Revija SRP 133/134

Damir Globochnik

 

SPOMENIK JURIJU VEGI

 

Zamisel za spomenik matematiku in vojashkemu strokovnjaku Juriju Vegi (1754–1802) se je pojavila sredi 19. stoletja. Duhovnik Kajetan Huber je leta 1846 ali 1847 v Muzejskem drushtvu (Drushtvo kranjskega dezhelnega muzeja) predlagal, naj postavijo Vegu spomenik. »Prechastiti gosp. kanonik Novak je blagovolil moje pismo o ti zadevi zboru brati in neki list omenjenega druzhtva je naznanil, da je ono ta moj predlog radostno zaslishalo,« je zapisal Kajetan Huber. Vendar Huberjev predlog ni naletel na pravi odziv. Leta 1848 se je Huber povezal z nadporochnikom pl. Sühnelom. Obrnila sta se na feldmarshal-lajtnanta grofa Lichtenbeerga v Lvovu in na generalmajorja barona Novaka v Vojni krajini, ki pa zaradi oddaljenosti nista zhelela prevzeti vodstva v nachrtovanem spomenishkem odboru, vendar sta obljubila sodelovanje in »zagotovila, da preslavni nashi austrianski topnicharji in vitezi Maria-Terezijinega reda bodo gotovo vsi pripomogli k dovershbi blagega namena.«1

 

Prof. Mihael Peternel (1808–1884) je ob stoletnici Vegovega rojstva v letopisu vishje realke v Ljubljani (Jahresbericht der k.-k. Unterrealschule in Laibach, 1854) objavil Vegovo biografijo. Predlagal je, naj postavijo Vegu spomenik ob zheleznishki postaji na Lazah pri Dolskem, ki je nedalech od Vegovega rojstnega kraja.2

Novice so podprle Peternelov predlog. »S takim rojakom se smé domovina nasha pach ponashati, in ker je svetu premalo znano, da je Vega bil Krajnec, in ker v resnici zasluzhi, da se mu postavi v domovini njegovi spominek, je po nasvetu chastitega pisatelja tega zhivljenjopisa, vodja realnih shol gospoda Peternela, zares zadnji chas, da ne odlashamo dalje te dolzhnosti do sebe in do rajncega; ampak da mu – ker je ravno letos sto let po njegovem rojstvu preteklo – napravimo spodoben spominek, ki bi naj bolje stal poleg zheleznice pri kolodvoru na Lazah – blizo njegove domachije in na mestu, kjer je zachel svoj vishji poklic. Tu se bojo spomnili njega domachi in ptujci, ki se bojo memo vozili. Naj bi gosp. vodja, ki je to blago misel iznova sprozhil, se lotil tega pochetja, h kteremu bo gotovo vsak domorodec z veseljem pripomogel!«3

 

Prva slovesnost v Vegovo chast

 

Novice so porochale, da bo Vegov rojstni kraj Zagorico pri Dolskem 26. septembra 1865 obiskala skupina Dunajchanov, ki namerava postaviti »spominek na rojstni hishi« (spominsko ploshcho) in opraviti zadushnico v cerkvi Sv. Krizha v Krizhevski vasi.4

Dunajchana Wagner in Bergmann sta namrech naznanila, da bosta 26. septembra ob sedmi uri zjutraj prispeli Vegovi spominski ploshchi z vlakom na Laze. Zgodnja Danica navaja, da je bil eden izmed gospodov nemshkega, drugi pa slovenskega rodu.5

Novice so pozvale Slovence, naj se udelezhijo slovesnosti. »Dosti zhalostno je, – pricha pa je zopet nova: ako se tako imenovani 'Slovenci' ne lotijo kake domovinske stvari, da je specifichni 'Kranjci' ne spravijo na noge, cheravno se vsaki hip ustijo 'patriote'. Dajmo, da se 26. t. m. saj spodobno vdelezhimo slovesnosti, ki jo napravijo – neznane roke! Zagorichanje zhelijo she posebno, da pridejo tudi 'Sokolci' slavit Vegatovo spominovanje 26. dne t. m.«6

 

