Revija SRP 133/134

Luka Hrovat

 

CONFITEOR

 

 

a)

V izrazih ochesnih lokov berem temne

postave z velikimi, krilatimi rokami in

krempljastimi nogami, ki stopajo na mojo

krvavo telo. Grabijo ga z zhreli

nepoteshenosti, trgajo ga kot lachni volkovi,

ki se ne ozirajo na bolechine in stoke in

krike joka, ki jih ne morem vech zadrzhati.

Plavam kot napihnjen kos lesa v

pozabljenem potoku, kjer sonce ne pozna

jutra in sanje ne poznajo topline. V

hladu telesa ne zaznavam zhivljenja,

vse je utopljeno kot v chasu povodnji.

Samo odprte ribje ochi pomnijo bozhanja

in hudomushno beganje, ki sem ga kot

otrok obchutil na sebi : tiste

majhne, igrive in srchkaste poljubchke!

 

 

b)

Zhelezne solze techejo po krvavih strugah

obraza. Lichnice so razbite, chelo razpraskano,

brada presekana, nos zlomljen in ushesa

odtrgana kot bolni zobje, ko zachnejo

odpadati. Obrazne rane se vechajo in

napihujejo, dokler brazgotine ne pochijo.

Iz njih iztechejo udarci in ukazi mochi, ki

zhivijo nad mano kot krokarji, ki napovedujejo

smrt. Ne zmorem vech ustaviti krvavenja:

pozhiram svojo lastno kri. Dushim se. V

konchnem trzanju se mi izrishe slika neke

nochi, ko sem v dihanju zraka okushal

tvoje ustnice diha. V preveliki drznosti,

v lastni nechimrnosti sem zaslutil bodochi

padec: in nich vech ni bilo ne tvojega in ne

mojega obraza in ne zavrzhenih poljubov.

 

 

c)

Z bozhjastnimi napadi vidim temne

silhuete razprshene zore. Hodijo kot

kovachi, z nabitimi vratovi, mochnimi

rameni in tezhkimi dlanmi. Njihova

telesa so majhna, a trdna. Pleshejo

kot chrni medvedi, ki ishchejo ostanke

nochi. Nich jim ne uide : hlepijo po

pepelnatih in zasmrajenih kadavrih,

ki so jih tisochletja nazaj zakopali

kot zavrzhene kosti, ki nikomur ne

sluzhijo vech. A ostanki so govorili:

besedichili so v novorekih in izzivali

v svoji lahkotni prepushchenosti. Takrat

sem jih nashel in z nebesnimi poljubi,

ob koncu dneva, za vedno pokopal.

 

 

ch)

Z drhtechimi rokami sem skrival

tvoje ochi. Bile so mokre in solzne.

Z jokanjem sem priganjal bolechino

do konca utrujenosti in jeze. V

svojih dlaneh sem iskal zharke sonca,

a iz njih so tekli potoki krvi. Umazan

sem! V mojem narochju si lezhala,

bil sem ti zadnji pristan. Razburjen

in nepazljiv v tvojem smrtnem izdihu.

Prepozno sem zagledal tvojo bledico

in strah me je prevzel, skrchil sem

prste in te zadnjich prijel: a bila si zhe

hladna in tiha in lepa. V tishini tega

vechera sem te konchno poljubil in

zbezhal na streho sveta. S tabo v

svojem obledelem narochju.

 

 

d)

Z jeziki so me umorili. V njihovih

besedah in chrnih napovedih zlochinov

se je izrazhalo bojno sovrashtvo. Klali

in rezali so mi zhivo telo. Me muchili

in se mi hkrati smejali. Na koncu so

me spravili v majhne plastichne vrechke,

me nepredushno zaprli in zavrgli

na tisoch koncev sveta. Razsekan

sem bil s sekiro in nozhem. Meso se

mi tako pochasi preobrazha v tihi krik

nemochi. Trpljenje je moje zadnje

dejanje zhivljenja : mrtev sem.

Katalogiziran brez diha. In brez

groba. V tej pozabi, v tem breznu

nicha pa zasije krvava pot velikanov:

teh rabljev, najblizhjih ljubimcev krvi.

 

 

e)

V razkoshni sobi tisocherih pogledov

gledam v isto tochko na stropu. Gre

za majhno rumeno piko na beli podlagi.

V barvi stropa ishchem druge ochi, a jih ne

vidim. V tem madezhu izgubljam svet

zhivih. Lezhanje pod belezhem zrcala ni

nikoli zhivljenje, je le pochasna smrt,

umiranje, ki se ne dokoncha. To je

muchenje, ki obdaja moje stene sveta.

Nihche ne govori o tej umazani tochki

neba. Ljudje vedno gledajo naravnost

pred sebe ali pa dol pod sebe, nikoli pa

gor nad sebe, kjer se izigrava zhivljenje.

Gor, gor v packo nebes, kjer se glava

utrudi in telo zaspi. Ob smrtni uri na

vrhu klinike pa me vidish le ti.

 

 

f)

V malem samostanskem refektoriju

nad celicami je visela glava. Oprta

v usnje, stara kot cunje, v katere je

bila zavita. Ochi so bile prestrashene,

usta zashita, nos zmalichen kot izrabljen

srednjeveshki kljuch, lichnice pochene kot

izprashena ogledala in chelo nagubano

kot opustoshene njive v chasih lakote.

Jezik je bil zasushen, molitve ni bilo

vech slishati: tishina se je zapirala vase.

Nihche se je ni vech mogel dotakniti.

Vrata so se dokonchno zaklenila; vsi

prostori so utihnili. Prevzela jih je

smrtna noch. Po kapiteljski dvorani

so odmevali prazni hodniki, na koncu

luchi pa so se zasvetile tvoje mrtve ochi.