Revija SRP 133/134

Jolka Milich

 

JEZIKOVNI IN … VSAKRSHNI DVOMI

(toliko chasa sprashuj, dokler ne zvesh) 

 

Al prav' se pishe

postumno ali posthumno?

 

Lani sem napisala postumna izdaja, pa mi jo je lektor popravil v posthumno in zabichal v glavo, da brez h ne bom shla nikamor skoz, in nimam, da mrdam, tako je. Opozorila sem ga na Toporishichev pravopis in tudi na onega prejshnjega iz leta 1962, ki ga je izdal SAZU, oba predpisujeta brez h, a vse zaman. Potem je isti lektor prevzel obliko brez h. Petru Kolshku pa je spet nekdo, da navedem en sam primer, v Domu in rodu Toneta Pavchka obliko s h velikodushno spet dovolil v spremni besedi. Morda pri nas velja nachelo, eni smejo, drugi pa ne. Ker so lepshi?

 

Al prav' se pishe

Ikarov sen,

kot je napisal Srechko Kosovel in kot she vedno predpisujeta Toporishichev pravopis in oni starejshi iz leta 1962 (SAZU), ali

Ikarjev sen,

kot je Srechka ne-umno, a vsemogochno popravil Alesh Berger, sicer jezikovno dokaj podkovan in literarno inventiven in za navrh letoshnji veliki Preshernov nagrajenec (chestitam!), a noben lingvist ni protestiral, noben lektor ni brcnil iz imena odvechni j in tako se je grshki junak s pravopisno napako srechno izmuznil pregledu in se prebil v prvoligasha, Mladinska zalozhba ni chrhnila niti mu in vtihotapljenega Ikarja Kosovelu podtaknila, sama ga pa promptno posvojila. Spet po enostranskem nachelu eni smejo, kar je drugim prepovedano. Ker so grshi? Ali kar tako? Po razpolozhenju?

 

Jaz se chudim zhe kronichni ozkosti nashih jezikovnih zhandarjev. Zakaj ne dovoljujejo obe obliki, se sprashujem, in she kakshno tretjo in chetrto itd., che so ... spodobne pisave in zvena, namesto da se gredo kar nonstop in brez vsake potrebe le omejevanje izraznih mozhnosti in obvezno redukcijo.

Zakaj ne bi smela jaz in she kdo pisati postumno, Kolshek pa in kakshen njegov kolega posthumno, in vsi skupaj tudi obratno ali v istem spisu celo oboje, da bi bilo bolj pestro? Zakaj si sami strizhemo in krajshamo jezik, krila pa spodrecamo? Komu ali chemu v prid?

 

Pa she to:

 

Ker po naturi smo prej samomorilske sorte kot morilske – shushlja se sicer, da smo deloma spremenili svojo nrav, in da zhe kar dobro obvladamo obe »veshchini«, prvo she vedno malo bolje od druge – zakaj nashe blizhnje glagolsko lahko morimo, sami pa se ne moremo in ne smemo – slovnichno pravilno – samomoriti, ne da bi delali silo slovenshchini? Jezikoslovci in lektorji nam dovolijo le, da naredimo samomor ali da si vzamemo zhivljenje, krajsho glagolsko obliko pa nam prepovedujejo. Nam na Primorskem, morda pod vplivom italijanshchine, ki ima samostalnik suicidio in tudi glagol suicidare, zveni chisto v redu stavek, da se je ta pa ta samomoril. Zhal nam je seveda, da si je vzel zhivljenje ali naredil samomor de facto, jezikovno pa se nam zdi super, povedano po moderno. Kdaj nam bodo dali jezikoslovci zeleno luch, da se bomo lahko tudi tako izrazhali? Na spletu sem sicer naletela na stavek: »Po logiki Dushana Pirjevca samomoriti se more le chlovek, ki ne veruje v onostranstvo.« Gre pach za ... eno lastovko, ki ne prinese she pomladi? Kaj pa po logiki slovenistov, se chlovek lahko zhe samomori, ali je she na chakalni listi, ker she vedno velja prepoved?

Hvala za potrpljenje in za odgovor.

 

jolka milich

ki je zadnje chase prevajala Toneta Pavchka v italijanshchino in je posledichno tako rekoch v ... »samomorilshchini« (neologizem) doma oziroma do vratu zasuta z njo.

 

Na to pismo mi je konec februarja letos odgovoril prevajalski kolega in antologist Drago Bajt, tako nekako:

 

Draga Jolka,

ni mi jasno, zakaj se pritozhujesh. Za oba tvoja sporna primera imamo dovoljeno dvojnico. Po SSKJ lahko uporabljamo tako posthumen kot postumen, Ikarju pa lahko pripisujemo tako Ikarovo kot Ikarjevo perje. Edini problem je v tem, da je Kosovel napisal Ikarovo perje, Berger pa ga je posodobil v Ikarjevo.

Lep pozdrav v Sezhano.

 

Drago Bajt

 

Bajtu sem takoj odgovorila, a ker ni razumel in se ni odzval niti z mu, mu bom zdaj vso zadevo povedala she enkrat, kot v mlinu, s kakshnim nujnim bolj nazornim dodatkom.

 

Predragi Drago,

srechne ochi, ki te berejo po dolgem chasu!

Naj ti pojasnim: ker ti ni jasno – kot pravish – zakaj se pritozhujem, kar pomeni, da si me bral zelo povrshno, saj je iz uvodnih stavkov razvidno, da sem se jezila na lektorja, ki je meni samovoljno popravil postumno v posthumno in druge krati tu pa tam she kaj pravopisno dovoljenega in priporochenega. Potem pa se je tudi on ogrel za obliko postumno brez h, ni nam povedal, zakaj, in ona s h in she marsikaj drugega je tudi pri njem padlo v nemilost, v svoji novi gorechnosti pa jih je zachel prav preganjati, kar vechkrat radi pochenjajo spreobrnjenci. Kolshku pa je kakshen lektorjev kolega, ne da bi trenil z ochesom, dovolil nedavno posthumna, dodani h ga ni sploh motil, cheprav ga ni v SSKJ v vech zvezkih v moji lasti, prav tako, kot ga ni v zhe omenjenih Pravopisih. Zdi se, da so te knjige bolj kot she vedno uporabne vodichke in merilodajalke na polici le … za lepshi videt, kot bi rekli Krashevci, drugache pa chisto nezanesljive in odsluzhene svetovalke. Rajshi se jih izogibati, kot iskati reshitve v njih. Saj mi implicitno ravno to sugerirash, ochitno si tam v Ljubljani, kjer se vse najpomembnejshe dogaja, imel najbolj ugodne mozhnosti, da se jezikovno sproti posodabljash, ker – v tem je vic, iti s chasi vshtric.

Torej, zhe spet, da ti bo jasno kot zharko sonce in beli dan: pritozhujem se zlasti chez lektorje – ne vsevprek chez vse, jasno, le chez tega in onega, ki so ti daljshali ali krajshali peruti – ki bi jih kazalo potegniti za ushesa, ker povsem neupravicheno sharijo po nashih besedilih, ki so, che sem te dobro razumela, neoporechna, le kakshna besedica – ona s h ali ona brez? – je zhe michkeno zaprashena, drugo pa mirne dushe lahko prishtejemo med posodobljene, kaj pravim, med najsodobnejshe, in najbrzh je to odvisno od rabe. Kar pogosteje uporabljamo, postane samogibno bolj sodobno. Mar ni tako? A tudi pri tej delikatni operaciji posodobitve imajo prste vmes lektorji, nad katerimi se hudujem in ponovno jih pozivam: prste (beri kremplje) stran, vsaj dokler se tudi vi ne nauchite pravilne in najbolj posodobljene slovenshchine!