Slovesnost se je zachela z veliko sveto masho, ki jo je pel moravshki dekan Janez Toman. »Po sv. evangelji so gosp. dekán s prelepim ogovorom razlozhili zbrani mnozhici namen danashnjega shoda in zakaj po lepi slovenski navadi se s svetno slovesnostjo strinja cerkveno obhajilo, popisovaje na kratko zhivljenje imenitnega farana Vega-ta, chegar imé v krstnih bukvah zapisano stoji 'Juri Veha'.« Po veliki mashi sta bili opravljeni she dve mashi, ki sta jih brala vojashki duhovnik Henrik Palka in Mihael Peternel, nakar je Vegov sorodnik Peterka vzel spominsko tablo in se napotil do Vegove rojstne hishe v okrog deset minut oddaljeni Zagorici.7 Ob njem sta hodila vashchana z vencema, za njim pa procesija na chelu z godbo. Vegova rojstna hisha je bila okrashena z dvema mlajema, med katerima se je vil venec. V sprevodu je bilo pet dezhelnih poslancev (dekan Toman, dr. Lovro Toman, ljubljanski zhupan dr. Etbin Henrik Costa, Luka Svetec, dr. Janez Bleiweis), vech duhovnikov in uglednih meshchanov in meshchank iz Ljubljane, Brda, Tushtanja, Kamnika in drugih krajev, avtor Vegovega zhivljenjepisa prof. Mihael Peternel in »prozhitelj Vodnikovega spominka« zhupnik Kajetan Huber. Na trati pred hisho so na improviziranem odru, tj. na mizi, govorili dr. Bleiweis, dr. Lovro Toman in chemshenishki zhupnik Kajetan Huber.

»Dr. Janez Bleiweis v govoru svojem radost naznanuje, da je prishlo toliko naroda slavit neumrlega Vegata; opisuje slavno zhivljenje mozhá, ki v tej borni bajtici med hribovci rojen je nesel slavo svojo in domovine nashe po vsej Evropi; Vehevchev Jurchek je iz te hishice, ki nam zdaj stoji pred oblichjem, shel z malo shkrinjico, ki mu jo je mati dala, v ljubljanske shole, bistra glavica pa je revnemu sinku prostih kmetishkih starshev pot odprla po vsem svetu; stopivshi v vojashki stan se je obnashal tako junashko, da je prejel najslavnishi red Marije Terezije in je bil v visoki zhlahtni stan – baronovski – povzdignjen; al ne le junashtvo samo in njegovo bojevanje za Avstrijo nekdaj dela nam Vegata neumrlega, temuch tudi njegova uchenost zlasti v rachunskih vedah, da she danes zhivi v knjigah svojih in bode zhivel na véke. In ako se vprashamo: kdo je mar – ta junak, ta uchenjak? zagromí nam od vseh krajev svetá odgovor: 'taka glava korenine je slovenski oratar!' Tako je slava njegova slava kmetishkega stanú, slava Vasha, Zagorichani, slava Krajne, slava slovenske nashe domovine! Hvala gospodom, ki so nam se tem spominkom, ki se stavi na rojstno hisho in v cerkev, dali danes ob enem opomin, da se stavi she na druzem mestu slavi Vegatovi vreden spomin. In s slavoklicem na neumrlega Vegata, ki je donel chez hribe in doline tisochkrat ponavljan, je konchal govornik svoj govor.«

Tudi dr. Lovro Toman in Kajetan Huber sta slavila Vegove dosezhke. Huber je obljubil, da bo kranjskemu zgodovinskemu drushtvu izrochil skrinjico, s katero se je mladi Vega podal v ljubljanske shole. Odborniku zgodovinskega drushtva dr. Costi je predal kljuch skrinjice. Po konchanih govorih je dekan Toman pozval ljudi, naj zapojejo Cesarsko pesem. Petje je spremljala godba. »Po odpeti cesarski pesmi pa se hipoma zbere krdelce rodoljubnih pesnikov in popevaje nashe domache 'Hej Slovani', 'Naprej zastava Slave' in druzih vech, in vsem prichujochim so srca igrala o pravi tej narodni veselici.« Bleiweis se zahvalil Wagnerju, ki je z zhelezno tablico za cerkev dal nov zagon akciji za spomenik, ki ga je leta 1854 predlagal prof. Mihael Peternel. Nemca Bergmanna na slovesnosti ni bilo, ker je zbolel. Ugledni gostje so bili povabljeni k obedu v zhupnishchu. »… tu je bilo navdushenih napitnic brez konca in kraja; druzhbica je bila vesela, da je imela med seboj tudi vojashkega dushnega pastirja c. kr. polka, kteremu je nekdaj Vega bil slaven ud.« Dopisnik Novic je sklenil porochilo o slovesnosti z besedami: »Da bi Lazem nasproti kmali stal Vegatu spominek!«8

 

