Revija SRP 133/134

Marinka Marija Miklich

 

MALO IN CHRNO DELO

 

Spoved je bila pred cerkvenimi prazniki obvezna, a kot osemletno dekletce nisem imela pojma, kakshne grehe delam in kaj naj v spovednici, ki je spominjala na staro zatohlo omaro, sploh povem. Klechalnik v njej je bil prenizko in reshetke previsoko. Enkrat nisem pokleknila, a me je glas na drugi strani opomnil, da se v spovednici klechi. V tistih otroshkih letih sem si boga she predstavljala kot bradatega starca, ki sedi na prestolu; vchasih pa se mi je zdelo, da bi lahko bil tudi tak kot kakshen ravnatelj s shibo v roki.

V sholi so v razredu v zadnji klopi sedeli fantichki, ki so nam spodmikali stole in deklice vlekli za lase. Ure dolgo sem v njihove zvezke pisala lepopisje samo zato, da bi mi povedali, kakshne grehe delajo. Smejali so se mi, potem pa se me je le usmilil sosedov Ludvik:

»V spovednici rechem, da se ne uchim rad, da ne okopavam rad koruze, da najraje pohajkujem ob potoku.«

Naslednjich sem tudi sama povedala, da se nochem uchiti, in glas na drugi strani mi je nalozhil za pokoro ne vem koliko zdravamarij na klechalniku. Pri nas doma klechalnika sploh nismo imeli, jaz pa v svojem sprichevalu same petice. Gotovo se je bog za reshetkami v spovednici zmotil in me zamenjal za kakshnega fantichka. Tako sem si to takrat razlozhila in pokore nisem naredila.

 

Vas je bila v pripravah in prichakovanju birme. Zhenske so trle in mlele orehe, pekle potice in jagenchke, oblite z belim sladkorjem. Iz moke »nularce« so mesile in na roke rezale popolnoma enake rezance. Otroci smo s cikcakastimi shkarjami izdelovali vzorchaste papirnate prtichke in delali okraske iz rozhmarina in vijolic. Moshki so bili zadolzheni za pijacho.

»Za birmo ne bomo pili shmarnice, treba je v Vinji Vrh po taboljshe vino,« je odlochil oche.

Zapregel je konja v federvagen, nanj smo nalozhili domache in sosedove sode in zgodaj zjutraj sva se odpravila po stranskih poteh proti vinskim goricam. Opoldne smo v hramu natochili sode, jih prekrili s senom ter se najedli domachega kruha, shpeha ter mlade chebule. Proti domu sva krenila shele v trdni temi. Takrat je namrech veljala neke vrste prohibicija. Promet z alkoholom je bil tako visoko obdavchen, da se je zaradi trosharine prodaja vina skoraj ustavila. Na krizhishchih je bila vechkrat postavljena zaseda dacarjev, ki so vino obdavchili in kupca oglobili. Birti so ga zato tihotapili ponochi in po skrivnih poteh. Tudi oche je vedel, kje je postavljena mitnica, zato sva z glavne poti zavila globoko v gozd, kjer so poshevna drevesa ustvarjala grozljive sence. Podoba ocheta se je spreminjala v Martina Krpana, sodi vina so se meshali z vrechami soli, dokler mi ni tishina in enakomerno pozibavanje zaprlo ochi. She pred zoro sva bila doma v topli postelji, konj v hlevu, na federvagnu pod kozolcem pa je bila vidna le kopica sena.

Zjutraj je oche vino razdelil po vasi. Na birmanskem slavju so ob vsaki kupici kar naprej ponavljali: »Mmm, kako dobro vino! Pa kako poceni!« so hvalili ocheta.

»Jezuskristusinmarija, kako je to vino dobro!« je rekla Brezljanka, ki je bila vajena shmarnice in »pitjota«. Bila sem ponosna, kot da gre hvala tudi meni.

Spoved birmancev, botrov in seveda starshev je bila pred birmo obvezna, a o ochetovem tihotapstvu vina, o prodaji jajc, o chrnih skokih nashega krshkopeljca ali gotovo she o chem, tega pri spovedi nihche ni omenjal.

