Revija SRP 133/134

Jolka Milich

 

DVA ODGOVORA

(ob knjigi: Martin Brecelj, Anatomija politichnega zlochina : trojni umor v Rossettijevi ulici med ugibanji in dejstvi; Trst, Mladika, 2016) 

 

(uvodna opomba)

Zelo chudno je, da pri nas ishchejo resnico o tem davnem (Trst, 1944) trojnem umoru razprsheno po vech chasopisih, namesto da bi se nadaljevalo in konchalo, kjer se je zachelo; mnenja in pomisleki pa drugachna tolmachenja vechkrat izidejo z zamudo tam, kjer bi chlovek-bralec to najmanj prichakoval, kakor da ni najbolj pomembno iskanje resnice, one prave, ne moje ali tvoje, ne glede na vse, marvech le take, ki se »ne tiche nas, pach pa vas in drugih«. Ker eni so nonstop angelchki, drugi pa hudichki, in tudi brez zmanjshevalnice. Kar v glavo mi ne gre taka pristranskost, she vedno, po toliko letih, ko so praktichno vsi protagonisti zhe pomrli. In tudi znamenite nekdanje vrednote so shle v franzhe, z danashnjim svetom vred, o katerem bolj malo vemo, kam gre, che sploh gre.

 

 

Odgovor Alenki Puhar

 

Ni shlo toliko za pohvalo – kot pishete v svojem zapisu v NG z dne 12. 1. 2017 – pach pa za konstatacijo, in nato she manj za ostro grajo, kvechjemu za chudenje in rahlo razocharanje.

Na kratko le o graji-chudenju: Nekdo napishe, da gre za zgodovinski dan – brez »skoraj« (!), ki ga v chlanku ro(bija) sha(bca) v PD z dne 11. nov. 2016 namrech ni – »ko se je prvich v Sloveniji javno spregovorilo o tem, da so te tri zhrtve, Danico Tomazhich, Stanka Vuka in Draga Zajca ubili partizani« … »Nikoli do sedaj in to vkljuchno z obdobjem samostojne Slovenije se o tem she ni spregovorilo.« … To sploh ni res, prej obratno, potemtakem ste bili ob tej prenagljeni izjavi le premalo informirani. Nich hudega. Medtem ste ochitno she kaj prebrali, ker ste zhe v zadnji Mladiki (45) med drugim bolj previdno napisali, »da ne kazhe dvomiti, da je shlo za politichno motiviran zlochin …, cheprav je avtor obstal korak pred tistim kljuchnim dokazom, ki bi preprichal najbolj neverne Tomazhe.« Pa da ne zvemo s stoodstotno gotovostjo, kdo so bili morilci. Le zelo verjetni … Pa she res je. Treba bo pach shele ugotoviti. Prechesati she manj znana ali neznana podrochja. Se bolj poglobiti v gradivo in mu she marsikaj dodati. Saj ne moremo vedeti chisto vsega o vsem. Svetujem, da si vzamete nekaj popoldnevov in preberete vse pomembno, kar je bilo doslej napisanega na rachun te tragedije. Boste zvedeli veliko zanimivega, ne zadostujeta Shnuderl in Cesar, ki ju navajate kot poznano chtivo, in verjetno she kaj vmes, pa niz zadnjih chlankov (s kakshnim shkratom in netochnostmi vred) v zvezi s predstavitvijo Anatomije, za podozhivetje in vzhivetje v to she nerazresheno zelo bolecho zgodbo. Dejansko se je zhe od vsega zachetka ugibalo in se navsezadnje ugiba she vedno, kdo si je naprtil na vest ta strashni zlochin: rdechi, beli, plavi? Jaz ne izkljuchujem niti chrnih in rjavih in celo niti ropa, cheprav mu nekako odrekam glavno vlogo in ga prej odrivam na zadnje mesto. Svetujem vam tudi, da zelo pozorno preberete bodisi v Anatomiji ali v romanu Fulvija Tomizze ali kje drugje o tem, kako naravnost blazno povrshno je potekala raziskava tega umora in kako se je mudilo italijanskim raziskovalcem spraviti vso zadevo ad acta. Ne pozabite, da je bila vsa druzhina Tomazhich, tudi starshi, ne samo Stanko in Danica, pod stalnim policijskim nadzorom, kot veliko drugih Primorcev navsezadnje, zdalech manj inkriminiranih in potemtakem manj »nevarnih«. A to nadzorovanje se je izkazalo kot grozovito pomanjkljivo, in noben krst se temu ni chudil in niti dandanes se ne, saj ga nihche ne postavlja pod vprashanje. Ali policija in takratne oblasti zares niso nich vedele ali le niso hotele vedeti? In zakaj? Anti ne, da bi zavarovale partizane oziroma komuniste pred krivdo? Bilo bi naravnost paradoksalno. A to vprashanje bi si le moral kdo postaviti. Kakshen zelo resen in brezkompromisen iskatelj resnice. Zgodovinarji in ljubitelji, na delo, zavihajte si rokave! Poziv velja tudi za vse spodaj nashtete Brecljeve doktorske in navadne »somishljenike«, ki se z mano baje ne strinjajo.

 

 

Odgovor Martinu Breclju

 

Le nekaj nujnih besed, cheprav se je o meni razpisal, prvich domala neuchakano, kar v dveh nadaljevanjih in mi nanizal, kdo vse se z mano ne strinja, z njim pa … Naj povem najpoprej, da meni sploh ni do zaveznikov in somishljenikov, le do resnice in neovrgljivih dokazov, ne glede kakshne barve so ali bodo. Zdaj pa bom nashtela po abecednem redu, kdo vse navija zanj, mene pa, po njegovem mnenju konsekventno spodbija, cheprav nisem she nichesar rekla, le negujem svojo pravico do dvoma ob raznih preuranjenih trditvah in insinuacijah:

 

1. dr. Miroslava Cenchich, 2. Poljanka Dolhar, 3. Robi Shabac, 4. dr. Tomazh Erzar, 5. dr. Bojan Godesha, 6. Zhenja Leiler, 7. Bernard Nezhmah, 8. dr. Egon Pelikan, 9. dr. Jozhe Pirjevec, 10. dr. Renato Podbersich, 11. Alenka Puhar, 12. Primozh Sturman, 13. Darka Zvonar Predan, 14. Ivo Zhajdela.

Po mojem je pozabil uvrstiti v svoj seznam vsaj nekaj zelo znanih in cenjenih imen, in sicer: 15. Tina Mamicha, med drugim tudi sodnega izvedenca za rodoslovje, ki mu je celo – najbrzh iz obchudovanja do knjige – naredil in podaril rodoslovni list Brecljev. On pa ga je nehvalezhno pozabil celo omeniti. Nato 16. Marica Urshich Zupan, prav tako zelo prizadevna chasnikarka (in urednica za srednjo Primorsko) pri Primorskih novicah, ki je dve celi strani posvetila osvezhitvi te krvave vojne drame. Pa she koga bi lahko poiskala in uvrstila na ta seznam, a se mi zdi, da je zhe omenjenih dovolj, she zlasti, che dodam she sebe in se ne grem lazhne skromnosti: 17. Jolka Milich, saj se v tretjem delu svojega pisma Jozhetu Pirjevcu izrazim kar se da laskavo o publikaciji, pa she sebi neskromno chestitam, namrech svojemu dolgemu jeziku, beri »gobcu«, ker brez njega, vsaj sodech po zgodovinarju Pirjevcu, te raziskave o umoru sploh ne bi bilo. In cheprav je bilo v prvem zakljuchenem delu v Prim. dnevniku vechkrat res recheno, da je bilo morilcev troje – in jaz sem izzivalno sprashevala po imenih nepoznanih ali zamolchanih dveh – dlje od Bliska nismo prishli. Ne zakrinkana gospa in niti nezakrinkana Pirjevec in Brecelj, ki pa sta bila strashno malobesedna, nam niso postregli z njuno prav tako anonimno identiteto, ki smo jo zvedeli shele iz Anatomije. Nekdo bo pach moral vprashati to trojico za vzrok njihove zadrzhanosti in trdovratnega molka, drugache bom spet prisiljena (!), da vprasham na svoj im-pertinentni nachin jaz, in spet bom Breclja spravila v slabo voljo s svojim bojda nemogochim nachinom pisanja. Bog pomagaj, che pach drugache pri meni ne gre. In to je vse.