa sem sam preklemansko potrpezhljiv chlovek, zato bom potrpezhljivo obdeloval svoj vrt in chakal, da zlo pokoncha samo sebe, bolje recheno, da se moja boljsha polovica ugrizne v lasten jezik. Potem pa se bo zhe zgodila bozhja volja, saj che naju je zdruzhila, naju lahko tudi razdruzhi, Bog je milosten in milostljiv.

Se pa tudi sprashujem, kdo neki si je izmislil ta ustaljeni ljudski izraz – boljsha polovica. Najbrzh kar boljshe polovice same.

 

P.S.

Prav tedaj, ko je bil ta moj spis zhe pripravljen za natis, pa sem iz zanesljivih virov (namrech francoskih jezikoslovcev) izvedel, da so se v Voltairovem chasu na francoskem dvoru s tem stavkom, mislili na neki povsem drug vrt, pravzaprav vrtichek, ki ga dekleta skrivajo in ljubosumno hranijo zase (seveda le do preklica!), pozneje pa, ko postanejo zhenske, ga rade in z velikim veseljem prepustijo v obdelavo strumnemu vrtnarju, da obdela vsako njegovo posebej, nato pa she vse skupaj. Seveda ne moremo vedeti, na kaj natanchno je mislil pisatelj, ko je svojemu junaku Kandidu polozhil v usta te sklepne besede romana, vsekakor pa je tudi to prav mozhna in celo verjetna razlaga tega zadnjega pisateljevega sporochila v tej tako ocharljivi in berljivi knjigi. Sam pa sem zdaj prisiljen celoten sestavek spisati na novo, saj je treba v primeru, ko se pojavijo novi zgodovinski dokazi, tudi zgodovino napisati na novo.

Torej: obdelujte svoj vrt, ne pa tujega!

 

 

Gostilnishki pogovor o zhivljenju

 

»VSAKO ZHIVLJENJE JE umetnishka slika, ki je nihche ne vidi,« je z mirnim glasom izrekel Pablo in odlozhil kozarec z vodko na do sijaja zloshcheno mizo, pri tem pa se je nasmehnil svojemu dragemu sogovorniku, staremu prijatelju, s katerim sta se zhe od nekdaj redno sestajala v tej gostilni na klepetu ob kozarcu.

»Ko rechesh 'zhivljenje', si nemo izrekel tudi 'smrt',« je odgovoril brkati in chrnolasi Ortiz z ochali z zlatimi okvirji in pri tem dvignil chasho. »Ja, zagotovo, pa vendar je tudi res, da kdor v zhivljenju ni ljubil, ni zares zhivel,« je zatrdil Pablo. »Bozhanska iskra zhivljenja namrech razsvetljuje vechnost in vechnost minevanja je minevanje vechnosti. Razen sedanjosti tega trenutka je vse drugo v nashem zhivljenju chista fikcija, moj dragi prijatelj.«

»Umetnost je zhivljenje, ki posnema zhivljenje,« mu je odgovoril Ortiz. »Sicer pa me prav nihche ni vprashal, che hochem zhiveti, niti me ne bo nihche vprashal, che hochem umreti.«

»Zhivljenje je bozhanska igra zavesti in zavestna igra bozhanstev. Osvestiti se zhivljenja samega pomeni zavedati se svoje lastne biti,« je skoraj vzneseno izjavil Pablo.

»Zhivljenje ni shala, je rekel shaljivec in umrl.

Ha! Ha! Ha!« se je zasmejal Ortiz.

»Ja, zhivljenje je kot kozarec vodke: sprva malo peche, kmalu pa ne chutish nich vech,« je rekel Pablo in znova napolnil njuna kozarca.

»Moj dragi Pablo, dokler smo v zhivljenju na milost in nemilost izrocheni svojim chustvom, plujemo med Scilo in Karibdo svojih strahov.«

»Zares lahko zhivimo edino v sedanjosti. Ljudje govorijo nekaj o tem, da imamo vech zhivljenj, jaz pa trdim, da she tega, ki ga zdaj zhivimo, nimamo, mar ni res, Ortiz?«

»Che je zhivljenje trpljenje, je smrt blazhenost in uzhitek, nikar ne pozabi tega, Pablo!«

»In zato je umetnost zhivljenja najvishja, vrhovna, prva in zadnja umetnost. Zhivljenje je pridobivanje izkushenj, katerih skupek rodi modrost.

