Revija SRP 133/134

Matjazh Jarc

 

NEKAJ ZARIMANIH ZGODB

 

Prva zgodba

 

Belo sonce nad Ljubljano

zbuja mestece zaspano

zhe meshchani se veselo

v avtih vozijo na delo

ljubke mestne lepotice

zhene, matere, device

ozke plochnike krasijo

svetijo z ochmi, dishijo

in vznemirjajo okolje

da so moshki dobre volje

kot chebelice brencheche

mrejo, blazheni od sreche

 

pod Evropo pa letala

Sirijo so razdejala

pred morilskimi so droni

razbezhali se milijoni

ki se nochejo boriti

zmagovati in moriti

ampak hochejo zhiveti

v miru ali pa umreti

in bezhijo v tuje kraje

kjer jih chakajo ograje

azilantska zatochishcha

in katolishka svetishcha

 

dolgi, zhalostni sprevodi

mnozhica, ki slepo blodi

ishche novo domovino

skozi meglo in sivino

zhe prihaja v nashe kraje

nekateri bi jo raje

zavrnili in pobili

drugi pa bi jo gostili

in ji rajshi pomagali

che bi mogli, bi ji dali

vsaj za hrano in pijacho

stanovanje, delo, placho

 

tale zgodba se v Ljubljani

je zgodila lepi Jani

ko iz avta je stopila

je na hrbtu zachutila

vroch pogled in utonila

v chrni zenici Khalila

ki jo gledal je iskrivo

in jo z roko radozhivo

pogladíl tik pod ushesom

da pod svojim ni telesom

vech chutila vlazhne trave

ampak pesek iz pushchave

 

zhe zvecher sta se ljubila

Jana pa je zanosila

kar je prav, lepo in fino

zanjo, ne pa za druzhino

mamo in ocheta, brata

pokazali so ji vrata

rekli, da se je skurbala

ker begunca ni nagnala

in izbrala ni kristjana

ampak zlega muslimana

sedem dni so jo hrulili

preden so jo napodili

 

hkrati so se birokrati

odlochili zapisáti

da za njenega Khalila

v tej drzhavi ni azila

ne shiiti ne suniti

ga ne kanijo ubiti

torej mora se vrniti

za Asada se boriti

proti Islamski drzhavi

boj pravichni in krvavi

potlej pa so ga zvezali

in chez mejo odpeljali

 

Jana je ostala sama

in je kakor dobra mama

skromen dom si uredila

s starshi ni vech govorila

skrbno vzgajala je sina

chrnolasega Martina

in nikdar ni pozabila

na preljubega Khalila

vsako noch se je jokala

preko spleta ga iskala

v svojem srcu pa verjela

da se bosta spet objela

 

ko je sedem let minilo

je prispelo sporochilo

da je vojna dokonchana

Sirija je razdejana

treba jo je prenoviti

narod mora se vrniti

banke dajejo kredite

za shiite in sunite

letos bodo spet volitve

in shtevilne usmrtitve

te, ki vojno so zgubili

bodo slavnostno pobili

 

zdaj se vrachajo skupine

k prsim rodne domovine

chakajo jih rushevine

trupla svojcev, kri in mine

mir jih chaka in svoboda

na oblasti pa gospôda

znana iz bogatih slojev

ne pa iz nedavnih bojev

spet nadzirajo jo sile

ki so vojno povzrochile

raja pa je izvolila

za predsednika - Khalila

 

vest, ko prileti v Ljubljano

preseneti nasho Jano

gleda ga na internetu

ko smeji se vsemu svetu

zenice pa mu zharijo

spodaj mnozhice krichijo

Jana pa od sreche joka

se solzí in milo stoka

potlej pa odpelje sina

chrnolasega Martina

od zheleznice ljubljanske

do postaje damashchanske

 

ko je v Siriji Khalila

nashla, je ugotovila

da bogat je in premozhen

zraven pa voditi zmozhen

je unicheno drzhavo

she ima srce sanjávo

she jo ceni in sposhtuje

strastno ljubi in miluje

kmalu sta se porochila

ona pa mu je rodila

hcherko, pravo lepotico

za princesko in kraljico

 

vsi presrechni in veseli

v miru bozhjem so zhiveli

in uzhili blagostanje

kot poznajo ga le sanje

stara starsha iz Ljubljane

pa ostala sta brez hrane

in zgubila stanovanje

(skratka, eno samo sranje

saj v Sloveniji vse mine

tudi dobre pokojnine)

