Revija SRP 133/134

Peter Amalietti

 

PRASLOVENSHCHINA – ADAMOV JEZIK

 

 

Ali se pravilno reche praslovAnshchina ali praslovEnshchina

 

Slovenci se zadnjih tisoch let vse prevech zlahka odpovedujemo vsemu, kar bi si sicer lahko shteli v chast in bili na to tudi ponosni. Kot da je slovenski kolektivni duh zbolel za neko posebno obliko mazohizma, saj se Slovenci nenehno ponizhujejo pred samimi seboj in drugimi in s tem samo she krepijo zhe tako in tako slabo lastno kolektivno samopodobo. Kot pravilno ugotavlja France Jeza: »Te teorije pa so odgovarjale tudi politichno tendenchnim namenom prikazati Slovence tudi v zgodovini kot miroljubno (torej pasivno), v usodo vdano in nedrzhavotvorno ljudstvo, ki naj se zato vda v misel, da bo she tudi v bodoche ostalo pod tujo oblastjo ... Slovenski narod se seveda ni dosti menil za vse te teorije, ki so bile v bistvu zhaljive, ker so ga hotele ponizhevati, chesar tudi niso skrivale ... zbujati so hotele v Slovencih obchutek narodne manjvrednosti in tako oslabiti tezhnjo po narodni svobodi in samostojnosti, pri drugih narodih pa vzbujati omalovazhevanje in prezir do slovenskega naroda.« Prav zato bi se Slovenci morali naposled zacheti zavedati svojih korenin in slavne preteklosti in iz nje chrpati obnovljeno kolektivno narodno samozavest.

Kako zelo narobe uchijo danes v sholi otroke, zelo jasno pokazhe tale spletni uchbenishki navedek, ki nasho mladino pouchuje o nekakshni, sicer neobstojechi praslovanshchini:

»Vsem slovanskim jezikom je skupno to, da izvirajo iz praslovanshchine, ki se je razvila iz indoevropshchine. Znanstveniki predvidevajo, da se je govorila med 5. in 7. stoletjem pred nashim shtetjem na ozemlju med Baltskim in Chrnim morjem, v porechjih Dnepra, Dnestra in Visle. Jezik je imel zaradi selitev ljudstev mochan stik z indoiransko in germansko jezikovno skupino. Kljub temu da pisnih dokazov o obstoju praslovanshchine ni, so znanstveniki s primerjavami med jeziki ugotovili njene znachilnosti1

 

V tem kratkem navedku, ki je del sholskega programa pri predmetu Zgodovina, ni resnichna pravzaprav niti ena sama njegova poved, saj kot ni nikoli obstajala praslovanshchina, ni tudi prav nikoli obstajala indo-evropshchina (tudi ta izraz sploh ne obstaja, kot tudi ni nobene »evropshchine«, razen seveda v opranih mozhganih lingvistov), izraz praslovanshchina je navadna ideoloshka skovanka brez sleherne zgodovinske osnove in povsem nesmiseln izraz, ki so ga uvedli le zato, da so se lahko izognili izrazu praslovenshchina. Vendar pa kot pricha baron Herberstein, pri tem pa tudi ni osamljen (glej na primer Jurija Venelina Starodavni in danashnji Slovenci), so vsi danashnji Slovani she v shestnajstem stoletju govorili isti jezik, ki se je razlikoval le po narechjih, vendar je bilo to, kar so govorili, jezik starih Slovenov, torej prednikov Slovencev in vseh drugih Slovanov, nikakor pa ne slovanshchina. Vedeti moramo, da so izraz Slovani skovali tik pred koncem osemnajstega stoletja, da bi z njim oznachili vse tiste narode, ki so se do tedaj iz istega rodu razvili v samostojne narode z lastnim jezikom. Torej to ime ni uporabno za nich, kar se je dogajalo v dolgi zgodovini nashih prednikov pred tem. Zato tudi Praslovanov ni bilo nikoli nikjer, bili pa so stari Sloveni in zagotovo tudi Prasloveni. »Nismo potomci, temvech smo she vedno in bomo ostali Veneti, Vinedi, Vinidi, Vandali, najbrzh celo v ravni chrti v rodu s Fenichani (= Venit-sk-ani, -tsk zmehchano v -ch-, glas v izbrushen v f) in tudi podlaga Fincev [= Vin(d)cev, glas v = f, npr. vtakniti in ftakniti itn.]. Po istih izsledkih vse kazhe na to, da so nashi najblizhji sorodniki po genih Norvezhani, nato Chehi in Poljaki in severni Shvedi, Gotlandci in tako naprej.« Eric Thomas St. Maur.2

 

Ko sem zdajle vpisal v rachunalnik nash stari, zgodovinsko neshtetokrat potrjeni patronim Sloven, ga je rachunalnik oznachil kot besedo z napako! Tej lepi slovenski besedi se uradna zgodovina zadnjih sto in vech let izogiba kot hudich krizha, saj je fizichni dokaz za njeno napachno uchenje. Enako tudi rachunalnik kot napachno podchrta besedo praslovEnshchino, praslovAnshchine pa ne! Cheprav je prva beseda (praslovenshchina) resnichna in chista resnica (enako pach, kot je resnichna slovenshchina), druga beseda (praslovanshchina) pa je povsem izmishljena in torej lazhna in neresnichna (enako kot nikoli ni obstajal jezik, ki bi se imenoval slovanshchina). Preprosto logichno sklepanje je: che ni slovanshchina nikoli obstajala, ni tudi nikoli obstajala praslovanshchina. Praslovenshchina pa je sinonim za prajezik, torej tisti prvi naravni jezik chloveshtva, ki se je razvijal skupaj s civilizacijo in iz katerega so se razvili vsi drugi. Ker je od vseh jezikov temu prajeziku she najblizhja prav slovenshchina, kar razkriva in dokazuje ta moja knjiga na temelju neshtetih slovenskih besed, lahko torej ta prajezik prachloveka, to prachloveshchino, mirno imenujem praslovenshchina, B. K. Meshko pa ga je zelo duhovito poimenoval kranskrt.3

 

 

Sklep

 

»Jalovo je razglabljati o tem, ali je izgubljeni jezik dejstvo ali izmishljotina; bolje je prizadevati si odkriti, kaj lezhi za njim. To je oblika totalnega, vseobsegajochega jezika, pri tem pa je pomembno vedeti, da po svoji naravi ta jezik ni bil totalitaren: v sebi hrani skrivnosti sveta, obenem pa je posledica boja za prezhivetje in odprtja … Izgubljeni jezik je oblika Gnosticizma, ki se razkrije zgolj v obrisih v nekakshni obliki svetega transa, ko v nashe bitje vdre vesolje. Znachilno zanj je, da drema v nas od nashega zachetka, izgubljen pa je zgolj zato, ker ga zakriva nasha notranja tema.«

Umberto Eco

 

Pri pripravah na pisanje te knjige sem prebral tudi kar nekaj angleshkih knjig, ki na dolgo in shiroko razpredajo o nastanku in razvoju govora, in vse, kar sem iz njih izvedel, je bilo, da se sodobnim lingvistom o prajeziku niti ne sanja, kaj shele da bi med njimi kdo slutil, da se je vse do danes ohranil jezik, ki je neposredna vez s prajezikom, in da je to slovenshchina, ki chloveshtvo povezuje z davnino. Ker ti sodobni lingvisti ne poznajo slovenshchine, so povsem izgubljeni in nesposobni raziskovati prajezik, katerega si ne znajo niti predstavljati. Zato o njem pishejo le proste spise, polne domishljije, in sicer chisto zanimivih domislic, vsak med njimi trdi svoje, vsi pa se strinjajo le v enem, da namrech sodobni ljudje ne bomo nikoli mogli spoznati prajezika. Sami se namrech sporazumevajo v mladih umetnih jezikih (angleshki, nemshki, italijanski, francoski) in so zato v nasprotju s Slovenci, ki govorimo naravni jezik, povsem izgubili stik s prajezikom. Dokler se ne bodo nauchili slovenshchine, jim bo prajezik ostal shpanska vas.

Sam trdno verjamem, da se bodo, ko bodo za ta moja odkritja in spoznanja izvedeli tuji lingvisti, tisti resni med njimi zagotovo nauchili slovenshchine. Zato tudi napovedujem, da bo v prihodnosti na lingvistichnih fakultetah slovenshchina prevzela vlogo nekdanje latinshchine in stare grshchine, in da jo bo chloveshtvo ohranilo tudi potem, ko se bomo Slovenci dokonchno poslovili s tega sveta in se preselili na smetishche zgodovine.

Moje sklepanje, ki ga predstavljam v tej knjigi, da namrech slovenske besede izvirajo iz starejshih besed ali pa njihovih korenskih jeder, najstarejshe beseda pa izvirajo iz prabesed, prabesede pa iz pragovora, ta pa iz govorice telesa, je preprichljivo in logichno, obenem pa ga je mogoche dokazati prav s pomochjo neshtetih slovenskih besed. Kot vsi pionirji se najbrzh v chem pri svojem odkritju tudi motim – podobno kot je Kolumb menda verjel, da je priplul v Indijo z zahodne strani, – vendar pa so se slovenski jezikoslovci doslej posvechali zgolj sestavi sodobnega besedishcha, namrech sestavi dveh besed (npr. kozoprsk ipd.), starejshe in krajshe besede pa so le razchlenili s strukturalno analizo, torej poiskali so njihovo korensko jedro in mu dolochili obrazila, pripone ali predpone. Pod vplivom vladajoche sodobne lingvistichne paradigme, ki velja le za umetne jezike, nashi jezikoslovci niso izgubljali chasa z raziskavo pomenov besed. In tako kot ima za veliko odlichnost slovenskega jezikoslovja v drugi polovici devetnajstega stoletja vse zasluge prav veliki strukturalist Mikloshich, pa je on obenem tudi glavni krivec za ta hudi spregled jezikoslovcev. Korenska jedra besed je sicer prepoznal, ni pa se spustil v njihovo povezovanje s pomeni, saj bi takshno pochetje hitro razkrilo njegovo veliko lazh o tem, da naj bi slovanski narodi iz nemshchine sprejeli vse tiste besede, ki jih imamo skupne z Nemci.

Moje prvo odkritje o tem, da so pomeni slovenskih besed zhe kar dobesedno vgrajeni v besede, kot tudi to, da nam sama zgradba besed in sorodnosti z drugimi besedami omogochajo prepoznati pouchne modrosti, vgrajene vanje, kar je bilo moje drugo odkritje, ti dve odkritji sta me nato pripeljali do spoznanja, da je slovenshchina res naravni jezik. Ugotovil sem namrech, da je mogoche posamezne besede glede na njihovo dolzhino (glej moj lingvistichni zakon sht. 1) razvrstiti v posamezne civilizacijske dobe. To diahrono povezanost rasti in razvoja besed je nato mogoche zdruzhiti s sinhronim prouchevanjem pomenov besed in tako dobimo dve razsezhnosti, torej zhe mrezho, v katero lahko vpenjamo besede med preiskavo njihove zgradbe. Vsa ta moja odkritja pa nam bodo s chasom lahko tudi poglobila nashe razumevanje evolucije razvoja misli in mishljenja, ki se – enako kot govor in jezik – prav tako odvija z besedami, in to prav istimi, obenem pa bo mogoche spoznati prajezik.

V tem smislu je snov, ki jo tukaj podajam, povsem izvirna, obenem pa tudi podprta z dokazi. In ti dokazi so v nashem primeru same besede, ki so del zhivega jezika, in so zabelezhene v slovarjih, leksikonih ipd., predvsem pa v duhu svojih govorcev. Lahko bi celo rekli, da je jezik najbolj vidni in slishni del kolektivnega nezavednega, obenem pa tudi ne le vsebina vsega sporazumevanja, temvech tudi surovina chloveshke misli. Na sploshno sicer po navadi povsem upravicheno velja, da je vsaka teorija, ki temelji zgolj na besedah, nekaj povsem nestvarnega in zmotnega, vendar pa to za nasho teorijo ne velja, saj kot prvo to sploh ni teorija, temvech je resnica in opis delovanja naravnih zakonov, kot drugo pa so v nashem primeru dokazi zhe besede same, oziroma, che sem she natanchnejshi, njihova zgradba dokazuje ne le njihov pomen, temvech tudi resnichnost naravnih zakonov, kot jih razbiram iz zgradbe posameznih besed.

Kakor vsi pionirji sem uzrl le vrh ledene gore, ki moli nad gladino, o razsezhnostih raziskav, ki bodo zrasla iz teh mojih odkritij, se mi ne more niti sanjati, vsekakor pa bom vesel, che bom dochakal, da bodo slovenski jezikoslovci uporabili moja odkritja pri svojem delu. Vsa ta moja odkritja, vsako samo zase morda sicer ni nich posebnega, ko pa jih zdruzhimo v sistemski model monogenetske evolucije jezika, pa dobimo motor za povsem nove nachine prouchevanja razvoja besed in jezika, ki nam bo obenem bolje osvetlilo tudi evolucijo mishljenja. S primerjavami besedishch slovenshchine in njej sorodnih jezikov pa bo mogoche odkriti tudi prvotne oziroma izvirne pomene prabesed in torej spoznati prajezik. Obenem pa moja izvirna razlaga nashega posebnega jezikovnega fenomena, imamo namrech najvech narechij na svetu na kvadratni meter, prav tako prinasha povsem nove razlage zanje, za njihov nastanek in razvoj.

Po iznajdbi ali izumu povedi v sestavi stavkov je praslovenshchina postala zelo natanchni aglutinacijski jezik, ki ga danes imenujemo slovenshchina (predvidevam, da ob koncu mlade kamene dobe); zachela je razlikovati med spoli posameznih besed, pojavile so se sklanjatve in spregatve, sintaksa oziroma vrstni red besed kot tudi navada, da najnovejshe povemo na koncu povedi, kar je ostalina ustne predaje. Slovenshchina je namrech eden redkih, morda pa celo edini jezik, ki se je zhe skoraj povsem razvil, she preden so ga zacheli zapisovati, prav nasprotno pa so vsi sodobni umetni jeziki nastali tako, da so jih najprej zapisali, potem pa tudi govorili. Pri naravnem jeziku je to seveda prav nasprotno, najprej ga govorijo, veliko pozneje pa tudi zapishejo. Seveda pa so do trenutka po uvedbi pisave, ko so ljudje zacheli jezike standardizirati, pisali povsem poljubno; tudi niso pushchali prostora med besedami (kot lahko vidimo iz najstarejshih etrushchanskih in drugih antichnih napisov).

Besede so glavna vsebina govora in jezika, vendar v resnici niso pomembne, temvech je vselej pomembno njihovo sporochilo, ki pa je veliko vech kot le seshtevek vseh pomenov posameznih besed, kar sicer ve vsak prevajalec. Govorno ali pisno sporochilo temelji na besedah, nanizanih v povedih, njihovo sporochilo pa je odvisno ne le od pomenov uporabljenih besed, temvech tudi od njihovega zaporedja, nich manj pa tudi od zunanjih okolishchin posameznega dejanja sporazumevanja ter njegovega sploshnega konteksta. Pri pisnem sporazumevanju zunanje okolishchine predstavljajo delno tudi slovnichni znaki (pika, vejica, dvopichje, odstavek, poglavje ...). Slovnichna znamenja nadomeshchajo govorico telesa, ki pri govoru vselej vpliva na oblikovanje sporochila v prejemniku. Odstavki kazhejo na velik predah, pike na manjshega, vejice omogochijo vdih in sklenejo povedi, klicaji so nadomestek za govornikovo krichanje, vprashaji pa okrepijo vprashalne stavke in podobno. V celoti sporazumevanja postanejo torej besede le eden od dejavnikov, ki odlochajo o tem, kako bo sporochilo razumel njegov prejemnik.

