Revija SRP 133/134

Dante Alighieri

 

BANKET

 

NARAVA BANKETA

(Prva razprava: I. poglavje)

 

1. Kot pove Filozof * na zachetku svoje Metafizike, so vsi ljudje zhe po svoji naravi vedozheljni. Morda je vzrok tega to, da vsaka stvar z mochjo svoje lastne narave stremi k svoji izpopolnitvi; in ker je védenje dokonchna izpopolnitev nashe dushe, v kateri biva nasha najvechja srecha, smo vsi zhe po svoji naravi podlozhni tej zhelji podlozhni.

2. (V resnici pa so mnogi prikrajshani.) Res pa je, da so mnogi za to plemenito popolnost prikrajshani, iz raznih razlogov, ki jim bodisi od znotraj ali od zunaj branijo iti po poti znanja. Znotraj chloveka lahko obstajata dve pomanjkljivosti in oviri: ena je na strani telesa in druga na strani dushe.

3. Pri telesu gre lahko za to, da so organi nepravilno oblikovani in zato chlovek ne more sprejeti nobenih impulzov iz zunanega sveta, kot je to pri gluhih in nemih ljudeh. Pri dushi pa se pomanjkljivost pokazhe tedaj, kadar v njej prevlada zlonamernost; ta jo sili k predajanju pregreham, ki jo tako zelo premotijo, da zaradi takih razvad (zanichuje vsako stvar) vsako stvar zanichuje.

4. Zunaj chloveka prav tako obstajata dva razloga, ki ga ovirata na poti do znanja. Eden izvira iz zhivljenjske nuje, drugi iz lenobe. Prvi je skrb za druzhino in drzhavo (druzhbo), ki vezhe nase vechino ljudi, da se ne utegnejo posvechati brezdelnemu premishljevanju. Drugi je hiba kraja, v katerem se je dolochen chlovek rodil in v njem odrashchal. Ne le, da ni imel mozhnosti za kakrshno koli uchenje, bil je tudi oddaljen od izobrazhenih ljudi.

5. Dva od omenjenih razlogov, prvi, ki izvira iz chlovekove notranjosti, in prvi, ki je zunaj chloveka, si ne zasluzhita graje, opravichljiva sta in se ju mora odpustiti. Druga dva pa sta – eden bolj kot drugi – vse obsodbe in graje vredna.

6. Kdor to preudari, mu postane jasno, da ostane le malo takih, ki lahko postanejo dovzetni za vsem zazheleno znanje, neshteto pa je tistih, ki jim je to onemogocheno in so duhovno vedno podhranjeni.

7. Blagor tem redkim, ki sedejo za mizo, s katere jim postrezhejo angelski kruh! In ubogi tisti, ki si morajo deliti hrano z ovcami!

8. Toda slehernemu chloveku je zhe po naravi dano, da je z vsemi prijatelj, in vsakogar boli pomanjkanje nekoga, ki bi mu bil blizu. Zato tisti, ki sedijo za bogato oblozheno mizo, sochustvujejo z onimi, ki na pashnikih, kjer se pase zhivina, zhulijo travo in zhelod.

9. In ker je sochutje mati dobrote, tisti, ki to vedo, vselej darezhljivo ponudijo svoje obilje vsem resnichnim revezhem in so zhiv izvir, ki s svojo hladno vodo gasi zhejo po znanju.

10. In zatorej jaz, pobegli s surove pashe, ki ne sedim za to osrechujocho mizo, temvech ob nogah tistih, ki si to hrano delijo, lovim, kar pade od njih. In ker poznam mizerno zhivljenje onih, ki sem jih pustil za sabo, sem – iz sladkosti, ki jo okusham ob tem, kar koshchek za koshchkom zbiram skupaj in iz usmiljenja do vseh, s sabo vred – za te revezhe shranil nekaj, kar sem jim bil zhe vechkrat pokazal in tako spodbudil njihovo zheljo po znanju.

11. In zato nameravam zdaj, v zhelji, da pogrnem mizo zanje, pripraviti vsesploshno pojedino iz vsega, kar sem jim pokazal, in to s takim kruhom, kakrshen tako pripravljeni jedi pritiche in brez katerega je ti revezhi ne bi mogli pojesti.

12. S tem kruhom pripravljene jedi ne bodo podeljene zaman. Zato naj se za to mizo ne usede nobeden od tistih, ki imajo telesne organe v slabem stanju, so brez zob, jezika ali neba, in tudi taki ne, ki se vdajajo slabim razvadam, kajti v njihovih zhelodcih, polnih strupenih sokov, taka hrana nikoli ne bi obstala.

13. Naj pridejo k mizi tisti, ki so zaradi druzhinskih ali drzhavnih obveznosti ostali lachni te humane hrane, in naj sedejo skupaj she z drugimi, ki so naleteli na podobne ovire. K njihovim nogam pa naj sedejo tisti, ki si zaradi svoje lenobe niso zasluzhili vishjega sedezha: oboji naj si vzamejo skupaj s kruhom to mojo jed, ki jim jo bom ponudil v okus in prebavo, v uzhitek in trpljenje.

14. Jedi na gostiji bodo pripravljene na shtirinajst nachinov, s shtirinajstimi, iz ljubezni in vrlin ustvarjenimi kanconami, ki so bile prej, brez dodanega kruha, nekoliko nejasne, tako da je bila mnogim njihova lepota bolj prijetna kot njihova dobrota.

15. Toda kruh, ki je zdaj tu na voljo kot razlaga, bo luch, ki bo v kanconah osvetlila vsako barvo njihovih naukov.

16. In che gre v prichujochem delu, (imenovanem) Gostija imenovanem – ki naj to tudi bo – za zrelejsho obravnavo vsebin kot v Novem zhivljenju, le-tega v nobenem delu ne mislim zanikati; nasprotno, z Gostijo ga le she bolj podpiram, z ozirom na to, da je bilo tisto delo napisano vneto in strastno, pach ustrezno mladosti, prichujochemu pa pritiche umirjen in zrel slog.

17. Kajti govorjenje in delovanje, primerna za dolocheno zhivljenjsko obdobje, nekemu drugemu ne ustrezata; navade namrech, ki so v dolochenem chasu sprejemljive in hvalevredne, so v drugem nespodobne in graje vredne, tako kot bom vzroke za to pozneje, v chetrti razpravi, she podrobneje pojasnil. V Novem zhivljenju sem govoril s praga mladosti, tu (v Gostiji) pa govorim potem, ko sem imel mladost zhe za seboj.

18. Ob tem naj se ve, da je bil moj resnichni namen drugachen od tega, kar se pri napovedanih kanconah kazhe navzven, zato nameravam potem, ko povem osnovne zgodbe, pokazati njihov pomen she skozi prispodobe. Tako bodo povabljeni gostje lahko uzhili dva razlichna okusa.

19. Prosim pa vse goste, katerim gostija ne bo izpolnila prichakovanj, naj njenih pomanjkljivosti ne pripishejo mojim hotenjem, temvech mojim preskromnim zmozhnostim; kajti moj namen je plemenit in shirokosrchen.

 

 

VLADARSKA AVTORITETA

(Chetrta razprava: IV. poglavje)

 

1. Izvorni temelj imperatorskega velichanstva je, v resnici, potreba po chloveshki skupnosti, ki je namenjena enemu samemu cilju in daje srechno zhivljenje; do njega nihche ne more priti sam, brez pomochi drugih; kajti chlovek ima potrebo po mnogih stvareh, ki ji sam ne more zadostiti. Zato pravi Filozof, da je chlovek po svoji naravi druzhabna zhival.

2. In tako posameznik zadovolji svoje potrebe v domachem druzhinskem krogu; tako dom za svojo zadovoljitev potrebuje sosedstvo, sicer bi trpel pomanjkanje, ki bi ga oviralo v njegovi srechi. In ker si eno sosedstvo ne more v vsem zadostiti samo, je za to tukaj mesto. Tudi mesto mora za svojo obrt in obrambo imeti stike in prijateljske odnose z okolishkimi mesti, in zato je bilo narejeno kraljestvo.

3. Zaradi tega, ker se nemirna chloveshka dusha ne zadovolji z omejeno posestjo zemlje, temvech si je zheli pridobiti she vech, to vnese, kot vemo iz izkushnje, razdor in vojne med kraljestva. Zaradi njih trpijo mesta in zaradi mest sosedstva in zaradi sosedstev domovi in zaradi domov – chlovek. In tako je preprechena srecha.

4. Da bi torej odpravili vojne in njihove vzroke, bi morala biti Zemlja in vse, kar je dano v posest chloveshkemu rodu, monarhija, to je ena sama vladavina, z enim samim vladarjem, ki bi imel zhe vse in si vech ne bi mogel zheleti. Kralji bi bili zadovoljni v mejah svojih kraljestev, tako da bi med njimi vladal red, mesta bi se pomirila in sosedstva bi se vzljubila, iz te ljubezni bi si domovi vzeli vse, kar potrebujejo; ko bi si to vzel chlovek, bi tudi on zhivel srechno; kajti to je tisto, za kar je chlovek rojen.

5. Na te misli lahko navezhemo besede Filozofa, ki v svojem delu Politika govori, kako velja tedaj, kadar vech stvari stremi k istemu cilju, eno od njih vzeti za vladajocho upraviteljico, vse ostale pa ji podrediti, tako da jih lahko upravlja. Podobno kot vidimo na ladji razlichna opravila in smotre, ki so usmerjeni k istemu cilju, ta pa je – na najvarnejshi nachin prispeti do zhelene luke: kjer vsak ladijski chastnik opravlja svojo nalogo z njemu lastnim ciljem, obstaja pa nekdo, ki vse te cilje usklajuje in usmerja proti skupnemu zadnjemu cilju. To je krmar ladje, katerega glas mora poslushati vsakdo.

6. To enako lahko vidimo tudi pri verskih praksah, v vojski, pri vseh stvareh, ki so – kot recheno – usmerjene k nekemu cilju. In tako je jasno razvidno, kako potrebno je, da bi za boljsho ureditev chloveshke vrste obstajal nekdo, ki bi – podobno kot krmar – razlichnim svetovnim razmeram primerno odrejal potrebne dolzhnosti dolochenim sluzhbam in imel pri tem nesporno polnomochje in univerzalno avtoriteto.

7. Ta sluzhba se imenuje imperij, v pravem pomenu te besede, ker je nesporno najvishja vladavina; poveljuje namrech nad vsemi drugimi poveljujochimi. Tisti, ki je postavljen na to mesto, se imenuje imperator, ki ukazuje vsem, vsak njegov ukaz pa je zakon, ki ga morajo vsi ubogati in iz katerega vsi drugi ukazi chrpajo moch in avtoriteto. In tako se cesarsko velichanstvo skupaj s svojo avtoriteto izkazuje kot nekaj najvishjega v chloveshki skupnosti.

8. Tu bi kdo lahko ugovarjal, rekoch, da chetudi svet potrebuje cesarsko oblast, to she ne pomeni, da naj ta zahtevni poklic opravlja rimski vladar, kajti Rimljani svoje premochi niso pridobili niti z razumnim delovanjem niti s kakshnim univerzalnim soglasjem, temvech s silo, kar se zdi v nasprotju z razumom in temu ne govori v prid.

9. Odgovor je preprost: izbira tega vzvishenega naslova v prvi vrsti pripada in se zachne pri tisti modrosti, ki ji rechemo (Bog) bog, in ki skrbi za vse ljudi. Che ne bi bilo tako, izbira ne bi enakovredno zastopala vseh, pred njim namrech ni bilo nikogar, ki bi skrbel za vse chloveshtvo.

10. Zgodovinska izkushnja izkazuje, da ni bilo bolj mile oblike vladanja ne trdnejshega nachina ohranjanja vladavine niti spretnejshega trgovanja kot pri Latincih, she najbolj pa to velja za sveto ljudstvo – Rimljane, v katerih teche tudi plemenita trojanska kri. Zato je (Bog) bog za ta poklic izbral prav njih.

11. Glede na to, da se tega poklica ne da opravljati brez izrednih vrlin in je zanj nujna najvechja in najhumanejsha dobrota, je bilo to ljudstvo za to nalogo najprimernejshe. Iz chesar je razvidno, da si tega naslova Rimljani niso pridobili s silo, temvech z bozhjo voljo, ki presega razum. S tem soglasha tudi Vergil, ko v prvi knjigi Eneide v imenu (Boga) boga pravi: »Njim, to je Rimljanom, ne dolocham meja vladanja ne v chasu in ne v prostoru: dal sem jim imperij brez konca.«

12. Sila torej ni bila povod, kot je mislil tisti, ki je izkrivil moje besede, temvech le orodje. Tako kot udarci kladiva izoblikujejo nozh, kovacheva pamet pa je uchinkoviti in motivirajochi vzrok. In tako je bila pamet tista in ne sila, ki je botrovala zachetku Rimskega imperija.

13. Dva zelo jasna razloga obstajata, ki govorita v prid temu, da tej drzhavi pripada status svetovne vladarice, in da ji je (Bog) bog namenil posebno pokolenje in posebno obravnavo.

14. Toda ker v okviru tega poglavja zadeve ni mogoche razlozhiti brez nepotrebne dolzhine, dolga poglavja pa so nasprotniki spomina, bom predstavitev (zadevnih) omenjenih razlogov nadaljeval v naslednjem poglavju; ne brez koristi in velike radosti.

 

* Filozof = Aristotel

 

 

Opomba:

Convivio je delo, ki ga je Dante Alighieri (1265 – 1321) napisal v izgnanstvu med 1304 in 1307. Izraz »convivio« prihaja iz latinshchine in pomeni banket, gostija. Za Danteja je bila filozofija »angelski kruh«, ki pa ga je tedaj lahko uzhivala predvsem le duhovshchina, ker so bila vsa filozofska dela napisana v latinshchini. S tem svojim delom je Dante zhelel ponuditi pojedino, narejeno iz drobtinic filozofije, navadnim ljudem, zato je Convivio napisal v razumljivem, vsakdanjem italijanskem jeziku. Tukaj sta prevedena dva odlomka iz tega dela.

Morda she pojasnilo: namensko sem pisala besedo »bog« z malo zachetnico, ker ga v tekstu, she bolj pa v danashnjem in tukajshnjem kontekstu, pojmujem kot idejo, kot pojem najvishje inshtance. Podoben problem sem imela z besedo »drzhava« – takrat je bilo v Italiji veliko majhnih drzhavic, dandanes pa beseda »drzhava« – posebej pri nas – zaznamuje raje nekaj slabega kot pa kakshno civilizacijsko pridobitev. Kot tudi beseda »druzhba«, ki se ne more znebiti prizvoka socializma. Da o narodih ne govorim, ker so nastali shele dosti kasneje. Che sem torej hotela prenesti v nash chas malo dantejevskega duha, sem morala razmishljati shirshe.

 

Prevod iz italijanshchine in opomba Nadja Jarc