Revija SRP 133/134

Bozhidar Raich

 

PREKMURSKI KNJIZHNIKI PA KNJIGE

 

Narodna poveda resni, ka je ocha, zrochivshi ne vede in ne hote svojega sina chrtovi, vselej solze ronil rezhochi mu kruh: ravno tako meni, kedar zastavim pisek, da napishem kako chrtico o prekmurskih Slovencih, zhalost kljuje srce in dusho, vsled chesar gorka rosa orje brazde po licih, ker prejasno vidim in globoko chutim, ka zhe zija nalik lakotnemu pozoju grobno zhrelo, da pogolta mile nam bratove, ter spremeni v chikoshe in kanase, ako skoro ne vstanejo na silno delo omikani narodnjaki, in se v kratkem ne obrno politishke razmere na ugodnejsho plat. [Narodna poveda resni, ka – ljudska povest pravi, da / chrtovi – hudichu / pisek – pisanje / pozoj – zmaj / chikosh – madzh. konjar / kanás – madzh. svinjar]

Najnovejsha doba kazhe gazilna konjska kopita, kremplje morivno zasekava v nezhno osrchje jihovega krasnega golcha [govora] in chestne narodnosti; dobili so namrech dvojezichne knjige uchilnishke, majarsko-slovenske, da se po tem poti pochinajo uriti she rahli kraljevchani slovenski v sloki [suhi, skromni] madjarshchini. Res, mi Slovenci na Shtirskem [Shtajerskem] tudi uzhivamo rajsko sladkost uchne knjige dveh jezikov v selskih uchilnicah, vsaj prvlje smo bili primorani v drugem razredu rabiti chisto nemshke bukve, le mestoma je smel pohlevno chuchati slovenski katekizem poleg nemshkega bahacha, vsaj prebridke nasledke so zapustile proklete nemchevalnice; toda nashi ljudje se dramijo, krepka zarja naznanja jim blizhino belega dneva, prebirajo prece radi, vrh tega je dendeneshnji vsak novejshi omikanec slovenske krvi iskren ali konchi topel narodnjak, bodi si posvetnjak ali duhovnik, iznimke so tako redke, kakor nekda pravila. Vse druga podoba se razkriva na Prekmurskem, ondi med domachimi svetovnjaki le prvotne olike, kamo li omike ne najdesh slovenskega narodnjaka, da bi si ga grabljami iskal, ali Diogenovoj svetilnico sledil, vsakternik madjaroni in sicer iz polnega grla in na ves glas. Isto tako pricha slovstvena zgodovina, nijenega knjizhnika ni, ki bi bil le poved napisal potomcem, – pisci so sami duhovniki kamor katoljshki tamo protestanshki, kteri she niso zatajili svoje drage matere. Sedanji dnovi zhalibog svedochijo, ka tudi popovje hrbet obrachajo roditeljici in jenim dichnim glasovom, ter jo nedostojno zasmehujo, kar ovaja skrajno skvarjenost in gnjusno zaslepljenost, ki zhe v roko sezhe blazni. Na vsem voljnem svetu ni tolike nezahvalezhnosti, koliko prodajajo mnogi Slovani v razdvojeni Avstriji; take spake, da ne omenjam nravnega in umnega stalishcha, brcajo in brshejo proti prirodnim zakonom, ktere je v tochke zlozhil vsemodri praum stvarnikov.

Toda zastonj vsaka beseda, slepo je slepo, a belmo se malokda zvrachi [bolnemu se redko zboljsha]; samo zhalostno za nas, ka toliko shtevilo bolnikov obsedencev hrani nash narodni hram. Je-li moresh navajati primere, ka bi se Lah ali Madjar odpovedal najdragshi svetinji, narodnemu jeziku in narodnosti, ter objemal tujstvo? nikakor, prvlje bi se dal obesiti, nego toliko ogromno izdajstvo nalozhiti na svoj znachaj; hochejo li sinovi slovenske krvi biti neumnejshi? je-li pametno in pravichno, tujko zatiravko na srce pritiskati in poljubiti, svojo mater pa, ki nas je nadajajocha svojim mlekom milovala, celovala, po vrazhjem teptati in ubijati? Tako delo je hujshe od peklenshchakovega pochetja. Posnemljoch Jeremijo javchochega in prosechega klichem: povrnite se, schednite se. Vashi slovenski spredniki so pred Madjarji naselniki bili v blazhenem Panonskem, toda, da govorim z navedenim prorokom, slavni sinovi v chisto zlato ogrneni, kako so spremenjeni v loncheno posodo, delo loncharskih rok? oni sedaj gospodujo z mastnimi selishchi, Slovani pa so razrineni na gore, bregove in jalove kraje; in tem grabezhem bi darovali jezik in narodnost, da bi se she huje napuhavali? Nikoli vech. Vseumu bozhanskemu se je prilichno zdelo dovoliti, da se slovanski narod opasan mochnim pasom obchnega, cheravno v vech narechij razdeljenega jezika mnozhi kakor listje na drevji, trava na ledini, pesek v morji; Slovan stanuje, kder basenski Triglav moli v sive oblake, kder Jadra pere nogo slovanskim tlom, kder krsheviti Velebit ponosno gleda na chrnogorske sokolove junashke, rokujoche se s solznatimi bratovi okoli plachochega Balkana, kder na podnozhji velikanskega Kavkaza krasne in nezhne deklice zrcaleche se v Venchanega morja biserni gladini predejo zlato runo, kder Petropavlovsk namache svoje ponosno stalo v Tihem oceanu, kder se beli medved onkraj Nove zemlje sprehaja po ledenih grudah, kder je Peter Véliki iz morave podignol mesto krasnih poslopij, vsaj po Beringovi cesti donijo glasovi slovanski v svobodno Ameriko. Slovani posedujo pol Evrope in obilno tretjino Azije, shtejochi 85 miljonov ljudi; po pravici se tedaj ponashamo, ka solnce nikdar ne zatone z obzorja slovanskega. Razve Arabov, kteri so nekda gospodovali od Malake do Lisabona, pravi Schlözer, ni naroda na vsem svetu, kteri bi si svoj jezik, svojo moch in svoje naselbine tako neizmerno dalech bil razshiril. Bratje Prekmurci! vi ste chrstva in zelena veja te velikanske slovanske lipe, vi sonarodniki tega nepreglednega naroda, ki je ravno sedaj na redu, da velichastno stopa na teme slave in omike. – Recite Madjarjem, naj se shtejo, in shtejochi se najdejo okoli 4 miljone ljudi s pomadjarjenci vred. Kaj je 4 proti 85, to so Madjari proti Slovanom. Sedanji chas Madjarji in madjaroni resnijo, ka je Madjarjev 8 miljonov; lazhljivost tega mnenja tako-le dokazhem: Veselényi Nikola stavlja okoli 1843. l. stavopisno shtevilo vseh Madjarjev na 4,600.000, kar je oziroma na skupno bivalstvo avstrijsko od istega na 39 miljonov cenjeno previsoko, toda bodi si. Hote ovrchi omenjeno krivo misel pozivljem se na francezkega uchenjaka Henri Martina, kteri prehodivshi pred nekimi leti Ogrsko pravi, ka pri Madjarjih mnozhenje ljudstva ide istim rakovim potem kakor pri Turcih, kteri she se zdrzhavajo turchenjem drugih narodov in plemen, sami na sebi pa vidoma hirajo. Madjarka navadama hoche biti mati samo enemu deteti, nikar vechim; tej trditvi se v obilnem drushtvu na Ogrskem nikdor ni ustavljal, tudi oni ne, kteri se osmici klanjajo; ako dakle iz dveh Madjarjev prihaja samo eden odvetek, narod se nikakor ne more mnozhiti, nego ugonobiti se po letih nalik Rimljanom. Tako tozhno stoji rachun o mnozhitvi madjarskega plemena; da bi se vendar ognol prepada, silama in na vse kriplje madjari nemadjarske sodrzhavljane, da bi pomadjarjenke neskvarjenih rodov rodile ponarejene arpadovce, toda schasoma povzemshe tudi te iste razvade pomagale bodo pospeshevati pogubo. Na to se opiraje ne morem biti ugoden vedezh slavne bodochnosti madjarski nadutosti, pa kako bi tudi mogoche bilo, da bi se neznaten jezikov osredek zdrzhal med ogromnim narodom slovanskim, v sosedstvu s temenechimi v omiki Nemci, in pa Rumuni, ki tudi shtejo 7 miljonov ljudi, imajochimi omikane sorodnike; Madjar pa nima na svetu nikder vech brata. Kako nespametno je toraj v azijskega divjashtva zhrelo metati dichne sinove slovanske? Hochemo li, da nas sposhtujo drugi, sposhtujmo se sami, ne zanichujmo prostega ljudstva, uchiti je treba te zapushchence in zanemarjence, nikar se norca iz njih delati; ako so neomikani, kdo pa nosi najvech krivnje? niso li duhovniki jim dani za uchitelje, roditelje, omikovalce? Kder pa je oko temno …, posmehuje prosto ljudstvo podpisujete sami sebi obsodbo. Opustivshi daljno razmishljavo o zhalostnih razmerah prekmurskih bratov prestopam na razgled jihovih pisateljev in knjig.

Vedeti je treba, ka ogerski Slovenci nikoli niso imeli uchilnice, kder bi se bil razlagal slovenski jezik; ka vsi sinovi hotechi se poduhovniti ali za kako drugo sluzhbo se pripraviti, morali so in she sedaj morajo tuja uchilishcha pohajati, kder se nihche niti ne zmeni o Slovenih razve psuje in grde je, kamo li da bi jim se prilika dajala, post. v bogoslovskem semenishchi uriti se v materinshchini, v kteri pozneje nazveshchajo nebeshki nauk ter delijo o drugih recheh poduk, ista osoda pritiska uchiteljske pripravnike; ka niso nikoli imeli in sedaj nimajo nijenega pisatelja, kteri bi le neko tenjo znanstvenega pojma mogel razkriti o slovenski skladnji, in bi umel povedati razlog, zakaj se tako pishe in govori, jezikoslovje jim je sevsema neznana drzhela. Tujizne, bodi si nemchizne, madjarizne, grchizne, latinizne, vrinovshe se zaprva v prestavo sv. pisma goje se kakor pravilnice, cheravno so podedovano zlo, ki se mora iztrebljeno na ogenj vrchi, da se opepeli, kajti inachi bi kot drach vzpet lehko klice pognalo. To pomislivshi vidimo, ka so njihovi pisatelji le samorashniki brez znanstvene in umetne gojitve, samo nekterniki najpoznejshih piscev so povrhoma poluknoli v nashe knjige, toda nesrechno, ker posnemljo zvechine napake, ki she kale vedrino jezikove lepote, ka so zajimali edino iz navadne izvirnice narodnega govora, krojechi po kopitu svoje osobne znanosti tega ali onega jezika, kterega se je na tenje nauchil ali v uchilnici ali zasebno; pa kljubu tolikim oviram in zmotam hrani prekmurshchina bogati zaklad za slovenskega jezikoslovca in poprek za slovnico in okrashenje pismene slovenshchine. Da ne spremino s telesno smrtjo tudi imena teh vrednih prijatljev svojega zanemarjenega naroda, za chastno dolzhnost si jemljem, ker so prece pripomogli v nepovoljnih razmerah k jakshi stavbi narodnega poslopja slovenskega slovstva, oteti je pozabljivosti, ter vvrstiti imeniku slovenskih knjizhnikov, jihova dela pa knjigopisju – poberimo drobtinice, da konca ne vzamejo.

Imena tu nenavedenih pisateljev in knjig prekmurskih rachijo narodnjaki slovenski onkraj Mure nazvestiti meni, ali kteremu nashih chasnikov, naj se spopolni pregled slov. slovstva na Prekmurskem.

Najstarshi prekmurski knjizhnik slovi Küzmich Shtevan Shurdanski, bivshi luteranski propovednik v Shurdu, shomodjke stolice med 1600–1700 l., ondi se je tisto dobo slovenski govorilo (Ambrosii annales eccles. 795. T. IF. 62. »Sunt complures de Vendica gente caetus Evangelici A. C. in con. Castriferrei, Sümeghiengi et Szaladiensi.); za rodishche se mu ne ve.

V Shurdu pastirjuje prestavil je sv. pismo nove zaveze na slovenski jezik, naslov mu je ta-le: Novi zakon, zdaj oprvich z grchkoga na stári slovenski jezik obrnjeni po Shtevan Küzmichi Shurdanskom. Ta knjiga je prvokrat na svetlo dana 1771. 1. v Hali [nem. Halle an der Saale, Sashka-Anhalt], s predgovorom napisanim po Torkoshi Jozhefu, propovedniku v Shopronu. Drugi natisk se je ovrshil v Pozhoni [madzh. Pozsony = Bratislava] 1817. Shtámpani s piskmi Belnajevoj Jerbchini [podatek o tisku z naslovne strani knjige]. Chudna prikazen v tem delu je, ka je mestoma spolnik posnet po grshkem, Prekmurec ga ne pozna v svojem govoru, in onda she madjarshchina gotovo ni toliko delovala na slovenshchino, da bi se na njo bil jemal ozir. Ta knjiga je najstarsha med dosle znanimi tiskopisi prekmurskimi, sluzhecha za vodilo potlanjim piscem; le toliko so se spametili poznejshi knjizhniki, ka se je opustil nepotrebni spolnik. Slog ovaja, ka Küzmich ni vedel za Dalmatinovo prestavo, takisto Japel za Küzmichevo ne, a prestavljavec novega izdanja slovenskega sv. pisma ni imel niti duha ne sluha o kakshem Küzmichi, in odtod toliko lagodno delo; pisalo in krpalo se je brez prilichne podloge in brez ozira na vzajemno pomoch na svoj kan, o jezikoslovni omiki niti misliti. Da Küzmich ni znal za Dalmatina, ni kvar, kajti vech bi si bil v spisu skvaril, nego popravil in olepshal, a nesrecha je, ka novejshi nashi prestavljavci niso vedeli za Küzmicha.

Na vzgled jegovega sloga podajam iz apostolskega djanja pog. 27. / 26. – 32. pretvorivshi madjarski pravopis v nash kakor povsod:

26. Vu nikshi záton se pa mámo vö vrchi.

27. Gda bi pa shtirinájseta noch bila, kak smo se semo tamo nosili na Adrianskom morji: okoli pou nochi so shtimali ládjarje, ka se njim priblizhava niksha drzhela.

28. I püstili so olovnico i najshli so: ka je morje dvajseti klaftrov globoko bilo: i malo dale idouchi pá so püstili olovnico i najshli so petnájset klaftrov.

29. Bojéchi se pa, da bi se kak na kamena mejsta ne namerili, z répa so shtiri kotve vö vrgli zhelejouchi, da bi den bio.

30. Gda bi pa ládjarje shteli odbejzhati z ládje i püstili bi chun vu morje pod takshim obrazom; liki da bi shteli kotve z prednjega tála vö ftegüvati;

31. Erché Paveo stotniki i vitézom: chi eti ne ostáno v ládji; vi se zdrzhati nemrete.

32. Teda so vitézje odsekali vajati chúna: i nihali so ga, da je vö spadno.

 

[nekaj pojasnil:

26. Dospeti nam je treba na neki otok (= záton).

27. so shtimali ládjarje – se je zdelo mornarjem, da se jim priblizhuje neka dezhela

28. olovnico – svincheno mero, svinchnico, grezilo

30. pod takshim obrazom – pod takim izgovorom; kot da bi hoteli sidra s prednjega dela

ven (vö) potegniti

31. erché – reche

(po B. R. op. ur.)]

// … //

Za tem knjizhnikom je menda najblizhnji Küzmich Miklósh, bivshi duhovnik zhupnikovine sv. Benedeka in okrogline slovenske vice-öshpörösh, kar je po nashem dekan, konec minovshega in pochetkom tekochega stoletja. Temu duhovniku je narochil prvi somboteljski vladika [shkof], jih gospodstvo in najvishe poshtovani gospodin Sily Jánosh, z gornjega Sopora, da na stari slovenski jezik obrne »Svete evangelije« poleg koledarja in reda rimskega na vse nedelje in sveteshnje dni z obchinskega svetega pisma. Prvejshega pisatelja je prevajanje iz grshchine zavodilo vchasih na spolnik, ki ga jako redko nahajash v K. M. blagovestji, ker latinshchina mochna v sklanji ga ne rabi, kakor ni grshchina osobnega zaimena v spregi ne, ker ta je krepka. Na spolnik v sklanji in na zaime pri glagolih silijo jezik medla ali celo odbrushena sklonila in pa puhla ali celo spreminovsha osobila, primerjaj nemshchino: 1. 2. 3. 4. sklon frau, frau, frau, frau, in novejsha romanska narechja. Blagovestna knjiga bila je znovich tiskana stroshkom jih gospodstva previsokega in najvishe poshtovanega gospodina Herzán Ferenca z Harrasha grofa, sv. r. c. popa kardinala, drugega somboteljskega vladike. V Sombotelji po Siess Antonu 1804. leta. Od istega pisatelja so tudi »Staroga i novoga teshtamentoma svéte histórie kratka shumma«[summa]. Najnovejshe izdanje gotovo tekochega desetletja nima letopisa [letnice], kakor nijena prekmurska knjiga prenatiskana stroshkom Weitzingerjevim, kar ne bi smelo biti; shteje 133 strani. Vech o njem ni znano. 1860. leta sem bil v lesenem zhupnishkem hramu, kder je ta slavni mozh stanoval in spisaval, to poslopje mi je bilo kakor narodno svetishche, cheravno ima pragove do kolena visoke.

Kakor K. Sht., takisto K. M. imenuje prekmursko slovenshchino stari slovenski jezik. Ti mozhje niso poznali brizhinskih spomenikov, niti supraslskega rokopisa, vendar chutili so menda nekoliko iz zgodovine poducheni, ka oni bivajochi na davnih selishchih starih Panonov govore stari slovenski jezik, kteri so jih vnuki in prevnuki kakor najdragsho urochino ohranili skoro neoskvrnjeno, a mi do najnovejshe dobe nismo niti vedeli za njega, in ravno to je krivo, ka smo v nekterih primerih na stran zavozili, in sedaj nam je treba zablodivsha se kola marljivo in spretno spravljati v pravo kolomijo.

Korotansko razrechje [narechje] pochetek jemljoche na zahodni strani starinskega Ptuja javlja mnogo vech tujizen, ki zhe so zastarale in se nekako prikrivajo, da she se bistro oko izurjenega jezikoslovca spodrzne prek njih; panonsko pa se je chistejshe in bogatejshe ohranilo izlasti na Prekmurskem, kder se tujstvo menje trsilo kvariti je. Vzajemne delavnosti nismo poznali, in odtod tolika razcepljenost; kedar izpitamo in prebrodimo do dna razrechja, bode nam mogoche dobro slovensko slovnico napisati.

Za vzgled jezika tega pisatelja podajam blagovest: »Nedela po novom leti.« Evangjelium sv. Mátaja vu II. táli [delu].

»Vu onom vrejmeni: Po Heródeshovoj smrti ovo angjeo gospodnov se je skázao vu sneh Jozhefi v Egjiptomi, govorechi: stani gori, i vzemi dejte, i mater njegovo, ino idi vu zemlou Izraëlsko: ár so spomrli, kí so iskali dusho diteta. Shteri gori stánovshi, vzéo je dejte, i mater njegovo, i prishao je v Izraëlsko zemlou. Slishavshi pa, ka bi Archelaus kralüvao v Judaei mesto Heródesha oché svojega, bojao se je tá idti: i opomenjeni vu sneh, odishao je na stráni Galilaee. I pridouchi prebivao je vu várashi, ki se zové Názareth: da bi se spunilo, ka je povedano po prerokej: ka de se Názarenski zváo.«

Küzmich Shtevan ima nektere razlike od tega slovja, namrech m. govorechi pishe erkouchi; m. ka bi kralüva, kaj kralüje; m. v varashi, v mesti; m. ka je povedano po prerokej, povejdanje po

prerokáj.

// … //

 

Med novejshimi knjizhniki zasluzhuje pozornost Koshich Jozhef, kteri je marljivo in zdáchno delal na slovstvenem polji prekmurskem. Narodil se je dne 9. vinotoka 1788. leta v Belotincih pri Muri, gimnazij je zvrshil v Kiseku, kder so ga sprejeli v sirotishche imenovano Adelffy Keltzian orfanotrophium, kamor radi jemljo pokatolichane ali mladence iz pomeshanih zakonov, in poprek siromashko deco, ako duhovniki spoznajo, ka je prebrisane glave. Meni se zdi, ka je ta zavod tudi kovachnica, kder se iz Slovenov kujo Madjarji. Modrstva in bogoslovja se je zuchil v Sombotheli; za duhovnika je bil posvechen dne 11. velikega srpna 1811. leta; kaplanoval je v Belotincih, a zhupnikoval mnoga leta na gornjem Siniki. 1861. leta je sluzhil zlato mesho, pokopali so ga ondi na Shtevanje 1867., dichnega starca 79 let. Koshich prebirajochi nashe knjige in pozneje chasnike ni vech po vse chisto pisal prekmurskega narechja, posegshi vchasih v nash govorni zaklad, toda navadama nesrechno, postavimo rabil je mestoma nemshki da, kder ima biti ka. Jegovo delovanje je Slovence jako podbujalo na prebiranje, cheravno se tozhi 1833. 1.: »ár shto bi meo volo na svoj kvár Slovenom knige písati, med shterimi vekshina ali nevej shteti, ali, chi zna, skoro vse hüli, oshpotava i zavrzhe, kajkoli je novo, i nej od njega najdeno.« On ni pisal samo za crkveno slovstvo, nego najvech za posvetno omiko svojih rojakov, ali kakor je sam zove, zemljakov. Chas, um, nabrane znanosti in imetek je daroval svojemu narodu, kakor se dohaja za pravega in poshtenega omikanca. Sam je navadno pasel 25 stotin ovc, le vchasih, izlasti poslednja leta postregli so mu s pomochnikom. Obiskavshi ga 1860. letu nashel sem, ka, che ravno starovichen, vendar she je bil krepkega, ravnega in trdnega zhivota, navadno razoglav, prav bistrega duha, zvestega pomnezha in neopeshane delavnosti. Pravil mi je, kako na dolnjem Siniku hira slovenstvo, nemshtvo pa se shiri, ker se namrech ondi naseljujo razni nemshki rokodelci in obrtniki, pokupujo vsa vecha posestva in zemljishcha, ter tako zagrebajo svojo narodnost med neomikanimi Slovenci. Kdo ne vidi, kdo ne chuti, ka nam je le neomika kriva naglega propadanja; zato klichem, omike in vzpet omike nam je treba, kakor postrvi bistrice in sicer prave narodne omike, inache smo pogubljeni. Koder po teh krajevih najdesh vecho krchmo ali prodajalnico, povsod je v tujih, navadno v zhidovskih rokah. Pripovédal je nekako radosten in dovoljen, ka si dopisujeta z nashim Oroslavom [O. Caf, jezikoslovec], kteremu je vechkrat razlozhil pomen kake besede. Razve drugih menjshih spisov znane so mi te-le knjige: »Kratki návuk vogrskoga jezika« za zachetnike … na vandalska vüsta preneseni po Koshich Jozhefi gornje Sinichkom plebanushi. V Gradci 1833. Papir ino natiskanje od Leykam Andrásha. XX. 185 strani. Na konci je prilozhen kratek madjarsko-slovenski slovar: »Rouchna kniga nikih korenástih i penjástih vogrskih rejchi.« Tisto dobo je gospod Koshich she naduto puhal v tikev, kakor sam pravi, »orsachkih ochakov«, ki so velevali vsem kraljevchanom [preb. ogrskega kraljerstva] poprijeti se madjarshchine, hotechi in iskreno zhelechi, da se ne samo ogrski Slovenci, nego i vsi drugi nemadjarski narodi potope v Madjarje, o svojih slovenskih bratovih she onda senjal ni. V vvodu rechene knjige pravi: »Che se ednok pokopa vogrska rejch, more z obraza zemlje potünoti vogrski narod.« Jokali se ne bi za njega. Svojemu narodnemu jeziku pristavljal je pridev »vandalsk«, »sprnjeni« [sprhneli], kar bi se mnogo dostojnejshe prilegalo madjarshchini. Nasvetoval je v istem delu vzajemno sprejemanje slovenskih in madjarskih otrok, toda ni zato, da bi se madjarcheki tudi slovenski nauchili, nego zaradi tega, da bi se od njih Slovenci bili nasrkali kolikor toliko arpadovega golcha [madzharskega govora]. Strashno pogubna in pogibeljna je Slovencem ta slovnica zasejavsha krive nazore, ki so mnozhini nesrechno vodilo. Toda Koshich ozrevshi se malo dalje po svetu in sicer slovanskem poboljshal se je do dna, ter postal chastni narodnjak. – Drugo prav prilichno, rabno in prostemu ljudstvu poduchilno delo je: »Zobrisani Sloven med Murov in Rabov«. V tej knjigi pripoveduje pisatelj neke obichaje teh Slovencev, v misel jemlje nekaj zgodovine, kara nektere razvade in napake, ter poduchuje, kako se imajo vesti v navadnem in drushtvenem zhivljenji, kako bi dolzhni bili gospodariti itd. Tretja knjiga se zove: »Zgodbe vogrskoga kraljestva«. Natisk od Bertalanffy Imrea v Sombotheli vu leti 1848. O Madjarjih govori na strani 7.: »Vougri pozváni od Arnulf Casara na pomoch proti Svatopluki Moravskom králi nájshli so cesto v Pannonio, ino se ne dajo vech od etec. – Pannonske dobrote so pri etoj priliki ovóhali, zh njih zhelezo i lejpolichne zhenske polübili, na shtere so si sledkar zmirom zobé brüsili.« – »Arpad Madjarje srechno privodi na zdájshno zemlo. Tü so se oni na vechfele skoro same slovenske narode namerili s shterimi so se nekaj z dobrim spravili, nekaj pa so si jih nej nachi kak s krviprelejvanjem podlozhili, jihovo zemlo osvojili, po sprejetji nezbrojenih slovenskih rejchi med svoje so svoj slóki [revni] jezik obogatili, shteri je lih vu psüvanji ino preklinjanji premozhen bio; od lejpih slovenskih zhensk so lepshe sine in cheri zadobili.«

Tako je pisal poboljshani Koshich nalik Pavlu o sprednikih »orsachkih ochakov«, ktere je 15 let prvlje na svechnjake stavil, in o njihovem jeziku, kteri je toliko iskreno priporochal svojim malim zemljakom. Kako zdravo se sodi ochishchenimi nazori, oh, da nam je na skorem vech enakih spokorjencev! – Razve teh knjig she je priobchil nekoliko pobozhnih spisov in zapisal obilno crkvenih govorov, kteri se dosle hranijo v rokopisu. Vsi prekmurski pisci se krivi delajo madjarizne pishochi: od Arnulf Casara; za Leopold II. krála; po Kosich Jozhefi m. od Arnulfa Casara; za Leopolda II. krála; po Koshichi Jozhefi, ker Slovenec vselej sklanja obe imeni, rodovinsko in krstno. – Ne poveni mu slava!

Sabar Jakob narodivshi se od hrvashke matere v Zhelezni stolici dne 15. malega srpna 1803. leta bil je redjen dne 21. grudna 1826, zhupnikuje 25 let v gornji Lendavi, preselil se 1861. leta v Chrensovec. Sabar slovi kot najglasovitejshi govornik slovenski, akoravno rodom ogrski Hrvat. Zapustil je propovedi, po priliki na pol leta, lepo ino snazhno pisane, krizhni pot in vse drugo, kar crkveni obred veleva opravljati v narodnem jeziku, zlozheno jegovim umom in trudom. Ete spise hrani zhupna knjizhnica chrensovska. Jegov duh je slobo [slovó] dal pozemeljski lupini pred petimi leti; sedaj ima v Chrensovci vrednega naslednika Kovachicha Marka, muticharja, kterih si obilno zhelimo med prekmurskimi duhovniki, da se bolje spoznamo ter bratinstvo okrepimo.

Kardosh Ivan, duhovni pastir protestanshki v Hodoshi zhe prek 30 let, izdal je 1837. l. Katekizem v slovenskem jeziku za protestanshke vernike; 1868. 1. je poslovenil »1867. leta vogrskoga orsachkoga spravishcha posvecheno právdesklenje.« Slog je okoren in lagoden; zdi se, ka ta gospod ne pozna nashega slovstva, ker inache ne bi pisal gyelesh m. zbor; sobochke okrajine követ m. poslanec in vech drugih nepotrebnih madjarskih besed; tako zvihrana pisava na vsem svetu med omikanci ne najde ugodne razsodbe. Naznanilo mi se je, ka prevaja sv. pismo stare zaveze, in dogotovljenih ima pet knjig Mojsejevih; toda ta prevod bode malo koristil, ako se do jedra no nauchi jezika, izlasti skladnje.

// … //

Trplján Aleksander ugledal je beli svet 1816. leta v vesi Ivanovcih, zhupe sv. Benedeka, zhelezne stolice; roditelji so mu bili kmechkega stanu, ljudje poshtenega glasu in bogati, razumevaj za ono siromashko okolico, ocha mu je bil po rokodelstvu krojach. Nizhe chetiri gimnazijske razrede je zdelal v Kiseku, nadaljeval v Shopronu, kder se je tudi uchil bogoslovja, dovrshivshi je v Bechu na vseuchilishchi bogoslovskega odseka za protestanshke duhovnike. Dokonchavshi prepisane nauke in skaplanovavshi okoli tri leta izvoljen je bil soglasno in preradostno za duhovnega pastirja v Pücincih 1843. leta po zimi. Z doma so mu verniki veliki slovesnosti prisanjkali pohishtvene in poprek gospodarstvene rechi, bilo je po vestnem naznanilu gosp. Borovnjaka 50 – 60 sani, da si na vsakih le kaj malega, ker ondi si rachuni vsakteri zhupljan za posebno odlikovanje, ako more svojemu dushnemu pastirju nekako posluzhiti ali pomagati. Odtod bi se dal nauk izvajati za marsiktere ovchice, ali da boljshe rechem, kozliche in kozle na slovenskem Shtirskem, ki svojih dushevnih dobrotnikov namich chislati ne znajo, ne da bi jim ponujali roko pomochnico. Pase skrbno in pazljivo svoje ljubljene ovchice blizu 15 let in blagosloviv pozemeljsko zhivljenje preselil se je odtod dne 18. sushca 1858. leta v 42. letu na nedopovedljivo zhalost svoje sedaj osirochene zhupnikovine, izlasti pa svoje premile rodovine, namrech tovarushice in dveh sinov. Vdovi so Pucinchanje letno podporo ali mirovino izrekli in obechali vsako leto davati, kar tochno vrshe; starejshi sin se sedaj uchi bogoslovja v Bechu. Trpljan se je, bi rekel, vkorenil v srca svojih vernikov, vse ga je rado imelo, in she den deneshnji je v chastnem spominu pri bivshih svojih poslushalcih. Sedanji duhovni pastir pucinski, jegov naslednik pishe, ka je sposhtovanje, udanost in ljubezen do njega med onimi ljudmi neizbrisljiva. Toliko priklonost si je pripravil nekaj z izvrstnim govornishtvom in milim ponashanjem, nekaj s tem, ka je molivnico dal dichno ponoviti in nove orglje z 12 zmenami napraviti, kakor jih nima vsa slovenska okroglina niti v katolishki crkvi, ter navlashch nauchiti nekega chloveka orglanja, ktero dobro opravlja. Obhajal je tudi s svojimi ljudmi Marijine svetke, kar je prikratiti hotel sedanji duhovni pastir, toda ljudstvo ni dopustilo. Bil je priden in neopeshan delavec v vinogradu gospodovem; jegovi bogoslovski nazori so se nagibali bolje na pobozhnost, nego na strogo umnost, zato ga niso posebno ljubili protestanshki bogoslovci ogrski. Na smrtni postelji je srchno prosil obchinarje, naj si po njegovi smrti izvolijo za dushnega pastirja Cipota Rudolfa, kar so mu radi obechali ter ostali mozh beseda. – Kakor pisatelj je bil marljiv pishochi prece lep slovenski jezik, kar se je toliko lezhe godilo, ker v njegovem rodishchi se govori prekmurshchina v lepi, okusni in nezhni podobi. Jegovo pisateljstvo seza samo v podrochje jegove pastirske delavnosti, v dobri obliki je prestavil »Knige zholtarske«. Slovenchene po Trplján Shándori, püconskom farari. V Kosegi, 1848.

