Revija SRP 133/134

Bojan Forshchek

 

VSTAJNIK

 

Zjutraj so minute tekle skoraj z reaktivnim pogonom, deset jutranjih minut je minilo v trenutku, kot bi mezhiknil z ochesom, osem ur v sluzhbi pa se je vleklo kot stara in utrujena, sopihajocha lokomotiva. Med shihtom, ko je pogledoval na uro, se mu je zdelo, da je minila vsaj zhe ura, pa je preteklo komaj deset minut od zadnjega pogleda nanjo.

Le kaj bi na tovrstne chasovne distance porekel Einstein? Pa menda ni tudi on zgodaj vstajal, hodil v sluzhbo in garal v fabriki, je vchasih pomislil Serzh.

Pred hisho ga je v temi chakalo ob drog kandelabra prislonjeno kolo, zavihtel se je nanj in iz stranske ulice pospesheno zavil proti glavni cesti.

Medtem ko je po prazni kolesarski stezi, namenjen v sluzhbo, gonil svoje razmajano in shkripajoche kolo, she kako prepotrebno vsaj ene drobne kapljice strojnega olja, je imel dovolj chasa, da so mu glavo zapolnile in se po njej prichele prepredati vse mogoche shtrenaste misli. Vsak nov pritisk nog na pedala koles, na katerega so se uporno odzvali presusheni lezhaji in izzveneli v cvilech, kovinski zvok, ki se je z zoprno nadlezhnostjo zalezel skozi sluhovod, mu je ponudil dovolj tehtnih razlogov, da so v njegovih mozhganskih vijugah misli poskakovale kakor ushi v razmrsheni berachevi bradi.

Pa saj ne, da ne bi bil vajen dela, da ne bi hotel delati ali se dela izogibal, kje pa … prav rad je zgrabil za vsako delo, che ga je le dobil. She vmes med shtudijem, ko si je zanj prigaral in prihranil vsak honorar, in veliko preden je povsem dokonchno obesil fakulteto na klin, je pochel marsikaj zanimivega, predvsem pa napornega.

Po glavi so se mu kot na filmskem traku zavrteli spomini in se z vsakim pritiskom na pedala zvrstili v kolazh raznolikih preteklih zaposlitev.

Saj je zhe delal v tovarni, kjer je poleti pri najvechji vrochini na oddelku, na katerem so strojili usnje, premetaval smrdeche svinjske kozhe z enega kupa na drug kup. In spomnil se je dela pri zasebniku, kjer je s fleksarico rezal betonske kamne, da se mu je kadilo okoli nosu ko sam hudir, ali pa dolgochasnega dela v Trzinu pri obrtniku v kovinski galanteriji, kjer je dvanajst ur shtancal za stiskalnico v tesni, vlazhni, napol osvetljeni garazhi. Ali pa, ko je na letnem vrtu Zlate ribice stregel pijacho tujim turistom in v kuhinji restavracije pomival postano in umazano posodo, pa tedaj, ko je pri transportnem podjetju tovoril klavir v chetrto nadstropje.

Res, koliko vsakovrstnih in razlichnih zaposlitev je zhe opravljal, vendar je bila vsaka od njih zoprna na svoj poseben nachin.

Che to ni bilo garanje, kaj potem garanje sploh je?, je bridko pomislil Serzh, ko je med vozhnjo shkripanje lezhajev vsiljivo lezlo skozi ushesne kanale in mu prebujalo neprijetne spomine.

Pa ko bi bile vse njegove zaposlitve vsaj dobro plachane. Tako pa so bili skromni honorarji, ki jih je dobival, in she to neredno, nekatere celo z vechmesechnim zamikom, le bedno nadomestilo za opravljeno delo, prav nich podobno redni in dobri plachi.

Shkripanje kolesa pa kot da bi z vsakim pritiskom na pedala prebudilo vse boleche spomine v njem, kot mulj v vodi, ki se dvigne z mirnega jezerskega dna, ko zakorachish vanj, in skali do tedaj chisto, prozorno vodo. Tako so se sedaj pricheli dvigati iz njegove podzavesti stari spomini in na plan so, ne da bi sam tako hotel ali zhelel, prihajali vse hujshi in bolj bolechi. In faks, ki ga je obiskoval dve leti, je shel po zlu, hudicha, vsi nachrti so se mu podrli kot preklete domine. Stara dva nista zmogla vech plachevati njegovega sholanja. In kako naj bi potem on sam s skromnimi, nerednimi in prilozhnostnimi honorarji sploh zmogel plachevati si sholnino?

Mama je bila po tridesetih letih dela v tovarni tkanin ob delo, kar tako, en, dva, tri, chez noch, kot bi vzel kmeta s shahovskega polja in ga ravnodushno polozhil na mizo ob igralni deski. Ata pa se je po tridesetih letih v fabriki, z minimalno placho, tresel za svojo uborno sluzhbico kot trepetlika, ki je izpostavljena vsemu mogochemu prepihu in vetrovom okoli nje.

Serzh je z nogami she bolj mochno pritisnil na pedala. Znova so bridko zajechala.

In kot bi ga cvilechi zvok zbodel globoko v notranjosti, se je spomnil, kako je samo mama trpela, ko je ostala brez sluzhbe. She vedno je imel pred ochmi prve tedne njenega odpusta, ko je imela objokane in od neprespanih ochi chrne podochnjake. Che she stari ostane brez dela, potem smo opleli. Presahnil bo she edini kolikor toliko vreden vir rednega prihodka, resda skromen, a doslej vsaj zanesljiv.

Kdo bo placheval najemnino za stanovanje, pa vse polozhnice? In kaj bodo jedli? Na svoje honorarne sluzhbe se Serzh ni mogel zanesti, saj so trajale po en teden ali dva, najvech do sedaj je bil zaposlen tri mesece, potem ga je delodajalec odpustil, rekoch, da je pach vse po predpisih in zakonu ter da ga ne potrebuje vech. Spet je bila njegova usoda kot igrachka predmet nekega drugega subjekta, ki je dolochal komu in za koliko chasa ter predvsem, koliko je vredno delo njegovih mishic ali razuma. Da bi dobil kakshno stalno sluzhbo s kolikor toliko spodobno placho, tako, ki bi mu res jamchila neko chloveka vredno dostojno zhivljenje, si pa ni mogel zamisliti niti v sanjah.

Saj je hodil na borzo dela, pa oprezal za razpisi v chasnikih in odgovarjal nanje, pisal takshne in drugachne vloge, a vse je bilo zaman. Ochitno Sizifovo delo moderne dobe.

Vchasih se je morda izjemoma zgodilo, a to je bilo res le redko, da je dobil celo pisni odgovor, seveda negativen, kjer so mu vljudno obrazlozhili, da je bil od nekako dvestotih kandidatov izbran neki srechnik, vchasih pa celo noben. Che pa je bil zhe izbran, je prav gotovo bil kakshen direktorjev sorodnik, morda nechak ali pa vsaj znanec, saj so vsi vedeli, da v drzhavi vlada nepopisna korupcija, nepotizem in goljufije vseh vrst, le da je bilo vse krito za lepo fasado v bele srajce in svilene kravate odetih, lepo govorechih ter svetlo prihodnost obljubljajochih politikov. Drugache pa lumparija na vsakem koraku, nered, kaos, nesposhtovanje dogovorov, poneverbe, vse pod krinko pravne drzhave.

Pa bi prav zares rad pomagal svojima starima.

She dobro, da nimam zhene in lastnih otrok, potem bi shele nasrkal, je pomislil Serzh sam pri sebi, tako pa je bil razmeroma she mlad, lahko se je she zanashal na svojo she neizpeto mladost in na telesno moch, chakajoch na delo, stara dva sta pa iz dneva v dan venela kot dve usihajochi, presusheni vrtnici v vazi.

A leta so tekla, rad bi se osamosvojil, odshel od doma, iz gnezda, si ustvaril lastno in samosvoje zhivljenje, vendar pa se mu je to zdelo skoraj nepredstavljivo, kot film znanstvene fantastike.

Mochneje je pritisnil na pedala, kajti zdelo se mu je, da je morda zhe pozen, a naletavajochih misli z vechjo vnemo pritiskanja na pedala ni pregnal. Le mochnejshe so postajale. Tako je pach bilo. Delal in garal si v fabriki vse zhivljenje, potem so ti pa rekli – zdaj te pa v delovnem procesu ne potrebujemo vech. Lahko dobimo mlajshe, bolj izobrazhene, rachunalnik vas lahko nadomesti, inzhenir iz Indije je desetkrat cenejshi, kot ste vi, na zavodu v vrsti chakajo na delo, na vzhodu delajo za dolar na dan, milijone Kitajcev samo chaka, da bodo delali za desetino vashe plache …

Joj, kakshne zgodbice so napletali! Nato pa izrochitev delovne knjizhice, zbogom in srechno pot. No, ja, zbogom ravno niso rekli. Tovrstni besednjak pach ni bil na njihovem besednjaku. Ni bil njihov stil.

In srechno pot? Kakrshnakoli prijaznost z njihove strani bi bila pa zhe prevech vljudna, che ne zhe kar celo cinichna.

Vsak pritisk na pedala je bila nova, bolecha misel. Poganjal je kolo, misli pa so mu kar vrele, kot da bi bilo poganjanje kolesa povezano z akumulatorjem v njem in bi mu sproti ustvarjalo vse brbotajoche misli.

Tako se je ravnalo z ljudmi. Izsesati, iztroshiti, nato pa izpljuniti in zavrechi. Mar jim je bilo za chloveka, ljudje so bili samo rachunovodske shtevilke, na piedestalu je bil Bog kapital.

In kaj je kdo naredil do sedaj? Kako bo prezhivel? Skrbel za druzhino in otroke? Placheval stroshke?

Kot da bi bilo pomembno. Po pravici povedano, kaj takega nikogar od delodajalcev ni sploh niti zanimalo.

Grenke in neprijetne misli so se Serzhu podile in prepletale po glavi, medtem ko je poganjal svoj razmajani bicikel, ki je pri vsakem njegovem pritisku na levi pedal neusmiljeno zajechal iz same srchike presushenega lezhaja in s svojim zvokom zlohotno nakazoval, da se namerava vsak chas odlomiti, proti obrobju mesta, kjer je imel svojo, bog ve koliko chasa she, honorarno zaposlitev.

Ko je prispel skoraj zhe tik do vhoda v sluzhbene prostore, se je spomnil, da se ni pochesal.

 

 

 

II. poglavje

 

Stanislav Ernest Verbinshek, za zelo dobre znance Stane, za res najozhji in izbrani krog svojih prijateljev pa Stanko, kdaj pa kdaj, v nameri pridobitve kakshne osebne koristi v obliki posredovanja zanje pa celo ljubkovalno Stanchi, se je sam sebi zdel prava upodobitev sposobnega, uspeshnega, predvsem pa poshtenega in sposhtovanega politika.

Seveda pa se je dogajalo, da so mu posamezni grdi in prenapeti zlonamernezhi, kot jih je rad sam poimenoval, ponavadi so bili to ljudje iz novinarske srenje, ki jih ni kaj prevech maral in cenil, radi lepili celo taka nesramna poimenovanja, kot so tajkun, tranzicijski mogotec ali politichni povzpetnik, kar je imel za hudobno, zhaljivo in nedopustno podtikanje. Celo za nezaslishano lazh brez primere. Vchasih so podobna poimenovanja prishla celo s strani njegovih poklicnih konkurentov. Kajpak je vsa zlobna podtikanja pripisoval ljubosumju dolochenega kroga ljudi okoli sebe zaradi svojega poklicnega uspeha in zavidljive politichne kariere ter zato tudi njihovi zavisti, kar naj bi se na koncu kazalo tudi v uchinkih tega njihovega zlobnega in neupravichenega obtozhevanja.

Sicer pa je res bil lastnik ciprskega holdinga, ustanovitelj in devetdesetodstotni solastnik elitne in ekstravagantne restavracije Kleopatra, namenjene najbolj petichnim gostom, predsednik kar nekaj nadzornih odborov, lastnik prostorne in razkoshne stanovanjske vile z bazenom in ogromnim vrtom, v kateri je trenutno stanoval, in she dveh luksuzno opremljenih stanovanj, eno lastnishko prepisano na njegovo zheno Eriko, drugo pa na hcherko Moniko, ter lastnik ogromnega pochitnishkega objekta ob obali, zgrajenega na chrno. No, vsej resnici v prid, slednje je bilo she v gradnji.

Vendar pa je shlo samo za delchek funkcij in lastnin, ki jih je imel in posedoval. Njegovo bogastvo je v resnici obsegalo she veliko vech, a je vsakrshno lastninsko imovino kar se da skrbno skrival kot kacha svoje noge pred javnostjo in novinarji. Koliko denarja je imel nalozhenega v shvicarskih bankah, pa v davchnih oazah na Cipru, tako ni mogel vedeti nihche. Osebno je bil mnenja, da se jih njegovo financhno stanje navsezadnje tudi chisto nich ne tiche.

V tem trenutku dneva, ki je bilo zhe v chasovni fazi, ki se je izvila in izognila iz nadlezhne zoprnosti prezgodnjega vstajanja, in bi se ji lahko reklo vsaj kar podaljshano jutro, ter je zhe krepko izgubilo svojo prvotno, zachetno jutranjo dremavost in nedolzhnost, se je pripravljal za odhod na svoje delovno mesto. Turobno temachnost jutra je zhe dodobra zamenjala mehka jutranja svetloba, ki je razgalila v temo ovite skrivnostne predmete pravkar minule nochi, in oznanjala, da bo danes, vsaj kar zadeva vreme, ugoden in prijazen dan.

Verbinshek si je pred ogledalom zavezal svileno kravato in pri opravilu narahlo pozhvizhgaval melodichni napev s sinochnjega koncerta, ki se mu je, ne da bi se zanj posebej trudil, nehote usedel v podzavest. Dogodka se je udelezhil s svojo lepo, mladostno zheno.

Res, dokaj zanimiv koncert, se je sam pri sebi, medtem ko si je vshechno ogledoval zrcalni odsev svoje podobe v ogledalu, spominjal vcherajshnjega dne.

Program in kakovost izvajalcev sta ga za chuda prijetno presenetila, kajti ponavadi so ga tovrstne stvari na smrt dolgochasile. Che je po sluzhbeni dolzhnosti kdaj moral neodlozhljivo obiskati kako kulturno prireditev, se je she najraje udelezhil kakshnega koncerta estradne pop dive ali pa elitne zakuske in vecherje. Za politichno kariero se je moral kdaj pa kdaj tudi zhrtvovati in pogoltniti kakshen pust, manj slasten kulturni zalogaj.

Vendar je tokrat bilo drugache. Uzhival je v vsaki minuti, she posebej pa mu je ostal v spominu zakljuchek vechera z obilico najkakovostnejshega shampanjca v izbrani druzhbi.

V konchni fazi, najbolj pomembno od vseh protokolarnih obiskovanj, ki se jih je udelezheval, vsaj tako se mu je zdelo in v kar je trdno tudi verjel, pa je bilo, da ga ljudje opazijo. Priznan in uveljavljen politik, ki se na druzhabnih dogodkih pojavlja s svojo ljubko zheno. Ali si je moch zamisliti she kaj bolj referenchnega, kaj ljudem bolj vshechnega?

A od vseh nashtetih stvari, ki pa so bile zgolj produkt poklicnega dela, si je le moral priznati, da je tudi zelo rad uzhival s svojimi poslovnimi partnerji na prostranih zelenih povrshinah igrishcha za golf. Ure, prezhivete v igri, so bile ena od njegovih najvechjih strasti, che je zanemaril ostale dejavnosti in ni uposhteval politike, seveda. Slednja mu je pomenila she veliko vech kot hobi, nekaj, kar bi se dalo primerjati s chastjo, in ne navsezadnje in she najmanj nezanemarljivo, bila je glavni vir vseh njegovih dohodkov, s katerimi si je ustvaril svoj mini imperij. Z dobro placho in vsem, kar je priteklo zraven she od strani, je seveda lahko lazhje vzdrzheval vse shtevilne nepremichnine in svojo zahtevno zheno, kajpak.

Zadovoljno je she zadnjich nastavil obraz zrcalnemu odsevu ogledala. Z rahlim nagibom temena navzgor, da se mu je pravkar gladko obrita brada primaknila blizhje k ogledalu, je zasukal glavo najprej na levo in nato she na desno stran.

Poznavalsko je pokimal z glavo in se nasmehnil. Bil je zadovoljen s svojim videzom.

Gladko obrita kozha na licih, pod nosom, po bradi in vratu, brez ene same neobrite dlachice.

Brezhibna, kratko pristrizhena pricheska, kot pri kakshnem ambicioznem kadetu amerishke vojashke akademije, in svetlecha se siva obleka, z zataknjenim robchkom v zgornjemu zhepu, sta mu dajali nekakshno karizmatichno avro; avtoriteto, kakrshno si je, kot diplomant ekonomije in mednarodnih odnosov na univerzi John Hopkins in Brandeisovi univerzi v Ameriki, tako je vsaj verjel, tudi zasluzhil.

Res pa je, da v njegovo obiskovanje prestizhnih sholskih ustanov in v diplome, s katerimi se je rad pohvalil in jih je vechkrat javno, seveda le ustno, izpostavil, nihche nikoli ni niti podvomil, kaj shele, da bi jih kdo kdaj videl ali celo zahteval na vpogled. In tako je pri tem tudi ostalo.

She najbolj verjetno, in s tem bi se strinjal marsikateri neodvisni novinarski raziskovalec, ki je tezo zhe kdaj v neodvisnih medijih tudi izpostavil, pa je bila njegova politichna pot podobna in primerljiva kar strmemu kariernemu vzponu tipichnega tajkunskega povzpetnika.

Kljub temu je, kot zhe recheno, neutemeljeno opravljanje imel za zhaljivo ter celo zlonamerno, che ne zhe za najbolj nagnusno lazh, kar si jih je mogoche izmisliti. She dobro, da je imel dobro pravno sluzhbo in okoli sebe krog izvrstnih odvetnikov, ki so takshne napade s spretnimi manevri vedno odlochno zavrnili. In obrnili njemu v prid, kakopak.

Preden se je odpravil zdoma, je s tal pograbil she zelo tanko, chrno usnjeno aktovko s sluzhbenimi listinami, odshkrnil vrata v spalnico in s pogledom objel zheno, ki je she v sladkem in nemotenem primezhu sanj spala, zavita med gladko drsechimi gubami satenastih rjuh v shiroki postelji. Izpod rdechega pregrinjala ji je gledala le do polovice beder razgaljena, popolnoma gladka kozha rahlo spodvite leve noge.

S tihim, osladnim in neiskrenim glasom, ki je izzvenel nekako nepreprichljivo, se je poslovil od nje z besedami:

»Chao, ljubica, pridem zvecher,« ne da bi ga zanimalo ali da bi se sploh preprichal, che je slishala njegove besede ali ne, kaj shele, da bi prichakoval kakrshen koli odziv z njene strani.

In zares jih ni slishala, saj se ni zganila niti za hip. Bila je v trdnem snu. Njeni plavi lasje so se razlivali kot pshenichno klasje iz suhega zlata chez ciklamni in v najzhlahtnejshih vijolichnih odtenkih obarvani satenasti vzglavnik. Mirno je spala naprej. Njen nedolzhni obraz je v poltemi z zavesami zagrnjene spalnice deloval kot demonski angel lepote. Le komaj opazno dihanje, ki ga je spremljalo rahlo dviganje prsi pod satenastim pregrinjalom, je izdajalo njen trdni sen.

Stopil je skozi vrata na prostrano dvorishche hishe. Svetloba ga je jedko zashchemela v ocheh. Mrak se je sedaj zhe zdavnaj in dokonchno umaknil polni, z bleshchechim soncem obsijani rezki jutranji svezhini dneva.

Globoko je vdihnil in s polnimi pljuchi zajel svezhi jutranji zrak. Pri vdihu sape je zachutil rahel kanec nelagodja, ko mu je vozel pretesno zavezane kravate neprijetno pritisnil ob sapnik.

»No, ja,« je zavzdihnil, ochitno vdan v usodo vechnega jutranjega zavezovanja kravate, in si zagodrnjal v brado: »Spet sem pretiraval s tem vozlom. Kolikokrat zhe?«

Napotil se je chez vzhodni del dvorishcha k izhodu, chez vrt, ki je v zelenem razkoshju okrasnih vrtnih rastlin obkrozhal njegovo hisho s treh strani, chetrta, zahodna stran, pa je bila namenjena redkim prilozhnostim korishchenja prostega chasa, in tam je stal velik plavalni bazen.

Celotno dvorishche okoli stavbe je obdajala visoka ograja iz naravne opeke, ki jo je z notranje strani rozhnatega zidu spodaj prekrivala koshata avbrecija. Zgornji del stene na ograji je bil prekrit z iglasto plamenko iz karminsko rdechih ter belih cvetov, ki so spomladi tako radi privabljali razposajene metulje in so se pravkar v vsej pisani meshanici barv ponujali na ogled ochem, dodatno razsvetljeni in preliti s toplim oblivom sonchnih zharkov.

Z dolgim, razpotegnjenim korakom se je nameril po stezi, tlakovani s kamnitimi ploshchami iz porfirja, kjer so bile nedalech od samega roba steze posejane z barvito meshanico astilb, vrtnih kresnic v roza, rdechih in belih cvetnih latih ter s chudovitimi, nebesno modrimi cvetovi litodore.

Dodaten ton obdajajochemu obsegu barvite ograje so dodali she po vsej preostali povrshini travne povrshine posajeni amerishki slamnik, volchji bob, piramidaste zvonchice in ivanjshchice ter ga spreminjali v pisano paleto mavrichnih barv, ki so vrtu dajale izrazito poudarjeno namembnost obchutka, da se je obchudovalcu zelenega kotichka zazdel kot prava oaza spokojnosti in navdihujochega zanosa.

Na svoj vrt je bil izredno ponosen in rad ga je razkazal svojim znancem, kadar se mu je le ponudila prilozhnost, saj je zanj kar izdatno odprl svojo denarnico. On sam osebno ali njegova zhena se z vrtnimi opravili sicer nista kaj prida ukvarjala. Zhe sama misel, da bi s svojimi golimi prsti rila po vlazhni, mastni chrni zemlji, jima je vzbujal grozljive, skoraj umazane in gnusne obchutke. She najvechji del njunega ukvarjanja z vrtom je bil namenjen izkljuchno le vizualnemu obchudovanju, ki sta ga izkazovala cvetochemu bilju, ali pa chudovitemu vonju, ki je pridehtel skozi odprta okna v njune prostore, ter seveda ponosnemu postavljanju pred znanci. Sicer pa sta po potrebi vsakich najela kar poklicnega vrtnarja, da je, kolikor in kadar je bilo pach potrebno, poskrbel za eksotichno floro.

Za visokimi, skoraj dvometrskimi avtomatskimi vrati ograje, ki so samodejno pochasi oddrsela po v tleh vgrajeni tirnici, ga je pred hisho zhe chakal njegov osebni shofer za volanom trenutno najsodobnejshega audija srebrne barve.

Chokata postava shoferja, udobno zleknjenega v pravo usnje oblechenega sprednjega sedezha vozila, zamaknjenega v chas krajshajocho meditacijo, je planila iz avta, kot bi ga izvrgla sprozhena vzmet polavtomatske pushke, ko je zagledal Verbinshkovo postavo.

S sprednje strani je poskochno, a vendar she elegantno, kot bi zdrsel po nevidnih valovih, obshel kovinski kljun vozila in usluzhno odprl zadnja bochna vrata avtomobila.

»Dobro jutro, Jozhe, smo zgodnji, kaj!?« je Verbinshek kar prevech glasno in s ponarejenim glasom vsiljive dobrohotnosti podrezal v chakajochega shoferja.

Seveda ni prichakoval odziva. Ne, odgovor bi se mu zdel celo predrzen in nedostojen s strani shoferja. Voznik se je seveda dobro zavedal svojega socialnega polozhaja in je modro molchal.

Resnici na ljubo, Verbinshek se ni rad pogovarjal z nizhjim slojem, che ni bilo ravno neizogibno potrebno ali nujno po sluzhbeni dolzhnosti, vendar si je mislil, da bi mu malo prijaznosti utegnilo koristiti pri nadaljnji karieri, zato je pach nekako znizhal raven svoje nestrpnosti do nizhjega razreda, kamor je uvrstil tudi svojega shoferja. Che naredi lep vtis na enega chloveka in slednji razshiri dober glas o njem, si je Verbinshek mislil sam pri sebi, utegne zanj zvedeti priblizhno vsaj petdeset shoferjevih sorodnikov, prijateljev in znancev, ki bodo glas njemu v prid shirili naprej. Kar utegne pri morebitnih volitvah priti she kako prav. In vse samo za en lep, prijazen, jutranji pozdrav, ki ga res nich ne stane. Prijazen nasmeh, poln belih zob, topel stisk roke, morda nakljuchni objem sogovornika okoli ramen - in ljudje so zhe na pol tvoji.

Pravzaprav preprosto, a kako zelo uchinkovito. In preizkusheno.

Med vozhnjo je vseeno raje kar molchal, saj se mu ni ljubilo chvekati o preprostih in banalnih stvareh. Sploh pa ne s shoferjem.

Srebrni avto se je ustavil, kot mehek pristanek vesoljskega plovila, natanko pred vrati secesijske stavbe, v kateri je imel Stane E. Verbinshek svoje sluzhbene prostore.

Voznik je znova ponovil isti znani ritual, ki mu je ochitno preshel v zhe dobro znano obvladujocho rutino, kot prej pri vstopu Verbinshka. Znova je urno, za njegova leta dokaj neobichajno zhivahno, stopil ven, s hitrimi koraki spretno obshel vozilo in usluzhno odprl zadnja desna vrata, da je lahko politik brez truda in z vtisom dostojanstva, primernega njegovemu polozhaju, izstopil iz avtomobila.

Varnostnik pri vhodu v stavbo je nehote zravnal ramena kot vojak, ki zmrzne pred nenadno postavo generala, ki se neprichakovano pojavi pred njim, ko je shel mimo njega Verbinshek. Vendar ga slednji tokrat ni ogovoril, kot je maloprej storil s shoferjem, temvech mu je namenil le kratek namig z glavo namesto pozdrava, kot da bi mu izpuhtele vse prejshnje namere o dobrohotni in korist prinashajochi prijaznosti. A to ignoriranje je bila zgolj posledica dejstva, da mu je vsakodnevni prihod v sluzhbo zhe preshel v povsem vsakodnevno rutino.

Morda pa je bil kriv tudi suhi vonj uradnishkega okolja, brezhibno belih sten in zloshchenih, marmornih stopnic ali pa je nanj morda vplivala temna chrta zgornjega robu balustrade, ograje iz stebrichev, ki se je kot neskonchno dolga kacha vila v zgornje nadstropje, da je prejshnje razpolozhenje kar spolzelo iz njega in se vanj naselilo novo. Vendar pa si s tovrstnim razmishljanjem res ni pretirano belil glave, kajti vsi njegovi usluzhbenci so bili temeljito preverjen kader in ni bilo bojazni kakrshne koli zamere. V vsakem primeru so bili njegovi ljudje, njegova volilna baza, brez njega tudi njih, che ne zhe kar zanesljivo, verjetno ne bi bilo na delovnih mestih, ki so jih zasedali.

Postavil se je pred vrata dvigala, pisarno je imel namrech v prvem nadstropju; da bi shel pesh, pa se mu je zdelo kar malo izpod chasti.

Medtem ko je chakal, si je z levo prosto roko neuspeshno skushal zrahljati vozel kravate, kajti zdelo se mu je, da si ga je danes vseeno le malce prevech zategnil, kar bi mu znalo nekoliko zagreniti ves dan, pri tem pa v desni roki chvrsto drzhal svojo chrno usnjeno aktovko.

 

 

 

XII. poglavje

 

Nikakrshnih razlogov ni bilo, da bi ta dan bil kaj drugachen, kot bi jih lahko prichakoval neodvisni in nevpleteni nakljuchni sprehajalec ali opazovalec, ki se je morda prav ob chasu zbiranja ljudi, nenavadnih za kraj, kjer jih doslej ponavadi ni bilo, le sluchajno ali pa zaradi vsakdanje osvojene navade obiskovanja in sprehajanja po njem, znashel v osrednjem parku glavnega trga.

V zgoshchenem zraku, tik nad osrednjim delom prizorishcha, sprva she ne prav velike skupine ljudi v samem sredishchu mestnega jedra, je bilo za zdaj chutiti she dokaj bledo naelektreno meshanico gneva in tleche zherjavice upora, ki pa se je zachela premo sorazmerno razrashchati z vse vechjim shtevilom novih udelezhencev, ki so se zacheli zbirati v glavnem mestnem parku Kongresnega trga na napovedanem protestu.

Prepletena meshanica raznolikih chustev v ljudeh, ki se je postopoma zachela spreminjati v srd in jezo, se je stopnjevala toliko bolj, kolikor bolj se je vechalo shtevilo ljudi na kvadratni meter povrshine. Morda je manjkala le she drobna iskrica, samo majhen in droban vzgib plamenchka, ki bi raznovrstni meshanici chustev dodal prepotrebni in nenadni siloviti potisk, in bi prishlo do silovite implozije, ki je ne bi bilo moch vech krotiti, kaj shele nadzorovati ali ustaviti.

Narashchajocha mnozhica, ki se je iz trenutka v trenutek shirila izven prostora, namenjenega shodu, je narasla zhe do tako skrajne nasichenosti, da je zapolnila vso razpolozhljivo betonsko ploshchad vse do roba, omejenega s skrbno postrizheno in negovano travo, mestnega parka.

In ko se je z vedno vechjim pritokom novih obiskovalcev betonska ploshchad do kraja zapolnila in je prenasichenost v gnechi zhe zachenjala najedati medsebojno strpnost ter je zachelo primanjkovati prostora, ki bi lahko dopushchal, da bi se brez prerivanja premaknil z enega konca ploshchadi na drugega, se je rob mnozhice prelil kot pljusk vode iz polne latvice she chez mejo robnika, chez tisto jasno razvidno chrto, ki je oznachevala in lochevala asfalt in zelenico na dva pola in naprej na skrbno vzdrzhevano travo zelenice parka.

V trenutkih nejevolje ali celo na silo zadrzhevane jeze pa bi bila krshitev nenapisane in sicer tudi nikjer uradno zavedene prepovedi, ki bi hojo po zelenici tudi zakonsko, na primer s kakshno opozorilno tablo, prepovedovala, chisto in povsem brez pomena ali haska.

She naprej, preko zelenice pa se zhe zaradi same varnosti udelezhencev shoda ni bilo vech mogoche shiriti, saj je park obkrozhala dokaj prometna cesta z mimo vozechimi avtomobili in njihovimi lastniki, ki so drveli mimo, ne menech se kaj prida za dogajanje v parku.

Gomazecha mnozhica zbranih ljudi s shtevilnimi transparenti, ki so s svojimi napisi, sestavljenimi iz chrnih chrk na belih podlagah lepenk, povzrochali dodatni revolt, je v zraku, polnem nemirnega vetra, plapolajochih kombinacij zastav vseh vrst in oznak, od enobarvnih, dvobarvnih in tribarvnih, ter posameznih aktivistov, ki so med udelezhence delili propagandne letake, le she bolj spodbujala k pospeshenemu tvorjenju adrenalina v krvi. Bilo je, kot bi nasicheni zrak kar vlekel k nadaljevanju bojevitejshe, z bolj konkretnimi dejanji usmerjene akcije.

Uniformiranih policistov na samem prostoru ploshchadi, na kateri so se zbrali udelezhenci upora, za zdaj ni bilo opaziti, nedvomno pa so, pomeshani med mnozhico v civilnih preoblekah, prikrito registrirali dogajanje. O neutemeljenosti njihove prisotnosti bi bilo vsako seme dvoma seveda docela neprimerno in odvech. Kar seveda ob priliki, kakrshna je bila danes, ni bilo chisto nich novega ali celo nenavadnega.

Zhe kako dobro uro se je odvijala, glede na sorazmerno veliko shtevilo udelezhencev, precej mirna in obvladljiva demonstracija, ne da bi se dogodilo karkoli, kar bi vsaj malo nakazovalo k odstopanju od prichakovanih smernic vedenja navzochih.

Med seboj pa so se ves chas kot drobne, prsheche kapljice mashchobe, ki se ob nenadnem stiku dotaknejo in sprimejo z vodo, tvorile skupinice ljudi, ki so medsebojno zhivahno premlevale in izmenjavale lastne izkushnje in poglede na aktualno politiko.

Kaj kmalu pa se je na poziv aktivista po megafonu, ki je samoiniciativno prevzel organizacijo shoda v svoje roke, mnozhica ljudi zachela spontano pomikati s ploshchadi po ulici in naprej na obhod in ochiten obisk vseh pomembnejshih vladnih ustanov v mestu.

Dolga kolona ljudi se je odpravila v smeri proti vladni palachi, okrasheni s procheljem shtukatur iz chisto drugachnih, marsikateri dolgo zhivechi sopotniki iz protestnega sprevoda bi se celo strinjali, da morda celo iz boljshih chasov, kot so bili sedanji. A ko so prispeli do stavbe, so opazili, da je vladno palacho zdaj varovala in obkrozhala jeklena varnostna ograja s prav vseh strani, tako da se ji niso mogli priblizhati blizhje kot na petdeset metrov, za ograjo pa so stali policisti v popolni bojni opravi, z oklepljenimi telovniki in vizirji na cheladah, spushchenimi chez obraz.

Povsem ochitno je bilo, da je bila dolochitev varnostne razdalje organizacijsko dobro nachrtovana in povsem skrbno premishljena, saj iz dolzhine tolikih metrov v stavbo ni bilo mogoche zagnati nichesar. Prav nichesar. Chlovek, ki bi poskushal to storiti, bi moral biti najmanj zhe kar vrhunski atlet svetovnega formata, pa she slednjemu ne bi uspelo, da bi zaluchal granitno kocko s te razdalje in bi dosegla stavbo, kaj shele povzrochila konkretno shkodo, vsaj v obliki razbitega stekla na oknu.

Mozhnost kakrshnegakoli izliva gneva na osovrazheno stavbo je torej odpadla.

Serzh, Alen in vsi njuni soborci iz svobodne cone, ki so bili v prvih vrstah mnozhice, so se zaradi kovinske varnostne ograje, ki jim je preprechevala nadaljnji pohod, morali neprostovoljno zaustaviti. Za njimi je stala ogromna mnozhica ljudi, ki je popolnoma zapolnila vidno polje ochesa na ulico vse do prvega ovinka, ki je bil kakih dvesto metrov za njimi.

Nekdo od demonstrantov v neposredni blizhini, skoraj tik ob Serzhu, ki ga ta sicer ni poznal, je na drugo stran ograje proti policistom jezno zaluchal plochevinko piva, v kateri je ostala she kar precejshna kolichina nepopite vsebine. Priletela je na spraznjen prostor parkirishcha, a ni zadela nikogar, ob pristanku na tla pa se je zaslishal top kovinski zvok kot pok platnenega jadra na barki, ko ga preseneti nenaden obrat vetra. Preostanek nepopite tekochine, ki jo je she za nekaj dokaj krepkih pozhirkov ostalo v odvrzheni plochevinki, se je kot razvlechena ostalina mehurjasto razredchene pivske pene razpotegnjeno razlil po umazano sivih tleh hrapavega asfalta.

Sledila mu je peshchica, sedaj zhe do konca razbesnjenih posnemovalcev. V zrak je poletelo she nekaj posameznih plochevink piva, ki so osamljeno, kot od hlapov kislega vina omotichne muhe, popadale po tleh. Priletele so na trda asfaltna tla, ne da bi kogar koli zadele ali poshkodovale, kar pa ochitno tudi ni bil namen metanja; shlo je le za nachin izrazhanja protesta in slabe volje ter omenjeno dejanje ni imelo nikakrshnega uchinka na demonstracije ali kakrshnih koli drugih posledic na udelezhence obeh strani.

Policisti she niso ukrepali.

Skozi zrak so v ushesa zarezali zhvizhgi pishchalk besnih demonstrantov in posamezni vzkliki, ki so se nato hitro kot enoten glas izlili v enoglasno vzklikanje mnozhice brez dirigenta.

Uchinek je bil navdushujoch, skoraj srhljiv, kot usklajeno ustvarjanje ritma mishichastih in v jeklene verige vklenjenih galjotov na galeji. V skandirajochem tempu in z enakomernimi ritmi, v maniri pravilnih metrichnih stopic, so se po zraku razshirili siloviti zlogi iz stoterih, tisocherih chloveshkih grl, namenjeni uniformiranim varuhom stavbe:

»Chu – va – te lo – po – ve! Chu – va – te lo – po – ve! Chu – va – te lo – po – ve!«

Zlogi so v ritmu tleskoma udarjali kot dotiki trdih ploshchatih vesel ob vodno gladino, ko se robovi tezhkih, robatih vesel suzhnjev zadevajo ob razpenjene brazde morskih valov, se dvigajo med razprsheno prshico morske pene in shirijo naprej skozi omrtvicheni zrak.

Skozi valovanje mnozhice so nekje v zraku iz ozadja odjeknili poki posameznih petard, katerih neusmiljeni in bolechi zvok je neusmiljeno zasekal v samo sredico prostora, kot srditi poki bichev priganjachev zhivine, ki hochejo prepoloviti zgoshcheni zrak na pol. V nosnicah je bilo skoraj chutiti od revolucionarnega zagona in adrenalinskega vzdushja fokusirano napetost zraka, ki pa je kljub vsemu vendarle ostal le prazen prostor.

Policisti za jekleno ograjo, na razdalji v razmiku drug od drugega priblizhno treh metrov, se niso pustili izzvati in so she naprej mirno stali na svojih obrambnih polozhajih. Med njimi je bilo chutiti skoraj neopazno zhivchnost, cheprav so njihovi otrdeli obrazi z nepremichnimi, zamrznjenimi potezami za vizirji ostali negibni, kot bi bili izklesani iz pohorskega granita. V njihovi pokonchni drzhi je kljub vsemu bilo mogoche zaznati obchutek pripravljenosti, njihova telesa so bila kot prenapeta struna na loku, ki jo do skrajnosti razpotegne grchasta in z vozlastimi kitami prepredena roka izurjenega lokostrelca.

Le ochi so jim obchasno zhivchno shvignile k poveljujochemu komandirju, kot da bi komaj chakali na vsak njegov namig ali na ukaz – r a z zh e n i!

In che bi zasledili le samo kanchek namere poveljujochega za napad, bi se spustili kot popadljivi lovski terierji nad preganjano divjad. V danashnji situaciji so to pach bili demonstranti.

Ochitno je bilo, da je toleranca med njihovo she zadrzhujocho pasivnostjo in posredovanjem bila zgolj pred stavbo postavljena reshetkasta jeklena ograja. Kot zadnja mozhna meja, nekakshen test, do kam lahko she gredo demonstranti. Kakor bi z ograjo drzhava hotela dopovedati, chesh, do postavljene ograje lahko pochnete, kar vas je volja, do roba jeklene reshetke je dovoljena demokracija, a samo par centimetrov preko je rob zapovedane tolerance prekorachen in vas chakajo neusmiljene posledice. Le nekaj centimetrov razlike in meja iz demokracijo v diktaturo bi bila prekorachena.

Vsak poskus prechenja ograje pa bi nedvomno priklical ukaz in sprozhil takojshnjo akcijo in posredovanje policije z vso razpolozhljivo silo.

Alen se je skushal pogoditi s policisti, da ga spustijo skozi ograjo, saj je zhelel izrochiti list s protestno noto, che ne zhe kakshnemu vplivnemu poslancu ali predstavniku oblasti, pa vsaj varnostniku pri vhodu, a mu predaje listine policisti niso dovolili.

Omenjeni poizkus je torej propadel, potrebno bo torej drugache pritisniti na vzvode oblasti, si je ob tem neuspelem poizkusu sam pri sebi zamrmral Alen.

V roke je vzel megafon, ponudil mu ga je sotovarish ob njem, in v zrak so zachele leteti hreshchave kovinske besede, ki jih je zachel brati z lista, namenjenega za predajo, ki mu ga she malo prej ni uspelo predati.

»… zahtevamo preglednost poslovanja vseh podjetij, javnih in zasebnih zavodov in s tem preprechitev korupcije … zahtevamo podatke o plachah in vseh nagradah javnih usluzhbencev … zahtevamo prekinitev privatizacije druzhbenega premozhenja … zahtevamo popoln in takojshen nadzor nad vsemi transakcijami in kapitalskimi tokovi … zahtevamo, da banke sluzhijo javnemu interesu … zahtevamo pravo demokracijo in ne demokrature … zahtevamo zaplembo celotnega premozhenja vsem, ki so se okoristili v postopku lastninjenja z raznimi zavajanji … zahtevamo …«

Konec vsakega stavka je mnozhica nagradila s huronskimi vzkliki odobravanja in navdushenim aplavzom.

Po koncu branja se je skozi zrak znova razleglo silovito vpitje in burno skandiranje mnozhice v enakomernih, mochno poudarjenih zlogih: »Lo – po – vi! Lo – po – vi! Lo – po – vi! Lo – po – vi!«

Napetost med zbranimi ljudmi je narashchala in v zraku je bilo chutiti skrajno naelektrenost, ki je dajala slutiti, da mnozhica ljudi ne bo vech obvladovala svojih chustev, in je grozeche napeljevala k pomisleku, da bo vsak chas eksplodirala v siloviti crescendo.

Policisti so she vedno stali na svojih mestih kot izklesani kipi. Izpod priprtih vek za vizirji so jim ochi skoraj neopazno pobliskavale proti njihovemu poveljniku. Nestrpno so chakali na kakrshen koli glas iz njegovih ust, na komando poveljujochega v organizirani hordi, na izrecheno povelje, ki bi pomenilo nalog za posredovanje in bliskovito akcijo.

Dovolj bi bil samo rahel namig in kot besni psi bi se zagnali v mnozhico in jo razgnali ter zdesetkali na prafaktorje. O ochitani nameri ni moglo biti nobenega dvoma.

Medtem so se tudi ure poznega popoldanskega dne, kot bi hotele zashchititi demonstrante, z zatonom zhareche krogle na nebu iz dnevne svetlobe zhe prevesile v vecherni mrak in kaj kmalu zatem kar na hitro preshle v noch.

Na drugo stran kovinske ograje, ki je preprechevala neposreden telesni stik demonstrantov s policisti, je proti slednjim, zhe v varnem zavetju teme, po zraku kot neprichakovan komet, kot zablodela zvezda repatica, priletela gorecha bakla, ki je ob padcu na tla zazharela v razprshenem shopu isker. Zhareche chrtice so po dolgem razpotegnjeno zasikale po tleh s svojim ognjenim repom, nato pa je bakla nemochno, v soju lastne svetlobe zgorela v onemogel kupchek sajastega zhveplenega prahu, iz katerega se je v zrak vil le she sivkasto chrn dim.

A tedaj se je skoraj istochasno za hrbti demonstrantov postavila nova skupina policistov s shchiti v rokah, ki se je v vsesploshni zmeshnjavi in kaosu kot vodeno krdelo volkov nenadoma pojavila od neznano kje. Ochitno so se do sedaj skrivali za vogalom blizhnje stavbe kot nekakshna rezervna enota in samo chakali na primerno prilozhnost, da planejo v akcijo in posredujejo.

Nihche ni natanchno vedel, she manj pa videl, chemu, zakaj, kako in predvsem kateri vzrok je botroval posledici, ki je privedla do prerivanja med demonstranti in policisti. Mediji so kasneje omenjali provokatorje, a v nenadnem zasuku situacije in v neprichakovanih, kljuchnih trenutkih, ki so se zacheli bliskovito odvijati, ni bilo chasa za podobne vrste ugibanja in razmisleke.

Proti napredujochim policistom so poletele granitne kocke, slednji pa so jih nazaj, kot v povrachilen odgovor, zacheli obmetavati s solzivcem. V vsesploshnem trenutku popolnega kaosa in zmede je bilo najbolj pomembno ohraniti celo glavo, saj se je kordon policistov kot klin zaril v samo sredino mnozhice demonstrantov in granitne kocke, ki so letele nad njihovimi glavami, bi jih zlahka preletele in kaj lahko povsem nehote zadele demonstrante na drugi strani.

Na vechjo, strjeno skupino, je prav v njeno sredo priletela doza solzilnega plina. Mlad fant, bil je Grega, pod kapuco poveznjeno chez glavo ga skoraj ni bilo za prepoznati, se je urno kot podlasica sklonil h kadechemu se izstrelku na tleh, ki je takoj zachel oddajati nadlezhno, zoprno drazhechi pekoch vonj in je strupeno lezel v ochi in dihala. Bliskovito ga je zagrabil in ga kar se da silovito zagnal nazaj proti policistom. Svoj met je pospremil z besnim vzklikom:

»Na, t'le ga 'mate, banda prodana, zafukana!«

Policisti so bili neprijetno presenecheni in mochno zaprepadeni, ker tolikshnega silovitega protinapada res niso prichakovali. Njihov napad je zdaj izgubil polet in se je zato malo upochasnil, saj niso rachunali na nepredvideno in odlochno reakcijo nasprotnikov.

Zrak je napolnil zoprni vonj solzilnega plina, vendar si kakshne posebne prednosti policisti z njim niso pridobili, jim je pa kljub temu uspelo razprshiti strnjeno mnozhico ljudi, ki so se vsak po svoje zacheli umikati zaradi neprijetno drazhechega in pekochega shchemenja v ocheh ter dihalih.

Vendar tudi agresivni protinapad s solzilnim plinom ni prav nich koristil policistom, njihov izpad je namrech le she bolj raztogotil demonstrante, in so se tudi sami morali poskriti pred letechimi jajci in granitnimi kockami za svoje shchite, v varen zaklon vogala blizhnje stavbe.

Proti kordonu policistov je iz she vedno strnjene in ne do kraja razgnane mnozhice oziroma iz teme priletela jeklena cev odtrgane reklamne table, ki je pri padcu odskakovala od tal kot razjarjena, sikajocha klopotacha, in she najbolj varno se jim je zazdelo, da zavzamejo obrambni polozhaj. Za relativno varnimi shchiti so se poskrili kot rimski legionarji ali kot zhelva, ki umakne svoje ude v ohishje in se zapre v neprebojen obroch.

Novinarji iz reportazhnih avtomobilov medijskih hish so vneto slikali in porochali s prizorishcha, ne da bi se kaj dosti pustili motiti nadlezhnemu in drazhechemu vonju solzivca v zraku. Izziv ekskluzivnega porochanja je bil zanje prevelik. Videti je bilo, kot da so bili celo edini, ki jih ni motilo zoprno shchemenje nadlezhnega solzilnega plina. Morda so bile novice, ki so jih zheleli posredovati javnosti, toliko pomembne, da so se pustili zhrtvovati za ceno pekochih ochi ali pa so vsega direndaja bili vajeni bolj od udelezhenih demonstrantov in policistov. A kdo bi lahko zatrdno to vedel? Vsekakor pa ni nich chudnega, da toliko novinarjev pomre na svetovnih prizorishchih.

Na samem vrhuncu dogajanja, ko je stanje preshlo v zhe skoraj neobvladljivi kaos ali pa je morda policija celo podvomila v svojo sposobnost obvladovanja situacije, je na kraj dogajanja pripeljalo vozilo, med demonstranti bolj znano pod imenom vodni top, da bi z mochnimi curki razgnalo uporne vstajnike. Vozilo je bilo tako mochno zavarovano in zashchiteno z okrepljeno, jekleno plochevino, da na njem praktichno ni bilo mogoche narediti nobene shkode. She celo njegovi najbolj ranljivi deli, ki bi se jih dalo poshkodovati, kot so bila krhka okna in zharometi, so bili zamrezheni in prepredeni z gosto, pet do shest milimetrov debelo, jekleno zhico.

Zhe takoj, ko je oklepljena plochevinasta poshast prispela na kraj dogajanja, je prichelo iz shtrleche jeklene cevi na strehi vozila, bila je na moch podobna topovski, z mochnim in silovitim curkom brizgati po demonstrantih. Del namena je bil dosezhen, saj so se demonstranti premochnemu brizgu curka morali umakniti z nekaj pridobljenih strateshkih pozicij.

Dan se je zhe zdavnaj porazgubil in moch ter svetloba dneva sta bila sedaj zhe v popolni oblasti teme.

Policijski helikopter na nebu, ki je zhe celo popoldne kot kachji pastir nad temno gladino bajarja brencheche krozhil nad glavami demonstrantov, je z mochnim zharometom pod svojim napetim, okroglim kovinskim trebuhom razsvetljeval ulico in demonstrante na njej, kot bi jih hotel razgaliti do kozhe. S slepecho svetlobo, ki jo je izzharevala mochna helikopterska luch, je razgalil pozicije demonstrantov, kot bi bilo sredi najbolj sonchnega dne, imel jih je v svojem vidnem nadzoru dobesedno na dlani, in sedaj so bili brizganju vodnega topa izpostavljeni kot nemochne mravlje, ujete v past silovitih hladnih pljuskov poletnega naliva.

Demonstranti so se premochnemu brizganju curka vode sicer morali umakniti, a le toliko, da niso bili pod njegovim neposrednim vplivom, in prav dalech se kljub vsemu niso pustili pregnati.

Grega je z vso mochjo in ihto, kar ju je premogel, zagnal kos lesene letve, ki je ostala od polomljenega in razpadlega nosilnega droga transparenta, proti vodnemu topu, ki je she vedno z vso silo brizgal po demonstrantih, letev pa se je od kovinske mrezhe, ki je shchitila steklo na vozilu, silovito odbila nazaj in v elegantnem loku poletela skozi zrak, ne da bi se na vozilu kaj poznalo.

Trenutno razmerje mochi pa vseeno ni bilo v prid ne enim ne drugim. Nastopila je nekakshna pat pozicija, ki pa ob takem razmerju sil in tehnichne opreme ni mogla dolgo ostati v enakopravnem odnosu. Zaradi tehnichne prevlade oborozhitve in enotnega, organiziranega poveljevanja, je strnjenim policijskim vrstam uspelo povechevati taktichno prednost in postopoma so razbili mnozhico na manjshe skupine, kar je povzrochilo, da so povsem zacheli obvladovati dogajanje na prizorishchu. Udarna moch mnozhice, kar je bila njena velika, morda celo glavna psiholoshka prednost, je polagoma zachela kopneti, kot novozapadli sneg sredi aprila.

Posledice solzilnega plina in brizganja vode z vodnim topom, pa tudi taktichne poteze policistov so zhe dodobra razredchile vrste tudi najbolj zagrizenih demonstrantov, mnozhica ostalih, manj zagnanih ljudi pa se je vechinoma razshla zhe veliko prej, ob prvem posredovanju in posledicah solzilnega plina.

Alen, Dejan, Grega in Serzh pa so she kar vztrajali. Ochi in nos na obrazu ter s tem dihalne poti, ki so vodile naprej v pljucha, so si vsaj za silo zashchitili z volnenimi shali, ki so si jih omotali okoli glave. Vztrajali so tudi vsi njuni ostali somishljeniki iz Rdeche stonoge, vendar je pravi borbeni elan in upornishki duh z razhodom ljudi zachenjal slabeti.

Kot da bi se v zraku razpochil she maloprej tako obchudovani milni mehurchek in nato za njim na tleh ostane le she vlazhen poprh vode. Z razhodom glavnine ljudi nekako ni bilo vech prave spodbude, kot bi v rezervoarju zmanjkalo goriva. Psihichna moch morale mnozhice je splahnela kot napihnjeni porochni balonchek naslednjega dne. Od silnega pozhara je ostal le she skromen plamenchek, ki je komaj she migotal, pa she njemu je grozilo, da ga bo upihnila zhe prva nedolzhna sapica.

Alen je pogledal Grego in Serzha in ostale sotovarishe ter jim dejal: »To smo danes dosegli. Jaz mislim, da smo jim dobro pokazali zobe. Naj vedo, da z nami ni shale. Najbolje, da se vrnemo v Rdecho stonogo

Pod podplati popolnoma premochenih shportnih copatov so se jim od brizgajochih pljuskov vodnega topa v luzhah mokre brozge umazanega asfalta nastavljale in motovilile prazne plochevinke piva, razcefrani kosci petard, polomljeni leseni rochaji transparentov ter okrushene granitne kocke.

Premocheni do kozhe, a v nochnem hladu vendar razgreti od vstajnishkega zanosa, so se zacheli vrachati proti Rdechi stonogi, v varno zavetje svoje nedotakljive, svobodne cone.

In bili so ponosni.

 

 

 

________

Iz romana: Bojan Forshchek, Vstajnik; Ljubljana, 2017; (Zbirka Slovenski romani / Amalietti & Amalietti)