Pomanjkanje modrosti v zhivljenju ne moreta nadomestiti niti pamet niti srecha.«

»Pa vendar, Pablo, chemu zhivimo, ne ve nihche.« »Zhivljenje je vechno. Menjajo se le njegove oblike, oblike zhivljenja pa so raznotere. Enako kot je ljubezen vechna, le da se menjajo predmeti njenega pozhelenja.«

Ortiz je tedaj vstal s svojega stola in dvignil kozarec visoko predse ter glasno zrecitiral:

»Brez modrosti ni pameti nikoli zadosti. Modrost je most k resnici. Osvojiti modrost 35 pomeni odkriti pot do resnice. Modrosti minulih dob so temelj nashe civilizacije. Kdor pozabi na modrosti prednikov, bodo njegovi potomci pozabili na njegove modrosti.«

Vstal je tudi Pablo, dvignil kozarec in dodal malo tishe: »Che vse skupaj torej povzamem – zhivljenje je hudich, ki ima mlade, in ki ti ne da miru, vse dokler se naposled ne zvrnesh v grob. Roditi se kot chlovek je vendar kazen, Ortiz!«

»Ja, ampak vsaka kazen je obenem tudi nagrada, kot je obenem tudi vsaka nagrada kazen.« »Torej se strinjash z menoj, da je zhivljenje smrt in je smrt zhivljenje?« je vprashal Pablo in znova sedel za mizo.

Tudi Ortiz se je usedel in nato rekel: »Ja, res je tako. Vendar pa tudi rojstva ne gre posploshevati. Che se chlovek rodi na primer kot kraljevich, to vendar ne more biti kazen.«

»Med cesarjem in cestarjem je sicer velika razlika, vendar pa imata oba telo, ki je podvrzheno trpljenju, bolechini, bolezni, staranju in smrti. V tem smislu sta pach oba samo chloveka. Kot nas uchi zgodovina, celo kralji niso nesmrtni.« »Onkraj zhivljenja in smrti je nesmrtnost, enako kot je vechnost onkraj chasa in prostora, Ortiz. In obstajajo vrata brez praga, ki vodijo naravnost tja. Vendar pa nihche she ni prishel po poti naravnost do teh vrat, saj do nje ne vodi nobena blizhnjica. In ta vrata se skrivajo v tebi, Ortiz, v meni in v vseh ljudeh, le da nihche ne potrka nanje. Kako bo chlovek potrkal na vrata, za katera niti ne ve, da obstajajo.«

»Ja, res je, Pablo. Chesar ne poznamo, tisto za nas ne obstaja, pa cheprav zhdi tik pred nashim nosom.« »Zdaj si skoraj zadel, le da ta vrata niso tik pred nashim nosom, temvech v nashih prsih in zato nas prav nobena pot ne pripelje do tega skrivnega vhoda v onstranstvo, ki je znotraj nas samih. Vse skupaj pa je chisto protislovje, Ortiz.« »Protislovja zelo cenim, saj edina pot k resnici vodi prav prek protislovij, ki jih moramo v duhu razreshiti kot nekakshne kozmichne uganke, in vsakich, ko razreshimo eno takshno uganko, se dvignemo za stopnjo vishje in se nash razgled istochasno obchutno razshiri in poglobi, in che se tako resnici priblizhamo she za pedenj, dneva nismo potratili vnemar.«

»No, torej se strinjava, da je resnica najbolj pomembna. Ko se chlovek rodi, resnice she ne pozna. In zato mora nato she dolgo zhiveti in si nabirati izkushnje in modrost. Zato lahko rechemo, da je zhivljenje uchenje in pot k modrosti, ki nas naposled privede k resnici. Potem chlovek lahko mirno umre,« je z nasmeshkom rekel Pablo, pogledal na uro na svojem mobiju in vstal. »Dragi Ortiz, res je bilo prijetno poklepetati s tabo. Pri takshnem pogovoru chlovek vsaj izve in odkrije, kaj si sam o chem misli, in to je morda she najbolj dragoceno, saj pravijo, da mora chlovek najprej spoznati samega sebe. Danes sem jaz na vrsti, da poravnam najin zapitek!«

