Revija SRP 133/134

 

IZ ZHALOSTI SMEH

 

POMLAD

 

Iz zhalosti se je porodil smeh:

ochi so lepoto novo zrle …

Spet so vzcvetele rozhe po vrteh

in v dushah so temne misli umrle ...

 

Kdo zdaj she misli na turobni chas,

ko pisana plan je pesem zapela,

ko prej beseda plaha se naglas

je deklicam nashim zdaj razodela!?

 

She jaz postal bom zhalosti nezvest

in tvoj bom na veke, svetla deklina,

cheprav je greh, kot pravi moja vest,

ljubiti s teboj se – majolchica vina!

 

LZ 1909

 

 

PRI BOZHJEM GROBU

 

Mrak je skrivnostno plul med oltarji,

tiha svechanost je bila v ocheh,

dushe so romale v temno davnino …

ustnic obkrozhil ni sladek nasmeh:

 

tiho nad Tebe klonila so lica,

solze so krizhev oshkropile les –

she ona prishla je, she ona je dala

biserno solzo iz chrnih oches …

 

Nezhna in plaha vsa – se je sklonila,

petkrat, o Kriste, si chutil sladkost

ustnic presladkih, a meni je dala

v trenotku slovesnem – slovesno bridkost …

 

Mrak je skrivnostno plul med oltarji,

Kriste je lezhal svechano na tleh,

jaz pa sem videl v vseh kretnjah in gibih

davno hinavstvo – ochetovski greh! …

 

LZ 1909

 

 

 

 

 

JOSIP PREMK (1889, Ljubljana – 1913, ib.), pisatelj, pesnik, chasnikar. Iz delavske druzhine, po dveh razredih klasichne gimn. v Lj. (1900–1902) je od 1905 dalje v liberalni periodiki objavljal pesmi, chrtice, novele in dva romana. Zhelel si je izobrazbe v tujini; nemir ga je gnal na potovanje po Balkanu (1909). V glavnem zhivel v Lj. kot reven, bolehen (menda tudi psihichno labilen), bohemski literat. Oktobra 1912 vojak v Kanalu (Socha), kmalu odpushchen; julija nasl. leto umrl (tbc).

Premkove pesmi so na prvi pogled ne posebno izvirne »popevke« v solidni vezani formi; v njih pa je ob tradicionalnem tematskem stereotipu prisotna fina (avto)ironija, uchinkovito poantirana zlasti v dveh – Pomlad in Pri bozhjem grobu. Sicer je poezija le obrobje njegovega opusa, saj je predvsem prozaist, plodovit in nedvomno izjemno talentiran, chetudi zaradi mladosti in tezhkih razmer she v fazi zorenja med razlichnimi vplivi (Cankar, Jurchich, Kersnik, ruski pisci) in lastno avtentichno ekspresijo, za katero se zdi znachilno iritantno presechishche med (novo)romantichno konvencijo in lucidnim naturalizmom. Ob neizenachenosti so v njegovi prozi tudi izvrstne psiholoshke in socioloshke observacije (problemi bohemstva, nasprotja med spoloma, med sloji, kmetom in mestom, domachijo in tujino ipd.); novela Et resurrexit (LZ, 1911/11) o blodnji samomorilca v agoniji je celo svojevrsten zasnutek »magichnega realizma«. Do danes je njegova edina samostojna knjizhna izdaja cheshki prevod romana Krona v vishavi (Koruna ve výshině, Praga, 1913; mojstrsko napisan izvirnik v LZ, 1912).

Kuriozum: ob smrti zhupnika-pesnika Antona Medveda marca 1910 je dnevnik Jutro objavil insinuacijo, da je (so)krivec »chasnikar-pisatelj« (neimenovan), ki je pisal o razmerju med »zhupnikom Antonom« in njegovo lepo gospodinjo Katinko (osebi v Premkovi noveli Sorodni dushi, LZ, 1910; ime dekleta pri Medvedu: Kati; Premk naj bi se tako mashcheval, ker jo je Medved preprichal, naj se odreche poroki »s pijancem«.

 

___________

Tukaj pod chrto je v celoti citiran zapis o knjigi Mihaila Arcibasheva, provokativnega ruskega pisca, kot ilustracija Premkove afinitete in kritichnega posluha (tudi do groze ruskih razmer):

 

LZ 1912/3: Knjizhevna porochila.

M. Arcibashev, Slike iz revolucije. Poslovenil Anton Melik. Zalozhil Shtefan Klavs. Ljubljana, 1912. 8°. 167 str. Cena brosh. 1 K 60 v.

Arcibashev je med drugimi Slovani zhe precej znan, tudi Nemci ga zhe imajo v prevodu, zato se mi zdi misel prav srechna, da je Melik seznanil tudi Slovence z mladim ruskim talentom. Najboljshe njegovo delo je roman »Sanin«, ki je vzbudil mnogo zanimanja; a tudi v tej zbirki »Slik iz revolucije« chitamo dve novelici, ki so po mnenju avtorja samega med njegovimi krajshimi spisi najbolj dovrsheni, namrech »Senca jutra« in »Krvava lisa«. Ostali dve: »Na belem snegu« in »Na vasi« sta medlejshi, in menda je chutil to prevajalec sam, kajti jezik je posebno v zadnji chudno okoren, nekaj stavkov skoraj nerazumljivih. Arcibashev, ki slika grozne ruske razmere s pretresljivo realistiko in plastiko, bi zasluzhil, da ga imamo v dovrshenem prevodu.

J. Premk.

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich