Revija SRP 133/134

Damir Globochnik

 

 

PRVA ILUSTRIRANA IZDAJA PRESHERNOVIH POEZIJ

 

 

Razlogi, da nobene objave Preshernovih pesmi za chasa pesnikovega zhivljenja ni spremljala sodobna ilustracija,1 tichijo najbrzh v pesnikovi skromnosti in razmerah, v katerih je zhivel, ter v nezmozhnosti slovenske likovne umetnosti, da bi se v drugi chetrtini 19. stoletja enakovredno uvrstila ob bok Preshernovim pesnishkim dosezhkom.

Tudi v drugi polovici 19. stoletja so bile ilustracije Preshernovih pesmi redke. Okrog leta 1874 je ilustracije Preshernovih pesmi snoval Jurij Shubic (1855–1890), ki se je sprva uchil slikarstva pri ochetu, od leta 1872 pa prav tako kot starejshi brat Janez pri Janezu Wolfu. Wolfov uchenec je bil tudi Simon Ogrin (1851–1930), ki je poudaril, »da zna malokateri oche tako dobro vzgajati svoje otroke, kot je znal mojster Wolf svoje uchence«. V sklop sholanja pri Wolfu je sodilo spoznavanje s slovensko (Preshernove in Gregorchicheve pesmi) in tujo literaturo, zato je moral ob vecherih Ogrin brati nemshke klasike in Shakespearove drame.2 Jurij Shubic je po predlogah nemshkih sodobnih ilustratorjev risal svetopisemske in baladne ilustracije. Uchil se je nemshchine in se poglabljal zlasti v zgodovinske spise in pisal pesmi.3 Tudi med shtudijem na Dunaju je prebiral Presherna in Jenka. V tem chasu je zachel pripravljati osnutke za ilustracije Preshernovih pesmi in njegovega zhivljenja, pishe France Mesesnel v monografiji o slikarjih Janezu in Juriju Shubicu,4 v kateri je objavljena Jurijeva risba s prizorom Presherna, ki ugleda Julijo v cerkvi v Trnovem. Ohranili so se njegovi osnutki za ilustracije Svetega Senana, za Sonetni venec in Strune.

Zaradi prezasedenosti in odhoda Jurija Shubica k vojakom in kasneje njegove udelezhbe v vojashki ekspediciji v Bosno in Hercegovino sta kot ilustratorja pri Stritarjevem Zvonu vskochila Janez Shubic (1850–1889) in Simon Ogrin.5 Janez Shubic je za Zvon leta 1878 prispeval vech ilustracij, ki so bile izdelane po literarnih predlogah. Med njimi je bila tudi ilustracija Preshernovega Krsta pri Savici (sht. 23). V letu 1879 je ilustracije za Zvon risal Simon Ogrin, ki velja za predstavnika poznonazarenskega cerkvenega slikarstva. Med njimi je bila tudi ilustracija Chertomir in Bogomila.

 

Preshernov pesnishki svet za slovensko upodabljajocho umetnost vse do konca 19. stoletja ni pomenil veliko. Priprave za ilustrirano izdajo Poezij, ki je izshla za bozhichne praznike 1899 (z letnico 1900), so se zachele skorajda sochasno z izdelavo Preshernovega spomenika v Ljubljani. Prvo ilustrirano izdajo Poezij je zalozhba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg izdala ob stoletnici pesnikovega rojstva in petdesetletnici smrti. Njen urednik je bil jezikoslovec in literarni zgodovinar Luka Pintar (1857–1915).

Za novo izdajo Preshernovih Poezij se je tedaj chutilo poklicanih kar nekaj literarnih zgodovinarjev. Vendar zamisli ni bilo mogoche uresnichiti, dokler je bila zapushchina v Bleiweisovih rokah. Od Bleiweisa jo je izterjala Ernestina Jelovshek in jo izrochila Franu Levstiku, ki jo je prav tako hranil pri sebi. Nato jo je prevzel Fran Levec, ki je dosegel, da je Ernestina ochetovo literarno zapushchino leta 1888 za 200 goldinarjev prodala ljubljanskemu tiskarju in knjigarnarju Ottomarju Bambergu (1848–1934). Levec je Bambergu obljubil, da bo uredil novo izdajo Preshernovih Poezij s pesnikovim zhivljenjepisom in komentarji. Toda Bamberg je pravljichnih sedem let zaman prichakoval rokopis. Ko je Levec ob zadnjem terminu za oddajo rokopisa leta 1895 izjavil, da zaradi preobremenjenosti ne more opraviti narochenega dela, je Bambergu hkrati priporochil Luko Pintarja, profesorja na gimnaziji v Novem mestu in Ljubljani ter skriptorja v Dezhelni shtudijski knjizhnici v Ljubljani. Pintar je urednishtvo Poezij prevzel na zachetku leta 1896 in svoje delo zakljuchil konec leta 1897.6

 

Pri natechaju za Preshernov spomenik so lahko sodelovali samo slovenski umetniki. Razlog je bil nacionalni ponos, ki pa se je sredi Zajchevih priprav na izdelavo kipa pesnika in muze za spomenik precej okrhal, saj so natechaj zheleli ponoviti, nanj pa povabiti tudi hrvashke avtorje. Pri izbiri likovnika, ki bo opremil prvo ilustrirano (»krasotno«) izdajo Preshernovih Poezij, kriterija narodnostne pripadnosti niso uposhtevali. Bamberg se je za avstrijskega slikarja Adolfa Karpellusa (1869–1919) najbrzh odlochil she preden je Luka Pintar prevzel urednishtvo nove izdaje Poezij.7 Izbiri ilustratorja Karpellusa je botrovalo vech razlogov: osebna naklonjenost umetnostnega ljubitelja, korektorja drzhavne tiskarne na Dunaju in kasnejshega profesorja francoshchine na ljubljanski realki Ivana Beleta (1853–1937) do avstrijskega umetnika, domnevno pomanjkanje domachih ilustratorjev in temeljne tezhnje zalozhnika.

 

Zalozhba Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg je bila v nemshkem lastnishtvu. Kleinmayrjeva tiskarna, ki jo je leta 1782 v Ljubljani odprl Ignac Alojz Kleinmayr, je bila sprva izrazito nemshko usmerjena. Poleg nemshkih knjizhnih izdaj se je v njej od leta 1784 tiskal chasnik Laibacher Zeitung s prilogo Laibacher Wochenblatt, ki jo je kasneje nadomestil Illyrisches Blatt, v katerem je bila leta 1827 objavljena prva Preshernova pesem Dekelcam. Tiskarju in zalozhniku Ignaciju Kleinmayru se je leta 1852 pridruzhil Fedor Bamberg. Leta 1866 je tiskarna obeh druzhabnikov natisnila Preshernove Pesmi (prva posmrtna izdaja Poezij), leta 1869 pa je npr. odklonila, da bi tiskala slovenski satirichni list Brencelj.8 V Taaffejevi dobi oziroma za chasa Slovencem naklonjenega kranjskega dezhelnega predsednika Andreja Winklerja se je nemshka tiskarna morala zacheti obnashati bolj pragmatichno. Leta 1880 je Kleinmayr-Bambergova tiskarna prenehala tiskati nemshki dnevnik, zachela je sprejemati slovenske publikacije in glede slavnostne ilustrirane izdaje Preshernovih Poezij celo sama prevzela iniciativo.

V osemdesetih letih je v vedno vechjem obsegu tiskala slovenske knjige, poleg uchbenikov za osrednje in srednje shole tudi Levstikova, Stritarjeva in Tavcharjeva dela, drugo izdajo Gregorchichevih Poezij (1885) in prvo izdajo Cankarjeve Erotike (1899). Vzorne izdaje Kleinmayr-Bambergove tiskarne so imele velik vpliv na razvoj slovenske lepe knjige. Ottomar Bamberg je imel stike s predstavniki slovenske moderne, zlasti z Ivanom Cankarjem, in s slovenskimi likovnimi umetniki, v odnosu do katerih se je pogosto izkazal kot kulturni mecen.9 Tiskarna je pod imenom obeh druzhabnikov delovala do leta 1919.

 

Med do tedaj izdanimi slovenskimi knjigami je Bamberg-Pintarjeva izdaja Poezij doktorja Franceta Preshérna predstavljala eno najbolj skrbno pripravljenih. Bodochi narochniki so prejeli poseben »prospekt«. Tiskarska tvrdka Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg je nabavila nove chrke in »storila vse, da dobi nash Presheren kar najelegantnejsho obleko, tako, da se bo smel pokazati v vsakem salonu«.10 Pripravljeni sta bili dve izdaji: »krasotna« v 500 izvodih, ki je bila numerirana (10 kron), in cenejsha izdaja v vechji nakladi (4 krone). Dvesto luksuznih, v usnje vezanih izvodov na izbranem umetnishkem papirju je bilo namenjenih prednarochnikom. Ime vsakega subskribenta je bilo posebej natisnjeno na predlistu. Platnice iz svinjskega usnja za »krasotno« izdajo je zasnoval dunajski arhitekt Hammel, ki je za ornamentalni okras uporabil slovanske motive.11 1200 izvodov je bilo navadnih. Slednja verzija Pintarjeve izdaje Poezij je dozhivela vech ponatisov.

Recenzent v reviji Slovenka (morda Ivan Tavchar) je obzhaloval, da je »salonska« izdaja Presherna samo za vrhnji sloj Slovencev: »Razposlalo se je 500 krasnih knjig po slovenskem ozemlju, na petsto salonskih miz se je vendar enkrat polozhila tudi dostojno opravljena slovenska knjiga, za pet do devet kron si lahko zdaj omisli vsak izdajo Presherna, domala isto kakor onih 500 – ali … ali premnogo jih je, ki tudi za Presherna ne morejo ali ne marajo zhrtvovati 5-9 kron!« Jubilejna izdaja je torej samo za zgornjih tisoch Slovencev, medtem ko se je spodnjih 100.000 moralo zadovoljiti samo z neizpolnjeno obljubo o ceneni, ljudski izdaji Presherna (ta je izshla 1901 v prirochnem, zhepnem formatu, cena v usnje vezane izdaje je bila krona in 40 vinarjev, broshirana izdaja pa je bila po eno krono). »Dajte torej Slovencem Presherna priprosto ali popolnoma oblechenega, ne podajajte nam ali le njegovo paradno obleko ali pa le njegovo srce, njegov um …! Celega Presherna nam dajte, kakor je zhivel, ter opozarjajte nas pri tem na to, chesar ne vidimo sami … in razkazhite nam, chesar ne razumemo!«12

 

Cheprav je bila skladnost med vsebino in Karpellusovo likovno opremo vprashljiva, naj bi reprezentativna oziroma »jubilejska« izdaja Presherna ustrezala pogojem, ki jih v chlanku »Lepa knjiga« nashteva Jozha Glonar: knjiga mora biti »vsebinsko dobra« in hkrati »po svoji zunanjosti prikupna, lepa«, lepota knjige pa naj temelji na skladnosti vseh njenih sestavin (papirja, tiska, vsebine, posebnega namena, ki mu sluzhi).13

Novo, »salonsko« izdajo Poezij je v chlanku »Ilustrovana slovenska poezija« podrobno opisal urednik Ljubljanskega zvona Anton Ashkerc: »Ako knjigo prelistamo in pregledamo od prve strani do zadnje, se preprichamo, da se je znana, z vsemi potrebnimi tiskarskimi stroji dobro preskrbljena tvrdka Ig. pl. Kleinmayrjeva & Fed. Bambergova res potrudila, da izide Preshernova knjiga v kar najdostojnejshi moderni obliki. Moramo rechi, da tako elegantne zunanje oblike she ni imela dozdaj nobena leposlovna slovenska knjiga. Papir, najfinejshi, chrke nalashch za to knjigo (cheprav se nekaterim dozdevajo nekoliko 'premastne', 'prekrepke', premarkantne). – Ako nam pa navzlic vsej tej, v tipografskem oziru brezhibni in res krasni opravi Presheren v novi izdaji ne ugaja popolnoma, tega ni kriv tiskar, ne zalozhnik, nego g. urednik in pach tudi ilustrator…«14

 

Dunajski ilustrator poljskega rodu Adolf Karpellus je bil rojen 8. januarja 1869 v kraju Nowy S¹cz (Novi Sonch) v Galiciji.15 Izhajal je iz oficirske druzhine. Trije njegovi bratje so postali chastniki. Umetnishko nadarjenost je podedoval po materi, ki je bila italijanskega rodu. Ker pa je imel »jedno oko slabshe od drugega, ni bil za vojashki stan, za katerega je bil odmerjen, temvech se je posvetil slikarstvu in je z jekleno pridnostjo … premagal svojo naravno hibo«.16 Obiskoval je vishjo realko na Dunaju. S shestnajstimi leti se je preizkusil v slikanju gledalishkih dekoracij. Na dunajski akademiji je shtudiral pri Christianu Griepenkerlu in Josefu Trenkwaldu (oba sta uchila zhe Jurija Shubica), nato se je podal na enoletno shtudijsko potovanje v Pariz in Bretanjo. V Parizu je obiskoval Académie Julian, na kateri sta ga slikarstvo pouchevala Tony Robert-Fluery in Jules Lefebvre. V Bretanji se je izpopolnjeval na specialni sholi za pokrajinsko slikanje v Concarneauju. Leta 1897 je bilo eno njegovih najboljshih del (portret matere) nagrajeno z drzhavno medaljo.

Adolf Karpellus je slikal portrete, krajinske in zhanrske motive ter tihozhitja. Sodeloval je z dunajskim satirichnim listom Figaro. Obchasno je risal tudi predloge za razglednice. Uveljavil se je kot avtor plakatov. Njegovi najboljshi plakati so bili leta 1905 razstavljeni v dunajskem Künstlerhausu. Od leta 1905 je bil chlan Wiener Künstlergenossenschaft. Umrl je 18. decembra 1919 na Dunaju.

 

Karpellus se je slovenskim bralcem predstavil leta 1894 z objavami v reviji Dom in svet. Edina narochnika njegovih del v Sloveniji sta bila Ivan Belè in Ottomar Bamberg. Karpellus se je z Beletom seznanil na zachetku devetdesetih let 19. stoletja, kar potrjuje risba za Turjashko Rozamundo iz leta 1894, ki je nastala v Parizu shest let pred izidom Poezij. »Duhoviti« Ribich (slika v olju po Preshernovi pesmi) naj bi bil povod, da je Bamberg zaupal ilustriranje Poezij Karpellusu,17 ki je ilustracije izdelal med letoma 1894 in 1898, ko je zhivel v Parizu, v Concarneauju in na Dunaju. Datirane so ilustracije: Ribich – 1894, Pri Blejskem jezeru, Begun in Krst – 1895, naslovni list, Nezakonska mati, Nuna in kanarchek, vinjete Pesmi, V spomin Valentina Vodnika, V spomin Matija Chopa in Gazele, vse 1896, vinjete Strunam, Razlichne pesmi in Sonetje – 1897, vinjeta Krst pri Savici – 1898).    

Za Beleta je Karpellus izdelal tudi portrete Frana Erjavca in gospe Juliette Belè, sliko, ki prikazuje Kolumbovo odkritje Amerike (Terra, terra!), sliki Mea Kulpa! I. in II. (oziroma V shotoru Hasanage in Po bitki pri Sisku) po Ashkerchevi pesnitvi, ki je bila objavljena leta 1896 pri Bambergovi zalozhbi, Ujetega pticha tozhba po Gregorchichevi pesmi, Pramlocha po Ashkerchevi indijski legendi iz leta 1893, prizore iz slovenskih narodnih pesmi Pegam in Lambergar, Kralj Matjazh, Ravbar in Lepa Vida.   

»Galerije slik domachih umetnikov mi Slovenci she nimamo,« je leta 1898 (pred izidom ilustriranih Preshernovih Poezij) zapisal Anton Ashkerc. »Pri nekem uglednem ljubljanskem meshchanu, ki ve ceniti umetnost, pa sem videl pred kratkem nekaj takega, kar bi se smelo imenovati nekak narodni slikohram v miniaturi. Dotichni izobrazheni meshchan je znan s slikarjem Karpellusom, ki je ilustriral Preshernove poezije, pa je pri njem narochil celo vrsto zanimivih slik in risb. Nisem se mogel nagledati lepih podob, visechih po stenah. Shtiri podobe predstavljajo prizore iz slovenskih narodnih pesmi; to so: 'Pegam in Lamberg', 'Kralj Matjazh', 'Ravbar' in 'Lepa Vida'. Karpellus je motive dotichnih epskih pesmi tako klasichno upodobil, da jim niti ne bil mogel menda noben drug slikar boljshe! Ko gledash te slike drugo za drugo, se zhivo spominjash nashih lepih narodnih pesmi in tu shele spoznash, kak dragocen zaklad lezhi v teh na videz preprostih spevih za upodabljajochega umetnika!«18

 

Leta 1900 je Ottomar Bamberg Karpellusove ilustracije, med katerimi sta bili dve novi (Nezakonska mati in Ribich), podaril odboru za postavitev Preshernovega spomenika. Ilustraciji sta bili skupaj z modeli za Preshernov spomenik razstavljeni v veliki dvorani Mestnega doma. »Moramo rechi, da sta obe ti dve ilustraciji dosti boljshi nego onidve, ki sta reproducirani v 'Poezijah'. Zlasti nam je ugajala 'Nezakonska mati', ker je veliko bolj karakteristichna in izvirna nego ona, ki je natisnjena v knjigi. Karpellusove ilustracije so bile zato razstavljene, da bi nashle – kupcev. Zheleti je, da bi se prodale za prav – visoko ceno.«19

 

Karpellus je v tehniki lavirane risbe izdelal enajst celostranskih ilustracij in vinjete. Uvodnih vinjet k posameznim vsebinskim sklopom je sedem (Pesmi, Balade in romance, Razlichne pesmi, Gazele, Sonetje, Krst pri Savici, Dostavek; gre za isto ureditev kot v Poezijah iz 1847, v Dostavku so objavljene pesmi, ki jih Presheren ni uvrstil v Poezije). Uvodne vinjete bi lahko imeli za samostojne ilustracije. Na vinjeti za Dostavek je Karpellus na primer upodobil Nebeshko procesijo. Zakljuchni vinjeti sta dve (na koncu pesmi Orglar, Matiji Chopu). Vsaka stran velikega kvarta je nad besedilom okrashena s chelnim pasom, ki ga je Karpellus izdelal v tehniki perorisbe.

 

Ilustracija na notranji naslovnici iz leta 1896 prikazuje muzo s palmovo vejico, ki se tesno privija ob heroichno Preshernovo doprsje, kronano z lovorovim vencem. V ozadju se odpira pogled v krajino s cipresami. Ilustracija je objavljena dvakrat: v celoti in izrez, ki je dopolnjen z dvema dekorativnima poljema, ki nekoliko spominjata na vzorce ljudske krasilne umetnosti. Muza je dokaj sorodna usodnim, demonskim zhenskim figuram, npr. Juditi, Medeji, Sfingi, kakrshne so radi upodabljali simbolistichni umetniki, ki so prevzeli romantichno témo »femme fatale«. Mlademu, nadarjenemu ilustratorju Franchishku Dobnikarju pa se je Karpellusova muza, ki se oklepa Preshernovega kipa, zdela she najbolj podobna mumiji.20

Slovenski list je zapisal: »Preshirnov kip objema pristna blaziranost v nechedni zhenski podobi, ubogega Chopa pa davi za vratom in drzhi med neokusnimi koleni posavska nimfa. Ako so te podobe najboljshe, tedaj se smemo nadejati 'grozno' lepih slik, che ne celo karikatur na vzvishene Preshernove poezije. Ali ni mogel slikanja prevzeti kak domachin, ko imamo toliko kruha potrebnih umetnikov? Zadel bi bil gotovo bolje narodnega duha, kakor tujec, ki vkljub informacijam ne more poznati mishljenja Preshernovega in nashega naroda.«21

 

Prva uvodna vinjeta je sestavljena iz dveh motivov: arkadijski prizor (morda satir in nimfa) in Preshernov portret, ki ga je Karpellus povzel po Goldensteinovem posthumnem portretu pesnika iz leta 1850. Goldensteinov portret je bil shele leta 1900 prvich objavljen v Preshernovem albumu (t. j. posebna tematska, 12. shtevilka Ljubljanskega zvona).

 

Naslon na romantichno in simbolno likovno interpretacijo je narekovala Preshernova poezija, vendar so romantichno obchuteni prizori redki, npr. kasneje ena najvechkrat reproduciranih Karpellusovih ilustracij, ki prikazuje pesnika, naslonjenega na porusheno obzidje pod oknom ljubljene. Gre za ilustracijo podoknice Pod oknom, za katero je bil Anton Ashkerc leta 1898 preprichan, da je neupodobljiva. »Chitajte Preshernovo serenado 'Pod oknom'. Ali more slikar vse to povedati z barvami? Ali more s svojim kistom spraviti na platno vse misli, vsa chuvstva, ki jih je izrazil lirik? Nemogoche!« 22

Pri mnogih Karpellusovih ilustracijah so poleg novoromantichnih opazni tudi simbolistichni in historicistichni vplivi. Npr. pri ilustraciji pesmi o zvesti ljubezni Mornar : junak z roko, polozheno na prsi, koprneche zre v daljavo, odhaja namrech od nezvestega dekleta in svojo usodo izrocha viharnemu morju. Ashkerc, ki je menil, da so Karpellusu najbolj uspele ilustracije za zaglavji Baladam in romancam (str. 39) in Gazelam (str. 113), Zadnji boj (str. 171) in Begun (str. 181) iz Krsta pri Savici ter Nuna s kanarchkom (str. 203), je o tej ilustraciji menil: »Mornar na str. 19. je res izvrstno karakteriziran, samo da njegova ladja, zhal, ne stoji na vodi, ampak na snegu ali ledu (!).«23

Presheren se je v pesmi predstavil kot mornar, »ki jadra od enega ljubezenskega razocharanja do drugega, a vendar ne izgubi upanja, odpushchajoch kljub hudemu trpljenju tisti, ki ga je izdala«.24 V pesnishkem junaku bi zato lahko videli avtobiografske poteze (Anastazij Grün je Presherna leta 1849 oznachil kot mozha »z odisejskim duhom«)25 oziroma metaforo za grenko, nesrechno ljubezen. Ker se Karpellus v pesem ni mogel poglobiti na ta nachin, za figuro mornarja ni izbral pesnikove portretne upodobitve.

Med umetniki, ki so vplivali na Karpellusove ilustracije, je bil najbrzh tudi Arnold Böcklin s simbolichnimi morskimi motivi (npr. slika Triton in Nereida). Prisotni so tudi starejshi vplivi, ki jih srechamo zhe pri Janezu in Juriju Shubicu. Razlichni vplivi, ki se odrazhajo v Karpellusovih ilustracijah, marsikdaj uchinkujejo protislovno.

Ilustracije Poezij so nastale na zachetku Karpellusove umetnishke poti, zato so vchasih okorne, neurejene in »mestoma primitivno neveshche«, poudarja Fran Shijanec.26

 

Uvodna vinjeta k Razlichnim pesmim, ki je tudi ilustracija Nove pisarije, je ena najbolj zanimivih Karpellusovih ilustracij. »Filister, ki pouchuje Presherna, kako in kaj naj pesni, je imenitno karikiran!,« ugotavlja Ashkerc.27 Pisar (Karpellus si ga je napachno zamislil kot Presherna; predstavljal naj bi namrech »mishljenje, metodo in duh« Preshernovih nasprotnikov) zamishljen sedi za mizo, Uchenec (tudi ta ni Presheren, temvech »predstavnik novega mishljenja o slovenskih literarnih recheh«)28 razburjeno poslusha njegove besede, prostor krasi portret Andreja Smoleta. Ilustracija je zgovoren in nikakor ne edini primer, kako se ilustracija Preshernove pesmi spreminja v pripovedni prizor iz pesnikovega zhivljenja: »Vinjeta k 'Razlichnim pesmim’ na str. 89 predstavlja Presherna, ki podaje pesmi neumornemu filistru, ki naj predstavlja ne vem ali kakega obchudovanca, ali kritika ali celo – slovenski narod.«29

 

Karpellusove ilustracije dajejo vtis, kot da ne bi shlo za knjizhne ilustracije, temvech za ilustracije v kakshni od sochasnih revij. Najbrzh so nastale v skladu s tokovi sodobne, popularne revijalne ilustracije, vendar ne tudi tedaj najbolj aktualne secesijske ilustracije, kakrshno v chasu objave Karpellusovih ilustracij lahko zasledimo v priljubljenih revijah, npr. v berlinskem Panu (1895–1900), münchenskem Jugendu (1896–1940), glasilu dunajske secesije (Wiener Secession) Ver sacrum (1898–1903) idr., pa tudi na primer v njihovi predhodnici – francoski Revue Blanche. V sozhitju in skupnem uchinkovanju literarnih, likovnih in celo glasbenih prispevkov, v grafichnem oblikovanju in okrasju, vinjetah in inicialkah se je v teh revijah uveljavila secesijska zamisel o celostni umetnini. Odmeve secesijske ilustracije lahko zasledimo samo pri Karpellusovih risbah za podolzhne vinjete na vrhu strani in pri dekorativnem okrasu in ptichu feniksu v ilustraciji pesmi V spomin Valentina Vodnika (str. 25). Ilustracija prikazuje Vodnika, ki je v viziji ugledal Napoleona na konju in pishe odo Ilirija ozhivljena.

 

Tudi sestavljene oziroma vechdelne ilustracije naj bi se Karpellusu ne bile najbolj posrechile. Pri teh ilustracijah tiskana reprodukcija ni mogla predstaviti vseh detajlov, saj je bilo potrebno izvirne risbe za Turjashko Rozamundo, Pri blejskem jezeru in Krst pri Savici pri pripravi klisheja zmanjshati.30 Ilustracijo Pri blejskem jezeru je Karpellus sestavil iz zgodovinskega in sodobnega motiva.

 

V nasprotju z ilustratorji Poezij, ki so sledili v teku 20. stoletja, Karpellus oziroma narochnik njegovih ilustracij skorajda ni namenil pozornosti Primichevi Juliji. Julija je morda upodobljena na uvodni vinjeti za Gazele (str. 113) in na horizontalni vinjeti za Sonetni venec (str. 131).

 

Na uvodni vinjeti Sonetje (str. 123) rojenice (sojenice) ob Preshernovi zibelki napovedujejo otrokovo prihodnost. Rojenice so upodobljene tudi na eni od horizontalnih vinjet (str. 1, 129). Zanimiva je tudi horizontalna vinjeta z upodobitvijo vasi Vrba (Sonetje ljubezni, str. 125, Sonetje nesreche, str. 159).

 

Kljub dejstvu, da je bil to prvi (in do danes dokaj osamljen) velikopotezno zastavljen projekt ilustriranja Preshernovih pesmi, so ilustracije Poezij doktorja Franceta Preshérna naletele na odklonilna mnenja. Negodovanja nad izbiro »tujerodnega ter slovenshchine neveshchega«31 ilustratorja izdaje Poezij so se pojavila takoj ob izidu. »Karpellus je v svoji stroki znamenit mojster in odlichen umetnik,« je ugotavljal Ashkerc, ki je imel vrsto pripomb tudi glede ureditve Poezij. »Ako se mu pa vse ilustracije niso popolnoma posrechile, prihaja odtod, ker Presherna ni chital v izvirniku in ker pogostokrat morda ni razumel pesnika nashega.« Karpellus je tujec, zato mu ne velja zameriti, »che s svojim risalnim peresom ni vselej prave pogodil«. Bolje in bolj naravno bi bilo ilustriranje Preshernovih pesmi zaupati kakshnemu slovanskemu slikarju, Hrvatu, Chehu, Poljaku, Rusu. »Toda – kar je, to je! Na novo ali boljshe ilustrovanega Presherna menda ne dozhivimo tako kmalu ...«, saj je bilo na to prvo treba chakati tako dolgo, kot je Penelopa chakala na svojega Odiseja.

»Shkoda, da je ilustracij tako malo! Koliko je she Preshernovih epskih pesmi, ki bi bile ponujale prehvalezhnih motivov za ilustracije. Seveda bi se bila s tem knjiga znatno podrazhila in nemara je bash to vzrok, da ima knjiga razmeroma malo podob. –«32

 

Ashkerchevi oceni je dodal kratko pojasnilo Ivan Bele, ki je Karpellusu omogochil nadaljevanje shtudija v Parizu in posredoval pri narochilu za ilustriranje Poezij pri znancu, zalozhniku Bambergu: »Ker slikar slovenshchine ne ume, dobival je prevode pesmi, sposobnih za slikarsko tolmachenje, potrebne fotografije, figurine itd. iz Ljubljane. Vechino podob je zvrshil za chasa svojega bivanja na Francoskem l. 1894./5., tedaj ob chasu, ko sta bila brata Shubica zhe mrtva, umetnishki narashchaj nash se pa she ni pojavil. /.../ Vpregel se je potem v sladki jarem sv. zakona, in to je brzhkone krivo, da se danes bavi najvech s praktichno stroko svoje umetnosti ter slika reklamne podobe in rishe ilustracije za dunajske in monakovske liste, dokler mu milejsha usoda ne razvezhe kril za svoboden umetnishki vzlet ...«33

 

Ivan Bele ni imel povsem prav glede tega, da ne bi bilo mogoche najti domachega ilustratorja. Do neke mere bi njegova trditev lahko veljala za zachetek Karpellusovega ilustriranja Preshernovih pesmi. Ob izidu Poezij so se z objavami v revijah, zlasti v Domu in svetu, uveljavili mladi umetniki Matija Jama, Ivan Vavpotich (»risar, ki je po vsem svojem idealistichnem pojmovanju in slogovni zaostalosti kar najbolj soroden Karpellusovemu meshchanskemu akademizmu in psevdorealizmu«)34 in Miljutin Zarnik (1873–1940), ki je z ilustracijami za povest J. Janezhicha Gospa s pristave prav tako kot Karpellus z dvanajstimi akvarelnimi risbami na temo narodne pesmi Ravbar prvich sodeloval leta 1894 v Domu in svetu. Leta 1896 je Zarnik izdelal ilustracije za Finzhgarjevo pesnitev Triglav, ki nekoliko spominjajo na poznejshe ilustracije Vesnanov.

Ivana Kobilca, avtorica ilustracij za Jenkove Poezije (prvo ilustrirano slovensko pesnishko zbirko), ki so izshle leta 1896, pa je bila celo svakinja Luke Pintarja.35

 

Z Ashkercem se je strinjal filozof, katolishki teolog, pisatelj in urednik dr. Franchishek Lampe (1859–1900), ki je izrazil bojazen, da bo nova izdaja Presherna »modernizirala«, cheprav je bil zalozhnikov namen lep: »… hotel je podati Presherna z vsemi pripomochki sedanje tehnike v taki obliki, da bi se merila z najboljshimi izdajami drugih vechjih pesnikov«. »Zhal, kakor neradi, a vendar odlochno izjavljamo, da se je umetnishki del te izjave – ponesrechil. Chemu bi si to zakrivali? Treba je pomisliti, da stoji nash pesnik z vso svojo osebnostjo in s svojim delom trdno v svojem narodu, da je 'kost iz kosti in meso iz mesa’ nashega naroda. Kako se je Presheren odlochno boril za nachelo, da ohrani narodu to, kar je njegovo pravo svojstvo! In ta izdaja? Poglejmo nje slike: ali kazhejo te kaj onega chutenja in mishljenja, ki izvira iz srca nashega naroda in ki je izviralo iz srca Preshernovega? /…/

Ne rechemo, da so vse slike neprimerne, nekaj jih je tudi lepih, in tiskane so vse krasno, kakor je vse tiskarsko delo vzorno: a slovenskega duha, duha Preshernovega pogreshamo, in zato nam je zelo zhal, da se ni tako imenitno, tako drago delo postavilo na drugo podlago in dovrshilo z domachimi umetniki.«36

V Lampetov chlanek je bilo vkljucheno mnenje nadarjenega mladega ilustratorja, bogoslovca Franchishka Dobnikarja (1878–1901), ki se je slovenski javnosti she pred Vesnani predstavil s secesijsko obchutenimi ilustracijami (»ornamentalno dekoracijo v pol narodnem, pol secesijskem slogu«)37 in z ilustracijami profanih tém, kar je dokaj presenetljivo glede na to, da je izhajal iz katolishkih krogov. »Sploshno bi se moglo rechi, da so slike srednje vrednosti,« je menil Dobnikar. »Take ni nobene, v kateri bi bil slikar v resnici genijalno izrazil s chopichem to, kar je povedal pesnik z besedo: vidi se na mnogih mestih, da slikar ni razumel pesnika. Sploh bi bilo zheleti vech slovenskega duha. Tudi z ozirom na tehniko so nekatere ilustracije jako slabe.«38

Dobnikar je bil sorodnik slikarja in duhovnika Franca Pustavrha (1827–1871), avtorja nekaj Preshernovih portretov, ki so nastali pred letom 1876. Pustavrh, ki se je slikarsko tehniko seznanil pri Langusu in Pavlu Künlu in jo izpopolnjeval pod vplivom Ivana Franketa,39 je pisal pesmi, pripravljal je tudi ilustracijo Bürgerjeve Leonore40 in celo ciklus slik na temo Krsta pri Savici. »Pustavrh je mislil ilustrovati Preshernov: Krst pri Savici; jedno sliko za ‘Krst’ je zhe dovrshil, toda zhal, ne vem, kje se sedaj nahaja; napravil je tudi zhe pet, shest daljnih nachrtov. Obzhalujemo, da ni mozh dovrshil te svoje namere: imeli bi to znamenito delo okrasheno s podobami domachega umetnika,« pishe narodopisni in glasbeni zgodovinar in etnobotanik, kanonik Janko Barlè.41 

 

 

 

 

Jurij Shubic, Kerst pri Savici (v: Zvon, 1878, sht. 23)

 

 

 

 

Adolf Karpellus, Pri Blejskem jezeru, 1895

 

 

 

 

Adolf Karpellus, Begun, 1895

 

 

 

 

Adolf Karpellus, Krst pri Savici, 1895

 

 

 


____________________________

1 Preshernu pripisana moralizirajocha in pobozhna pesem je natisnjena na romarski podobici bozhje poti sv. Joshta nad Kranjem iz okrog 1830 (Presheren je sestavil tudi verze za veliki shentjoshki zvon, ki so ga ulili 1834), na kateri poleg kratke svetnikove legende in molitve k svetniku srechamo tudi podobo sv. Joshta, posneto po kipu v velikem oltarju (po: Emilijan Cevc, »Preshernova pesem na podobici sv. Joshta«, Glasnik Slovenske matice, 2000, sht. 1–2, str. 57).

2 Po: Rafael Ogrin, »Simon Ogrin – cerkveni slikar«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, XVIII, Ljubljana 1970, str. 34.

3 Po: Viktor Steska, Slovenska umetnost, I. del, Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 328.

4 France Mesesnel, »Dunajska shola«, Janez in Jurij Shubic, Ljubljana 1939, str. 167.

5 Po: Josip Stritar, »Nekaj besed o Zvonovih podobah«, Zvon, 1878, str. 142, in Simon Ogrin, »Spomini slovenskega slikarja«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1922, str. 138.

6 Po: Janko Shlebinger, »Pintar Luka«, Slovenski biografski leksikon, Druga knjiga, Ljubljana 1933–1952, str. 345–347.

Luka Pirnat je raziskoval Preshernovo pesnishko zapushchino (prispevki v Ljubljanskem zvonu od 1889). V slovenshchino je prevedel nekaj Preshernovih nemshkih pesmi. Kot slavnostni govornik je nastopil na Preshernovi slavnosti v Gradcu, ki jo je 9. decembra 1879 priredilo akademsko drushtvo Triglav s sodelovanjem Slovanskega pevskega drushtva. Leta 1911 pa je javnost opozoril na prvo obvestilo o Goldensteinovem portretu Presherna, ki ga je februarja 1850 objavil Laibacher Zeitung. Na Pintarjevo proshnjo je Bamberg 1905 podaril licejski knjizhnici Preshernovo rokopisno zapushchino.

7 Bambergov dopis Luki Pintarju z dne 6. december 1895 (po: Janko Shlebinger, »Pintar Luka«, Slovenski biografski leksikon, Druga knjiga, Ljubljana 1933–1952, str. 346).

8 Po: »Uradni del«, Brencelj, 1869, sht. 2.

9 Po: Tiskarstvo na Slovenskem. Zgodovinski oris (po literaturi in gradivu Ivana Matichicha sestavil Branko Berchich), Ljubljana 1968, str. 121.

10 Po: »Presheren v novi izdaji«, Ljubljanski zvon, 1899, sht. 12, str. 762.

11 Po: »Platnice za krasotno izdajo Preshernovih poezij«, Slovenski narod, 1900, sht. 60.

12 »Dr. J. T.«, »Presherna narodu!«, Slovenka, 1900, str. 283.

13 Po: Jozha Glonar, »Lepa knjiga«, Ljubljanski zvon, 1923, sht. 1, str. 3.

14 Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 116.

15 Biografski podatki po: Ivan Bele, opomba v chlanku Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 120; Franchishek Lampe, »Nashe slike«, Dom in svet, 1894, sht. 2, str. 64; Fran Shijanec, »Ilustrator Preshernovih Poezij Adolf Karpellus«, Umetnishka priloga Umetnosti, 1943/1944, sht. 10–12, str. 158.

16 Franchishek Lampe, »Nashe slike«, Dom in svet, 1894, sht. 2, str. 64.

17 Po: Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 120.

18 Anton Ashkerc, »Ilustrovana slovenska poezija«, Ljubljanski zvon, 1898, sht. 12, str. 757.

19 Anton Ashkerc, »Razstava Karpellusovih ilustracij«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 4, str. 262.

20 Po: Franchishek Lampe, »Poezije dr. Franceta Presherna«, Dom in svet, 1900, sht. 3, str. 92.

21 »Novo, ilustrovano izdajo Preshernovih poezij …«, Slovenski list, 1899, sht. 49.

22 Anton Ashkerc, »Med slikami in kipi«, Slovenski narod, 1898, sht. 130.

23 Po: Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 120.

24 Poezije doktorja Franceta Presherna, Uredil, uvod in razlago napisal Anton Slodnjak, Ljubljana 2003, str. 361.

25 Po: Poezije doktorja Franceta Presherna, Uredil, uvod in razlago napisal Anton Slodnjak, Ljubljana 2003, str. 361.

26 Po: Fran Shijanec, »Ilustrator Preshernovih Poezij Adolf Karpellus«, Umetnishka priloga Umetnosti, 1943/1944, sht. 10–12, str. 162.

27 Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 121.

28 Boris Paternu, »Nova pisarija«, France Presheren in njegovo pesnishko delo, Ljubljana 1976, str. 153.

29 Po: Franchishek Dobnikar, »Poezije dr. Franceta Presherna«, Dom in svet, 1900, sht. 3, str. 92.

30 Po: Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 120.

31 France Kidrich, »Preshernova podoba in nashi umetniki«, Ljubljanski zvon, 1935, sht. 9, str. 555.

32 Po: Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 116 in 120.

33 Po: Anton Ashkerc, »Poezije drja. Franceta Presherna«, Ljubljanski zvon, 1900, sht. 2, str. 120.

34 Fran Shijanec, »Ilustrator Preshernovih Poezij Adolf Karpellus«, Umetnishka priloga Umetnosti, 1943/1944, sht. 10–12, str. 157.

35 Po: Silva Trdina, »Ivana Kobilca«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1952, str. 93.

36 Franchishek Lampe, »Poezije dr. Franceta Presherna«, Dom in svet, 1900, sht. 3, str. 92.

37 Evgen Lampe, »Franchishek Dobnikar / Spominski list na grob mlademu umetniku«, Dom in svet, 1903, sht. 1, str. 26.

38 Po: Franchishek Lampe, »Poezije dr. Franceta Presherna«, Dom in svet, 1900, sht. 3, str. 92.

39 Po: Janko Polec, »Pisma Franca Pustavrha in Ivana Franketa Edvardu Strahlu«, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1931, str. 51.

40 Po: Evgen Lampe, »Franchishek Dobnikar / Spominski list na grob mlademu umetniku«, Dom in svet, 1903, sht. 1, str. 33.

41 Janko Barle, »Franchishek Pustavrh«, Dom in svet, 1892, sht. 7, str. 292.