Revija SRP 133/134

Milan Shtruc

 

NAJSTAREJSHE SLOVENSKO SVETO PISMO

 

Pri nas she vedno velja preprichanje, da spada prvi prevod Svetega pisma v slovenski jezik v obdobje protestantizma in Primozha Trubarja. Vendar nekateri starejshi zgodovinski viri kazhejo, da je bil prvi slovenski prevod Svetega pisma narejen zhe vsaj vech kot tisoch let prej. Zanimivo, da pri tem ne uposhtevamo dejstva, da iz nashih krajev izvira sv. Hieronim, eden najbolj izobrazhenih mozh starega sveta in najpomembnejshi prevajalec svetih besedil vseh chasov.

To, kar danes povezujemo s prvim slovenskim prevodom Svetega pisma, zanesljivo velja za njegovo prvo tiskano besedilo, ko je Primozh Trubar v ta namen leta 1555 prichel s svojim prevajanjem ter leta 1577 izdal tiskani prevod Nove zaveze.1 Poleg Lutrovega nemshkega besedila naj bi to predstavljalo osnovo za Dalmatinov prevod Biblije. Leta 1578 je bilo delo konchano in z ljubljanskim tiskarjem Mandelcem je bil sklenjen dogovor o tiskanju. Ko pa je novica o prevodu prishla do Karla Avstrijskega, je slednji takoj posredoval. Mandelc je moral tiskarno zapreti, nato pa so ga she izgnali iz Ljubljane. Trubar se je nato za tiskanje dogovoril s Samuelom Selfischem iz Wittenberga, torej s tiskarjem iz obmochja, ki je bilo izven Karlovega dosega. Selfisch je z delom prichel 28. maja 1583 in ga zakljuchil 1584. Biblijo so natisnili v 1.500 izvodih in jo skrito v sodih in skrinjah prepeljali na Shtajersko, Koroshko in Kranjsko. Stroshke tiska Biblije so krile dezhele Shtajerska, Koroshka, Kranjska ter nekateri drugi donatorji.2

Znano je torej marsikaj, kar se nanasha na prvo tiskano slovensko besedilo Svetega pisma. Vendar to she zdalech ne pomeni, da je bilo takrat Sveto pismo tudi prvich prevedeno v slovenski jezik. Med drugim danes vemo, da so bili Brizhinski spomeniki najdeni chisto sluchajno samo zato, ker so bili dolga stoletja varno skriti med sicer latinskimi teksti. V nasprotnem primeru bi lahko o njihovem »prezhivetju« samo sanjali. Poizkushajmo zato preveriti, ali je bilo v izjemnem prevajalskem delu sv. Hieronima morda tudi she kaj, kar je bilo doslej spregledano.

Sofronij Evzebij Hieronim (347 - 419), bolj znan kot sv. Hieronim, spada zanesljivo med najbolj znane svetovne zgodovinske osebnosti, rojene na obmochju Slovenije. O svojem rojstnem kraju je Hieronim pisal zhe sam, ko navaja, da se je rodil v Stridonu na stichishchu med Panonijo in Dalmacijo. Na starih zemljevidih lahko stichishche med Panonijo in Dalmacijo najdemo prav na obmochju danashnje osrednje Slovenije. Mladost je prezhivel na pristavi oziroma posestvu, kar pomeni izven utrjenega mestnega obzidja. Med drugim o tem pishe v svojih pismih, ko narocha, kako je treba urediti dedishchino za njegovo posestvo. Hieronim naj bi imel tudi domachega uchitelja in omogochen mu je bil shtudij, kar kazhe, da je mladost prezhivel v premozhni druzhini. Po svojem krstu leta 366 je izbral asketsko in samostansko zhivljenje in si med bivanjem v Antiohiji in Carigradu pridobil dobro znanje grshchine in hebrejshchine.3 Vendar je tudi ves chas svojega delovanja v tujini obdrzhal stike z Emono, kar dokazujejo shtevilna njegova pisma. Tako vemo za njegov spor z emonskimi »devicami«, ki naj bi jih proti njemu nashchuval nek domachi menih.