 

 

Kogar Bog ljubi

 

JA, HINKO, SAJ vesh, kako je: kogar Bog ljubi, temu poshlje tezhave, bolezni, nadloge in siromashtvo. Samo pomisli, kolikokrat se je zhe zgodilo, da je chlovek nenadoma dobil veliko denarja, na primer na tomboli, si takoj kupil ferrarija in se nato z njim she isti dan ubil na spolzki cesti. Kaj je takshnemu chloveku koristilo vse bogastvo, mi povej, Hinko?

Prav nich. Celo bogastvo nich ne koristi in siromashtvo lahko chloveku reshi glavo. V dokaz ti povem zgodbo, ki sem jo slishal od prijatelja Jerneja, ta pa jo je izvedel od svojega bratranca Zdenka, o njegovem najboljshem prijatelju, ki je bil vechni shtudent in se mu ni niti sanjalo, kaj naj bi sploh pochel, delal bi sicer karkoli, samo zaposlil se seveda ne bi. No, bil je torej kot ptichek, svoboden na veji, vendar pa ni bil zares svoboden, saj je svoje srce – chesa drugega niti ni imel – podaril krasni zhenski, ki je bila ob vsem drugem tudi zelo marljiva in vselej zaposlena.

Vsako jutro je odshla v uradnishko sluzhbo, vsak konec tedna pa je kot vodichka vodila skupine tujih turistov po nashi lepi domovini. Medtem pa jo je ta mladenich v njenem chudovito opremljenem stanovanju chakal in se kratkochasil s prijatelji, ki so ga radi obiskovali. Dela si ni niti zachel iskati, v zhepu pa je imel le nekaj drobizha in nekaj medlih nachrtov, kako si bo naphal denarnico z velikimi, shushtechimi bankovci. Vendar je bilo do njihove izvedbe she dalech. No, da ne bom predolg, dragi Hinko, in nekega pustega in hladnega jesenskega dne je njegova draga Mina prishla domov nenavadno dobre volje. Po navadi je bila sicer vselej utrujena, sitna in rezka in mu je rada ochitala njegovo nedelo, tega vechera pa ga je vsa radostna objela, ga cmoknila na chelo in zazhvrgolela:

»Kakshna neverjetna prilozhnost! Moja agencija pripravlja sindikalni izlet na Sicilijo. Cena letalskih vozovnic je smeshno nizka! Kaj pravish, ljubi, se greva malce sprehajat na sicilijansko obalo? Tam je zdaj najmanj petindvajset stopinj!« Falirani shtudent je ob tem njenem izbruhu navdushenja molchal in si nato v molku zvil cigareto, in ko jo je prizhgal, je zaklical Mini v kopalnico, kjer si je snemala shminko:

»Ne morem vendar potovati naokrog brez denarja. To ni zame pravi trenutek!«

Mina je nekaj chasa bentila, naposled pa sklenila:

»Che ne gresh ti, tudi sama ne grem, cheprav mi denarja ne manjka.«

In tako se naslednji konec tedna skoraj vsi 41 njeni kolegi in kolegice odleteli na sindikalni izlet, ki se je tako nesrechno konchal v gorskem pobochju Ajjaccia, Mina in njen vechni shtudent pa sta she naprej srechno zhivela, cheprav sta se kmalu zatem razshla.

No, Hinko, kaj torej pravish na to? Vsekakor je bolje imeti premalo kot prevech, che pach chlovek zhe ne more imeti ravno dovolj. Ja, revshchina lahko chloveka kdaj tudi reshi, zhal pa je to prej izjema kot pravilo, sicer pa tako in tako vsak prejme, kar si zasluzhi. Naj bo to dobro ali zlo! In na to se pije, a ne, Hinko! Zhivel!

 

(iz knjige: Krotke zgodbe in utrinki; 2017)