 

Vsako zimo je mati sedela za svojo staro singerico in shivala srajce in hlache za vashko otrochad. V Sevnici je nabavila toplo karirasto blago in iz njega so pod njenimi rokami nastajale prav lepe in tople flanelaste srajce razlichnih velikosti, od otroshkih do moshkih vseh shtevilk. Prodajala jih je po vsej fari, pravzaprav so kar same sosede prishle k njej z vprashanjem: »Imash za moje fante kaj srajc?« Ni bil velik zasluzhek, a v tistem predalchku, kjer sta z ochetom hranila gotovino, se je le nabral kakshen dinar. Nikoli nisem nikogar slishala, da bi bilo to delo na chrno ali da mati tega ne bi smela pocheti. Bila je to nasha kmechka dopolnilna dejavnost, neobdavchena. Mati, globoko verna zhenska, o svojem shiviljskem shushmarstvu pri spovedi zagotovo ni govorila.

Rupar je chevljaril, pravzaprav je chevljaril le pozimi, poleti je kmetoval. A che je bilo potrebno, in smo ga poprosili, je tudi spomladi potempljal nashe chevlje, to je pomenilo, da je obnovil sprednji, shirshi del usnjenega podplata, ki so bili predvsem pri otroshkih chevljih kar naprej izrabljeni.

Lojze je kolaril in sodaril, hvalil se je s svedrom za vrtanje chepnih lukenj in s svojo kovinsko sodarsko kljuko, ki jo je uporabljal za vstavljanje dna v sod. Blizhnji sosedje so mu navadno pri tem opravilu pomagali, sicer pa so mu v popravilo nosili tudi polomljene dele za leseni voz in kar pochakali, da je kolo popravil.

Slavi je imela v Zagrebu sorodnico zaposleno v lekarni, ki ji je dobavljala zdravila, v glavnem aspirine in nekakshno kremo, da so se rane hitreje celile. Na zalogi je imela tudi oblizhe in »ferbante«. Kupovali smo pri njej, nasha najblizhja lekarna je bila v dvajset km oddaljenem Krshkem.

Tonche je kovachil, Dolfe je montiral pipe v kopalnico in Milka je skrbela za semena. Novak je vsako zimo na obronku Krakovskega gozda postavil oglarsko kopo, zhgal oglje in ga prodajal kovachem po vsej fari. Obrti ni imel nihche prijavljene, she celo vashki gostilnichar se je zgovarjal, da ima le pushishank. Drobne storitve, popravila in usluge smo plachevali z gotovino, brez kakrshnih koli rachunov in nihche ni pomislil, da je s tem kaj narobe. To takrat ni bil greh.

 

Moj oche je po sejmih redno meshetaril. Pogosto sem hodila z njim, pridrzhala sem mu kakshno zhivinche ali pa me je pustil ob kakshnem vozu, da sem mu povedala, kakshno ceno prichakuje lastnik ali che so zhivali zhe prodali, sam pa se je medtem she drugod razgledal, kot je imel navado rechi. A so ga kar vlekli za rokav s proshnjo: »Daj she meni pomagaj prodati telico, imam doma she dovolj glav zhivine, pa denar rabim za davke.« Oche je nashel kupca, glasen plosk v dlani je nadomestil kupoprodajno pogodbo. Od sklenjenega posla je oche prejel posrednishko provizijo, ki so ji takrat rekli meshetarina.

Rada sem shla z njim, po sejmu me je peljal v gostilno, mi narochil malinovec, malico in svezhe zhemljice, ki so tako lepo hrustljale. Za dobljeno meshetarino sva proti koncu dneva v trgovini nabavila polno »necko« olja, cukra in soli, nalozhila vse na voz kakshnega soseda in se zadovoljna popeljala proti domu. Za tisti mesec smo imeli »fasunge« dovolj. Nihche takrat ni govoril, da je ochetova provizija od sejemske prodaje obdavchljiva.

 

Bilo je pred petdesetimi leti, ko sem odshla v mesto, v sholo. Pri politichni ekonomiji se je za kateder postavil »prav prikupno zmeden« mlad profesor, v katerega je strmelo dvajset parov zaljubljenih deklishkih ochi. In ta tip nam je govoril o nekem shkotskem razsvetljencu, o Adamu Smithu, o ochetu sodobne ekonomske misli. Govoril je o tem, da nobena druzhba, v kateri so ljudje revni, ne more biti uspeshna. Govoril je o pravni drzhavi, o delitvi dela, o delitvi kapitala. Govoril je o Bogastvu narodov. Tega ni bilo v nobenem uchbeniku, ker takrat Smithovo Bogastvo narodov v slovenski jezik she ni bilo prevedeno. Tako predavanje je bilo zato v strogih okvirjih shestdesetih let gotovo pogumno dejanje. Ker sem prihajala iz revnega podezhelja, se je tisto Bogastvo narodov vgnezdilo globoko vame.

Domov sem se vrachala za pochitnice in praznike. Vse poletje sem kelnarila po gostilnah in gasilskih veselicah. Nihche me ni uradno zaposlil, delala sem kot chrna delavka, besed dopolnilno, malo ali shtudentsko delo nismo poznali. Zasluzhek, she bolj pa tringeld, je zadoshchal za chevlje, zvezke, plashch in maskaro za ochi. Na vasi ni bilo bogastva narodov, bilo je le plachilo za trdo delo.

Na majhnih sabejnishkih kmetijah je bilo pach treba prezhiveti, po mozhnosti tudi izsholati otroke. Vishja izobrazba je takrat pomenila vishji standard.

 

Sholo sem konchala, naredila maturo, dobila diplomo in se zaposlila - mladostnih sanj je bilo konec, pristala sem na realnih tleh. Zhivljenje po njivah, hlevih in domovih je utiralo svojo pot, moja se je nadaljevala v mestu. Stanovala sem pri druzhini, ki jim je povojna oblast nacionalizirala elektrarno. Zase in za sorodnike so lahko obdrzhali le vechjo hisho, pravzaprav vilo v mestnem jedru in tako sem jaz pach postala njihova sorodnica. Namesto najemne pogodbe smo sklenili ustni dogovor, denar za najemnino sem jim dala vsak mesec na roke, prav tako ostali stanovalci. Oddaje stanovanj niso prijavili, che bi to storili, bi jim nacionalizirali she hisho. Bili so dobri ljudje, vsi stanovalci smo molchali. Napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premozhenja v najem takrat nismo poznali.

Kako velika je bila najemnina, se ne spomnim, a vem, da so takrat v Novem mestu odprli Ribjo restavracijo in je porcija sardelic stala stoshestdeset dinarjev.

 

Zaposlena sem bila v tekstilni tovarni, delala sem nekakshne drzhavne centralno planske analize, ki so jih za mano vedno spreminjali in naprej poshiljali, kar je bilo vshechno Beogradu. Ne vem, kako jim je prishlo na uho, da tu pa tam kaj napishem. In kar naenkrat sem morala pisati govore za tovarnishkega sekretarja. Pisala sem doma in na skrivaj, tega nisem smela povedati nikomur.

Moje govore je kar naprej popravljal, chesh da so premalo partijski. Za uvod je vedno dodajal nekaj svojega v stilu »bratstva i jedinstva« in podobne njemu vshechne floskule, ki jih je prepisoval iz beograjskih navodil. Vsebine pa le ni popravljal.

Med govorom sem se pomeshala med delavce, skupaj smo poslushali o spacani rizhoti, ki nam jo kuhajo za malico v menzi, o tovarnishkem vrtcu, ki je premajhen, o stanovanjih za mlade, ki jih ni, o tezhkem in zdravju shkodljivem delu v apreturi. Delavci so kimali in govorili: »Kako prav je povedal!«

A tu pa tam se je sekretarju le zazdelo, da bi se mi kako oddolzhil, zato mi je napisane govore placheval s knjigami, ki jih je nabavljal s tovarnishko narochilnico. Bila so to zbrana dela Edvarda Kardelja, Borisa Kidricha, Lenina, Marksa in Engelsa. Sem ter tja sem dobila tudi kakshnega Tolstoja, Andricha, Kajuha in celo pesnishko zbirko Desanke Maksimovich. Za takratne razmere sem imela zato zelo bogato domacho knjizhnico, ki danes v zaprashenih shkatlah dela napoto na podstreshju. Tiste rdeche knjige so bile moj avtorski honorar, ki ga takrat v tovarni nismo poznali.

 

Prostovoljno smo v pisarni podali izjavo, da nam lahko pri plachi odtegujejo krajevni samoprispevek, ki so ga nakazovali v krajevne skupnosti, kjer smo imeli stalno bivalishche. Iz zbranega denarja so se v mestih gradile shole, na vaseh pa so si urejali poti, vodovod ali le zamenjali okna na stari sholi.

Imeli smo pet dnevni delavnik, a smo shli navadno prvo soboto v mesecu v tovarno prostovoljno na delo. To smo imenovali solidarnostne sobote. Zasluzhek tega dne je bil namenjen ljudem na nerazvitih podrochjih ali kot pomoch ob potresih in poplavah, precej pa ga je shlo tudi v druge jugoslovanske republike; v Novoteksu, kjer sem delala, smo denar nakazovali v Bosno, oziroma v Trebinje v Hercegovino, kjer smo odprli tekstilno tovarno.

 

Ustvarila sem si druzhino. Otroci so rasli, blokovsko stanovanje je postalo pretesno, zacheli smo graditi hisho. Celo naselje novih hish, nove ulice, sami mladi ljudje. Moshki so na roke kopali temelje, betonirali, zidali, pokrivali strehe. Zdaj pri enem, drugich pri drugem sosedu. Pri skupnem delu so se pobratili, bila je iskrena in nesebichna sosedska pomoch. Za zakljuchna dela smo rabili prave mojstre. Sprehodila sem se po proizvodnji, najraje sem shla v tkalnico, stari sulcerji so ropotali, za njimi so stali delavci resnih obrazov. Vse ochi so se uprle vame, le najblizhjemu sem povedala, da rabim elektrikarja, a so vsi razumeli, v tistem ropotu so se nauchili branja iz ustnic. Zhe isti dan se je enkrat po chetrti uri pri hishi pojavil mojster, ki je delal dolgo v noch. Na tak nachin smo napeljevali elektriko, vodovod, polagali parket, belili, sestavljali pohishtvo. Plachali smo na roke.

Nekateri mojstri so bili globoko verni, saj so ob nedeljah zjutraj hodili k mashi, a sem preprichana, da svojega popoldanskega fushanja niso imeli za greh. Nasprotno, veljali so za delavne in pridne, ki lepo skrbijo za svoje druzhine.

»Delo se zhe najde,» so govorili.

V tistih chasih so bili lachni le leni in pijanci.

 

Ves vesel je nash sholarchek nosil v sholo star papir. Ko je bil kontejner poln, so poklicali komunalo, ki je otrokom plachala in papir odpeljala. Pri pouku so izdelovali voshchilnice, organizirali novoletni bazar in jih prodajali. Spomladi so z gozdarji sadili jelke in smreke in s pogozdovanjem lepo zasluzhili. Za ves zbrani denar so si privoshchili konchni izlet. Da bi bile take sholske dejavnosti obdavchljive, to v takratnem sistemu gotovo ne bi drzhalo vode.

 

Vina nismo tihotapili. Iz Vojvodine so nam za martinovo tovarnishki shoferji pripeljali goske, iz Chrne gore pomaranche in iz Makedonije papriko za vlaganje.

Enkrat mesechno smo v rob obleke skrili dinarje, v Trstu v prtljazhnik nalozhili pralni prashek, olje in banane, plenice in wc papir, chevlje ter lego kocke. Pod stare kavbojke smo oblekli nove italijanske, na meji lachno, utrujeno in prav nedolzhno zrli v carinike, nato planili po bananah in kar v avtu slekli vishke oblachil ter obchudovali ure in tranzistorje, ki so bili v shkatlah s pralnim prashkom.

Prihranke smo menjali v nemshke marke, jih prodajali, s shticengo pa v Beljaku kupili barvni televizor in prvi rachunalnik.

»Bohsenasusmili, da moramo to skrivati,« bi rekla Zefka, che bi she zhivela.

»Nich ni v kamen vklesano, noben sistem ni vechen, minilo bo, minilo!« nas je tolazhil oche.

Ni me pekla vest. O spovedi zhe zdavnaj nisem vech razmishljala. Oche tudi ne!