Shtudiral je v Milanu in Rimu ter deloval v Ogleju, Rimu, Egiptu, Carigradu, Antiohiji in Palestini. Shiroko jezikovno znanje in poznavanje bogoslovnih dokumentov, ki jih je lahko shtudiral v izvirniku, mu je zhe v chasu zhivljenja prineslo slavo enega najbolj izobrazhenih mozh tedanjega sveta, saj je lahko prevajal neposredno iz hebrejskega, aramejskega in grshkega jezika. Leta 382 se je vrnil v Rim, oblozhen s shtevilnimi svetimi spisi in njihovimi prevodi v svoj dezhelni »vulgo« jezik. Med njimi je moral biti zhe takrat tudi prevod Svetega pisma v jezik njegove dezhele. Vse to je vzbudilo zanimanje papezha Damaza I., ki je Hieronima poklical k sebi, ga izbral za tajnika in svetovalca ter ga zadolzhil, da naredi prevod celotnega Svetega pisma tudi v latinski jezik.

Po smrti papezha Damaza I. naj bi bil Hieronim celo med najresnejshimi kandidati za njegovega naslednika. Vendar se je raje posvetil nadaljevanju svojega dela. Preselil se je v Betlehem, kjer je ostal do svoje smrti. Poleg njegovih monumentalnih prevodov besedil iz hebrejskega, aramejskega in grshkega jezika je najbolj poznan njegov prevod Svetega pisma v latinshchino, ki ga je cerkev kasneje razglasila za standard in neposredno uporabljala dolga stoletja. Ohranjene listine rimskega cesarja Karla IV. pa med drugim dokazujejo, da Hieronim Svetega pisma ni prevedel le v latinshchino, ampak je njegovo prevajalsko delo neposredno povezano tudi z nasho zgodovino.

Zaradi Hieronimovega izjemnega mesta v svetovni zgodovini se nenehno nachenja vprashanje o njegovem rojstnem kraju, saj sam omenja le Stridon na meji med Panonijo in Dalmacijo. Shtevilni so bili poizkusi, da bi njegov rojstni kraj umestili izven Slovenije, ne glede na to, da ga tudi angleshka Wikipedija umeshcha v blizhino danashnje Ljubljane.4 Podrobno in poglobljeno je o sv. Hieronimu pri nas pisal Rafko Valenchich5 in utemeljeno zavrnil vse »dokaze«, da naj bi bil njegov rojstni kraj izven obmochja danashnje Slovenije. Umestil ga je med nekdanjo Emono in Oglej oziroma na obmochje slovenskega krasa. V blizhino Emone umeshcha njegov rojstni kraj tudi M. Premrou. Med drugimi mozhnimi kraji nekateri omenjajo she Shtrigovo, kjer je bila velika rimska naselbina in je preko nje vodila ena izmed pomembnih rimskih cest. Kasneje, ko je bilo to obmochje del celjske drzhavne knezhevine v okviru Svetega rimskega cesarstva, je drzhavni knez Friderik II. Celjski ob 1100. obletnici Hieronimovega rojstva leta 1447 v njegovo chast ustanovil samostan in dal zgraditi Marijino cerkev. Danes je obmochje poznano kot veliko nahajalishche rimskega orozhja, posode in nakita, pa tudi zaradi neslavnih pobojev iz leta 1947.6 Slednji dogodek sluchajno (?) celo sovpada s 1600. obletnico rojstva sv. Hieronima.

Ker vemo, da je tudi na obmochju Panonije veljala izgovarjava pisanega »st« kot »sht«7, bi morali ime kraja verjetno iskati pod imenom Shtridon. Prav na juzhnem obmochju danashnje Ljubljane pa je she danes vsaj deset »shtradonov«.8 Izraz pomeni utrjeno cesto na bolj mochvirnatih obmochjih, ki jo na obeh straneh obdajata odtochna jarka in drevoreda, kar dodatno utrjuje cestishche. Lahko, da je obmochje shtradonov imelo nekdaj tudi svoje skupno lastno krajevno ime, cheprav kraja Stridon ali Shtridon ni vech na danashnjih zemljevidih. Konchno je dilemo glede Hieronimovega rojstnega kraja na podlagi preverjenih dokumentov razjasnil papezh Benedikt XVI. v svojih avdiencah o sv. Hieronimu 7. in 14. novembra 2007 in potrdil: »Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v danashnji Ljubljani v Sloveniji, v krshchanski druzhini«.9

Kot je to v navadi, se delovanja posameznikov posebej spominjamo ob pomembnih obletnicah iz njihovega zhivljenja. Podobno, kot je Friderik II. Celjski ob 1100. obletnici rojstva sv. Hieronima v Shtrigovi ustanovil samostan in dal zgraditi Marijino cerkev, je bila na obmochju Svetega rimskega cesarstva leta 1347 slovesno obelezhena 1000. obletnica Hieronimovega rojstva. V tem chasu je cesarstvu vladal cesar Karl IV., ki je v Hieronimovo slavo 21. novembra 1347 v Pragi ustanovil benediktinski samostan in dal zgraditi Marijino cerkev. Istochasno je odredil, da naj se v novo ustanovljenem samostanu uporablja le slovenski jezik. Da bi lahko bolje razumeli navedeno odlochitev, se moramo podrobneje seznaniti z zhivljenjem cesarja Karla IV. ter njegovo povezanostjo z nashimi kraji.

Venceslav Luksemburshki, bolj znan kot cheshki kralj in cesar Svetega rimskega cesarstva Karl IV., je bil rojen 14.5.1316 v Pragi. Zhe kot otrok se je moral za nekaj chasa umakniti s Cheshke v Francijo. V tem chasu je opravil tudi birmo, pri kateri je bil njegov boter francoski kralj Karl Lepi. Ime Venceslav francoskemu kralju menda ni bilo vshech10, kar naj bi bil vzrok za to, da je ob birmi Venceslavu ime enostavno spremenil v svoje ime Karl. Pri tem se seveda ni zavedal, da se s takshno spremembo ni oddaljil od slovenskega izvora besede, saj tudi pogosto ime Karl za kralje izhaja iz slovenske besede kral(j) in gre torej za podoben pomen besede, kot Venceslav. Nekateri zgodovinarji cesarja Karla IV. zato she vedno imenujejo Karl Venceslav oziroma Karl Vencel. Umrl je leta 1378 in je pokopan v cerkvi Svetega Vida na Hradchanih, kjer je pokopana tudi cheshka kraljica in cesarica Svetega rimskega cesarstva Barbara Celjska.11

Eno izmed njegovih najbolj pomembnih del je Zlata bula iz leta 1356, s katero je za dolga stoletja predpisal temeljna pravila za delovanje Svetega rimskega cesarstva in volitve njegovih vladarjev, ki ga v danashnjem pomenu lahko shtejemo za cesarsko ustavo. Za nas pa je she posebno pomembno, da je v Pragi ustanovil samostan v Hieronimovo chast. Navedena odlochitev kazhe, da je dobro poznal izjemna dela svetega Hieronima, s katerimi se je seznanil zhe znatno pred tem. Ko bi moral namrech odpotovati na Tirolsko, ni bilo sporazuma z avstrijskim vojvodo, ki pa mu tudi sicer Karl ni posebno zaupal. Zato se je za pot iz Prage do Lombardije dogovoril z ogrskim kraljem in tako preko njegovega kraljestva in Dalmacije prishel do Jadrana. Tu se je vkrcal na ladjo, vendar so ga zhe blizu mesta Gradezh obkolile beneshke ladje. Z nekaj spremljevalci mu je uspelo pobegniti v Oglej, medtem ko so del njegove posadke zajeli.

V Ogleju je Karl ostal shtiri tedne kot gost oglejskega patriarha, s katerim sta od tedaj navezala trajno prijateljstvo. Prijateljevanje z oglejskim patriarhom se je she poglobilo, ko so morali prav s patriarhovim posredovanjem Benechani izpustiti posadko, kar mu je omogochilo nadaljevati pot na Tirolsko. Med svojim bivanjem v Ogleju pa se je Karl dodobra seznanil tudi z izjemnimi dosezhki sv. Hieronima. Tudi to dejstvo je zanesljivo prispevalo k odlochitvi, da ob tisochletnici Hieronimovega rojstva ustanovi samostan v njegovo chast in v njem odredi uporabo jezika Hieronimove dezhele.

 

 

 

Diploma cesarja Karla IV. iz leta 1347 o ustanoviti samostana v chast sv. Hieronima;

Archiv prazhského arcibiskupství (1221-1525) 10 12

 

Ko v svoji diplomi cesar Karl IV. ugotavlja, da mu je papezh Klemen VI. dovolil v Pragi ustanoviti samostan v chast sv. Hieronima, ob tem navaja tudi nekaj dejstev, ki so izjemno pomembna za nasho zgodovino. Tako med drugim ugotavlja, da je »... blazheni Hieronim, doktor iz Stridona, zdruzhil in prevedel celotno Sveto pismo iz hebrejskega v latinski in slovenski jezik«13 (» ... Beati Ieronymi Strydoniensis Doctoris egregii et translatoris eximii sacre scripture de Ebraica in latinam et Slauonicam linguas ...«14). V skladu z listino so morali menihi v samostanu opravljati sluzhbo bozhjo samo v slovenskem jeziku, samostan so imenovali slovenski samostan, shirshe obmochje samostana pa je dobilo ime »Na Slovenskem«. Shele stoletja kasneje v chasu Habsburzhanov se je obmochje prichelo imenovati »slovansko«, samostan pa so preimenovali v Emauzejski samostan. Ne glede na navedeno ostaja nesporno dejstvo, da cesar Karl IV. izrecno poudarja Hieronimov prevod celotnega Svetega pisma v slovenski jezik zhe v 4. stoletju in vech kot tisoch let prej, preden je dobil svojo tiskano obliko. S tem je Hieronimov prevod sledil hebrejskemu in grshkemu ter nastajal pred ali ob njegovem najbolj slavnem prevodu v latinski jezik. S Karlovo listino je bil seveda v celoti seznanjen papezh Klemen VI., saj je bila slednja sestavljena na podlagi proshnje o ustanovitvi samostana. V primeru, da Karlove navedbe ne bi v celoti ustrezale resnici, bi bil papezh Klemen VI. zanesljivo prvi, ki bi se do njih opredelil, saj je moral biti o poteku prevodov svetega pisma gotovo dobro seznanjen.

Nekateri zgodovinarji takratni pojem »slovensko« naknadno spreminjajo v skupni pojem »slovansko«, kar je z znanstvenega vidika sporno. Samostan v Pragi je bil ustanovljen 21. novembra 1347, to je kar nekaj stoletij prej, preden je predvsem Cheh Dobrovsky prichel uvajati skupni pojem za slovanstvo. Cesar Karl IV. je v svojem, v latinskem jeziku napisanem dokumentu tudi izrecno dolochil, da se mora v samostanu uporabljati »lingua Slauonica«. To seveda ne more predstavljati nekega skupnega slovanskega jezika, ki ga ni bilo niti takrat, niti danes. Zato lahko govorimo le o slovanski, germanski ali romanski jezikovni skupini in ne o slovanskem, germanskem ali romanskem jeziku. Cesar Karl IV. v svoji diplomi tudi izrecno razlikuje med dvema jezikoma in sicer slovenskim jezikom (»lingua Slauonica«) in ljudskim jezikom svojega cheshkega kraljestva (»nostri regni Boemie idioma«), ko pravi, da je Hieronim razbistril ljudski jezik bohemskega kraljestva s slovenshchino kot njegovim izvorom.

