Revija SRP 133/134

Bogdan Novak

 

CVETNI PRAH 

 

Vrtnica, metulj rdech

na dolgi, tenki zhici

do neba letech;

rdecha buba

v okrvavljeni plenici.

 

 

Trobentica, pomladi rozha,

shopek zharke rumenine,

ki jo marchno sonce bozha:

na zlati cvet zapiskam

v mladostnih dni spomine.

 

 

Shmarnica dehtecha,

lat kraguljchkov belih,

ti si srecha opotecha,

strup svoj z vonjem skrivash,

vsak tvoj cvet je smrtni kelih.

 

 

Kapucinar, chepica za shkrata,

ki se znova tihotapi

skoz spomina vrata:

gospod kapcinar kapco zgubil

sem se rad preshteval z brati.

 

 

Vetrnica bleda

se je razcvetela

izpod leda;

zdaj povesha glavo,

vse prezgodaj dozorela.

 

 

 

Magnolija je rozhnat svechnik,

kot da sveche chakajo cvetovi:

nisem jaz bil tisti srechnik,

ki bi ogenj v njih prizhigal,

iz oblakov so sesuli se gradovi.

 

 

Nagelj, cof karmina,

s sulico naboden,

rdecha bolechina:

ta mi bo na prsih,

ko bo svet svoboden.

 

 

Pekocha je kopriva,

med listi cveti so vabechi:

tako te lahkozhiva

z lepoto k sebi zvabi,

a njeni listi so srbechi.

 

 

Macheha barvita,

kakor tvoj obraz:

v belo al chrnino si zavita,

rdechica in bledica,

chisto vse mu je v okras.

 

 

Planika, rozha iz klobuchevine,

sred skalovja le uspeva;

k tebi gledam tja v vishine,

kjer na varnem skrita

se smejish mi, deva.

 

 

So orlice

kakor modre krone

za device,

ki bi rad posadil

jih na zlate trone.

 

 

Zvonchnica je kot shiroko krilo:

nad kolenom je shumelo,

ko je njeno modro svilo

vetrich ji spodrecal,

da sem videl nje nozhico belo.

 

 

Begonije so sklonjene,

a niso se zlomile,

tebi so naklonjene:

ko si mimo shla,

so se priklonile.

 

 

Korchek, rozha petelinja,

nezhno obchutljiva,

sramezhljivo se ogrinja,

che ji tiho rechesh,

da je ocharljiva.

 

 

Slez je kakor tvoja kozha,

blede barve in prosojen:

ti si moja rozha,

le jaz, revezh,

nisem te dostojen.

 

 

Trop metuljev je ciklama,

ki na steblih se igrajo;

ti tako si razigrana,

ko si v igri med dekleti,

ki od cveta k cvetu frfotajo.

 

 

Hijacinta, zvezde modre,

iz katerih je pricheska:

vsak je shopek las zvit v kodre,

skrbno spét, razmeshchen,

takshne nosish ti, princeska.

 

 

Pelargonije viseche,

mushkatni cveti pisani,

rozhe so disheche:

vem, da tod si mimo shla,

cheprav so vonji zhe zabrisani.

 

 

Bleda je kot vosek kala,

krhko dela jo bledica,

tudi ti tako si zala,

vsa si krhka, bleda,

moja lepotica.

 

 

Ivanjshchica se v vetru maje,

kosharica na dolgem steblu.

Na konju prechkala si gaje:

trepetava, vitka, ozka v pasu

in vzravnana v konjskem sedlu.

 

 

Lokvanj, vodna lepotica,

zate krona je skovana:

zlata je sredica

s srebrom okrashena

in s smaragdi je obdana.

 

 

Astra je zvezda

nedosegljiva,

ptichka iz gnezda,

ki letash pred mano,

neulovljiva.

 

 

Srchki, kich narave,

tebi jih je v roke dala,

da jih spremenish v uhane prave;

vse si v prid obrnesh,

da bi mene zapeljala.

 

 

Oleandrov cvet strupen

si v kotu ust grizljala,

razsipala si smeh grlen,

a jaz prepozno sem spoznal,

da si s poljubi mi zavdala.

 

 

Perunika, ponosna iris,

rozha egipchanska,

naj bom tvoj Oziris,

ki ti dih bozhanski vdahne,

ljubica ciganska.

 

 

Lilija je bela

rozhica devishka,

a bo kmalu ovenela,

v gube spremenila

se lepota bo deklishka.

 

 

V venchek si marjetke spletla,

glavo z njim si okrasila,

potlej si pred mano stekla;

venchek ovenel je,

ker slabó si ga pazila.

 

 

Dalijo kot usta vrocha

si zatâknila si za ushesa,

strast mi vzbujajocha:

o, che smel bi na uho te poljubiti,

bi odprla meni se nebesa.

 

 

Mak pri maku na poljani,

kri je polje oshkropila,

ko devici zapeljani

je postalo jasno,

da sva se ljubila.

 

 

Sredi polja je plavica,

nanjo me spominja:

se mi je devica

sredi polja vdala,

pa me zdaj preklinja.

 

 

Mehki popek je zlatica,

skrito raste ob potoku:

zlat je gumbek bradavica,

z njim se slast prebuja,

ki potihne v stoku.

 

 

Murka kakor chmrlj v travi,

cvet v dlani si vzamem:

glas mi v srcu pravi,

naj she tebe se oklenem

in z rokami te objamem.

 

 

Kakor chipka bezgov cvet,

nezhno bela in prosojna:

dal bi ti pred noge svet,

pa imam le rozhe zate,

da ljubezen bo opojna.

 

 

Ti petunije v lase zatikam,

ves pijan od sreche,

s prsti se te rad dotikam,

ishchem slastni nektar

in ustnice drhteche.

 

 

Azaleji bi iz cveta roso pil,

saj so kot iz svile chashe,

rad obraz bi vanje skril,

saj so kakor spodnja krila,

ki skrivajo nozhice vashe.

 

 

Pesmi so iz she nenatisnjene zbirke Cvetni prah. (Op. avt.)