»Z Bogom se bom zhe sam zmenil!« je povedal.

 

Sin in njegovi glasbeni prijatelji so trenirali v garazhi, da je odmevalo po vsej ulici. Najprej so igrali zastonj na domachih zhurkah in zabavah. Potem je prishlo prvo vabilo naj igrajo na poroki. Oh kakshno veselje, kako so se pripravljali! Ne vem, kaj je storil s prvim zasluzhkom od glasbe, a bil ga je tako zelo vesel. Zadovoljni so bili tudi svatje, zheninov oche mu je predal denar v kuverti in nihche niti pomislil ni na shtudentsko napotnico.

 

Hchi si je ves chas shtudija pomagala z inshtrukcijami. Vsak dan so k nam prihajali shtudentje, potem pa navdusheni po telefonu povedali, da so izpit naredili. Plachali so ji sproti v gotovini.

 

Otroka sta pustila kitaro, kolesa in zhoge v garazhi ter odshla. V vechja mesta, v velika mesta, v Evropo, najprej na shtudij, nato na delo. S materinskim blagoslovom sem ju pospremila v svet. V zachetku sem zelo pogreshala odpiranje hladilnika, zasedeno kopalnico, razmetane knjige in prazne vrechke chipsa, a chas zaceli bolechino in samoto.

 

Shla sem v Cankarjev dom in na referendum. Vsa navdushena sem postala osamosvojena demokratichna slovenska Evropejka. Verjela sem! A verjeti vendarle ne more biti greh! Navdushenje je plahnelo vsak dan znova, ko so krave obdavchenih tlachanov postajale iz dneva v dan bolj rebraste. Zdaj zbiramo zamashke, da bo mali Naj lahko shel na operacijo, ker ni denarja zanj. Pozhreshne zdravstvene blagajne tudi Dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki ga plachujemo vsak mesec, ne napolni. Biti lachen in bolan vendarle ne more biti greh. A najbrzh to greh nekoga je, a ne moj, moj zagotovo ne. Kdo naj gre v spovednico?

 

Tista strast, da kaj napishem, je she vedno v meni. Nekoch me je nekaj razjezilo, napisala sem, poslala v urednishtvo in zamislite: pripravljeni so bili objaviti. Napisali so, da bom dobila v podpis pogodbo o avtorskem delu, naj podpishem, potem pa bo denar nakazan. Gledam tisto pogodbo, jo podpisujem v shest izvodih, v paragrafih komaj najdem, da bo moj bruto honorar osemdeset evrov. To bo lep priboljshek k moji pokojnini, lahko bom shla v gledalishche ali v muzej, sem se veselila. Figo! Na rachun so mi nakazali le devetintrideset evrov, drugo je za drzhavo, so rekli. Desetletja nazaj, ko so mi tiste govore plachevali s knjigami, sem zasluzhila bistveno vech. No, v gledalishche nisem shla, v muzej pa grem vsako leto na dan odprtih vrat zastonj.

V mojem otroshtvu in mladosti je izobrazba pomenila vse. Nekateri v vasi so prodajali njive, da so lahko izsholali svoje »brihtne« otroke. Napisala sem knjigo, prodala vinograd in z ochetovo dedishchino plachala izdajo knjige. Na grob sem nesla velik shopek rdechih nageljnov.

 

 »Stati inu obstati!« je pred stoletji rekel vrli slovenski mozh. Za tisti »obstati« gre, zato si pomagamo z delom na chrno.

»Bohsenasusmili!« bi rekla Zefka, che bi she zhivela.

 

Po operacije kolena sem z berglo krevsala po hishi. Zavrtela sem telefon in poprosila svojo frizerko, naj pride urediti moj sivi narastek. In je prishla. V dveh vrechkah je prinesla vso svojo kramo. Na moje vprashanje, kaj vse to nosi, je odgovorila, da to she ni nich, da se bo naslednjich pripeljala s kombijem, ker bo s sabo vozila davchno blagajno. Ves chas, ko je sharila po mojih laseh, je razlagala, kako smo to kopirali pri Hrvatih, ki nas menda prehitevajo po levi in po desni. Da zdaj s paragonskimi bloki she lahko kaj mimo zasluzhi, pa tudi che se prikazhe kakshen inshpektor, se lahko kaj zmeni, saj tudi inshpektorjeve zhene potrebujejo frizure.