Mojih odkritij (bolje recheno razkritij, saj jih vechine nisem odkril prvi), podprtih z neshtetimi slovenskimi besedami, ni mogoche argumentirano zanikati, she manj pa zavrechi. Logichna rast in razvoj slovenskega besedishcha pa je tudi neovrgljiv dokaz za trditev, da je slovenshchina naravni jezik, ki se ni le razvijal vzporedno s civilizacijo, temvech se je civilizacija razvijala prav z njegovo pomochjo. Chlovek se je uchlovechil prav prek jezika in z njegovo pomochjo.

Zaradi obsezhnosti gradiva in snovi sem knjigo moral razdeliti na dva dela. V drugem delu si bomo ogledali, kako je besede in korenska jedra iz praslovenshchine mogoche najti v vseh sodobnih in antichnih jezikih, kot tudi, da je mogoche slovensko toponomastiko srechati po skoraj vsem svetu. Shele ko razumemo velik pomen in pomembnost nashega jezika, lahko razumemo nashe prednike, ki so bili za svoj materin jezik pripravljeni zhrtvovati tudi svoje zhivljenje, saj so vedeli, da je nash jezik srchika dedishchine nashih prednikov.

 

 

P.S.

 

Ko sem knjigo zhe oddal v jezikovni pregled, sem odkril, da Anton Tomazh Linhart v svoji Pokushini zgodovine Slovencev 4 zapishe prav to, kar trdim tudi sam: »Jeziki, ki so danes sicer razlichni, po svoji snovi in oblikoslovju pa vendarle sorodni, so bili nekdaj le razlichna narechja istega jezika, v she starejshem obdobju pa je obstajal le ta prajezik. ... Ne bi si upal dolochiti, kdaj in kje so ta prajezik govorili, niti ni moja naloga. Verjetno pa je, da je tedaj, ko je prajezik zhe preshel v narechja, na severnem Jadranu zhivelo ljudstvo, katerega jezik je neposredno izhajal iz omenjenega prajezika ...« Stopetdeset strani pozneje pa Linhart v isti knjigi tudi pove: »Ker so Sloveni po Karlu Velikem pod vplivom fevdalnega sistema in krshchanske vere polagoma nehali biti to, kar so bili, je chas, da prikazhemo izvirno podobo naroda, preden so jo izkrivili tuji vplivi. Zasluzhni gospod doktor Anton v Zhorelcu je razsvetlil kaos slovenske davnine in pouchil Slovene, da imajo zgodovino, ki teche nepretrgoma od zibelke chloveshkega rodu do nashih dni. Ta zgodovina je njihov jezik.« 5

Zdaj vidim, da nisem pravzaprav odkril nich novega, saj so izobrazheni Slovenci konec osemnajstega stoletja vsi vedeli, da imajo Sloveni namrech »zgodovino, ki teche nepretrgoma od zibelke chloveshkega rodu do nashih dni in ta zgodovina je njihov jezik«, sem pa vsekakor vsa ta spoznanja povezal v celovit sistem, ki bo v prihodnosti omogochil dodobra spoznati in raztolmachiti tudi prajezik chloveshtva in nasho predzgodovino.

Narod zachne propadati in vse izpusti iz rok, ko ne verjame vech v svoj jezik, ko si preneha domishljati, da je najvishja oblika izrazhanja jezik sam po sebi.

Emil Cioran

 

Nashi Kranjci spe stoletno spanje. No, nekoch se tudi njim odpre svet.

Ilka Vashte

 

(iz knjige: Praslovenshchina – Adamov jezik; 2017) 

 

 

 

___________________

1 www.iucbeniki.si/slo1/2167/index3.html

2 V moji knjigi Ko lazh postane resnica

3 Glej njegov Vedski jezik in izvor slovenshchine, stran 173 in naprej

4 na str. 64-5, v enaindvajsetem poglavju z naslovom Jezik

5 na str. 234, v tretjem razdelku prvega poglavja z naslovom Izvor naroda