Velika narodna slavnost v resnici ni najbolj uspela. Spominski ploshchi, ki sta ju prinesla Dunajchana, sta bili skromni. Dom in svet navaja prichevanje enega izmed ochividcev: »Mislil sem, da se norchujejo iz nas. Z rajnim ochetom sva jo bila udarila chez Javorshchico; ves sem bil premochen. V Moravchah je bilo oznanjeno, kakshne rechi se bodo godile pri Sv. Krizhu; ljudi je prishlo vse chrno. Pa kaj mislite, da smo videli? Dolgo ni bilo nich; naposled priigra od Lazov sem proti cerkvi muzika, ljudje so se prerivali po rebri in vpili 'zhivio', spredaj pred godci je shel Bleiweis in druga gospoda, za njimi pa je nekdo na chrni blazinici nesel neko belo stvar. Shment, sem dejal ochetu, sam presvetli cesar gre k Sv. Krizhu! Pa kaj je bilo? Chisto navadno 'dilco' so prenashali semintja! O, gospoda, sem si mislil, ti si pa she bolj neumna kakor je nas eden!«9

 

Na Vegovo rojstno hisho so obesili desko z napisom in na cerkev Sv. Krizha v Krizhevski vasi vzidali zhelezno ploshcho (30 x 15 cm). Na hishi pri Vehovcu je she leta 1903 visela lesena deshchica z napisom Juri Vega, Baron, roj. 1764 + 1802. Na mali zhelezni ploshchi nad vrati cerkve Sv. Krizha je bil latinski napis: GEORGIUS VEGA, L. B. / DIE 24. MARTII 1764. SAGORICAE / IN VICINITATE STATE CRUCIS HIC / NATUS, OBIIT VIENAE / DIE 26. SEPT. 1802. R. I. P. / AGNATI ET AMICI POSUERE / DIE 26. SEPT. 1865.10

 

Prizadevanja za Vegov figuralni spomenik

 

Dr. Franchishek Lampe je leta 1891 zapisal v Domu in svetu: »Vega je zasluzhil, da bi mu vsaj Kranjci, ako ne vsi Slovenci postavili dostojen spomenik.«11 Zamisel za Vegov spomenik so obudili ob stoletnici Vegove smrti. Slovenski chastnik in knjizhevnik Fridolin Kauchich (1859–1922), ki je o Vegi pisal in si prizadeval za njegov spomenik od leta 1886, se je zhe pred tem vechkrat obrnil na nekatere vplivne posameznike. Vechina izmed njih mu ni niti odgovorila. Leta 1898 je objavil odprto pismo, v katerem je nagovoril slovensko izobrazhenstvo. »… nashel se je celo chuden mozhak, ki je v nekem na mojo adreso naslovljenem v ljubljanskem dnevniku objavljenem pismu norce bril in se konchno izrazil, 'da Vega chaka lahko she par sto let na spomenik!'«12

 

Fridolin Kauchich je v vojashkem listu Rechswehr (29. 9. 1902) objavil kratek Vegov zhivljenjepis, ki ga je sklenil z besedami: »Ali bi ne bil zhe chas, da spomin velikega avstrijskega uchenjaka proslavimo s tem, da mu postavimo dostojen spomenik.« Kauchich je v chlankih in noticah v nemshkih listih pozival, naj postavijo Vegu spomenik. Znova je za to zadevo vechkrat zhelel spodbuditi slovenska drushtva in posameznike.13

 

V Moravchah so leta 1903 pripravili slavnost v Vegov spomin. Na predlog Fridolina Kauchicha so osnovali krajevni odbor, ki bo nabiral darove za skromen Vegov spomenik v domachem kraju. V odboru so bili dekan Janez Bizjan (predsednik), kaplan Martin Shkerjanec, naduchitelj Janez Toman, trgovec Anton Uchakar, ljubljanski zhupan Ivan Hribar, Fridolin Kauchich, profesorja Makso Pirnat in Franz Hauptmann ter major Fr. Bezeljak. Fridolin Kauchich se je obrnil na vojashke dostojanstvenike in Slovence v armadi, ki so zacheli poshiljati prispevke za Vegov spomenik v Moravche.14

 

Odbor je poleti 1904 poskrbel za obnovo Vegove rojstne hishe in dal na hisho vzidati spominsko ploshcho iz domachega chrnega kamna in s slovenskim napisom na belem marmorju: Rojstni dom / JURIJA barona VEGA / * 23. marca 1754 + 26. sept. 1802 / Ob 150 letnici rojstva. Ploshcho je izdelal domachi kamnosek Ivan Vetorac iz Pech.15

Spominsko ploshcho so slovesno odkrili 25. septembra 1904. Slovesnost se je zachela z masho, ki jo daroval msgr. Tomo Zupan. V cerkvenem govoru je opozarjal na Vegovo hrabrost, uchenost, svetovno slavo, domoljubnost in hvalezhnost. Konchal je z verzi: »kar nam mozh nebesa dala / da reshijo nas teme grobov, / vse kmechka mati je zibala, / vsi izshli iz kmetskih so domov.«

Zagorica je bila okrashena z zastavami in mlaji. Slavnosti govornik pred Vegovo rojstno hisho je bil moravshki kaplan Martin Shkerjanec, ki je v daljshem govoru predstavil Vegovo zhivljenje in delovanje. Ljudje so ga nagradili z navdushenimi klici »Zhivio«. Shtudent Egidij Rozhich iz Gradca je opozoril na slavne rojake, na jezikoslovca Marna, pesnika Koseskega, pesnika in pisatelja Jakoba Zupana, pisatelja Kersnika, pisatelja Andrejchkovega Jozheta in na slavljenca – barona Vego. Shkerjanec je nazdravil habsburshki dinastiji in cesarju. Prisotni so se odzvali s trikratnim »Zhivio«. Shkerjanec je oznanil, da bo odslej v hishi spominska knjiga, ki jo je podaril stotnik Fridolin Kauchich. Nastopili so domzhalska godba (Cesarska himna, Naprej zastava slave!), moravsko pevsko drushtvo (Zastava zhe razvita, Molitev) in slovensko katolishko akademsko drushtvo Zarja iz Gradca. Moravshke gospodichne so postregle gostom v svetokrishkem zhupnishchu. Pri Jozelnu v Dolskem so pripravili ljudsko veselico. »Chast in hvala za pozhrtvovalni trud zlasti gospicam Ivanki Cegnarjevi ter Fanici in Ivanki Roglichevi, ki so ves chas z vzgledno pridnostjo prodajale Vegove razglednice.«16

 

20. septembra 1903 je bil v Ljubljani – najbrzh na pobudo majorja Fr. Bezeljaka z Dunaja17 – oblikovan shirshi oziroma centralni odbor, ki si je prizadeval za Vegov spomenik v dezhelni prestolnici Ljubljani. Predsednik odbora je bil polkovnik Mihael Lukanc pl. Savenburg, prvi podpredsednik dezhelni glavar vojvodine Kranjske Oton pl. Detela, drugi podpredsednik ljubljanski zhupan Ivan Hribar, tajnika Peter pl. Radics in dezhelni sholski nadzornik Fran Levec, blagajnika stotnik Janez Kramarshich in podpolkovnik Matej Prashnikar, revizorja trgovec Franc Kollmann in kanonik Sushnik. V izvrshilnem odboru so bili dezhelni vladni svetnik markiz Ludvik pl. Gozani, dezhelni odbornik in poslanec Franc Povshe, dvorni svetnik dr. Jozhef Rachich in ravnatelj Andrej Senekovich. Odbor je zaprosil nadvojvodo Leopolda Salvatorja, naj prevzeme pokroviteljstvo. V korist Vegovega spomenika je nachrtoval dva koncerta vojashke kapele (v Narodnem domu in Kazini) ter dobrodelno predstavo v gledalishchu.18

Na pobudo majorja Bezeljaka sta polkovnik Mihael Lukanc pl. Savenburg in podpolkovnik Prashnikar poslala odlichnim mozhem dezhele Kranjske in sosednjih dezhel proshnjo za sodelovanje v odboru. V odbor so vstopili predstavniki slovenskih strank, slovenske in nemshke narodnosti, visokega plemstva in chastniki: grof Jozhef Anton Barbo in major Fr. Bezeljak (Dunaj), dekan Janez Bizjan iz Moravch, stotnik Wendelin von Colerus, prosht dr. Sebastijan Elbert (Novo mesto), svetnik vishjega dezhelnega sodishcha dr. A. Ferjanchich, urednik Laibacher Zeitung prof. Anton Funtek, dezhelni poslanec Peter Grasselli, prof. Franz Hauptmann (Gradec), dezhelni sholski inshpektor Franc Hubad, sholski inshpektor dr. Rudolf Junowicz, stotnik Fridolin Kauchich (Dunaj), porochnik Oskar von Kuhnert, grof Karl Lanthieri (Vipava), predsednik dezhelnega sodishcha Albert Levichnik, baron Leopold von Liechtenberg, predsednik Kranjske hranilnice Josef Ludmann, direktor Kranjske industrijske druzhbe na Jesenicah Karl Ludmann, Arthur Mahr, polkovnik Rudolf Mahr, prof. Makso Pirnat (Idrija), dr. Adolf Schaffer, prof. dr. Ivan Svetina, kaplan Martin Shkerjanec (Moravche), polkovnik Franc Sheme (Trst), dr. Ivan Tavchar, naduchitelj Janez Toman (Moravche), topnicharski podpolkovnik Jozhef Tomshe (Dunaj), trgovec Anton Uchakar (Moravche), podpolkovnik Janez Velkavrh, dezhelni sanitarni referent dr. Franc Zupanc in poslanec dr. Ignac Zhitnik.19

 

Odbor je objavil poziv za zbiranje prispevkov in razposlal nabiralne pole. Prispevke je sprejemal blagajnik Ivan Kramarshich, stotnik domobranskega polka sht. 27 v Ljubljani.