// … //

Jegov naslednik in priporochenec Cipot Rudolf nima Trpljanovega duha, niti toplega, kamo-li vroche slovensko srce za narod, nego je strashen in strasten madjaron, drzne se celo o velikih svetkih madjarski propovedati; on bi zhelel brzhe bolje slovenski golch in narod poarpaditi, kakor nekda Koshich, dokler se mu niso sevsema ochistili in razvedrili mozhgani. Sam o sebi pishe to-le: »Po gorechi priporochbi mojega sprednika me je osoda privedla v Pücince; od svojega prvega detinstva sem bil zapustil ta kraj, in po takem povse pozabil slovenshchino, sem prishedshi moral sem se nji vaditi, delaje po nochi in podne okoli tri leta; toda hvala Bogu, sedaj sem zhe slovenski propovednik, ne prestavljam vech, nego svobodno izdelavam svoje propovedi, tudi propovedam dostikrat neutegoma. Do pisateljske chasti vendar ne dozhenem, tudi ni moja zhelja vzpeti se na toliko vishino, izlasti v sedanji dobi ni, ko se tudi tu povsod madjarski govori. Nashi Slovene niso vseslovanje, tudi ne hote postati. Za vseslovanska kovarstva in gomote tu niso tla. Peshchica (maroknyi nép) tega ljudstva bi naj poleg svojega slovenskega maternega jezika znala tudi madjarski, to je nash kan in namen, po kterem nam je hlepeti kot dobrim domoljubom kraljevinskim.« Tako duhovni pastir in ocha Cipot.

Kdor toliko zavrzhljivo in zanichljivo govori o ljudeh, kteri ga zhivijo, ter mu vsakdenji kruh pridelavajo, zasluzhi batine, po tem pa hodi, odkod si prishel. Kde je ljubezen za domachi golch, kterega se je sisaje navzel na maternih prsih? Te bire bitja plesho poguben ples, naj dobro pazijo, da jim prezgodaj ne spodleti. Che je Slovencev peshchichka na Ogrskem, vedite, ka niso sami, nego imajo veche shtevilo bratov iste krvi in roda od mnozhine nebeshkih zvezdic, in tem se morajo blizhati ter z njimi se spoznavati in se druzhiti, nikar prestvarjati v barbarsko pleme azijsko, o kterem nas iskreni Kremplj v svoji zgodovini pravi: Madjarji so bili takshi ljudje, ka se stari pisatelji chudijo previdnosti bozhji, kako je taki chloveshki izvrzhenosti prisodila toliko lepo dezhelo. Povse zmerno in chedno smemo brez bojazni na zmoto izrechi stavek: prvlje se stere in pokoplje nadutost in krivichnost madjarska, nego se potuji peshchica ogrskih Slovenov. Zhalostna prikazen je, ka takih tepcev, prodajalcev svojega naroda mnozhina raste na blatnem smetishchi slovanskih tel, prokletstvo se ne more ognoti takih spak in chrnovestnikov sochih brez poshtenja in ljubezni svojega rodu. Zgodovina svedochi, ka so ravno protestanshki duhovniki bili vzor chistega rodoljubja med Chehovi, Slovaki, in se tudi med Prekmurci; toda tolazhimo se, vsaj celo med apostoli je bil Juda Iskariot. Sicer povemo vam odkrito, ka, che zhe bi moralo biti, dali bi se desetkrat rajshe ponemchiti, nego pomadjariti, ker Nemci imajo izvrstne pisatelje, velikansko slovstvo, pa tudi sevsema pravichne mozheve, postavimo Herderja, Schlosserja, Boppa itd., o chemur med kanasi [kanász – madzh. svinjar] niti tenje ne izteknesh. Gotovo ste slishali basen o volu in zhabi, nauk si posneti ne bode na kvar.

Zhbüll Franjo se je narodil 1825. leta, za duhovnika pa posvechen 1848. leta, zhupnikoval je v Dolincih po priliki do 1865. leta, ter moral svetu srechno rechi v najmozhatnejshi dobi. Jegovi listi javljajo, ka je bil mozh umnik; da je imel priliko, nekoliko nagibanje in krepshe zdravje, mogel bi bil postati najboljshi prekmurski pisatelj, ter posrednik med Prekmurci in nami, toda bridka osoda nas tudi ondi skeleche pritiska. Opomnim she, ka je Franjo rabil zhe 1858. leta nash slovenski pravopis [shumniki ne vech po madzh. pravopisu].

// … //

Sedaj skoro edini delavec za slovensko slovstvo na Ogerskem skrbi g. Borovnjak Jozhef, katolishki zhupnik v Cankovi od 1858. leta; narodil se je 1826. 1. v zhupnikovini sv. Benedeka, marljivo popravlja knjige za crkveno rabo krshchanom, zhalibog, ka she zmirom v madjarskem pravopisu, cheravno so uchilnice nauchile prebirati nasho pisavo. Poprekmurshchil je knjizhico: Duhovna hrana. – Katekizem od 1864. leta ima prece pravilen jezik.

Zemljich Jozhef, prvlje duhovni pomochnik v Belotincih, sedaj v spodnji Lendavi spisuje obshirno »Zgodbe sv. pisma«. Mladenich marljivo dela, ima obilno dushnih sposobnosti, samo slovensko skladnjo bi si naj rachil povse prisvojiti. Ponavljam srchno proshnjo naznanjeno v Matichnem koledarji od 1868. leta na strani 74.

Pred nekimi leti je na svetlo dan »Slovenski silabikár«, knjizhica obsezajocha 48. strani prav urochna za prvence; na poslednjih petih straneh so natiskane v nashem pravopisu »Narodne slovice« pa molitve.

Opomniti she je, ka se v zhupni crkvi v Pertochi pri sv. Jeleni nahaja »Gradual« popisani po Smodish Jozhefi s Krájshich od toga po dobrochiniteli Hauzhar Petri s Pertoche na potrebocho Jelenske

fare küpleni za osem ranishki vu leti 1695 1. martiusha.