Tudi ostalo besedilo v tem dokumentu dokazuje, da je Karl IV. zelo dobro vedel, iz katere dezhele izvira sv. Hieronim, ko pravi, da je slednji s svojim delom za vse chase proslavil svoj rod in domovino (»...speciem et decorem in lingua Slauonica duntaxat futuris et perpetuis temporibus ob memoriam et reuerentiam prefati beatissimi Ieronymi, ut ipse in dicto regno velut inter gentem suam et patriam reddatur perpetuo gloriosus...«15). Pri tem Karl IV. zagotovo ni mislil ne na Rimljane, ne na Slovane, ampak na konkretno Hieronimovo domovino, s katero se je dodobra seznanil zhe v chasu svojega bivanja v Ogleju.

Nekateri nashi zgodovinarji she vedno zagovarjajo tezo, da naj bi se Slovenci na svoje danashnje ozemlje in s tem tudi kraj Hieronimovega rojstva naselili shele ob koncu 6. stoletja. V takshnem primeru seveda ne bi bilo mozhno, da bi Hieronim zhe v 4. stoletju prevajal Sveto pismo v slovenski jezik. Vendar je domnevno priselitev v 6. stoletju v celoti zavrnil zhe prof. dr. Mario Alinei, eden svetovno najbolj znanih lingvistov, chlan Shvedske kraljeve akademije in chlan shtevilnih drugih pomembnih institucij. Na podlagi izsledkov o prostorski razporeditvi genetskih markerjev, njihovi povezavi z razporeditvijo jezikov, ugotovitvami arheoloshkih raziskav z uporabo najsodobnejshih radio-karbonskih in drugih inovativnih tehnik Mario Alinei ugotavlja: »Popolnoma absurdno tezo16 o tako imenovanem »poznem prihodu« Slovanov v Evropo mora nadomestiti scenarij slovanske kontinuitete od paleolitika dalje ...« (The totally absurd thesis of the so called 'late arrival' of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic ...).

Ugotovitev o tem, kdaj je bilo Sveto pismo prvich v zgodovini prevedeno v slovenski jezik, zanesljivo odpira she shtevilna druga vprashanja o shirshi slovenski zgodovini. Sicer pa imamo kasneje she vech primerov, iz katerih lahko sklepamo, kaj so v tistem chasu pomenili uporabljeni izrazi. Enako besedilo »in Slauoniam« ali »lingua Slauonica«, kot ga v svojem dokumentu uporablja Karl IV., so namrech uporabljeni tudi v sporazumu, ki je bil v latinskem jeziku kakshno stoletje kasneje sklenjen med kartuzijami Zhiche, Bistra, Jurkloshter in Pleterje. Tudi tu je izrecno navedeno, da so vsi navedeni samostani »in Slauoniam«, kar lahko pomeni le v Sloveniji, in ne v »Slovaniji«. Na sliki Zhichke kartuzije je izrecno navedeno, da je »in Slauonia«17, kar lahko pomeni le »v Sloveniji«. Eden od menihov iz teh samostanov v nemshkem jeziku pishe, da ga hrani slovenski kruh in uporablja v ta namen izraz »windisch«, kar lahko prevedemo samo kot slovenski. Prav tako so ohranjeni zemljevidi, ki uporabljajo ime »Sclauonia oder Windisch Marck«, torej Slovenija ali Slovenska marka. Zato moramo pomen navedenih besedil razumeti tako, kot so bila zapisana, saj gre v nasprotnem primeru za naknadno spreminjanje zgodovine.

Od Trubarjevih 1.500 tiskanih izvodov Biblije se je po shtevilnih sezhiganjih ohranilo samo nekaj primerkov. Zato se moramo zavedati, da so se she toliko tezhje ohranile knjige iz chasov, ko so obstajale samo v obliki rokopisov. Tudi ni sluchaj, da je Enea Silvio Piccolomini, kasnejshi papezh Pij II., zhelel kupiti Sveto pismo na Cheshkem in je v ta namen posebej pisal svojemu prijatelju, da mu ga poishche. Slovenski samostan v Pragi, kjer bi lahko bil ohranjen kakshen slovenski prevod Svetega pisma, je v teku chasa dozhivel temeljite spremembe, dokonchno pa je bil razrushen v treh zaporednih napadih 8. zaveznishke letalske brigade 14.2.1945.

Sv. Hieronim je umrl 30. septembra 419 v Betlehemu in leta 2019 poteka 1.600 let od njegove smrti. Zaradi njegovega prevoda Svetega pisma v slovenski jezik, pa tudi zato, ker gre za enega najpomembnejshih cerkvenih uchiteljev in enega najbolj izobrazhenih svetovnih mozh, chigar dela in pisma spadajo v pomembno zakladnico ne le krshchanske, temvech tudi vse svetovne kulturne dedishchine, bi bilo primerno to obletnico dostojno pochastiti tudi pri nas. Prej ali slej pa bo moralo tudi spoznanje iz 4. stoletja o prvem prevodu Svetega pisma v slovenski jezik postati del nashe zgodovine.

 

 

 

 

 

__________________

1 Slovenski prevodi Svetega pisma:

https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_prevodi_Svetega_pisma; chas zadnje spremembe: 13:03, 17. marec 2016.

2 Dalmatinova biblija: http://www.dedi.si/dediscina/123-dalmatinova-biblija

3 Papezh Benedikt XVI. o sv. Hieronimu v svoji avdienci 7.11.2007

4 Jerom: https://en.wikipedia.org/wiki/Jerome; Wikipedija: »He was the son of Eusebius, born at Stridon, a village near Emona on the border of Dalmatia and Pannonia, ...«. Bil je sin Evsebiusa, rojen v Stridonu, vasi blizu Emone, na meji med Dalmacijo in Panonijo... Last modified on 25 October 2016, at 06:48.

5 Valenchich, Rafko: Sveti Hieronim - mozh s Krasa, Druzhina, Ljubljana, 2007

6 Klasinc, Peter Pavel: Shtrigova, Zavod 25. junij, Ljubljana, 2008/213 in Nekoch Stridona..., Delo 3.3.2007

7 Šanda, Dragan: Slovencem, Predgovor in komentar Andrej Shishko, Lipa, Maribor, 2016

8 She danes je v Ljubljani veliko Shtradonov: Mihov, Urshichev, Ilovshki, Knezov, Veliki, Jesihov, Brglezov, Rebekov, Volarjev, pa she kak bi se nashel.

9 Shtrukelj, dr. Anton: Papezh Benedikt XVI. »Sveti Hieronim rojen v Ljubljani«; Papezh Benedikt XVI. v svojem nemshkem nagovoru: »Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Leibach in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren«.

http://katoliska-cerkev.si/papez-benedikt-xvi-sveti-hieronim-rojen-v-ljubljani;

Avdienca papezha Benedikta:

http://w2.vatican.va/content/benedict-xvi/de/audiences/2007/documents/hf_ben-xvi_aud_20071107.html

10 Franz Martin Pelzel ime Venceslav povezuje z besedo venec, ki je pomenil podoben simbol, kot ga danes predstavlja kraljevska ali cesarska krona. F. M. Pelzel, Kaiser Karl der Vierte, König in Böhmen, Prag, 1780. Lovorov venec je bil znachilni simbol rimskih cesarjev.

11 Cesarica Barbara Celjska je po podatkih iz ohranjenih dokumentov poleg cheshke krone nosila she vsaj deset drugih evropskih kron.

12 Regesta diplomatica nec noc epistolaria Bohemiae et Moraviae V. Nr. 257-258.

13 Izbor poshevnega krepkega tiska za besedi »slovenski jezik« je avtorjev.

14 » ...gloriosissimi Confessoris Beati Ieronymi Strydoniensis Doctoris egregii et translatoris eximii sacre scripture de Ebraica in latinam et Slauonicam linguas, de qua siquidem Slauonica nostri regni Boemie idioma sumpsit...« Regesta diplomatica nec noc epistolaria Bohemiae et Moraviae V. Nr. 257-258.

15 Isto

16 Izbor poshevnega krepkega tiska je avtorjev.

17 Domus valis Scti Johannis bapte in Slauonia