Revija SRP 133/134

Andrej Lutman

 

ZADUSHNO OBZORJE ALI OBZORJE PRED TRKI POTI

(spis z zastavkoma) 

 

Prvi zastavek: pesnikovanje.

Predvidljivost ob pesnikovanju je ob previdnosti odvech, saj vidno spleta z vednostjo odlochitev za predajo, ki ni vdaja, pach pa drznost, lastnost za dosego blizhine, dejstvo upochasnjevanja. Ob preudarnem preslikovanju znakov ter chrk, kar je ena od odlik pesnikovanja, se porodi dostojanstvo za vnovichno zorenje, kar ima za posledico porod nravne lastnosti. Pesnikovanje kot izrodno opusti razplod, a ostaja pretnja s pritiskom pomena.

Sledenje predpisani strogosti dogodku se s pesnikovanjem razpusti. Nastanejo razvrstichene vrstice, chrkovno prazne strani, ob strani posute s pikami in packami. Ugibanja pri trditvah o praznosti oziroma votlosti, ne glede na obstranost, so jalova ob dejstvu, da predvidljivost terja svojo pozornost ter s tem senchi jasnino prihajajochega zastavka za pesem. V razcvetu robov prejshnjega zapisa izstopa vidljivost, ki vsebuje kolichino v nihanju. Ta kolichina je pomembnost, da se zazna mozhnost, ko se sprozhi pesem, da se raztegne samotnost stanja za pesnikovanje. Nastanejo kolichine: samota, most do druzhbe, osamljenost, prilozhnost za pesem. Krchenje konchnosti za nadaljevanje sproshchenega razpushchanja pooseblja napetost ob chasovnih spreobrnitvah.

Bojazen, s katero se je srechal beg pred sabo, je ob previdnosti odvech. Biti si pri sebi na jasnem glede pesnjenja pa je poskus posredovati uglasheno na tuje, skrivno, samoobnavljajoche se. Ohranjanja napetosti in s takshnim nachinom osvojeno znanje pesnjenje izkorishcha do tochke, kjer zavzeto izgine. Nadomestila za preudarnost ni. Je vrnitev, bezhanje od odgovornosti za pochetja, ki so izven dosega nachel sozhitja. Raziskava postane pomembnejsha od raziskovanega. Tako raziskano sozhitje vrnitve in beganja vodi v osnovno stanje, ki je oglashanje. Ko raziskava naredi prvobitno za odvechno, se zgodi stik, prehod v prvotno, osnovno, izhodishchno. Lahko tudi ponevedoma. Nastane zadushno obzorje.

Ishchoche, ki je dogodek na zadushnem obzorju, ustvarja zaznavni ustroj zavesti. Zmedenost ob tem narashcha z dejstvom, da je razlagalcheva sposobnost istochasnega zaznavanja in razlaganja zaznanega okrnjena, razshirjenemu obzorju navkljub. Seveda je tukaj v zvezi s pesnjenjem vmesno izpostaviti dvomljivo vzrochnost za odlochitev, da se razlozhi razmejeno ter prekrito podrochje, ki je plenjenje in plemenitenje obenem, kar se nanasha na razmejenost polov takshnega zadushnega obzorja, zgrajenih z zaupanjem.

Gledishche za pochetja brez ponavljanj, brez razlik med vajo in dokonchno predstavo, kjer chas ne teche vech, gledishche za postavitve obredov trenutnim potrebam bralstvo odvrne od vsakrshne potrebe po ponovitvi oziroma podozhivetju. Prehod na govor o stanjih izgorevanja za vsakrshno cenenost, o predajanjih strastem v smislu zanikanja ozkosti razumarstva je s tem na dolochen nachin tudi znanost v smislu preverljivosti oziroma ponovljivosti. Veda je dozhivetje znanosti, je obchutje znanja. Pri pesnjenju ponovitev ni. Natanchnost je blodnja. Nich in nichla sta blodnjavi misli o velichini uma. Vse gre chez mero, che zhe chez odmerke redkeje.

Prek takshnih zaprek pa skozi njih pesnjenje razplamti lastnost veshche odzivnosti, ki pojave pokazhe v odnosih do izvzetega, jih pravilno izpostavi ter predstavi kot na novo postavljeno dejstvo. In sodoben pristavek: s prisego na pesmi. Vse, kar se zgodi in je vredno omembe ali vsaj zaznambe, se dogodi skozi pesem. Pesem, namenjena vsem nosilkam vrednot, ki zgolj v zgodbah merijo chas. Ne ubezhi ji, usodi pesnjenja. A usoda potrkava. Potrkavanje prenasha spomin na chas, ki je nekoch, a pesem ga ima zdaj, da ovekovechi spomin v jeziku.

Izbrano besedishche presega nabor pomenov, saj proste vrstice pesnjenja dopushchajo razshirjenje oboda zadushnega obzorja tudi v chasovne luknje, ki so zamolki ob dejstvu, da je zapis prepozen. Vprashanje: kaj she zapisati o obchutju vsemogochnega jezika, ki ni nosilec pomena v smislu zaprisege, v smislu dolochujochega, v smislu pesnjenja? Odgovor: drznost, lastnost in znachilnost nabreklega, celo nabuhlega izrazja, lahko da postane schasoma lastno prekletstvo. Razshirjanje zamejenega jezika nujno dolochi raztege prihodnjim spominskim zasukom v samoopazovajoche izgovore na zadushnem obzorju.