»S tistimi trapastimi blagajnami bomo pa vsi na davkarijo prikljucheni, kot da bi nam chipe v glavo vgradili,« se je hudovala.

No, lase mi je lepo uredila, paragona mi pa ni napisala, chesh da ga je v naglici pozabila doma. Celo poduchila me je, da je davek na dodano vrednost petindvajset procentov, da bo meni dala deset odstotkov popusta, petnajst bo pa njenih. Plachala sem ji na roke, a menda imam po zakonu enak greh kot ona.

Chasopisi pishejo samo she o sivi ekonomiji, pa o tem, da nimamo nobene davchne kulture, ker ne zahtevamo rachuna. Menda lahko le z rachunom reklamiramo storitev, che z njo nismo zadovoljni. Zdaj nimam rachuna. Le kako bom jutri, ko bo iz moje volumenske trajne ostalo le she shtrenasto strashilo, zahtevala reklamacijo? Frizerka je na moje vprashanje o garanciji njene storitve naredila posmehljiv obraz in rekla, da tega niso she nikomur dali. Le zakaj naj se potem davchno vishje kultiviram?

 

V tistih mesecih okrevanja sem potrebovala snazhilko. Poklicala sem chistilni servis. Naslednji dan se je pred hisho ustavil trafik, iz njega je stopila Metka, hchi moje prijateljice. S chistili, metlo, vedrom in vsem drugim se je napotila proti mojim vratom. Nisem mogla verjeti! Saj je konchala kmetijsko sholo, bila sem na njenem maturantskem plesu?!

»Jaz sem, prav vidite, prav. Prezhiveti moram, nekaj moram delati, cvetlicharna je propadla, z zavodom pa ni nich,« se je opravichevala, a ne meni, bolj sebi.

Brisala je prah, drgnila kopalnico, vmes s tresochim glasom povedala, da ima le za krajshi chas pogodbo, da nima nobenih pravic, da je prekerka. She nikoli nisem slishala te besede, skrivaj sem polistala po SSKJ, a tam je ni bilo. Konchno se na googlu pokazhe prekerno delo, a nisem dobro razumela, ali je zakonito ali ne. Pokojninska doba ji ne teche, zdravstveno ni zavarovana, dopusta nima, niti malice. Ojej, se mi je zasmililo dekle!

»Pridi ti naslednjich k meni mimo tvojega shefa!« sem ji rekla ob odhodu in ji v zhep stisnila tringeld.

»Drzhite zame pesti, da bom na zavodu dobila vsaj shest urno javno delo!« je rekla ob slovesu.

 

Moj sosed na drugi strani ulice je bil vse zhivljenje krojach, najprej v tekstilni tovarni, ko je propadla, je odprl obrt in popravljal oblachila, tu pa tam seshil tudi kakshne nove hlache. Nosili smo mu hlache v krajshanje, dobro je naredil, poceni je bilo. Po dolgem chasu kupim spet ene hlache in ajd k sosedu z njimi.

»Sem dal obrt nazaj,« je rekel, »sicer bi mi vzeli pokojnino. Tudi popoldanske obrti ne smem imeti. Nich ne smem delati, mashine so pa vse she dobre!« je potozhil.

Soseda mi je ponudila kavico, Tone pa je skoraj neopazno vzel vrechko s hlachami in se umaknil v sobo, kjer je imel vchasih delavnico. Klepetava s sosedo o vremenu, pa o ishijasu, ki bi ga toplice gotovo pozdravile. Naenkrat je bila vrechka spet na mizi. Vzela sem jo, se zahvalila za kavo, v hodniku pa v shparovchek, ki je bil tam na polichki, potisnila pet evrov. Smo se zarotnishko nasmehnili drug drugemu.

»Za toplice shparam!» je dodal.

 

A v teh letih nimam samo shkripajochih kolen, imam tudi shkripajoche zobe. Naivno sem she verjela v nashe javno zdravstvo, a sem na vrsto prishla shele chez dva meseca. Konchno sedim na tistem stolu in lepo obrazlozhim: »Moja petnajst let stara proteza skache po cheljustih, paradentoza je vse hujsha, zobje se majejo, izpadajo. Saj vidite, kako mi zgoraj in spodaj vse roshklja, che hochem kaj povedati. Naredite mi vsadke in porcelanaste zobe, tako kot zdaj to delate!«

Vtaknil mi je nekega vraga v usta, da so ostala na shiroko odprta, lahko sem le krakala in se slinila, on pa je nakladal, da spodnjih zob ne morem dobiti na socialno, zgornje pa le delno, a mora prej poslati zahtevo na zavod, da odobrijo.

»Che zhelite implatante in fiksne zobe, je vse samoplachnishko!« Povedal je ceno, ki je bila vechja od moje celoletne pokojnine.

»Kaaaj, zob mi ne morete popraviti na socialno?« sem odprtih ust vsa zachudena zategnila tisti kaaaj.

»Ali naj potem s slamco le chokoleshnik jem?«

Samo skomignil je.

Zbezhala sem iz ordinacije. Doma sem sluchajno nekaj stikala po rachunalniku in prikazhe se film, kako v Opatiji popravljajo zobe. To se menda zdaj imenuje dentalni turizem. Nobenih chakalnih vrst, stanujesh v hotelu z bazenom in savno, brez bolechin je v shtirih dneh vse konchano, domov odidesh na shiroko nasmejan in vse to za samo tri moje penzije. Seveda je plachilo v kunah in brez rachuna, a dobila bom garancijo za petnajst let, so povedali. Za petnajst let? In to pri mojih letih? Ne morem verjeti! V ponedeljek zhe potujem, boste videli, kako veselo se bom konec tedna smejala in brez skrbi poklepetala!

 

Pozimi smo dobili metersko poshiljko snega. Sploh nisem mogla iz hishe, po dveh dnevih sem skushala narediti vsaj ozko gaz do ceste. Muchi lopata mene, muchin jaz njo, snega je veliko, skoraj se ne vidim ven. A tam pri sosedu pleshe nova lopata, kot da je iz papirja, lahkotno poskakuje, v mojem enem zamahu se gotovo trikrat zavrti. Nekako prilopatim in prigazim do ceste, tam pa sosedov Gregor, prijazen fant, ves nasmejan in poln energije. Kar sam se je ponudil, da she meni skida sneg.

»O boh,« si mislim, »sam angel Gabrijel te je poslal!«

Seveda sem mu skuhala chaj in v zhep sem mu stisnila nekaj evrov.

 

Nisem she povedala, da se je lani v nasho ulico prizhenil sam vase zagledan moshki. Z majhnim shchenetom vohljata po ulici. Ustavi se, che le zagleda koga in samo sprashuje in poizveduje. Ampak che izusti le en stavek, v njem zagotovo dvakrat reche «pri nas na inshpektoratu«, zato njegovega imena niti ne vem, vsi v ulici mu rechemo kar Inshpektorat.

Mladenich se je z lopato ravno lotil parkirishcha, ko se je prihulil izza zhive meje; najprej tisti cucek, za njim pa she gorilasta postava Inshpektorata. Takoj se je zapodil v Gregorja, chesh da je kidanje snega malo delo, da mora imeti shtudentsko napotnico, je nakladal. A se mu moj shtudent ni dal.

»To je prostovoljno delo. She ti poprimi za lopato!« ga je napichil.

To pa ne! Takoj sem vedela, da se bo zdaj spravil name. In res!

»Kako pa kaj zdravje vashega soseda krojacha? Sem slishal, da se je pozdravil, da spet lahko dela. A kaj veste?« se je slinil in prilizoval.

»O, ne bosh me, kanalja, ne bosh!« namesto odgovora ga vprasham po Vladislavu Vladislavu. Vsi v nashem mestu vemo, da si je z denarjem, ki so ga na slabi banki odpisali, polastninil vso tovarno, delavce odpustil, denar pa nalozhil v tujini, pravijo, da v oazi davchni.

»Ali je res, da se sredi zime na Tariffi sonchi? Zhe leto, dve ga nismo videli! A veste, kako je z njim?« mu vrnem.

»Ne, to ni pristojnost nashega inshpektorata,« izjeclja.

Njegov cucek se napihuje in v moji zhivi meji dela kupchek. Zhe sem mislila z metlo nadenj, ko se z lopato v roki oglasi moj shtudent: »A izlochkov pa na inshpektoratu ne pobirate za sabo?« Ga je kar odneslo naprej!

 

Mladi, mladi, ti ga pihnejo, a ne? Imam nechaka, ravno toliko je star kot nasha drzhava. Zdaj preko Erazmusa shtudira v Stockholmu; ko pride v Slovenijo, me vedno obishche. Malo mi posodobi rachunalnik, na kljuchke mi posname nove filme in stare popevke in me pouchi o telefonu na dotik. Medtem mu spechem potico in natochim ta boljshega vina. A vnos alkohola na Shvedsko je prepovedan, pa se na carini zgovarja, da je dolenjski cvichek le dzhus, ki ima komaj toliko alkohola kot njihovo pivo. Njegovi tuji prijatelji potem uzhivajo ob potici in z cvichkom zalijejo uspeshno opravljen izpit.

Ves navdushen mi je ob zadnjem obisku razlagal, da zdaj skupaj s Pablom in Aleksisom zdruzhujejo sirtaki, polko in flamenko, da bo nastal tak ples, da ga Evropa she ni videla. Rada ga poslusham, kar kipi od idej in energije, ob njem se she sama nalezem navdushenja in znova verjamem.

Zhe dolgo vem, da ni nich vechno, ker ni nich v kamen vklesano. In zamrmram mu refren »Enkrat pa vse miine…«, ki ga je v obdobju zlate slovenske popevke prepevala moja sosholka Tatjana Gros.

Nato se zresnim: »Prav, prav, samo jaz tega ne bom vech dochakala.«

Me zavrti v ritmu polke in prav preprichljivo ponavlja: »Bosh, tetka, bosh!«

»Da bi le res dochakala ta vash novi ples! In kakshen bo?«

»Pravichen in poshten za vse delavne ljudi!« me potolazhi.

Zavrtiva se she v ritmu valchka, ker polkanja - tako on reche - ne zmorem vech.

 

Vidite, stari in mladi smo se vedno razumeli!

 

Sama zhe zdavnaj nisem vech tako mlada, da bi vse vedela. A zhivljenje me je nauchilo, da se je pametno nekaterim, predvsem kislim obrazom na dalech umakniti. Tako sem se pochasi in z leti znebila tezhavnih in slabih ljudi. Grehov ne delam vech, ne majhnih, ne naglavnih. Ludvikove in druge tuje grehe nase ne prevzemam vech. V cerkev k spovedi ne hodim, svojega boga lahko chastim drugache kot v cerkvi na kolenih. Spovem in izpovem se sama sebi in svoji dushi.

 

Zdaj uzhivam z vnuki, objemi drobnih rok mi pocrkljajo dusho. She vedno rada pishem in takrat zachutim vrtinchasto energijo, ki napolni hisho. Na dezheli si naberem poletni shopek iz pshenichnih klaskov, maka in plavice, zdaj je to tudi zame najlepshi shopek na vsem svetu.

 

Ob vecherih posedam na terasi. Potujem vase in to je dolga in neskonchna pot. Rdecha svetloba ob sonchnem zahodu in topla poletna noch me zazibljeta, da zasanjano zrem nekam chez, kjer zarja na obzorju rishe polje zorechega zhita. Vchasih mi nad poljem zazhari zlata avra pshenice.

 

Sprijateljila sem se z bogom, ki ga nosim v sebi. V samotni nochi, ko ni spanca, se prikotali otroshtvo in spomini na ocheta, ki se je s svojim bogom najraje pogovarjal sam. Zdaj se v vechernih mislih tudi sama pogovarjam z bogom. Se zahvalim za vsakdanji kruh, za polje zlate pshenice, za prijazne ljudi, za dobre stare prijatelje in zanesljive sosede. Zahvalim se, ker zhivim. Poprosim ga za srecho mojih dragih in za sonchno jutro novega dne.

 

Z mirno vestjo spokojno in umirjeno zaspim. Tako bo tudi takrat, ko me bo luch na koncu predora vabila, da prestopim na drugo stran.