Tudi pri Bergerju me je precej motilo, zhe ob izidu Kosovelove monografije, da je chisto brez potrebe … tudi on posiljeval Srechka in mu Ikara suvereno popravil v Ikarja. Kot da krashki poet ni imel zhe chisto dovolj in she prevech posiljevalcev, da je Alesh prav zaradi tega skoraj bolestno zahrepenel, da se jim postavi ob bok in ga lastnorochno in dokaj samovoljno … po-so-do-bi (po domache in malce vulgarno: nateguje). In kako vesh, Drago, da ga je Berger zares moderniziral, kdo ti je povedal, kje pishe chrno na belem, kdo trdi, da ni drugache, ali tudi ti govorish na pamet, ko pa gre za zelo uveljavljeno metodo na Slovenskem, da se kdo okliche za arbiterja elegance, pa che se spozna na stvar kot zajec na boben. No, vseeno mi razodeni skrivnost, kako je moch prepoznati, na golo oko ali z ochali in s povechevalno lecho za navrh, kaj je posodobljeno in kaj zhe vsaj z rahlo patino starinskosti. Anti ni tisti … (ne)bodigatreba vrinjeni j izkljuchni garant, da slavni Ikar marshira s chasi naprej; ko chrke j ne bi bilo, se zdi, bi kot kakshen nebogljenchek grdo zaostajal in neizbezhno (za)dishal po naftalinu.

 

Pa she to, Drago, pozabil si me spraviti iz zadrege v zvezi s samomorom, do chesar mi je she najbolj, ker se me je nekdo jedko in prav sarkastichno privoshchil, ker sem nedavno prostodushno bleknila, da se je nekdo samomoril. Po njegovem neizpodbitnem mnenju je to nemogoche in naj si ga torej izbijem iz glave. V vseh mojih slovarjih in pravopisih res ne najdem te … glagolske mozhnosti. Vse tako kazhe, da si smem vzeti zhivljenje ali narediti samomor in fertik. (Alt! Vzeti zhivljenje ali odvzeti? To je zdaj vprashanje! Saj kdor si vzame zheno ali mozha, ni vech sam, nekaj zelo otipljivega in konkretnega, in vchasih celo malce nadlezhnega pridobi. Che si vzame kos potice ali pechenico z zeljem, ne bo lachen, che si bo pa oboje kratil ali odvzel, bo, sirota, stiskal pas. Pri vzetju zhivljenja se je po mojem nestrokovnem mnenju slovenshchina po nareku ali diktatu ne ve se koga, odrekla logiki in ustrelila debelega kozla. No, hvala bogu, da jih ne streljamo samo mi, da nam jih pomagajo streljati ta narvishji v materinshchini, ki nam jezik normirajo in preobilno opremljajo z dovoljenji, omejitvami in prepovedmi: to smesh, tega ne, ac, budno pazite, da ne cepnete pri izpitu.)

No, vrnimo se k samomoru, tja, kjer mi je bilo kategorichno zapovedano, naj kar odmislim, da bi se lahko samomorila. Ne bo kruha iz te moke in niti vina iz tega grozdja. Torej? A kdove, me je preshinilo, zhe ob branju tvojega pisemca, kjer omenjash Ikarja kot Bergerjevo umno posodobitev, ki deluje name kot petje siren, bogve, da tam v Ljubljani, kjer so vsivprek strashno kunshtni in napredni, niso tudi te nemogochosti zhe omogochili, jo tako rekoch uskladili s chasi in dali konchno tudi samomorilcem mozhnost, ki jo zhe od nekdaj imajo morilci, s katerimi so navsezadnje v zhlahti, da se kot oni bolj ekspeditivno spravijo na oni svet, in sicer le s prepovedanim glagolim samomoriti se, ki ga Primorci uporabljamo na chrno, pa bi ga radi legalizirali in njegovo uporabnost razshirili po vsej Sloveniji in onkraj meja, kjerkoli vedrijo nashi sorojaki.

Apel: samomorilci, ne jemljite si vech zhivljenj in niti ne delajte samomorov, marvech se kratko in gladko sa-mo-mo-ri-te, da bo vash glagol prishel v azhurirane, pardon, v posodobljene slovarje in mu ne bo treba, jezikovnemu lepotcu, nemarno zhiveti v ilegali.

Drago, kaj porechesh na to?

Prejmi prisrchne pozdrave in zdravje naj se te tishchi kot klop.

 

jolka