Revija SRP 133/134

Adam Shuligoj

 

STRANSVET V.

 

JAMBOR

 

Ni strohnela kariatida,

jambor je, v zrak se dviga,

nekoch chashchen in sposhtovan,

danes v usodo vdan.

 

Po sedmih morjih iz zrcal

lovil nekoch je maestral,

zdaj s smetishcha ladje shteje,

zleknjene v alineje.

 

Dalech, dalech so spomini –

zrak smrdi po zhagovini –

iz njega bo shest vrech pelet ...

ostalo vzel bo Ogenjcvet.

 

 

 

CVILEZH

 

Vchasih splava prek dolin

zvok brez spremstva violin,

cvilech kot droben netopir,

ujet med luno in vecher.

 

Kot letalska eskadrilja,

ki se v somrak postilja,

vijuga tiho, brez sledi

nad mesti, trgi in vasmi …

 

Nato spusti se – cvilezh kljuk (!)

kot jata strashnih nemshkih shtuk (!),

nakar utihne zvok preklet

in vrne se nazaj v Stransvet.

 

 

 

BRSHLJAN

 

Kot pozhreshen kormoran,

krvav, vzpenja se brshljan,

po votlem steblu iz kosti

raste s tisoch listichi.

 

Ga ne ustavi okostnjak,

ne oster jezik dveh alpak,

niti skupaj spajkan zid

z zhivim apnom v mozaik.

 

Pod chrno roso Stransveta

brshljan je prvi rak sveta,

ki mrliche v prst gosti

in svezh kot lokvanj … zelení.

 

 

 

BIBAVICA

 

Kot da vstaja hurikan,

od vsepovsod vzvalovan,

pne v telo se súpersila

bibavice iz chrnila.

 

Nihche ne ve, od kod in kje

ne kam odhaja, kam prispe

ta ocean, ki valovi,

po biserni belochnici ...

 

Pljuska v eno? Mar v obe?

Ochi so chrne – crème brûlée! – 

in naenkrat izgine svet,

ker Arke ni, a je Stransvet.