»Podpisani odbor se usoja obrachati s tem pozivom na vse poznavatelje in prijatelje znanosti, pa tudi na vse cenitelje in chastitelje junashkih chinov s prijazno proshnjo, da bi mu dejansko pomagali zbirati doneske in tako izvrshiti patriotichno podjetje, chigar pomen ne sega samo chez meje nashe ozhje domovine, ampak tudi chez meje avstrijske drzhave.

Namen je podpisanemu odboru, poskrbeti za to, da po vsem svetu znani in slavni matematik baron Juri Vega, vitez Marije Terezije reda, prejme v dezhelnem stolnem mestu svoje ozhje kranjske domovine, v Ljubljani, dostojen spomenik in da tako domovina chastno povrne, kar je zhe dolgo dolzhna odlichnemu uchenjaku, vrlemu branitelju in pospeshevatelju civilizacije.«20

Odbor je prichakoval tudi podporo ministrstva za uk in bogochastje. Vojno ministrstvo je odobrilo zbiranje prispevkov med vojaki.21 V kratkem chasu so uspeli zbrati 5.000 kron.22

Podporo naj bi zagotovilo tudi tajnishtvo Francoske akademije znanosti v Parizu. Na nachrtovani Vegov spomenik je francosko akademijo opozoril francoski pisatelj in slavist Louis Leger (1843–1923).23

 

Leta 1903 so odkrili nad vhodom nove idrijske realke Vegov poprsni kip v dvakratni naravni velikosti. Kip je v kamnoseshki delavnici Feliksa Tomana iz istrskega marmorja izklesal kipar Martin Bizjak (1874–1918). Bizjak se je zgledoval po Vegovem portretu, ki ga je leta 1885 naslikal Jurij Shubic (freska v Narodnem muzeju v Ljubljani).24 »Portret Vegov kazhe duhovito in energichno individualnost. Za tem visokim chelom so se bili porodili njegovi 'logaritmi' in druge matematichne skrivnosti. Slovenski Arhimedes! Kolikor je nam znano, je to prvi kip uchenega avstrijskega vojaka, nashega rojaka, a idrijska realka se je sama pochastila s tem, da bo stal prvi ta Vegov spomenik nad vhodom njenega poslopja.«25

 

Kipar Ivan Zajec (1869–1952) je najbrzh samoiniciativno (brez narochila ali razpisa) izdelal dva osnutka za Vegov monumentalni spomenik. Zajec, ki je do zachetka leta 1904 zakljuchil z izdelavo spomenika pesniku Francetu Preshernu, je rachunal, da bo prejel tudi to narochilo. Obakrat Vega sedi na okopih (prevrnjeni utrdbi, spleteni iz bichevja), zamishljen v svoje shtudije. Na sebi ima artilerijsko uniformo. Pred spomenikom lezhita avstrijski top in avstrijska zastava. Pri enem osnutku je Vegi dodal alegorichni figuri Vedo in boga vojne Marsa.

Ivan Zajec je vsaj do konca leta 1904 izdelal tudi Vegov doprsni kip v nadnaravni velikosti (osnutek v mavcu) za spomenik v Moravchah. Ljubljanski spomenik pa je nameraval izdelati v Parizu. »Tam izvrshim tudi Vegov spomenik, ako se mi konchno poveri njegova izvrshitev; do jeseni pa she pochakam izreka dunajske umetnishke komisije o mojih osnutkih.«26

 

Fran Govekar pishe, da je Zajec na spomenishkem osnutku predstavil Vego v zgodovinskem trenutku, ko so ga kot stotnika 7. oktobra 1789 nashli v utrdbah pred Beogradom sredi najhujshe kanonade, zaverovanega v matematichne balistichne izrachune, na podlagi katerih je prisilil Turke, da so zhe naslednjega dne kapitulirali in izrochili generalu Laudonu beograjsko trdnjavo. Zajec je uporabil zanesljive Vegove portrete in nadel Vegi markantne portretne poteze, ki pa hkrati izprichujejo »kranjskoslovenski tip visokega chela, obritega ozkega obraza in mehkih ust«. »Zajec je Vegovo delovanje ter Vegov znachaj naravnost izvrstno individualiziral. Vega ni bil strasten poveljnik in vojskovodja z mechem v desni in s pishtolo v levi roki, nego v prvi vrsti miren uchenjak, resnoben znanstvenik, ki je dosezal svoje sijajne uspehe v vojnah s Turki in Francozi le s praktichno uporabo svojih teoretichnih iznajdb. Zaradi tega je upodobil kipar psiholoshko popolnoma pravilno Vego sedechega s papirji, rachuni in knjigami v narochju, razmishljajochega in globoko zatopljenega v znanstveno delo. /…/

Mars, impozantna, silna, a vitka oseba s klasichnim, energichnim obrazom pod grshko chelado, shchiti Vego z odlochno iztegnjeno desnico pred granato, ki se je pravkar razpochila na tleh; Veda, nezhna, charobnolepa zhenska, se dviga za Marsom iz dima, ki se kadi iz izstreljenega, od Vege konstruiranega mozhnarja. Nalahko se sklanja k uchenjaku, kakor bi mu shepetala novo matematichno idejo, v levici pa drzhi topov nastavek: merilo razdalje in elevacije. Te dve stranski figuri uchinkujeta jako harmonichno, ter je kontrast med krepko muskulaturo Marsa ter med mehkimi, okroglimi oblikami Vede izrazhen mojstrski.«

Na zadnji strani spomenika je bil predviden relief, ki bi prikazoval slovenskega kmechkega dechka Jurchka Veho, medtem ko se poslavlja od ochetove hishe v Zagorici pri Moravchah in sprejema materin blagoslov preden ga je oche odpeljal v ljubljanske shole. »Ta krasni relief, fino umetnishko delo, polno idilichne poezije, dokumentuje v marmorju, da je bil Vega sin slovenske kmetice …«

Fran Govekar omenja, da so dunajski umetnishki krogi spomenishki osnutek oznachili za »eine im monumentalen Stile komponierte Arbeit«. Osnutek naj bi bil »krasen, realistichen modern umotvor, izviren v ideji in brez sledu konvencionalne shablone«.27

 

Dr. Evgen Lampe je menil, da alegorichni figuri Zajcu nista posrechili in ne tvorita harmonichne celote z Vegovim kipom. Lampeta je motila golota Vede. »Zhe to, da je 'Veda' popolnoma naga, ne odgovarja niti klasichnemu naziranju, katero je svojo Minervo ali Palado slikalo v velichastni, resni, v dolge gube nabrani obleki, niti posebnemu znachaju tega spomenika. Ta zhenska podoba, ki naj predstavlja 'Vedo', se zvija tako chudno, da ne bo nihche v njej slutil simbola znanosti, ker naredi vtisk naivne radovednosti ali dushne revshchine. Chitali smo nekje, da se 'nalahko klanja k uchenjaku, kakor bi mu shepetala novo matematichno idejo', a tega ne bo pach noben gledavec prisodil ubogi revici. Boljshi je Mart, vendar se tudi ta v svoji popolni nagoti slabo prezentira poleg Vegove zapete uniforme in visokih njegovih shkornjev. S simbolichnimi osebami pri spomenikih je tezhavna stvar, in mi bi posebno pri spomeniku junaka in uchenjaka zheleli, da se polozhi vech poudarka na njegovo osebo samo, kakor pa na nestalne stvore umetnishke fantazije.«28

 

Kipe, obdane z alegorijami, je uveljavil historizem. Alegorichne reshitve so bile na prelomu stoletja prezhivete, na kar je Zajca opozoril tudi pisec v Domu in svetu. »G. Zajc je osnoval tudi Vegov spomenik, ki kazhe v svoji koncepciji she mnogo vech talenta, nego Preshernov spomenik. Z alegorichnimi podobami, zlasti ako segajo prevech samostojno v ospredje, je pri takih spomenikih tezhava, in morda bi g. Zajc dobro storil, ako bi pri Vegovem spomeniku izpustil alegorichni podobi in bolj gledal na monumentalnost glavne podobe same.«29

 

Na podobne kritichne odzive je naletel tudi Zajchev kip pesnika Presherna in muze za Preshernov spomenik v Ljubljani. Kip Presherna, ki ga je izdelal leta 1901, je moral Zajec v letih 1902 in 1903 na zahtevo spomenishkega odbora popravljati. Tudi literarna in likovna moderna Zajchevi kiparski reshitvi ni bila naklonjena.

Zajec se je sholal na dunajski akademiji. Leta 1896 je zakljuchil kiparsko specialko pri prof. Carlu Kundmannu. Ustvarjal je v tradicionalni spomenishki liniji Rauch-Rietschel (od klasicizma Christiana Daniela Raucha do realistichnih prizadevanj njegovega uchenca Ernsta Rietschla). V tem sklopu je ustvarjal tudi njegov oche Franc Ksaver Zajec, ki je na zachetku sedemdesetih let 19. stoletja izdelal Vegov kipec iz patiniranega mavca.30

Fridolin Kauchich je 6. marca 1904 predaval o Juriju Vegu v izobrazhevalnem, zabavnem in podpornem drushtvu Zvezda na Dunaju. Na predavanju so v korist Vegovega spomenika prodajali razglednico z motivi: Jurij Vega, njegova rojstna hisha, cerkev v Moravchah in Vegov baronski grb. Predavanju je prisluhnil tudi kipar Ivan Zajec.31

Besedilo predavanja je v posebni knjizhici zalozhila posojilnica in hranilnica v Moravchah (24 str., natisnila Tiskarna Dragotina Hribarja v Ljubljani, cena 20 vinarjev). Chisti dobichek od prodaje je bil namenjen za Vegov spomenik.

 

Odbor je na seji 19. septembra 1904 sklenil nacheloma sprejeti Zajchev osnutek za Vegov spomenik, ki naj bi stal 72.000 kron. »Ti stroshki utegnili bi se, ako se na postranskih sohah spomenika, ki predstavljata Marsa in Matematiko, izvrshe neke spremembe v dimenzijonovanji znizhati za 10.000 kron – 12.000 kron.« Odbor je tedaj imel na voljo samo 12.000 kron. Mestna obchina naj bi prispevala tisoch kron, vendar »brez izdatnih prispevkov z najvishjih in visokih mest she dolgo ne bodo mogoche izpolniti postavljene si naloge«.32

Spomenika baronu Vegu v Ljubljani niso postavili. Zajchev osnutek se je izgubil.

 

Spomenik v Moravchah

 

Vegov doprsni kip v nadnaravni velikosti, ki so ga leta 1906 odkrili pred cerkvijo v Moravchah, je izdelal Ivan Zajec. Kip so vlili v cesarski dvorni livarni na Dunaju. Nachrt za spomenik je prav tako pripravil Zajec. Spomenik v obliki herme je bil visok 4,44 metra (podstavek iz nabrezhinskega marmorja 3,24 m, kip 1,16 m). Podstavek so tvorili trije kvadri nabrezhinskega marmorja na stopnichastem podnozhju. Zidarska dela je opravil domachi arhitekt Fran Urbanija, kamnoseshka pa kamnosek Ivan Vetorac iz Pech. Najbolj zasluzhni za Vegov spomenik naj bi bili stotnik Fridolin Kauchich in moravshka duhovshchina, predvsem dekan Janez Bizjan in kaplan Martin Shkerjanec.33

Pred odkritjem sta podpredsednik Janko Toman in tajnik Anton Uchakar predsedniku odbora Bizjanu ochitala samovoljo.34

 

Spomenik so postavili v neposredno blizhino zhupne cerkve. Slavnostno odkritje je bilo v nedeljo, 16. septembra 1906. Prisotnih je bilo okrog tri tisoch ljudi. Ob deseti uri je bila sveta masha. Slovenski govor je imel profesor Makso Pirnat iz Kranja. V nemshkem jeziku je govoril artilerijski podpolkovnik Ruprecht, nakar je nadporochnik Rausch prebral njegov govor v slovenskem jeziku. Med govorniki je bil tudi predsednik osrednjega odbora polkovnik v pokoju Mihael Lukanc pl. Savenburg. Zhupnik Bizjan je nato povedal, da bodo objavili rachune za spomenik. Sledilo je polaganje vencev. Godba 27. peshpolka kralj Leopold II. je igrala tudi na popoldanskem koncertu.35

 

 

 

 

Zajchev osnutek (v: Fridolin Kauchich, Georg Freiherr von Vega, Dunaj 1904, str. 38)

 

 

 

 

(v: Dom in svet, 1906, sht. 10)

 

 

 

 

\\carnium\user-redirect\damir.globocnik\Documents\00000000000000 v delu ooooo\hfdh.jpg

Martin Bizjak, Vega, 1903

(v: Fridolin Kauchich, Georg Freiherr von Vega, Dunaj 1904, str. 49 / Zvonchek, 1903, sht. 12, str. 275)

 

 

 

 

____________________________________________________________________

1 Po: Kajetan Huber, »O spominku Vega-tovem«, Novice, 1854, sht. 70.

2 Po: Fridolin Kauchich, Georg Freiherr von Vega, Dunaj 1904, str. 56.

3 »Iz Ljubljane«, Novice, 1854, sht. 63.

4 Po: Zhelko Vilinski, »Baron Juri Vega in slovesnost njemu v spomin v Zagorici 30. dne t. m.«, Novice, 1865, sht. 36.

5 Po: »Iz Krashnje. – 26. sept.«, Zgodnja Danica, 1865, sht. 29.

6 »Iz Zagorice«, Novice, 1865, sht. 37.