Vprashanje: kakshen je torej gradnik oblike, ki je primerljiv z rastjo, z rastjo obzorja popolnega pesnishkega uzhitka, ki je dolochen zgolj in predvsem z radostjo nad tem, da se lahko govorno izrazha preplet usod, zaplet domishljije ter govoric na mejnem ozemlju, kjer je padec z vishine tudi dvig v nebo? Odgovor: usodne so spremenljivke, katere dolochajo chas in sochasje pregibov vechjezichnih izraznih tvorb. In nastane prilashchanje, prevzemanje, posnemanje ustvarjalnosti, kar pa ni sestavina zadushnega obzorja.

In takshen je tudi bolj ali manj skromen dodatek pesnika, ki raziskuje pesnishtvo, ko posebej izpostavi pojem vrachanja, pojem vibastega pogleda na izmikajoche se izhodishche za ugotavljanje vpliva, ki ga lahko vrshi ena pesnishka pot na in za nastanek druge, naslednje.

Drugi zastavek: vsebina zadushnega obzorja.

Ko se dogaja nasproten uchinek pesnjenju, ki je upochasnjevanje dogodka oziroma pesmi, potisk takshne dejavnosti in njenega vpliva mnogokrat dosezhe odziv na skrivnostni smisel v prehajanju brez opazovanja chasa. Opisi sodelujochih likov, ki so sozvenenja pesnishkih pripomochkov, presploshni za poistovetenje s premikom, a preprichljivi za poglavitni vtis, pochivajo na snovi, ki kar izginja, se ohlaja, kazhe na lasten razpored v pesemskem tkanju. Vsebino vzdushnega obzorja vkljuchi zgolj predpostavljanje in domishljanje, izkushnja z zamislijo, predstavljivost in priblizhevanje, ob chemer pa miselni vzorci dozhivijo uresnichitev v eno obstransko vprashanje, dodatno, morda postransko, ki je: pa z zavidljivo spretnostjo izpeljanih mnogo vijug, zvijach ter pristopov naredi domishljiji pravo obvoznico k mozhnosti doumetja? Odgovor: narekovanje glásu ustvari narek glasù.

Zadushno obzorje predrzno, kar okrutno vezhe speve brez predahov. Ni oddiha, da bi se vsaj sapo zajelo, vsaj delno zaostalo v zhlobudri spevnih pesmi. Na takshen nachin nastane postopek, ki se poimenuje poigravanje z zrenjem za prizorom. Dolochi ga seveda pesnikovanje in pa tako rekoch vsi zapisovalski postopki, sledechi dopisovanju oziroma dodajanju daljshih vsebin pred zadushnim obzorjem.

Svoj pogled na tako dolocheno podrochje svet pesnishtva dolguje predvsem dokaj trdemu oziroma izchishchenemu presezhku dejanskosti z zaostrovanjem lastnih pogledov na zhe predvajane prizore ob zadushnem obzorju. Ponovitve vsebin se tako ponovno ovrednoti z dopolnjenimi oziroma z naknadno povzetimi nizi zapiskov, ki jih govor razprostre chez podatkovno in seveda zadushno obzorje.

Prav shirina v smislu in pogledu zmozhnosti chloveshkega spominjanja dolocha ter poganja valovanje pisave, ki se ukvarja s prichakovanjem, kar predstavlja izhodishche, ki je naliv pesmi, ki je dotok spregledanega spomina na izpostavljeno trajanje pod zadushnim obzorjem. Vsebina lebdi.

K stopnjevani napetosti pripomore zachudenje nad dogodkom, ki sprozhi dogajanje v smislu posledichnega vrachanja na vzrok, iskaje razlog za spremembo pri dojemanju. Je zvrtinchena pesem o skrajshani dolzhini, o razslojeni dojemljivosti okolja, prilagojenega na dolocheno in natanchno oznacheno zaporedje. Takshno zaporedje prekine razdaljo med smislom in vsebino, ki na svoj nachin zagotovi svoj tam nekje. In pravi: pa saj ni mogoche, da se ne bi uresnichila. Razdalja med smislom in vsebino.

Prvoosebno tisto, kar je predmet pesnikovanja in je dogodek ob pojmovnem obzorju, spremlja dogajanje, ki prav posebej ne koristi, saj svoj chas daruje spominjanju na odpovedano prihodnost, in s tem tudi mozhnosti po ponovitvi v smislu sprijaznjenja z odmikom od merilca chasa.

Merilec chasa in vsebine v nagibu nad zadushno obzorje, ki je zadolzheno za presojo dolzhine chloveshke navezanosti na nihanje presezhkov in primanjkljajev, ko chrni val izgublja sivino, naredi rez beline. Sledi razlog, da se drugo poosebi v obliki bralskega izziva. Opozarja na zvezo z nastankom umetnosti, izrazhanja, izpovedi. In z vprashanjem: je morda najzhlahtnejshe v chloveku zgolj postopek?

Dogaja se razgradnja ustaljenih skladenjskih tvorb. Poteka dvoje: samoopazovajochi del in razlagalni del. Prvi del se she posebej nanasha na vzpostavitve stikov z zastavkom, ki nima lastnega prostora v tako imenovanem zadushnem obzorju in se mora zatechi v odmik, v odsotnost, v obrobo. In v takshnih razmerah se porajajo pogovori, ki to niso, saj jih narekuje tako imenovani podporni dogodkovni ustroj vsebine, razberljiv iz razlagalnega dela v opominih, ki iz razlage narede mozhnosti za vkljuchitev odklopljene vsebine v ustaljenost zadushnega obzorja. Temu ustreza oznaka pesnishka zaznamba, kar izrazha precejshnjo mero sprijaznjenosti z dokonchno odsotnostjo resnice. Nastopi zgolj udelezhba govora preko zadushnega obzorja. Vsebina se zlije s pesnjenjem, kar pa je tudi vse, kar je potrebno.