Jano sta zaman prosila

da bi k njej se preselila

 

in sta praznih src ostala

ker sta se sovrashtvu vdala

le Martin, ta dusha mila

pa cheprav sta ga spodila

in izgnala iz druzhine

jima redno iz zhepnine

znatno rento nakazuje

in se z njima dopisuje

sícer pa Arabke mlade

s kozho kot iz chokolade

po peshchinah rad preganja

mirno spi in sladko sanja.

 

 

 

Ljubezenska zgodba

 

Tik pred Brusljem, za ograjo

v marchev dan se lesketajo

shipe Natove palache

okrog nje stoje igrache

generalov, admiralov

nadpolkovnikov, marshalov

tu oklepna so vozila

radarji in eskadrila

helikopterjev zelenih

 

izpod stekel zamegljenih

diplomati v limuzinah

kot v limoninih lupinah

stiskajo privid smehljajev

pod nadzorom policajev

ko prihajajo na sejo

da devet vprashanj odprejo

a deseto bo vprashanje

kritichno strateshko stanje

tam na grshko-turshki meji

in pa catering po seji

 

nash predstavnik iz Ljubljane

vitki, rjavooki Stane

zhe pripravlja se na krizo

drema za okroglo mizo

spod trepalnic pogleduje

ko se Ingrid priblizhuje

Dunajchanka svetlolasa

ki nikoli nima chasa

da bi z njim vsaj spila kavo

med odmorom, med razpravo

namrech Avstrijo zastopa

in je njena vsa Evropa

ki ji tiho asistira

ko se Avstrija zapira

in begunski val ustavlja

Ingrid pa o tem razpravlja

 

Stane si rahlja kravato

v hlachah bitje mu kosmato

zhge v mednarodne odnose

 

slika Dunajchanke bose

sonchi se mu v domishljiji

gola gre po aveniji

on pa s topom paradira

rushi meje in odpira

nove opcije premirja

ko za lepo Ingrid dirja

o, kako pod njim vzdihuje

ko nachrt mirovni kuje

 

diplomati, generali

so ji vso podporo dali

zdaj chez makedonsko mejo

emigranti vech ne smejo

 

konchno konec je aplavza

in na vrsti dolga pavza

 

ko gre Ingrid na stranishche

Stane pa jo v avli ishche

se mu vendarle posveti

da je ona v toaleti

kjer se veseli uspeha

vzburjena in zheljna greha

 

in tako se je zachelo

da med pavzami veselo

sta iskala skrite kote

in uzhivala dobrote

ki zhivljenje jih ponuja

che je diplomatska nuja

 

kar je Avstrija zhelela

je Slovenija povzela

in Hrvati in Bosanci

pa she Srbi in Albanci

kmalu bo she zid betonski

stal na meji makedonski

 

sedem tednov evforije

sklenjene so vse kupchije

konferenca se konchuje

Ingrid v spalnici vzdihuje

a nenadoma utihne

in pod Stanetom zavzdihne

»res ne vem, a je to srecha

sedem tednov sem nosecha

zdaj sem se pa odlochila

da se bova porochila

nich ne skrbi, vse bo v redu

saj kupila sem na Bledu

otok, grad in tri gozdove

za tri najine sinove«

 

Nato pa she vedno seje:

treba bo zapreti meje

she na turshko-grshki chrti

drugi vhodi so zaprti

 

s chim cunami zajeziti

kam begunce naseliti

da ne bodo vech bezhali

k nam pred nashimi letali

naj kar troshimo strelivo

ljudstvo pa ostaja zhivo?