7 Jurij Vega se je sicer rodil v leseni, s slamo kriti kochi. Pozneje so na tem mestu postavili polzidano hisho, na katero so pritrdili prvo spominsko ploshcho. Hisha je v drugi svetovni vojni zgorela (po: Sandi Sitar, Jurij Vega, Ljubljana 2002, str. 10).

8 Po: »Iz Zagorice v moravshki fari 26. sept.«, Novice, 1865, sht. 40, in »Iz Krashnje. – 26. sept.«, Zgodnja Danica, 1865, sht. 29.

9 Po: Vl. K., »Spomin na barona Vega med ljudstvom«, Dom in svet, 1904, sht. 4, str. 247.

10 Po: M. Sh. (najbrzh Martin Shkerjanec), »Baron Vega«, Slovenec, 1903, sht. 199.

11 Franchishek Lampe, »Jurij baron Vega«, Dom in svet, 1891, sht. 8, str. 340.

12 Po: Fridolin Kauchich, »Slovenski junak in uchenjak«, Slovenec, 1904, sht. 70.

13 Po; Martin Shkerjanec, »Ob 150letnici Vegovega rojstva«, Dom in svet, 1904, sht. 3, str. 181.

14 Po: »Slovenski junak in uchenjak«, Slovenec, 1904, sht. 70.

15 Po: »Eine Vega-Feier in Zagorica«, Laibacher Zeitung, 1904, sht. 214.

16 Po: »Obisk Vegovega doma«, Slovenec, 1904, sht. 221, in »Moravche. Vegova slavnost«, Domoljub, 1904, sht. 19.

17 Po: »Slovenski junak in uchenjak«, Slovenec, 1904, sht. 70.

18 Po: »Vegov spomenik«, Slovenec, 1903, sht. 270, »Zur Aufstellung eines Vega-Denkmales in Laibach«, Laibacher Zeitung, 1903, sht. 267 , in »Vega-Denkmal in Laibach«, Laibacher Zeitung, 1904, sht. 27.

19 Po: »Zur Aufstellung eines Vega-Denkmales in Laibach«, Laibacher Zeitung, 1903, sht. 267.

20 »Poziv za sklad, da se iz njega postavi Juriju Vegi spomenik v dezhelnem stolnem mestu Ljubljani«, Vestnik / Uchiteljski tovarish, 1904, sht. 8.

21 Po: »Zur Aufstellung eines Vega-Denkmales in Laibach«, Laibacher Zeitung, 1903, sht. 267.

22 Po: »Slovenski junak in uchenjak«, Slovenec, 1904, sht. 70.

23 Po: »Vegov spomenik, Slovenec, 1903, sht. 259.

24 Na voljo pa je imel tudi starejshe Vegove portrete v grafichni tehniki, ki so bili objavljeni v ponatisih Vegovih del v letih 1793–1797 in 1802 (po: Sandi Sitar, Vegov spomenik, Ljubljana, Dolsko, Senozheti 2004, str. 122).

25 Anton Ashkerc, »Vegov kip«, Ljubljanski zvon, 1903, sht. 10, str. 637.

26 Po: Ivan Zajec, »Iz svojega zhivljenja«, Slovan, 1904/1905, sht. 10, str. 310.

27 c. r. (Fran Govekar), »Vegov spomenik«, Slovan, 1904, sht. 8, str. 256.

28 Po: Evgen Lampe, »Zajchev nachrt za Vegov spomenik«, Dom in svet, 1904, sht. 9, str. 567.

29 »Odkritje Preshernovega spomenika«, Dom in svet, 1905, sht. 10, str. 634.

30 Franc Ksaver Zajec je Vegov kipec uvrstil v serijo upodobitev znamenitih rojakov (Baraga, Knoblehar, Presheren, Slomshek, Toman, Valvazor, Vodnik, Wolf). Kipci so bili iz patiniranega mavca (po: »iz Ljubljane«, Zgodnja Danica, 1871, sht. 10).

31 Po: »O Vegovi 150letnici«, Domovina, 1904, sht. 24.

32 ARSR, Konvolut dezhelnega predsedstva v Ljubljani 4, Vegov spomenik (1903–1905), po: Shpelca Chopich, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000, str. 241.

33 Po: »Vegov spomenik v Moravchah«, Dom in svet, 1906, sht. 9, str. 571.

34 Po: »Vegov spomenik«, Slovenski narod, 1906, sht. 187.

35 Po: »Slavnostno odkritje Vegovega spomenika v Moravchah«, Slovenski narod, 1906, sht. 212.