Revija SRP 133/134

Anonim

 

KNJIGA DEDA KORKUTA

XII. SPEV: ZGODBA O UPORU ZUNANJIH OGUZOV ZOPER NOTRANJE OGUZE IN O BEJREKOVI SMRTI

 

Povzetek vsebine:

Dvanajsti (zadnji) spev staroturshkega ljudskega epa Knjiga Deda Korkuta (proza in mestoma verzificiran dialog) govori o sporu med dvema kriloma Oguzov, najvechjega turshkega rodu: med Zunanjimi Oguzi in Notranjimi Oguzi. Po obichaju nomadskih Turkov v stepah med Altajem in Kavkazom, pred naselitvijo v Anatoliji, je vladar (t. i. kan; izv. tur.: han; tudi: beg begov) Kazan enkrat na vsaka tri leta podrejenim begom (glavarji plemen) dovolil t. i. rop (tur.: han-i yağma = kanov rop) v svojem shotoru: divjo pogostitev, ko so gosti razgrabili del plena in dobrot. Nekoch je Kazan dovolil ta »rop« begom Notranjih, preden so prispeli tudi begi Zunanjih; slednji so to razumeli kot zhalitev in prisegli so mashchevanje zoper Kazana. Aruz Kodzha (tur. Koca = Veliki), beg Zunanjih in Kazanov ujec, povabi Bemzija Bejreka, svojega zeta, da se pridruzhi uporu; to naj bi bil preizkus njegove zvestobe tastu. Bejrek to zavrne, zato ga Aruz ubije. Kazan in Notranji odidejo do Zunanjih, da bi mashchevali Bejrekovo smrt. V dvoboju Kazan ubije Aruza in Zunanji prosijo Kazana za milost. Kazan jim odpusti in skupaj izropajo Aruzovo posest, nato pa na praznichni gostiji Ded Korkut zapoje pesem o junakih.

 

 

O moj kan! Kazan je enkrat v treh letih dovolil, da so njegov shotor skupaj oplenili Notranji Oguzi in Zunanji Oguzi. Ko sta se zbrali obe plemenski krili, imenovani tudi Uchoki (NO) in Bozoki (ZO), je Kazan prijel zheno za roko in se z njo umaknil, gostje pa se zacheli pleniti. Ko je nekoch spet dovolil rop, tokrat Zunanji Oguzi niso bili prisotni. Ko so Aruz Kodzha, Emen in drugi begi Zunanjih Oguzov slishali za ropanje, so rekli:

»Do zdaj smo vedno ropali Kazanov shotor skupaj. Kakshen greh smo storili, da smo tokrat izlocheni?«

Begi Zunanjih Oguzov so sklenili, da ne bodo shli do Kazana in ga pozdravili; sporochili so svojo sovrazhnost.

Konjska noga je hitra, tudi pevchev jezik je hiter. Pri Kazanu je zhivel chlovek z imenom Kilbash. Kazan mu je rekel:

»O Kilbash, ti begi Zunanjih Oguzov so vedno prishli na moj rop in me pozdravili. Zakaj niso prishli tokrat?«

Kilbash je rekel:

»Ali ne vesh, zakaj niso prishli? Ko se je zachel rop, begi Zunanjih Oguzov niso bili zraven. To je bilo zato, ker ti nisi zhelel njihovega ropa. To je razlog.«

Kazan je rekel:

»Tako torej! Postali so nashi sovrazhniki, kajne?«

Kilbash je rekel:

»Moj kan, dovoli, da grem k njim in ugotovim, ali so prijateljski ali sovrazhni do tebe.«

Kazan je rekel:

»Kot zhelish. Pojdi, che te je volja.«

Kilbash je zbral vech tovarishev in odjezdili so do shotora Aruza Kodzha, Kazanovega ujca. Aruz Kodzha je bil postavil zlat baldahin in je s sinovi sedel pod njim. Sporochili so mu, da prihaja Kazanov sel. Aruz je rekel, naj ga privedejo. Kilbash je prishel in pozdravil Aruza. Povabili so ga, naj sede. Tedaj je rekel:

»Kazan je v muchnem polozhaju. Poslal je sporochilo, rekoch: Povej mojemu ujcu Aruzu, naj zagotovi, da pride in me pogleda. Sem v tezhavah, ker me nadleguje sovrazhnik. Zaradi njega moje kamele mukajo in moji konji pasme kazilik rezgetajo, shtevilne moje ovce blejajo. Moje labodom podobne hchere in neveste so v stiski. Pridi in si oglej, kakshna nesrecha se je zrushila na mojo ubog glavo. – Kazan zheli, da pridesh.«

Aruz Kodzha je rekel:

»Poslushaj, Kilbash! Kadar koli so se doslej po obichaju Uchoki zbrali z Bozoki, je Kazan obojim dopustil rop. Kaj je zdaj nasha krivda, da nismo bili povabljeni tokrat? On nas pozabi, ko gre za plenjenje, spomni pa se nas, ko potrebuje pomoch. Naj mu kar prihajajo nesreche, naj kar kliche ujca Aruza! Naj ve, da smo od zdaj naprej njegovi sovrazhniki.«

Na te besede je Kilbash odgovoril takole:

 

»O Aruz, Aruz, izrodek Aruz!

Kan Kazan je vstal iz svojega kraja

in narochil postaviti velike shotore na Sijajni gori.

Tristo shestdeset tisoch bojevnikov

se je zbralo okoli njega.

Vsi begi so se spomnili nate, ko so jedli in pili.

Sovrazhnik nas sploh ni napadel.

Prishel sem le, da bi zvedel, kako stojish: kot prijatelj ali sovrazhnik.

Spoznal sem, da stojish kot sovrazhnik proti Kazanu.«

 

Vstal je in odshel, rekoch:

»Mir z vami!«

Mochno jezen je Aruz poslal sla k begom Zunanjih Oguzov. Povabil je Emena, Alp Rustema, Donebilmez Dulek Evrena in vse druge bege. Vsi begi Zunanjih Oguzov so se zbrali. Posedli so po travi pred velikimi pisanimi shotori, ki jih je bil postavil Aruz. Ukazal je zaklati zhrebce, velblode in ovne za to prilozhnost. Priredil je banket z zabavo za bege Zunanjih Oguzov.

Potem pa jih je vprashal:

»Begi, ali veste, zakaj sem vas povabil?«

Odgovorili so:

»Ne, ne vemo.«

Aruz je rekel:

»Kazan nam je poslal Kilbasha s sporochilom: Oropali so mojo dezhelo, nesrecha je prishla nad mojo ubogo glavo. Naj pride k meni moj ujec Aruz z begi Zunanjih Oguzov.«

Emen je vprashal:

»Kaj si mu odgovoril?«

Aruz je odgovoril:

»Povedal sem Kilbashu takole: Kazan je zmeraj dovolil rop v svojem shotoru; begi Zunanjih Oguzov so sodelovali pri ropu. Prishli so in pozdravili Kazana, potem pa jim je prepustil rop. Kakshen prestopek smo zdaj storili, da smo bili tokrat izkljucheni iz ropa? – In sem dodal: Hej, ti lopov! Mi smo zdaj sovrazhni proti Kazanu!«

Emen je rekel:

»Dobro povedano.«

Aruz je vprashal:

»No, begi, kaj pa vi pravite?«

Rekli so:

»Kaj naj rechemo? Che si se ti obrnil zoper Kazana, smo proti njemu tudi mi.«

Aruz je prinesel Koran, na katerega so vsi polozhili roke in prisegli, rekoch:

»Mi smo prijatelji tvojega prijatelja in sovrazhniki tvojega sovrazhnika.«

Aruz je vse bege obdaroval s kaftani. Nato se je obrnil k njim in rekel:

»O begi! Bejrek je porochil nashe dekle, zato je nash sorodnik. Toda po drugi strani je Kazanov ljubljenec, najbolj vdan mozh. Dajmo, povabimo ga k nam s pretvezo, da bi on lahko sklenil mir med nami in Kazanom. Che nas bo ubogal, bo to dobro zanj; che pa ne bo ubogal, ga bom zgrabil za brado, vi pa potegnite meche in ga razsekajte na koshchke. Ko bo Bejrek tako odstranjen, bo srecha na nashi strani v sporu s Kazanom.«

Bejreku so poslali sla s sporochilom. Jedel je in pil s svojimi tovarishi, ko je Aruzov sel prishel k njemu in ga pozdravil. Bejrek je sprejel njegove pozdrave in ga vprashal, kaj zheli. Sel je rekel:

»Moj kan! Aruz Kodzha ti poshilja svoje pozdrave s proshnjo, da pridesh in naredish mir med nami in Kazanom.«

Bejrek je rekel:

»Zelo dobro.«

Bejreku so privedli konja, zajahal ga je in skupaj s svojimi shtiridesetimi bojevniki odjezdil do Aruzovega domovanja. Tam so sedeli vsi begi Zunanjih Oguzov. Bejrek je vstopil in jih pozdravil.

Aruz ga je vprashal:

»Ali vesh, zakaj smo te povabili?«

Bejrek je vprashal:

»Zakaj ste me povabili?«

Aruz je rekel:

»Jaz in vsi ti begi, ki sedijo tukaj, smo se uprli proti Kazanu in prisegli sovrashtvo.«

Prinesli so Koran in zahtevali:

»Zhelimo, da to prisezhesh tudi ti.«

Bejrek pa je prisegel takole:

»Ne morem se upreti proti Kazanu.«

Potem je nadaljeval:

 

»Iz Kazanove roke sem prejel veliko daril;

che to neham ceniti, naj mi ochi oslepijo.

Na njegovih kazilik zhrebcih sem jezdil mnogokrat;

che to neham ceniti, lahko odnesejo moje truplo.

Mnoge njegove lepe kaftane sem dolgo nosil;

che to neham ceniti, naj bodo moje pogrebne odeje.

Velikokrat sem sedel v njegovem pisanem shotoru;

che to neham ceniti, naj bo moja jecha.

Ne bom se obrnil zoper Kazana,

o tem naj ne bo nobenega dvoma!«

 

Aruz Kodzha se je silno razjezil. Zgrabil je Bejreka za brado, vendar begi niso bili pri volji, da bi ga ubili. Bejrek je dojel, kako besen je Aruz, pa je she rekel:

 

»Aruz, che bi vedel, da mi bosh to naredil,

tedaj bi skochil na svojega kazilik konja;

potem bi si nadel svoj zhelezni oklep;

potem bi zgrabil svoj veliki mech, narejen iz jekla;

potem bi si dal na glavo chelado;

potem bi zgrabil svojo sulico, ki je dolga shestdeset dlani;

potem bi povedel svoje jasnooke bege.

O, ti bednik! Mar bi jaz kadar koli prishel k tebi takole,

che bi imel kako opozorilo o tvoji nameri?

Loviti chloveka s tako prevaro je zhensko dejanje.

Ali te je tega nauchila tvoja zhena, ti bednik?«

 

Aruz je rekel:

»Ne govori neumnosti in ne tvegaj lastne krvi. Pridi blizhe in prisezi!«

Bejrek je rekel:

»Allah mi je pricha. Za Kazana dam glavo. Posvetil sem svoje zhivljenje sluzhbi Kazanu in ga ne bom zapustil. Che hochesh, me lahko raztrgash na sto kosov.«

Aruz je spet pobesnel. Trdo je zgrabil Bejreka za brado in pogledal bege, vendar je videl, da se nobeden noche priblizhati. Izdrl je svoj veliki jekleni mech in usekal Bejreka v desno stegno. Bejrek, oblit s krvjo, se je opotekel. Vsi begi so se razprshili, vsak je zajahal svojega konja. Tudi Bejreka so dvignili na konja, in tovarish, jahaje ob njem, ga je drzhal v sedlu. Tako so Bejreka privedli v domachi shotor, kjer so ga pokrili s plashchem. Tedaj je rekel:

 

»Moji bojevniki, vstanite na noge!

Pojdite odrezat rep mojega svetlosivega konja.

Ponochi prejahajte Sijajno goro.

Prebrodite lepe, hitro tekoche potoke.

Pohitite na zbor pri Kazanu.

Slecite vse belo in se odenite le v chrno.

Recite Kazanu: Bejrek je mrtev, ti pa nam zhivi dolgo.«

 

In nadaljeval: »Recite mu she: Sel je prishel od tvojega zahrbtnega ujca Aruza. Povabil je Bejreka, in Bejrek je shel. Vsi begi Zunanjih Oguzov so bili zbrani. Nich nismo vedeli, da so se zbrali, nich o njihovih namerah. Med obedom so prinesli Koran, rekoch: Uprli smo se proti Kazanu in prisegli o tem. Zhelimo, da tudi ti prisezhesh. – Povejte mu, da je Bejrek zavrnil prisego, rekoch: Ne bom se obrnil proti Kazanu. – Tvoj podli ujec je bil besen in ga je usekal z mechem, da ga je oblila kri. Sedaj je nezavesten. – Rekel je: Che se Kazan ne bo mashcheval Aruzu za mojo kri, bo na sodni dan moja roka zgrabila Kazana za vrat.«

In je she nadaljeval takole:

 

»Junaki moji! Preden pride Basat, sin Aruza Kodzha,

in preden oropa mojo posest,

in preden povzrochi jok mojih kamel,

in preden zahrzajo moji kazilik konji,

in preden zablejajo moje bele ovce,

in preden zajokajo moje neveste in blede hchere,

preden Basat, sin Aruzov, pride in ugrabi mojo bledo zheno,

in oropa moj tabor in moje pleme –

naj Kazan pride sem.

Naj se Aruzu mashchuje za mojo kri;

naj mojo zheno dá za zheno svojemu sinu;

naj pride in me odvezhe mojih dolgov na onem svetu.

Naj ve, da je Bejrek odshel k Sultanu vseh sultanov.«

 

Novica je dosegla Bejrekovega ocheta in mater, in veliko zhalovanje je odjeknilo na pragu njihovega belega shotora. Njihove labodom podobne snahe so slekle svoje bele obleke in oblekle chrne, kot znamenje zhalosti so odrezali rep Bejrekovemu svetlosivemu konju. Shtirideset ali petdeset bojevnikov je obleklo chrno obleko ali pa so se zavili v modro. Shli so h Kazanu, vrgli svoje turbane na tla in zajokali za Bejrekom. Poljubili so Kazanu roko, rekoch:

»Bejrek je mrtev! Ti pa nam zhivi dolgo!«

Pojasnili so:

»Tvoj podli stric nas je povabil s prevaro, in smo shli tja. Videli smo, da so se begi Zunanjih Oguzov uprli proti tebi. Nismo tega vedeli do takrat. Prinesli so Koran in rekli: Uprli smo se proti Kazanu. Pridruzhite se nam tudi vi, pokazhite, da ste z nami! – Oni so zhe prisegli. Toda Bejrek je zavrnil prisego, ni jih ubogal. Tvoj podli ujec je bil besen. Izdrl je mech in usekal Bejreka, ki je tam sedel, ranil ga je v nogo. Bejrek nas je prosil, naj ti povemo, da je odshel k Allahu, ti pa nam ostani zdrav, moj kan. Ampak on je zahteval, da se mashchujesh Aruzu.«

Ko je Kazan slishal to novico, je vzel robec in na glas zajokal ter pokazal veliko zhalost pred svojim zborom. Vsi tam zbrani begi so zajokali. Kazan je nato odshel v svoj shotor in ni se prikazal pred zborom begov sedem dni. Samo sedel je sam in jokal ves chas.

Begi so se spet zbrali na posvet, kjer je Kara Güne, Kazanov brat, rekel:

»Kilbash, pojdi in reci mojemu bratu Kazanu, naj pride ven. Povej mu, da smo zaradi njega izgubili mladega junaka izmed nas. Zato je mladi junak zahteval zavezo: Naj Kazan ne odpusti, naj mashchuje mojo kri! – Pojdimo in prisilimo sovrazhnika, da poravna svoj dolg do pravice.«

Kilbash je rekel:

»Ti si njegov brat. Pojdi ti k njemu.«

Konchno sta oba skupaj odshla in vstopila v Kazanov shotor. Pozdravila sta Kazana in rekla: »Naj bo dobro tvoje zdravje, moj kan. Mlad junak je odshel od nas. Dal je svoje zhivljenje v tvojem imenu. Izrekel je zavezo, da ga mashchujesh. Torej mashchujmo njegovo kri. Zares je to zahteval od tebe. Kaj dobrega se dosezhe z jokom? Vstani in pridi na sestanek!«

Kazan je rekel:

»To je dober nasvet. Nalozhite zhivezh, in naj vsi begi zajahajo svoje konje.«

Ko so se begi namestili na konjih, so na chelo privedli she Kazanovega konja kostanjeve barve. Tudi on je zajahal. Trobente so zatrobile, bobni so zagrmeli in krenili so. Jezdili so dan in noch. Novica o pohodu je dosegla Aruza Kodzha in vse bege Zunanjih Oguzov. Rekli so:

»Kazan prihaja!«

Tudi oni so zbrali svoje sile, zatrobili na svoje trobente, in shli naproti Kazanu. Tako so se Uchoki (Notranji Oguzi) in Bozoki (Zunanji Oguzi) srechali na bojnem polju.

Aruz Kodzha je rekel:

»Naj bo izmed Notranjih Oguzov Kazan moj nasprotnik.«

Emen je rekel:

»Naj bo moj nasprotnik Ters Uzamish.«

Alp Rustem je rekel:

»Naj bo moj nasprotnik Okchu, sin Ense Kodzha.«

Vsak je izbral svojega nasprotnika. Enote so se razporedile v bojni red; trobente so zatrobile in bobni zagrmeli. Aruz Kodzha je spodbodel konja, odjezdil na bojishche in izzval Kazana, rekoch:

»Ho, ti baraba! Ti si moj sovrazhnik. Pridi naprej!«

Kazan, drzhech svoj shchit in vrtech svojo sulico nad glavo, je rekel:

»Ti lopov! Nauchil te bom, kaj pomeni ubiti chloveka z zahrbtno prevaro!«

Aruz Kodzha je spodbodel konja proti Kazanu, poskusil ga je usekati z mechem, vendar ga je zgreshil, ne da bi ga ranil. Zdaj je bil Kazan na vrsti. Stisnil je svoje kopje, dolgo shestdeset pednjev, trdno pod pazduho, zdrvel proti Aruzu in ga usekal. Kopje je prebodlo Aruzu prsi in shlo skozi njegovo telo. Zrushil se je s konja. Kazan je namignil svojemu bratu Kara Güneju, naj Aruzu odseka glavo. Kara Güne je skochil s konja in Aruzu odsekal glavo. Begi Zunanjih Oguzov so vse to gledali. Zdaj so razjahali in padli pred noge Kazanu, prosech za odpushchanje in poljubljajoch mu roke.

Kazan jim je vse odpustil. Tako je izpolnil mashchevanje proti svojemu ujcu za Bejrekovo prelito kri. Dopustil je rop Aruzovih shotorov, vsega njegovega plemena in tabora. Bojevniki in begi so bili zadovoljni s plenom. Kazan je postavil shotor na lepi zeleni travi za svoje vladarsko prebivalishche. Dede Korkut je prishel in zaigral na kobuz in zapel herojski ep o muslimanskih junakih:

 

»Kje so zdaj junaki, o katerih sem govoril –

tisti, ki so si nekoch lastili svet?

Vzela jih je smrt, prekrila jih je zemlja.

Komu naposled pripada svet,

svet, kjer se prihaja in odhaja,

svet, ki je ves obkrozhen s smrtjo?

Chrna jama je konec vsakega zhivljenja,

lochitev je konchna usoda vseh.«

 

Naj pomolim zate, o moj kan! Ne odstopaj od svoje chiste vere v chasu smrti. Naj bo za tvojega belobradega ocheta na onem svetu prostor v raju. Na bo tudi za tvojo belolaso mater prostor v raju. Naj te Vsemogochni Allah nikoli ne pusti na milost in nemilost krutim in podlim. Pred tvojim jasnim chelom smo izrekli molitev peterih besed. Naj bo uslishana. Naj se vse molitve zlijejo v eno. Naj tisti, ki govorijo »amen, amen«, uzrejo obraz Allaha. Naj te On odreshi tvojih grehov in ti jih odpusti v imenu Mohameda Izbranca, o moj kan!

Naj se Vsemogochni Allah usmili pisca prichujoche knjige in vseh tistih, ki jih je omenil v molitvah. Naj uzrejo obraz Allaha tisti, ki govorijo »amen, amen«, o kan moj, o beg moj!

 

 

 

 

OPOMBA:

Knjiga Deda Korkuta: sodobni standardni turshki naslov epa je Dede Korkut Kitabi; najstarejshi ohranjeni rokopis (v arabski pisavi, brez odlomkov; knjizhnica v Dresdenu) ima naslov: Kitab-i Dedem Korkud (glavni naslov brez dodatka), tj. Knjiga mojega Deda Korkuda. Svojilna oblika naziva, obichajna v fevdalizmu (npr. »moj gospod«; prim. shpanski junashki ep El cantar de mio Cid; cid – iz arab. sidi = gospod), danes zveni chudno, zato se ji izogibajo tudi v vechini prevodov (le eden od ruskih: Kniga moego deda Korkuta). »Ded« tukaj ni v pomenu sorodnika, temvech gre za sposhtljiv naziv za starejshega sufijskega modreca (tudi »Ochka«: Ata Korkut); ime Korkut pa je v zvezi s pojmoma korku (strah), korkutmak (prestrashiti). Ep zdruzhuje ustno pesmotvorno (ljudski pevci im. ozan z glasbilom kobuz, vrsta lutnje) tradicijo turshkih plemen v Srednji Aziji predislamske dobe s poznejsho pisano literaturo po sprejetju islama; prvi celoviti zapisi verjetno v 14./15. stoletju v vzhodni Anatoliji. Avtorstvo epa se po legendi pripisuje »Dedu Korkutu«, nekakemu staroturshkemu Homerju, prvotno shamanu. Nastopa tudi v epu, le omejeno aktiven, predvsem kot komentator in pevec na kanovem dvoru. Pravi avtor epa je neznan, verjetno je bilo vech avtorjev, tochneje zbiralcev starodavnih epskih fragmentov, ki so bili naknadno zdruzheni v 12 samostojnih spevov ali zgodb (t. i. dastan), z dodatkom, ki je poudarjeno versko-ideoloshki (v danashnjih izdajah kot uvod ali kot epilog); na zachetku spevov je rapsodov (pripovedovalchev) nagovor kana, na koncu Korkutov verzni »povzetek«. Ep o Korkutu v zgoshcheni obliki in lapidarnem jeziku podaja slikovito, mestoma tudi fantastichno poetizirano podobo izjemno krutega bivanja v shirjavah chrnomorsko-sibirskih step in gorovij (boj kot esenca: ali s tujcem ali med brati – »mitoloshki« temelj druzhbe, prim. Biblija, Grki, Rim itd.). Tukajshnji prevod po primerjalni uporabi angleshkega, srbskega, ruskega prevoda in dveh sodobnih turshkih priredb (M. Ergin, O. Gökyay).

 

Izbor, prevod in opomba Ivo Antich