 

atashejka Violeta

je she najbolj prizadeta

iz Gevgelije prihaja

tam pa zbirna je postaja

pravi, da na grshki strani

tisochi ljudi so zbrani

v dezhju brez shotorov zhdijo

lachni, zhejni pobesnijo

ko jim zhivci popustijo

ruvajo se s policijo

in nazaj si ne zhelijo

a naprej jih ne pustijo

 

Violeta, zvita tica

je resnichna lepotica

temnolasa, seksapilna

in pragmatichna, agilna

diplomatka prve klase

dobro zna skrbeti zase

in za interese Skopja

prav iz tegale poslopja

kjer razgreta od naslade

z Yanisom iz grshke vlade

strastno sta se zarotíla

da bi sporazum razbila

 

Ingrid pa medtem in Stane

ki ob njej mu vech ne vstane

sta totalno prestreljena

kot da sta zhe porochena

drugi dan ne govorita

vsak v svoji sobi spita

tu pa vskochi Violeta

urno loti se zmeneta

ki visi mu pod trebuhom

prav s pretanjenim posluhom

za mednarodne dotike

zhe vzpostavi dobre stike

med Atenami, Tirano

pa med Skopjem in Ljubljano

in na Staneta pritiska

da mozhak krichi in vriska

 

ko ga stiska med nogami

vpliva nanj v osebni drami

da prepricha zarochenko

naj pozhre izkushnjo grenko

che ga hoche spet imeti

mora meja se odpreti

v Dobovo in prek Shentilja

da bila bi prav do cilja

od Egeja prek Balkana

pot beguncem tlakovana

 

ko ga tri dni naskakuje

jo nash Stane moleduje

naj za vedno z njim ostane

ona pa brezbrizhno vstane

in gre k Yanisu v Atene

tam pa chaka, kaj ukrene

Ingrid na avstrijski strani

 

v Grchiji begunci zbrani

tretji dan od tega dneva

tulijo, da vse odmeva

saj odprejo se zarana

vrata mrzlega Balkana

 

Ingrid pa na blejskem gradu

drema v matichnem uradu

vmes se prenazhira hrane

ki jo pridno nosi Stane

»najprej se bo pach zredila

potlej sina bo rodila

to je zdaj zhe sploshno znano«

reche, pride z novo hrano

vmes opravi dve poroki

tu ali pa v Shkofji Loki

saj v trebuhih domachinke

nosijo beguncem sinke

preden pa jih ti dobijo

se za vedno porochijo.

 

 

 

Neverjetna zgodba

 

Zraven opere, muzeja

banke, bivshega liceja

(kjer so vchasih delegati

znali roke dvigovati

kot so shefi ukazali

ne da bi premishljevali)

danes parlament domuje

in baje, da je she huje

ker poslanec v rog zatrobi

kar mu narekuje lobi

stranka ga disciplinira

sama nekaj pokasira

nekaj pa si razdelijo

in zakljuchijo kupchijo

 

toda nash poslanec Rino

dobro ve, da to ni fino

in da nam drzhava tone

ker forsirajo zakone

skorumpirani bedaki

ki iz banke s tovornjaki

vozijo si imovino

in drzhavno srebrnino

bashejo v globoke zhepe

to ve she sosedov Pepe

ki od Rina prichakuje

da preprechil bo najhuje

v parlamentu pa povedal,

da tegá ne bo vech gledal

 

Rino tuhta, kaj storiti

in pogrunta: ukrotiti

mora hudo si zverino

ki naj reshi domovino

in zhe sluzhbeno potuje

v Capetown, kjer baje stanuje

vrach, ki reshil je Mandelo

hvali ga chloveshtvo celo

zna obvladati rasiste

pa fashiste in naciste

ne nazadnje komuniste

in vse druge s chrne liste

 

ko do njega pripotuje

vrach mu ta nachrt zasnuje:

»pojdi v dzhunglo, skrij obleko

srkni kokosovo mleko

prej mu vmeshaj tale zvarek

ko te v glavo pichi zharek

bosh pozabil, da si Rino

in uzrl bosh zverino

vedi pa, da je previdna

in ostala bo nevidna

za vse druge, razen zate

v gobec ji daj list solate

potlej jo na vrv privezhi

in ji brchice odrezhi

che ne kradesh in ne lazhesh

bo storila, kar ukazhesh«

 

ko je nekaj dni minilo

se je tochno to zgodilo

in zhe v torek drzni Rino

se pripelje z limuzino

na Beethovnovi parkira

v parlament priparadira

zraven njega pa prozorna

a poslushna in pokorna

zver, podobna je gorili

jezik ji iz gobca sili

kazhe kremplje in chekane

v parlamentu sred Ljubljane

 

pred govornico se zlekne

gleda, kdo ji najbolj tekne

esdeesovko stasito

ki ima okusno rito

bi v trenutku pouzhila

a je Rinu obljubila

da pochaka do kosila

ko prashicha bo dobila

pach nevidna polezhava

gobezdanje jo uspava

saj poslanci govorijo

a nichesar ne storijo

 

vsak po svoje nekaj lapa

zlasti neka tolsta trapa

pitno vodo bi prodala

monopol nad njo predala

nizozemskemu trgovcu

ki jo srechal je v Celovcu

in ji plachal eno pivo

jo pogledal ljubeznivo

ji odrinil podkupnino

pa jo she nategnil fino

da rjovela je v hotelu

kot bila bi na razpelu

med poslance svoje stranke

razdelila je ostanke

Rinu pa je prekipelo

in tedaj se je zachelo

 

strashna zver na oder skochi

se najezhi in uslochi

babi ritnico odgrizne

jo pozhre in se oblizne

tolsta trapa pade v komo

in tedaj poslanec Momo

Rinu v hrbet nozh zarine

saj mu v bolno pamet shine

da je on zadal poslanki

bol pri krvavechi danki

panika vrshi v dvorani

vsi poslanci so presrani

ne razumejo, ne vejo

kaj prekinilo je sejo

 

ranjenca so odpeljali

ritnico bi poiskali

che bi videli nevidno

zver, ki je previdno

v bolnici obmirovala

zraven Rinota lezhala

ko so rano mu zashili

ga nasichili z zdravili

zdaj je pach na terapiji

spodaj pa, na kirurgiji

je poslanka zaprosila

da bi novo rit dobila

 

»klavec Momo je v zaporu

ker je klal v drzhavnem zboru«

pishe levi chasnik Delo

kjer klanfá se na debelo

o sovrazhnikih sistema

Dnevnik zvesto ga povzema

a Reporter in Druzhina

prav nasprotno kot Mladina

pa trdíta, da so revi

rit odgriznili ta levi

udbovci in kanibali

ki so hujshi od zhivali

shefi strank skrbno molchijo

kdove chesa se bojijo

 

ko pozdravi se nash Rino

s svojo chudezhno zverino

spet se v parlament odpravi

in prijavi se k razpravi

 

konchno le dobi besedo

stopi pred poslansko chredo

gledajo ga kakor chudo

chakajo na uro hudo

»tule,« reche »poleg mene

zver! pozhre vse neposhtene

skorumpirane barabe

zvoha vse namene slabe

in chetudi je prozorna

vedite, da je pozorna

prav na vsako goljufijo

barabijo, traparijo

ki v tem zboru se mnozhijo

kvarijo demokracijo«

 

strah zaleze se v dvorano

vsi poslanci poklapano

prichakujejo dokaze

in ko skrivajo obraze

jim predsednik parlamenta

ki ni vreden komplimenta

v hipu spred ochi izgine

v trebuh Rinove zverine

in za njim she podpredsednik

znani biznismen in bednik

se v trenutku je razblinil

ne da bi besedo zinil

kot poniknil bi v neznano

zanj je vse bilo konchano

vsi v en glas so zakrichali

v paniki se razbezhali

vsak je hotel le uiti

in se nikdar vech vrniti

 

zdaj nazaj ni vech vrnitve

za predchasne pa volitve

ni nobenih kandidatov

lopovov in psihopatov

kajti krozhi govorica

da resnica in pravica

sta se v parlament vrnili

in zverino tam spustili

da nevidna se sprehaja

zhre ljudi, rjovi in laja

najbolj pade na plenilce

pa kradljivce in lazhnivce

kandidati s to okuzhbo

ishchite si drugo sluzhbo

kdor pa te okuzhbe nima

in ta sluzhba ga zanima

mirno v parlament naj sede

modre naj pove besede

 

a zverina naj ostane

lachna, brez poslanske hrane

 

 

 

Kulturnishka zgodba

 

Za slepimi tiri, kjer spijo vagoni

so v nepremichnine vlozheni milijoni

v teh bajtah so vchasih zhiveli vojaki

razlichni po srcih, na videz enaki

a danes so tukaj muzej, galerije

pisarne za alter-ideologije

pred njimi se barvasto rushi stavbishche

kjer zbor narkomanov zavetje si ishche

– kulturno sredishche Metelkova Mesto

in ko si zhe tam, gresh samo she chez cesto

pa pridesh do stavbe, kjer prej trgovina

smrdljiva od ostrih vonjav terpentina

(ker v njej so prodajali barve in lake

pa kit in vse polno podobne navlake)

je preurejena v kulturne urade

pod strumno komando ministrice mlade

 

prihaja iz kraja v Poljanski dolini

ime je dobila po sveti Martini

iz stranke modernega centra izhaja

je sestra zhupana in hchi policaja

pravichno deli prorachunske dobrote

en del za zavode, en del za sirote

ker pravi umetnik sestradan je kruha

a prava umetnica lachna in suha

ob tem pa milijoni letijo v nebesa

pozhira jih sita kulturna noblesa

za reprezentanco, vrhunske podvige

Martina obvlada nevarne intrige

ko srenja kulturna na sredstva pikira

umetnikom lachnim od ust jih odzhira

 

med drugim Martinini meljejo mlini

shtipendije za rezidence v tujini

Boshtjanchich Matica v Berlin je poslala

pogodbo sklenila in jo podpisala

Matic se je namrech za svoje zasluge

postavil na listi visoko pred druge

ko se bo sprehajal po rdechem Berlinu

bo shiril kulturo, predajal se vinu

spodbujal mednarodno sodelovanje

ponochi chakálo ga bo stanovanje

v katerem bo spal, deloval in ustvarjal

cel mesec se – skratka – s kulturo ukvarjal

morda bo vrhunsko zvaríl umetnino

pomembno je le, da imel se bo fino

umetnica lepa bo z njim delovala

a zhena z otrokom doma bo ostala

pospravljala, chistila, likala, prala

osamljena v spalnici milo jokala

 

na Prenzlauer Berg se pripelje Damjana

umetnica, zmeraj lepo nasmejana

namazana in nalakirana dama

si seksi oblekce seshila je sama

koshati lasje jo s chrnino krasijo

chez modre ochi, ki ji strastno zharijo

nihche ne bi zbezhal pred tako lepoto

svezhino in neustavljivo pohoto

ji oblo telo izpod nog izzhareva

kot machka si prede, ko tiho popeva

se vzpenja zadihana v drugo nadstropje

za njo pa sopiha kot njeno nasprotje

boem, bledolichen kot kakshna prikazen

na videz nevaren, v resnici prijazen

kot osel tovori vso njeno prtljago

in komaj zhe chaka, da vidi jo nago

 

Damjana z goloto pach nima problema

ljubezen je njena omiljena tema

se sleche, stushira, lase si razvezhe

she mokra zhe chaka, da fant ji postrezhe

z uzhitki, zanosno jo dvigne v nebesa

ji kapljice vroche polizhe s telesa

tedaj pa v kljuchavnici kljuch zavrti se

»le hitro, bedak, tja v omaro, daj, skrij se!«

je siknila, fanta v omaro je dala

obleko njegovo chez okno zmetala

in zhe se smehlja pred Boshtjanchich Maticem

ki stopil je v sobo z razdrgnjenim shlicem

Damjana, she vedno razgreta, ga vzame

strokovno v roké, da kot bakla se vname

se nanj zavihti in konjichek zhe plane

jo nosi na shirne nebeshke poljane

 

med plashchi v omari pa muko brezdanjo

trpi njen boemchek, ko kuka chez shpranjo

in slishi Damjano glasnó vzdihovati

ko sam bi zhelel njeno brazdo orati

pa v njej ta hudich se peklenski izgublja

in ona ga vzhichena strastno poljublja

namesto da zlodeju bi se uprla

mu pravkar je trichetrt uda pozhrla

potem pa ponovno zajezdi jo vrag

prav nich ni prijazen ne nezhen ne blag

grobó jo je s postelje sunil na tla

tedaj pa v en glas zakrichita oba

a tudi boemu se isto zgodi

da v polni omari njen plashch poshkropi

namesto da srechen bi bil, poteshen

od jeze nevzdrzhne je skoraj zelen

omaro sesuje, ko skochi iz nje

kaj zdaj bo naredil, nobeden ne ve

 

na tepihu spláshena greshnika zhdita

zadihana, skushtrana, s potom oblita

in tik za vrhuncem te zmeshane scene

boem si Matícheve gate nadene

z Damjaninim mobijem slika prizor

(Maticu se ud she kar vzpenja navzgor

Damjana pa v krchu chvrstó ga drzhi)

boem kot vihar skozi vrata zbezhi

pred hisho se v svojo obleko obleche

in spet se zave, da v ljubezni ni sreche

le kruta prevara, bolest in trpljenje

preklinja Damjano, preklinja zhivljenje

se v srcu mu lepe razblinjajo sanje

v mozhganih pa kuha se mu mashchevanje

 

poishche shtevilko Maticheve zhene

ji vse, kar zgodilo se je, razodene

v Ljubljani gospo sveta jeza obhaja

neznosna krivica ji v srcu razgraja

vsa besna zazrta je v fotografije

cheprav je zhe slishala za kurbarije

Maticheve, chesar doslej ni verjela

chez to pach ne more in je ponorela

kot bivsha novinarka je zapisala

vso zgodbo in s fotkami vred jo poslala

na trinajst naslovov, doma in na tujem

zvecher so ji zhe nakazali predujem

za njeno objavo v hrvashki reviji

she isti vecher pa na televiziji

kazali so fotke, shkandal so razkrili

cheprav so Matichev organ zameglili

 

in zjutraj se takile chlanki vrstijo:

umetniki v svetu nas le sramotijo

blatíjo drzhavo in narod slovenski

tako kot Matic, ki je skakal po zhenski

in zanjo drzhavni denar je zapravljal

pri tem pa se ni chisto nich obotavljal

in kaj je ministrica nasha storila?

mar ni ravno ona pogodbo sklenila?!

ni chudno da nasha drzhava propada

ker kriv je predsednik in kriva je vlada!

tako so to zgodbo napihnili v tisku

premier pa je konchno podlegel pritisku

okaral ministrico v javni izjavi

nobene besede pa o zamenjavi

le to, da bo najbrzh Boshtjanchich Matica

pri zheni doma doletela pravica

in res so pred hisho ga kovchki chakali

a zhena in hcherka, obe sta jokali

Boshtjanchicha sta se na hitro lochila

imetje in hcherko na pol razdelila

 

zdaj vchasih ministrica nasha, Martina

na krajshi izlet se poda do Berlina

ko spi v rezidenci izbrani umetnik

zbudi ga, ga zvezhe, zdaj njen je ujetnik

preveri, che prav je pogodbo sklenila

na javnem razpisu se prav odlochila

ko sleche mu hlache, se hitro izkazhe

che fant je resnichno umetnishke bazhe

v vechletnem mandatu she ni se zmotila

je vedno s ta pravim pogodbo sklenila

doslej je she vsakega v diru ugnala

kot divjega konja v vesolje pognala

na nekem razpisu pa ni uganila

in ko v rezidenco je voljna stopila

dva fanta sta v sobi objeta smrchala

ministrici nashi sta riti kazala

adijo umetnost, adijo kultura

za vaju odbila she zadnja bo ura

ministrica vech ne odhaja na tuje

in sredstva za vse rezidence zmanjshuje

adijo, mednarodno sodelovanje

adijo, vesele umetnishke sanje

Martina za postmodernizem navija

ki srechni navdih, optimizem ubija

realne razmere postajajo take

da skachejo mladi talenti pod vlake

kulturnishka smetana sveti se v zlatu

in spi v dekadenci, umira v razvratu

ministrstvo je trgovina postala

na cesti, ki nosi ime generala

 

(ne vem, che so pametni tisti, ki vejo

da temu, kar pishem, verjeti ne smejo.)