Revija SRP 133/134

Damir Globochnik

 

KARIKATURE GRBOV V DNEVNIKU »DAN«

 

V dnevniku Dan je bilo med 21. novembrom 1913 in 7. januarjem 1914 objavljenih vech risb satirichnih grbov mest in trgov v dezheli Kranjski. Risbe naj bi predstavljale grbe, kakrshne bodo ti kraji dobili potem, ko bodo padli v klerikalne roke oziroma ko bo v njih dobila vechino Slovenska ljudska stranka. Volitve v mestni in kmechki kuriji v dezheli Kranjski so potekale na zachetku decembra 1913, tako da bi lahko dejali, da karikirani grbi sodijo v sklop antiklerikalne predvolilne propagande. Dan se je odlochil v izbor vkljuchiti naslednje grbe: Ljubljana (sht. 688), Kranj (sht. 691), Novo mesto (sht. 705), Kamnik (sht. 708), Shkofja Loka (sht. 711), Vrhnika (sht. 712), Radovljica (sht. 713), Metlika (sht. 714), Chrnomelj (sht. 715), Trzhich (sht. 716), Idrija (sht. 717), Vishnja Gora (sht. 720), Mokronog (sht. 722), Zhuzhemberk (sht. 722), Vipava (sht. 723), Lozh (sht. 724), Krshko (sht. 725), Kochevje (sht. 726), Turjak (sht. 727), Kostanjevica na Krki (sht. 728), Cerknica (sht. 729), Postojna (sht. 730), Vache (sht. 731), Novi grb kranjske dezhele (sht. 735), Vodishki grb (sht. 737), Ribnica (sht. 738) in Vinica (sht. 739). Prave mestne simbole na grbih so nadomestili tipizirani debeli zhupniki in drugi klerikalni mrachnjaki.

Neznani pisec v Dnevu je takole opisal »novi« grb mesta Ljubljane: »Ljubljana je stolno mesto Kranjske dezhele in kulturno sredishche slovenskega naroda. Ljubljana stoji ob Ljubljanici, kjer je nekdaj stala rimska Emona. Mesto je nastalo v 9. stoletju ob vznozhju trdnega gradu. Od nekdaj je imela Ljubljana za svoj grb: grad in zmaj na vrhu. V srednjem veku je bila Ljubljana slavna in je odbila mnogo turshkih napadov. V 17. stol. je bila sredishche kranjske gospode. L. 1809. je postala glavno mesto Ilirije. L. 1813 je postala zopet avstrijska in je bila poslej glavno kranjsko mesto. Do l. 1882 je bila v nemshkih rokah. Od tega leta naprej je bila slovenska, dokler niso klerikalci l. 1911. izdali njenega Slovenstva. Sedaj jo hochejo dobiti v svojo pest in so zhe izpremenili njen grb.« (»Ljubljanski grb«, Dan, 1913, sht. 688)

Na grbu Chrnomlja ima zhupnik na glavi hrastov list, ki je veljal za simbol nemshtva. »Chrnomelj je drugo glavno mesto Bele Krajine. Bil je od nekdaj branik svoje okolice, zato je dobil v grb – stolp. Do zadnjih chasov je bil tudi trden stolp narodne in napredne misli. Chrnuhi so ga zhe dolgo oblegali, sedaj se zheno nanj z vso silo in ga hochejo popolnoma izpremeniti.« (»Chrnomelj«, Dan, 1913, sht. 715)

Polzh na grbu Vishnje Gore ima namesto hishice cerkev s hrastovim listom vrh obeh zvonikov, namesto tipalk pa mech in krizh. »Starodavna Vishnja Gora lezhi na grichu v podnozhju starega gradu, o katerem govori zhe najstarejsha zgodovina. Ob chasu najvechjih vojsk je bila Vishnja Gora vazhna trdnjava, ki je branila prehod chez Dolenjsko.

Zato so se okoli nje vrshili slavni boji. Zadnjich je videla Vishnja Gora sovrazhnike v svojem obzidju za chasa Francozov. Vishnja gora je slavna tudi po drugih stvareh, ki se z njimi ne more ponashati vsako mesto. Njen polzh je znan dalech po svetu, kozlovska sodba je she danes pravi chudezh v zgodovini pravosodja, njen prepir z Zhuzhemberkom pa ima svetovno vrednost. Vishnjani so bili od nekdaj ponosni meshchani, zhal, da so zdaj postali klerikalci.« (»Vishnja gora«, Dan, 1913, sht. 720)

 

Avtor karikatur grbov je bil glavni karikaturist Dneva Fran Podrekar, ki je v tem chasu narisal she nekaj emblemsko zasnovanih karikatur (mdr. karikaturi dr. Ivana Shustershicha in dr. Evgena Lampeta, sht. 748 in 749), malo pred tem, oktobra 1913 pa je z ilustracijami opremil persiflazho Vodishki chudezhi, ki je na zachetku novembra 1913 izshla kot samostojna priloga Dneva oziroma kot broshura z naslovom »Johanca« ali vodishki chudezhi. Dan, ki so ga vodili mladi liberalci, po usmeritvi pa je bil antiklerikalen, naroden in delno projugoslovanski, je bil prvi slovenski dnevnik, ki je zachel redno objavljati karikature.

 

Fran (France) Podrekar je bil rojen 10. oktobra 1887 v Ljubljani.1 Po konchani nizhji gimnaziji in obrtni sholi v Ljubljani je v letih 1906–1907 dva semestra obiskoval slikarsko akademijo v Pragi (profesorja Vlaho Bukovac in Bohumír Roubalik), ki jo je izbral na priporochilo Frana Tratnika. Med letoma 1907 in 1910 je bil shest semestrov na akademiji v Münchnu (prof. Ludwig von Löffz). Po letu in pol premora je v letih 1911–1912 slikarsko izobrazhevanje zakljuchil z dvema semestroma na akademiji na Dunaju, kjer je sodeloval z zalozhbo razglednic pri trgovcu Laserju. Med letoma 1919 in 1939 je bil zaposlen kot profesor risanja na deklishkem liceju v Ljubljani. Kasneje se je ukvarjal z restavratorstvom. Umrl je januarja 1964 v Ljubljani.

Karikature je zachel risati za dnevnika Jutro in Dan ter za Dnevovo satirichno prilogo Bodecha nezha (1914). V letih 1918 in 1919 je sodeloval s satirichnim zbornikom Kurentov album in satirichnim listom Kurent. Leta 1921 je za prilogo tednika Domovina narisal karikature z naslovom Svetovna vojna v slikah in pesmi. Nekaj karikatur je objavil tudi v satirichnih listih Satura (1925), Kurent (1929) in Pavliha (1945). Znachaj risbe, ki jo je uporabljal na karikaturah, je pogosto spreminjal. Vchasih gre za delno skiciozno risbo, vchasih za karikature, izdelane z zanesljivo obrisno chrto. Vechje karikature so detajlno izrisane. Zdi se, da je zlasti na karikaturah v Dnevu samostojno oblikoval vech znachilnih figuralnih tipov. Poleg politichnih karikatur s protiavstrijsko tendenco je po narochilu risal portretne karikature, ki so bile lahko kolorirane. Leta 1924 je kot edini Slovenec sodeloval na razstavi jugoslovanskih karikaturistov v Beogradu. Ilustracije je objavljal tudi v revijah Dom in svet, Nova pravda, Zvonchek in Vrtec. »Vsled pomanjkanja ateliera in vsled sile in potrebe sem se pechal vechinoma s karikaturami in podobnimi grafichnimi deli, ki so raztresena po razlichnih chasopisih. Nekaj portretov je v Ljubljani, precej stvari je v inozemstvu.«2 Podrekar je tudi avtor najbolj znanega portreta Ivana Cankarja, naslikanega she za chasa pisateljevega zhivljenja.

Po prvi svetovni vojni se je veliko ukvarjal s knjizhno ilustracijo za mladino. Ilustriral je 23 knjig, med drugim Izbrane spise za mladino Frana Erjavca (1921), Volka spokornika in druge povesti za mladino Franca Ksaverja Meshka (1922), Tri pravljice in Medvedovega Godrnjavchka Marije Jezernikove (1927, 1929), Skok, Cmok in Jokica Ljube Prenner (1929), Princeso Izo in Vesele uganke Marije Jezernikove (1930 in 1939), Ivana Pogumnika Jozha Lovrenchicha (1940), Tretje slovensko berilo (1940), Pravljice in pripovedke Lee Fatur (1941), Nebeshko lestvico Mirka Kunchicha (1942), 888/3 anekdot Narteja Velikonje (1944), En starchek je zhivel Julija Slapshaka (1944), Butalce Frana Milchinskega (1949), Mravlje in Zhabe Frana Erjavca (1952), Zlato hrushko Frana Milchinskega (1957), Mishkolina Josipa Ribichicha (1957), Skavta Petra in dobro voljo Frana Milchinskega (1960). Fran Podrekar je za ilustracije Butalcev Frana Milchinskega leta 1949 prejel Levstikovo nagrado. Ilustracije ohranjajo nekatere znachilne karikaturne stilizacije chloveshkih in zhivalskih junakov, ki jih je Fran Podrekar uporabljal na karikaturah.

 

 

 

 

 

 

 

_________________________

1 Po: France Stele, »Fran Podrekar«, Slovenski biografski leksikon, VII. zvezek, Ljubljana 1949, str. 403.

2 Iz »Seznama upodablj. umetnikov drzhavljanov Kraljevine S.H.S., ki zhivijo na ozemlju Slovenije oziroma v inozemstvu« (mapa o Franu Podrekarju v zapushchini Frana Vesela, Rokopisni oddelek, NUK, Ljubljana).