Shkolniki se pa priporócha dobra skrb na ete Gradual. – Ta rokopisna knjiga ima obliko meshnih bukev in jih debelosti; zadrzhava pesmi o raznih svetkih in meshah v slovenskem, pa tudi v hrvashkem narechji; lezhi navadno na vzhodeh sluzhecha g. uchitelju za crkveno petje.

Blagi spomin in lehka zemljica pisateljem pokojnikom; marljivost, iskrena ljubezen do slovenskega naroda in krepka volja za delo zhivochim knjizhnikom!

// … //

Prva prekmurska pisatelja [tj. oba Küzmicha] sta sprejela v slovenske knjige nekoliko rodih in nepotrebnih madjarskih besed, in te so se ohranile do deneshnjega dne kamor v pismu, tamo v govoru, menda najvech iz sposhtovanja do prapiscev, nekaj pa najbrzhe zato, ker knjizhniki niso opazili, ka so tujke arpadke; tem treba odsle slobo [slovó] dati, povrnoti je, od koder so povzete, ter se lotiti svojih domachih. Ako so Slovenci se mogli privaditi tujkam, toliko lozhe se priuche svojkam.

// … //

Chudili se bodete, na ves glas hohotali in po bedrah pokali, kedar vam razsipljem jako breje vreche slovenskih zakladov, ktere Madjarji v svojem slokem [suhem, bednem] pismenem in govornem jeziku rabijo krmechi [pitajoch] ga zh njimi ter zakrivajochi njegovo gnjusno goloto.

// … //

Prekmurshchina stopljena z nashim razrechjem poda vilinske lepote jezik. Zhivela vzajemnost nasha in slovanska!

 

__________________

[v oglatih oklepajih vse op. ur. I. A.]

Povzeto po: Letopis Matice Slovenske. Národni koledar 1870.

 

 

 

 

BOZHIDAR RAICH (izv. Mathias / Matija Reich; 1827, Zhvab pri Ormozhu – 1886, Ljubljana), narodni buditelj, jezikoslovec, politik in publicist, kat. duhovnik. Iz kmechke druzhine, gim. v Varazhdinu, kjer podomachil svoje ime; shtudiral filozofijo v Zagrebu, teologijo v Gradcu; od 1850 duhovnik v krajih vzhodne Shtajerske in prof. slovenshchine na gim. v Mariboru. Od 1884 poslanec za okolish Ptuj v dezhelnem (Shtajerska – Gradec) in drzhavnem (Dunaj) zboru; chlan in ust. narodnih drushtev (SM itd.), pristash programa Zedinjene Slovenije in liberalnih mladoslovencev, popularen kot gromovit govornik, organizator ljudskih shol, chitalnic in taborov; zaradi radikalnosti glede pravic slov. naroda in jezika (zlasti v sholstvu) mu odvzeta profesura. Ko je s knjigo ormoshkega rojaka Antona Vramca (Kronika vezda znovich zpravliena kratka szlouenzkim iezikom, Lj. 1578) utemeljeval avtohtonost Slovencev, mu je predsednik drzh. zbora Franz Schmolke (nem.; izv. Franciszek Jan Smolka, poljski poslanec iz Galicije) sredi govora odvzel besedo; Raichu je zhivchni zlom, kljub silashki postavi, pospeshil smrt. Pokopan je v grobnici Pisateljskega drushtva na Navju (Lj.)

Raichevi spisi so razsuti po periodiki, ima le par knjizhnih publ. (slovnica ruskega jezika, v knjigi Slovanstvo prispeval poglavje o Bolgarih). Med sholanjem v Zagrebu ogret za ilirstvo; vseslovanstvo mu je bilo, ochitno mimo katolishko-pravoslavne razpoke, nekak daljni ideal (objavil je nachrt skupnega slovanskega jezika na osnovi starocerkvene slovanshchine, katere najblizhji nasledek je videl, sledech Mikloshichevi »panonski teoriji«, v prekmurshchini), praktichno pa je vse svoje delovanje posvetil boju zoper germanizacijo na Shtajerskem in hungarizacijo v Prekmurju ter izobrazhevanju in etnichnemu osveshchanju tamkajshnjih Slovencev. Zahteval je jasno mejo z nemshtvom in prikljuchitev Sp. Shtajerske h Kranjski ter odpravo Mure kot medslovenske razmejitve. Osrednji Sloveniji je pionirsko predstavil Prekmurje v luchi svoje goreche vere v slovenstvo v skrajnih razmerah druge pol. XIX. st.; pripravil je tla za inkorporacijo Prekmurja (uresnicheno po prvi sv. v. z nastankom SHS). »Pozabljeno« Prekmurje je predstavil zlasti v dveh spisih: Chrtice o Prekmurcih in o njihovem govoru, Prekmurski knjizhniki pa knjige; slednji je neobhoden temelj vednosti o starejshi prekmurski literaturi (tukaj objavljen s krajshavami jezikoslovnih podrobnosti). Njegov jezik je dokaj arhaichen, a blizhji knjizhni slovenshchini, kakor pa jezik prekmurskih piscev, ki jih obravnava; mestoma je v izrazu grob (»ksenofobichen« z vidika danashnje »varne distance«) po nuji tedaj aktualne prakse aktivizma, v katerem tudi t. i. vseslovanstvo ni le »romantichna iluzija« (kot se to danes zvishka »vechvedno« oznachuje), temvech je bilo takrat logichna naslonitev slovenske peshchice na evrazijsko plemensko zaledje, kmalu zatem konkretno zgodovinsko potrjena (avstro-ogrski imperij se je zlomil v spopadu z ruskim).

 

Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich