Revija SRP 133/134

Damir Globochnik

 

GOVORICA CHISTEGA SLIKARSTVA

 

Stane Kregar je eden osrednjih predstavnikov slovenskega slikarstva sredine 20. stoletja. Kregarjev slikarski opus lahko razdelimo v shtiri osrednja obdobja, ki si sledijo v kronoloshkem zaporedju od nadrealizma v sredini tridesetih let prek poetichnega oziroma barvnega realizma od konca tridesetih do zachetka petdesetih let ter povojnega abstraktnega slikarstva, pri katerem prek geometrijskega preoblikovanja oziroma razstavljanja motivike v barvne like Stane Kregar leta 1953 preide v geometrijsko in nato konec petdesetih let she v lirichno abstrakcijo, vse do zadnjega ustvarjalnega obdobja – t. i. nove figuralike, ki traja od sredine shestdesetih let. Pri tem velja poudariti, da je Stane Kregar pri vseh shtirih slogovnih usmeritvah spadal med vodilna domacha slikarska imena. Konec petdesetih let preteklega stoletja se je zachel intenzivno posvechati sakralni umetnosti (slike, freske, grafiti, osnutki za vitraje idr.) in velja za najpomembnejshega domachega cerkvenega slikarja.

Prvo nadrealistichno obdobje je najkrajshe, vendar je v tem chasu Stane Kregar pod vplivom cheshkih in francoskih nadrealistov naslikal nekaj svojih najbolj znanih del. Kregar je nadrealno atmosfero na slikah Predsmrtna pesem (1935), Romar (1936), Fantazija na terasi (1936), Saloma (1936), Revolucija v Shpaniji (1937), Vecher v maju (1937), Odisej (1938) in Skrivnost vechera (1939) ustvaril s povezovanjem razlichnih figuralnih in predmetnih motivov v nadrealne mizanscene. Polje prepletajochih se pomenov presega dejansko podobo motivov. Prej kot o psihichnem avtomatizmu, ki motiviko lahko fantazijsko preoblikuje, bi lahko pri tovrstnem kreativnem postopku govorili o iskanju nadrealistichnih uchinkov v poetichnih, sanjskih in metafizichnih mizanscenah.

Poetichni oziroma barvni realizem je pomenil slikarjev umik v svet intimne motivike. Tudi tu je pri Kregarju nekaj posebnosti, saj se je edini med Neodvisnimi sholal v Pragi. V tridesetih letih je bil narochen na francoske revije. Najbrzh so bila enako pomembna tudi shtudijska potovanja v Francijo, Italijo in Shvico v letih 1937 in 1938. Kregar je na figuralnih kompozicijah, portretih, tihozhitjih in zhanrskih motivih uspel tesnobo svojega chasa delno zaviti v brezchasno govorico chistega slikarstva.

Povojno Kregarjevo usmeritev v abstrakcijo, pri kateri je pogosto ohranjal nekaj predmetnih poudarkov, lahko povezhemo z razlichnimi vzpodbudami. Med posredne vplive lahko uvrstimo cheshki kubizem, s katerim se je Kregar seznanil v Pragi; prav tako odkritje krajine kot samostojnega motiva med okrevanjem v Preddvoru leta 1946, pa bivanje v Istri leta 1949, ki je izostrilo slikarjevo pozornost za barve. Sprva je figuralne motive transformiral v sestav barvnih likov, nato pa se je predmetnemu na sliki povsem odpovedal. Neposredni Kregarjev vzornik je bil francoski slikar Alfred Menassier, ki je mochno vplival tudi na njegov sakralni opus, zlasti na vitraje.

Stane Kregar, ki velja za pionirja slovenskega abstraktnega slikarstva, je svoja abstraktna dela prvich razstavil na skupni razstavi z Rikom Debenjakom v Moderni galeriji v Ljubljani konec leta 1953. Slike, ki jih uvrshchamo v sklop geometrijske abstrakcije, je oblikoval s povezovanjem sprva ostro zamejenih in kasneje kosmichasto prepletajochih se barvnih likov v harmonichno kompozicijsko mrezho. Podobni postopki opushchanja predmetnosti oziroma njenega abstrahiranja z analitichnim urejanjem barvnih ploskev in z drugimi slikarskimi intervencijami so bili v petdesetih letih znachilni tudi za Avgusta Chernigoja, Nikolaja Omerso, Marija Pregla in Maksima Sedeja.

Kregar je vselej znal sestavne elemente kompozicije strniti v skladno, estetsko preprichljivo podobo. Rajko Lozhar je zhe leta 1936 zapisal: »Mimo mochne invencijoznosti in elementarnega dozhivljanja oznachuje Kregarja velik smisel za barvo ter zlasti sposobnost, organizirati sliko na ploskvi platna tako, da ni praznih in votlih mest.« (Rajko Lozhar, »Nashi mladi slikarji in kiparji«, Slovenec, 1936, sht. 258)

Kregarjeva barvna sozvochja se niso vech podrejala realnemu svetu. Barva se je osamosvojila, predmet je izginil. Nadomestile so ga pretehtano oblikovane barvne lise. V dekorativni urejenosti kompozicij je mogoche vselej odkriti poglobljeno likovno vsebino. Tudi obdobje lirichne abstrakcije je trajalo samo od leta 1958 do leta 1962. Kregar je v tem chasu naslikal svoja najboljsha abstraktna dela.

Nova figuralika sredi shestdesetih let je pomenila slikarjevo vrnitev h komentiranju druzhbene stvarnosti. Kregar je ohranil princip spletanja abstraktnih oblik v likovni, intenzivno barvit prostor, v katerega je vkljuchil predmetne poudarke. Tematika slik je bila raznolika (potres v Skopju, vietnamska vojna, prashka pomlad, osvajanje vesolja). Uvrstimo jih lahko v sklop angazhirane figuralike, pri tem pa je v Kregarjevi kompozicijski organizaciji slikarske ploskve mogoche zaslediti tudi prvine pop arta in psihedelichne umetnosti.