Revija SRP 131/132

Peter Amalietti

 

AFGANISTAN – PUSHCHAVSKI CVET

(tri zgodbe)

 

Srechanje v parku

 

Ko sem jo zagledal, sem obnemel. Prevech misli se mi je zapodilo po glavi, a prav nobena ni premaknila volje, ki je otrpnila kot mish pred kacho. »Mar naj vzdignem klobuk, se popolnoma odkrijem in rahlo priklonim, kar je procedura, namenjena najuglednejshim, ali naj se samo malomarno dotaknem s prstom oboda klobuka in ji pomezhiknem? Ali naj raje pozabim na klobuk, kot da ga sploh nimam – in ji pomaham v pozdrav z roko? Toda, s katero roko naj ji pomaham? Che ji pomaham z obema, bom videti prav smeshno, che ji pomaham z levo roko, ki je blizhe srcu, bom prav gotovo prehitro razkril svoje karte, kar nikoli ni dobro.« Med tem premishljevanjem se mu je blizhala z gibchnim korakom, ne prehitrim in ne prepochasnim, popolnoma prilegajochim se chasu in kraju, na katerem sta se skoraj zhe srechala. »She najbolje bo, che ji pomaham z desno roko. Toda ali naj jo ogovorim ali samo pozdravim ali naj ostanem kar tiho?«

Misli so mi gomazele mrzlichno kot elektroni in norele – z razocharanjem sem se spomnil, da imam ravno danes na sebi svoje delovne hlache, vse zapackane in z bivshim robom, ki ga chlovek ne more videti niti pod mikroskopom, in da tudi njegov povrshnik ni kaj dosti boljshi. Razveselilo pa me je dejstvo, da je bil na njem velik napis I'm a free man. Mogoche bo to tudi ona prebrala in pravilno razumela, sicer pa sploh ne vem, che razume angleshko. Saj she njenega imena ne poznam. Vem samo, da je super lepa, skrajno seksi in strashno pametna. No, za to zadnje zgolj predvidevam zato, ker ima vselej, ko jo srecham, pod pazduho debele knjige.

Toda danes, ko jo vidim zhe chetrtich – seveda samo od dalech, v rokah drzhi le dolgo vrvico, na koncu katere je mladi psichek, ki veselo skaklja okoli njenih vech kot bozhanskih in seksi nog, ki chloveka kar silijo, da bi pogledal she malo vishe, tja, kjer ob sotochju nog lezhi delta naslade. Oblechena je poletno, cheprav je shele pozna pomlad, izbira barv pa razkriva na umirjeno osebnost. Najbolje bo, da jo mirno pozdravim, saj me zdaj zhe prav gotovo pozna vsaj na videz, potem ko sem se prejshnjo soboto v disku nenehno nastavljal njenim omamno zelenim ochem, kakrshnih she nikoli nisem videl. Pravzaprav so bile njene ochi prvo, kar me je pritegnilo. Tudi sedaj ima svoj zasanjani pogled shtevilka tri in rahel nasmeshek na ustih. Zagledala me je! Toda le s kotichkom svojih lepih ochi, potem pa je pogledala k nogam, okrog katerih se ji je motal kuzhek, in zaklicala:

»Nestor, k nogi!«

Tedaj sem zalajal. Res ne vem, zakaj sem to storil, lajezh je kar privrel iz mene. Obenem sem stekel k njeni nogi, pri tem njenega kuzhka skoraj pomendral, se zravnal in se zazrl v njene charobne ochi – njen nasmeh mi je potrdil, da mi je uspel vsaj prvi korak – saj sem razreshil vprashanje, kako naj si pridobim njeno pozornost.

»Ti pa si zagotovo velik shaljivec, kaj?« mi je rekla s tonom, ki ni razkrival njenih pristnih chustev – toda dobro sem chutil svoja, tako da mi ni preostalo drugega, kot da preidem v fazo shtevilka dve – netenje radovednosti. Radovednost je polozhila zhe vech zhensk kot moshkost, ki pa mi je prav gotovo nikoli ni primanjkovalo.

Toda v ognju je treba imeti nenehno vech zhelez, zato sem ravnal po ustaljenem strateshkem planu, ki sloni na taktiki na vsako vprashanje odgovori z vprashanjem:

»Gospodichna, je to psichek ali psichka?«

»Nisem vedela, da je Nestor lahko tudi zhensko ime.«

»Kaj, mar she nisi slishala za slavno irsko operno pevko Nestor O'Malley?« (To sem si zhal izmislil na licu mesta – bolje je namrech preprichljivo lagati kot nepreprichljivo vztrajati na nekakshni resnici, ki pa je tako ali tako nekaj docela relativnega).

»Oper ne poslusham in ne poznam prav nobene operne pevke.«

»Tudi jaz ne. Mar niso opere nekaj groznega in docela prezhivetega?

Nekakshen glasbeni anahronizem ali pa kulturni dinozaver.

Kaj pa potem najraje poslushash? Morda Modern Talking?«

»Ja, ti so zelo kul. Toda she raje imam Queene. Freddy Mercury ima tako chedne brke, a ne? Pa tudi pleshejo vsi prav fantastichno.«

»Kaj pa ti, ti ne pleshesh rada?«

»O, ja, a me oche le redko pusti zvecher ven.«

Vedel sem, da sva prishla do kljuchnega trenutka v drugi fazi osvajanja. Zhelel sem jo povabit ven she isti vecher, vendar sem se tudi bal, da bi s prezgodnjim napadom lahko izgubil vse, kar sem v zadnjih nekaj minutah osvojil, namrech prilozhnost, da se pogovarjam z najlepsho pichko, ki sem jo kdaj videl ...

Toda njena lepota ni bila tisto, kar me je tako nezadrzhno privlachilo k njej. To je bil obchutek usodnosti, zaradi katere sem zachutil srecho, ki ni imela nobene veze z ljubeznijo, temvech z zadovoljstvom duha, da je naposled odkril pot ... Torej – namesto da bi jo naravnost zhe kar povabil na zmenek, sem raje uporabil taktiko zavlachevanja in utrjevanja obstojechega.

»Tvoj oche je pa zhe precej v letih, kajne?« Cheprav sem uganjeval kar tako, mi je njen odgovor pritrdil, zato sem nadaljeval z navzkrizhnim zaslishevanjem: »In te ima sigurno zelo rad?«

»O ja, a bi zame storil prav vse, se pa tudi zelo boji zame.«

»Oh, pa saj menda si zhe polnoletna, a ne?«

»Ne, she kar nekaj mi manjka do polnoletnosti.«

To me je povsem vrglo iz tira. Najstnice me namrech niso nikoli zanimale, zdaj pa mi je ena od njih zavrtela pamet! Mogoche pa je to znamenje staranja? Sicer pa mi je bilo to she ljubshe mlajshe ko je meso, slajshe je. Morda pa je celo nedolzhna? Ob tej misli me je prezhela toplota, toda naslednji trenutek sem jo zavrgel kot neverjetno, saj sem od svojih tovarishev in sodelavcev toliko slishal o spolno izkushenih najstnicah, katerih po sholah in diskotekah bojda kar mrgoli. No, tale moja – che se pogojno tako izrazim – me je s svojo zhenstvenostjo in erotichnim nabojem, ki sem ga chutil globoko v svojem drobovju, spominjala na zhensko, ki je v ljubezenski igri izkushena. Sicer pa bom, che bo Bog dal, to lahko she preveril.

Ko sem vse to premishljeval, sem za hip obmolknil, kar je takoj izkoristila in trdo izjavila: »Iti moram, mudi se mi,« in je pochasi krenila. »Pa na svidenje!«

Nisem vedel, kaj storiti ali rechi in zato nisem storil in rekel nichesar. Vanjo sem le usmeril pogled shtevilka trinajst, ki ga sicer zelo redko uporabljam, a vselej z uspehom. Tudi to pot nisem pogreshil. Vrnila mi je namrech pogled, srce mi je spet zadrhtelo in zabilo mochneje, toda dejstvo, da me zapushcha, sta obchutek ugodja – doslej sem se z uzhitkom kopal v njenem pogledu izpodrinila praznina in skrb. Kaj storiti zdaj?

Odkriti moram, kje zhivi, jo tam pochakati in poskusiti znova! Skoraj je zhe izginila za drevesi. Zato sem se pognal za njo kot sestradan tiger, dokler je nisem dohitel, nato pa sem ohranjal varnostno razdaljo in od dalech opazoval njeno hojo. Z vsakim njenim korakom se je moja zaljubljenost vanjo le she stopnjevala.

Zapustila je park in se odpravila po cesti, ki je peljala v raj, vsaj zame. Stopil sem na drugo stran, se zagledal v izlozhbo in v steklu pozorno opazoval, v katero hisho je stopila moja nova ljubezen, in premishljeval:

»Oh, kakor rad bi bil njen mali kuzhek, dokler si ne najde velikega!«

 

 

 

Res velik pisatelj

 

Bil je res velik pisatelj – che je pred seboj namrech zagledal prazen list papirja in je imel pri roki tudi pero, je pri prichi zachel zagnano kracati po njem, dokler ga ni popisal prav vsega. Zato je bilo njegovo edino prvo delo skrb, da ima na mizi pred seboj vselej na dosegu roke prazen bel list in svinchnik.

Kaj je pisal, mu ni bilo mar. Rekel si je: »Naj to ugotovijo bralci.« Nikoli ni niti pomislil na mozhnost, da njega ne bi brali. Zato je postal velik pisatelj.

Ko se je namrech s chasom na pisalni mizi nagrmadil ustrezno velik svezhenj papirjev, popisanih po obeh straneh, je ustavil svojo proizvodnjo, in vse te papirje tako zelo dobro nekam skril, da kmalu zhe sam ni vech vedel, kje lezhijo. Svinchnikov in kulijev ni skrival, saj so ti tako ali tako imeli grdo navado, da so se nenadoma kar izpraznili, che niso prej zhe kar meni nich tebi nich izginili iz stanovanja, podobno kot radi izparijo tudi vzhigalniki, che pa vzhigalniki ne izginejo, pa se tako in tako hitro in prehitro izpraznijo. In kaj lahko chlovek naredi s praznim vzhigalnikom ali pa iztroshenim pisalom? Menda marsikaj – a vsekakor z njim ne more vech ne prizhigati in ne pisati.

Vse to se je dogajalo she v chasih, ko niti njegovi najblizhji niso verjeli, da je on pisatelj. Videli so ga sicer nenehno nekaj kracati in vsem so izginjala pisala, prazni papirji in vzhigalniki, a si tega nihche ni gnal k srcu, zhivljenje se jim je zhe tako in tako zdelo prevech zapleteno, da bi si chlovek moral nekaj izmishljati in ustvarjati she neko vzporedno in chisto izmishljeno, a nich manj zapleteno in nich manj resnichno zgodbo. »To bi bila chista potrata chasa«, so vsi vsak zase menili. Zhe na samem zachetku njegovega obsedenega popisovanja praznih listov je pisatelj nekoch povsem po nakljuchju odkril, da pri njem velja pravilo: vech kot govori, manj napishe, a to ne zgolj zaradi potratenega chasa s pogovori, temvech predvsem zaradi notranje potrebe po sporazumevanju, ki je ena sama – ljudje pa se lahko sporazumevamo na shtevilne in tudi zelo razlichne nachine. Nash pisatelj se je v spokoju svoje majhne sobe v kotu stanovanja sporazumeval z mnozhicami bralcev, ki ga bodo brali nekoch v prihodnosti.

In che samo pomislimo, kako zelo nedolzhno se je vse to zachelo v gimnaziji, ko se je za svojo pisalno mizo uchil in to na tak nachin, da si je iz uchnega gradiva na prazne bele liste zapisoval vse, kar se mu je zdelo dovolj pomembno, da bi si moral zapomniti. Velike strasti pridejo nenapovedano in tistega dne je – namesto da bi tako kot vselej po uri uchenja vstal od mize in odshel po opravkih – kar obsedel za mizo, pred njim je lezhal bel prazen list papirja, v roki je drzhal svinchnik. In tedaj je v svoji notranjosti zachutil nekakshen tektonski zasuk, ki je njegovo zavedanje raztreshchil na tisoch delcev, in ko je z mochjo voljo konico svinchnika uprl v prazen list, je roka zachela kar sama od sebe pisati. In tisto, kar je pisala, je istochasno premishljeval tudi sam. Ni vedel, ali misli, preden zapishe misel, ali misel prebere shele potem, ko jo je zhe napisal. Sicer pa ga to res ni niti najmanj skrbelo. Dokler je pero gladko teklo po papirju in oblikovalo jasne povedi, se je pochutil izpolnjenega do zadnjega kotichka svoje dushe. Pisalo je bila njegova magichna palica, ki je njegove misli prestavila skozi chas in prostor in jih razmnozhila. Bel, nepopisan list papirja je bil zanj chudezhna preproga, ki ga je odpeljala v vzvisheni svet domishljije.

Ljudje se razlikujemo v marsichem, she najbolj pa prav po svoji domishljiji. Vendar pa je le od nje odvisno, kako vsak posameznik spozna, dojema svet in se nanj odziva. Pravzaprav je zhivljenje to, kar iz njega ustvari chlovekova domishljija. Moch domishljije (ali pa njena nemoch) je marsikdaj usodnejsha od pomanjkanja ali posedovanja mochi volje. Nash junak je vedel, da lahko pishe samo zaradi svoje mochi volje, ki pa se mora opirati na ustrezno silovito in bogato domishljijo. Na srecho domishljija nima mej niti omejitev, te so na svetu samo za domishljavce, katerih domishljija se je krvoskrunsko sprevrgla v svoje nasprotje domishljavcu namrech primanjkuje domishljije in si zato vse lahko samo domishlja. Resnichna ustvarjalnost pa se skriva v izmishljanju. Seveda ni ustvarjalno prav vsako izmishljanje, vsekakor ne takshno, ki trosi lazhi. Ne, vesolje si moramo ustvarjalno izmisliti na novo, kar pa ne velja samo za pisanje, temvech tudi in predvsem za nashe lastno zhivljenje. Res je tudi pisanje zhivljenje, vendar pa je to zhivljenje bolj podobno zhivljenju kokona kot pa metulja. Pisatelj se mora namrech povsem zapresti v svojo domishljijo – enako kot se lazhnivec slej ko prej zaplete v lastne lazhi in tudi pajek naposled koncha ulovljen in izsushen v svoji lasti pajchevini skupaj z mushicami, ki so se zapletle v njegovo mrezho zhe po njegovem poginu.

Tudi pisatelj s svojimi mislimi spleta mrezho, s katero bo ulovil svoje bralce. Vendar pa nash junak pravzaprav sploh ni pisal za nikogar, niti za bralce, she zase ne. Pisal je, da bi zapolnil zevajocho belino nepopisanega lista papirja, enako kot bo za njim tiskar poskrbel in z njegovimi chrkami prekril belino nepotiskanih pol. Vendar mu vsega tega, kot recheno, ni bilo mar. Pisal je enako kot dishi cvet tudi v primeru, ko ga nihche ni prosil za to, in kot bo sijalo sonce tudi potem, ko ne bo vech nobenega chloveka, da mu pogreje srce.

Samo tisto delo nekaj velja, ki ga chlovek opravlja zaradi njega samega sebe, ne pa zaradi koristi, ki bi mu jih morda lahko kdaj prineslo. Vendar pa mora chlovekovo delo koristiti drugim in vchasih mora chlovek drugim koristiti celo s svojim nedelom. Nash junak je kmalu odkril, da za njegovo pisanje vchasih ne zadostujeta samo papir in pisalo, temvech da tretjo sestavino njegove formule ustvarjalnosti tvorijo jasna zbranost, pozoren um in umirjena zavest. Za vse to pa je nujno chisto srce, sochutna dusha in pozoren duh.

Kot se Bog ne spusti na onesnazhen travnik, tudi navdih ne stopi v nechisto srce. Sebichne misli mu namrech ne dovolijo vstopa. Jasnost misli je prvi pogoj vsake pripovedi, she zlasti takshne, ki govori o vprashanjih chlovekovih notranjih zadev. Pisanje je ena takshnih notranjih zadev, ki jim je usojeno postati javne. Vechino pisanj zhal ni tudi javno dobro, vendar pa je nash pisatelj molil k vsem bogovom, v katere ni verjel, da njegovo pisanje ne sodi mednje. Ni pa vedel, kam bi svoje pisanje sploh lahko uvrstil. Vprashanje je pustil kritikom, sam se je raje posvetil nizanju misli, ne da bi vedel, kam ga te vodijo, vendar pa ga je zelo zanimalo, kam se odpravlja z njimi in kam bo prishel.

Vedel je, da je na krozhishchu brezpotij in da bo svojo pot moral vklesati v marmor, ki se je raztezal povsod, kamor je zrl s svojim notranjim ochesom.

Spomnil se je dekleta, chrne lepotice, ki mu je nekoch zlezla v srce skozi vratca, za katera ni vedel, da jih je pozabil zapreti tedaj, ko je zaprl vsa okna svoje dushe, da bi se lahko potopil globoko in nato prilezel izpod rushe v nek drug svet, ki se she ni rodil.

Postavil se je na spodnji rob trenutka, enega za drugim, energija trenutka se mu je vdala kot voljna ljubica trinajsti dan svojega mesechnega cikla.

Biti za hip pred hipom je edina prava hitrost, ki jo dosezhemo s tem, da ulovimo konec trenutka in ga z magichno voljo spremenimo v zachetek novega trenutka, ki se nam bo vrgel pred noge kot vdani sluzhabnik. Podobno so zhe pred davnimi chasi junaki jezdili na volih vselej spredaj na njegovem vratu, kjer je sila najbolj prvinska in lahkotna, a obenem hudo mochna.

Vsak zachetek se namrech zachne malce pred samim seboj, kot se tudi koncha s podaljshkom samega sebe – enako tudi ton zaslishimo v celoti shele potem, ko je ta zhe izzvenel, prej pa ne, zgodbo pa spoznamo shele po njenem zadnjem stavku.

Vsak zachetek spremlja svezha sila novosti, ki je vedno sprememba in sprememba prinasha moch ali pa jo odnese, che z njo ne znamo ustrezno ravnati oziroma se ji ustrezno prilagoditi.

Kot mornarji jadrajo le tedaj, ko piha, tudi mornarji morja chasa jezdijo na njegovih valovih in ga prehitevajo, nosheni z mochjo zachetka vsakega trenutka.

Enako se tudi posameznikovo zavedanje spreminja iz trenutka v trenutek, kot se zamenjuje tudi voda v rechnem koritu pozornosti. Vendar pa spremembe zavedanja prinashajo tudi spremembo rechnega toka in kakor reka se tudi vechina trenutkov prej ali slej izteche in izlije v morju chasa, v katerem se prihodnost skriva v njegovih najvechjih globinah, nad njo pa se vse do povrshja razteza preteklost. Povrshje morja chasa je sedanjost, tale dragoceni in enkratni trenutek, zdaj, ta hip!

 

***

 

Kot se za vsakega pravega pisatelja spodobi, je bila torej zanj prazna, nepopisana stran kot vrzhena rokavica v obraz – »Popishi me!« mu je krichala devishko bela stran, njegov svinchnik se je zachel kar tresti in je zachel bojevito spodbujati svojega lastnika: »S skupnimi mochmi bova pa zhe popackala to majhno belo stran!

Vcheraj sva jih kar tri in to she pred kosilom. Zakaj bi se chlovek sploh bal bele, prazne strani, tudi che jih za njo she sto na kupu praznih prezhi? Eno za drugo, stran za stranjo jih bova popisala, pa bo zhe shlo, bosh zhe videl!«

Pisatelj si je z roko mrzlichno obrisal znoj, ki se mu sicer she ni pojavil na njegovem zgubanem chelu. Ta se mu je namrech vlil vselej shele potem, ko je prishel zhe malo chez polovico strani in je bil njegov vdih tik pred tem, da se spremeni v izdih. Tedaj se je she z vechjo tezho usedel v svoj naslanjach, tezha nedokonchane misli ga je namrech pritisnila k tlom skupaj z vprashanjem, kako izpeljati she te zadnje shtiri vrstice, ne da bi pri tem izgubil bralchevo pozornost – konec koncev bo to, che bo tako hotel Bog, nekdo tudi bral – in ne da bi toliko pomeshal shtrene, da bi se mu misel ustavila ali, bog ne daj, izgubila! »No, pa sem le prishel do dna strani!« si je oddahnil pisatelj in list papirja zadovoljno odlozhil v shkatlo, ki jo je imel na svoji mizi kot posebno skladishche za svoje delo. A glej ga zlomka! Pod popisanim listom, ki ga je pravkar odlozhil, je lezhal zhe nov, chist, devishko bel papir, ki je kar klical po oskrumbi. Bolj ko je bel in bolj ko je chist, bolj si list zheli, da bi ga nekdo – she najbolje je, che je to celo pravi pisatelj, a tudi kdo drug je chisto dober – da bi ga torej nekdo, kdorkoli, popackal ali pa potiskal, che ga zhe ne bo popisal, kar je praznemu belemu listu sicer najljubshe. Tudi praznemu listu belega papirja ni namrech vseeno, che ste morda na to pozabili. Njegovo poslanstvo je namrech prenashati chloveshka sporochila in to tudi on najraje pochenja. Che ga uporabijo za kaj drugega, papir ni zadovoljen, che pa njegov papir ni zadovoljen, ima lahko pisatelj hude tezhave. Nekoch se mu je zgodilo, da je pisal na papir –menda so bile tisto njegove najboljshe misli, pravzaprav edine, ki bi mu prinesle Nobelovo nagrado itd. – pa njegovih globokoumnosti papir ni hotel zabelezhiti. A je shele potem, ko si je te misli zapisal v polmraku, na svetlobi spoznal, da mu je nehal pisati kuli. Pa je shlo vse po zlu. No, prav vse pa tudi ne, saj je pisatelj zdaj zhe popisal tudi drugi prej devishko beli in chisti list papirja.

Vendar pa to, da mu papir ni hotel shraniti misli oziroma mu je crknil svinchnik prav tedaj, ko je imel res hud navdih – nekakshne Niagarske slapove, ki jih je torej ustavil en sam prazen kuli, she ni bilo tisto najhujshe. V tistem tezhkem trenutku je nash pisatelj seveda zachel iskati drugo pisalo, medtem ko mu je navdih divjal po glavi kot cunami. Najprej se je potipal. Po navadi je namrech v notranjem zhepu suknjicha vselej hranil rezervni kuli. No, ko je tam otipal samo praznino, se je spomnil, da je bil rezervni svinchnik res tam do pred nekaj dnevi, ko ga je pustil na cedilu ob nekem drugem resnichno lepem navdihu. Pisatelj ni bil figamozh in se ni nikoli kar vdal, zato je she podrobno preiskal vsebino vseh preostalih zhepov na suknjichu in hlachah. Pri tem je sicer nashel nekaj zanj nadvse dragocenih papirjev, ne pa pisala, zato je zdaj zachel odpirati predale v mizi in brskati po njih. Med tem vrochichnem iskanjem pisala, kakrshnegakoli pisala, ki bi tudi pisalo, je s komolcem nehote butnil v visok stolp knjig na levem vogalu pisalne mize, ki si jih je maloprej pripravil, da jih odnese nazaj v knjizhnico. Strahovit trushch knjig, ki so se tedaj zvalile na tla, je pisatelja nenadoma predramil. Zdelo se mu je, da se je pravkar prebudil. Kaj je sanjal, ni vedel. Niti ni vedel, da je sploh kaj sanjal. Stal je pred pisalno mizo in – kot da to ni nich posebnega – je vzel kuli, ki mu je ves ta chas tichal za desnim uhljem, v roke in zachel iskati she prazen bel nepopisan list papirja. A papirja ni bilo vech nikjer. Vsega nekoch zmanjka. Pisatelj je zdaj imel navdih in kuli – in ta kuli je pisal zmanjkalo pa mu je papirja, ob vsem tem zamudnem iskanju ustreznih orodij pa se je chakanja navelichal tudi njegov navdih in odshel iskat kakega bolje pripravljenega pisuna, skratka zapustil je nashega pisatelja. Tedaj se je pisatelj resno zamislil: »Che imash svinchnik, navdiha pa ne, potem tudi papirja ne pogreshash. Svinchnik je kot orozhje. Uporabi ga zgolj v sili in ob nujnih primerih vishje sile. Brez vsega tega pa je pisatelj na dopustu in se s svinchnikom lahko le she popraska po razbrazdanem chelu, nad katerim kraljuje velika kraljevska plesha, ki jo zgolj med ushesi na obeh straneh okvirjata dva puhasta gozdichka redkih srebrnih las. Pisatelj na dopustu spusti na pasho tudi svoje mozhgane, zaledeni um, pozabi na spomine in se odpravi dogodivshchinam naproti, ne da bi she kaj tuhtal o preteklosti. Vsa preteklost se mu bo tako ali tako razkrila v prihodnosti, zato se mu ne mudi prav nikamor. Ja, pisatelj je resnice prijatelj.

 

 

 

Afganistan – pushchavski cvet

 

Afganistan sem odkril skorajda povsem po nakljuchju in brez vsakega namena, ko sem se – v sholskih poletnih pochitnicah kot neshteti drugi zahodnoevropski, angleshki, severnoamerishki, avstralski in novozelandski mladostniki – odpravil na romanje v Indijo Koromandijo. To je bilo po prvem letniku shtudija sociologije, izpite sem si pustil za jesen. Orient mi tedaj ni bil vech popolna neznanka, saj sem dve leti prej s prijateljico in dvema sosholcema obiskal Grchijo, Malo Azijo in Carigrad. Ta prvi stik z drugachno kulturo mi je zelo godil, seveda pa je ta skrajni zahodni del Azije prevech podoben Zahodu in je bila vsa drugachnost bolj ali manj zgolj okrasnega znachaja.

Zdaj je to zhe zgodovina, vendar pa je v sedemdesetih letih minulega stoletja svetovna mladina odkrila Indijo kot dezhelo, v kateri se cedita med in mleko, in jo izbrala za svojo pochitnishko destinacijo. Sam se sicer nisem nikoli prishteval med hipije oziroma »otroke cvetja«, vsekakor pa sem imel z njimi dovolj skupnega, da sem zachutil isti notranji vzgib, ki me je – kakor ptice selivke na jug – silil odpotovati na Vzhod, ne da bi slutil, da se bo to moje turistichno potovanje spremenilo v pristno in edinstveno duhovno preizkushnjo. Na tej poti v Indijo sem se namrech (po nekajtedenskem nenachrtovanem postu) izgubil v samem sebi in nato odkril svojo pravo Pot, po kateri she danes bolj ali manj veselo stopicam prihodnosti naproti, ki pa nikoli ne pride, enako kot ne moremo nikoli dosechi obzorja ali pa mavrice, lahko pa se ji priblizhamo. Vendar je tudi res, da se chlovek, ki se nikoli ni izgubil, tudi nikoli ne more najti.

Na tej prvi poti v Indijo, ki se je sicer konchala zhe v Afganistanu, me je spremljal prijatelj Vid, s katerim sva leto prej zhe potovala po zahodni Evropi vse do Shkotskega vishavja in Irske. Zaradi omejenih financhnih sredstev sva se odpovedala direktnemu letalskemu poletu v Indijo in se tja namenila po kopnem. Ogled zemljevida Azije nama je pokazal, da je najkrajsha pot v Indijo tista, ki vodi prek Jugoslavije, Bolgarije, Turchije, Irana, Afganistana in Pakistana. Tedaj sem najbrzh za Afganistan slishal drugich – prvich je bilo seveda pri pouku zemljepisa. Da se njegova prestolnica imenuje Kabul, sem videl shele na tistem zemljevidu. Oh, koliko je bilo tedaj she stvari, ki jih nisem vedel, kar pa je za mladostnika tudi velika olajshevalna okolishchina, saj manj ko chlovek ve, manj ga boli. In tedaj sem kar pokal od zdravja in me je bolela morda le moja dusha, za katere obstoj pa tedaj nisem niti vedel, tako da mi tudi to ni povzrochalo kakshnih posebnih tezhav.

Vlak mi je bil vselej nadvse ljubo sredstvo prevoza, saj ga imam menda v krvi, ker je bil moj dedek vse zhivljenje zheleznishki usluzhbenec, in zato sva se z Vidom do mesta Mashad na skrajnem vzhodu Irana peljala z vlakom, kar je vse skupaj s shtevilnimi vmesnimi postanki trajalo skoraj dva tedna. Zhe v Carigradu sva izvedela, da Jugoslovani za vstop v Afganistan potrebujemo vizo, ki jo je mogoche dobiti na afganistanskem konzulatu v Mashadu, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od meje z Afganistanom. Zato sva v tem mestu prenochila na strehi nekega hotela.

Podobno kot Turchija, v kateri je chlovek sicer dobro videl in vedel, da je v Aziji, vendar je obenem vse zelo evropsko, je tudi tedanji Iran, ki mu je she vladal shah Reza Pahlavi, deloval zelo zahodnjashko in tudi razvito – enako kot v Turchiji ni bilo mogoche videti nobene zakrinkane zhenske – in toliko bolj me je zato presenechalo, ko so vsi moji domachi sogovorniki, potem ko smo se zhe malce spoznali, vselej zacheli kazati na stene in ushesa – che mi tega niso znali razlozhiti po angleshko – da imajo namrech zidovi ushesa. Ta kolektivna paranoja je zastrupljala in kvarila vse moje stike z iranskimi domachini.

V prijetnem jutranjem hladu naslednjega jutra sva vech ur stala pred skromno dvonadstropno stavbo afganistanskega konzulata v Mashadu v vechkrat zviti dolgi vrsti na ulici iz skorajda samih mladih zahodnjakov in zahodnjakinj. Shele tedaj sem sprevidel, kako zelo je romanje v Indijo postalo moderno. Viza je bila celo za naju zelo poceni. Do meje sva se nato odpeljala z minibusom do iranske carinarnice – velikanske neonsko osvetljene betonske stavbe, ki je po obliki spominjala na letalishki hangar ali tovarnishko halo.

Okroglih shtirideset let je minilo, odkar sem se pri tem svojem prvem obisku Afganistana iz evropocentrichnega materialista prelevil v sufija. In tista moja notranja spreobrnitev je bila sicer nekaj povsem dokonchnega, razlochnega in jasnega – podobno, kot je trenutek, ko iz temachne in senchne hishe stopish na sonce in se pri tem povsem jasno zavedash, da si pravkar prishel ven na sonce, vendar pa je temu dokonchnemu preobratu pot utrlo vech zaporednih spoznanj, ki so pomenila popolno zanikanje vsega, kar sem dotlej poznal, cenil in sposhtoval in torej vrednotil. In vse to se je zachelo sredi pushchave in she na nikogarshnji zemlji med Iranom in Afganistanom.

V dolgih brezdelnih letih po mojih obiskih Afganistana sem o tej svoji duhovni preobrazbi vechkrat premishljeval in vselej prishel do sklepa, da sem se iz naivnega turista pretvoril v duhovnega avanturista v tistem trenutku, ko sem v temi uzrl prvo afganistansko vas, ki pa je bila pravzaprav obmejna carinska postaja na iransko-afganistanski meji.

Carinarnica na iranski strani meje se ni – razen po svojih neverjetnih razsezhnostih – v prav nichemer razlikovala od neshtetih, ki sem jih zhe obiskal, imela pa je tudi precej nenavadno stalno razstavo, ki bi bolj sodila v kriminalistichni muzej; v tisti velikanski dvorani je namrech stalo vech steklenih kock, v katerih so razstavljali razlichne neuspele propadle poskuse tihotapljenja mamil – na primer chevelj z odprto peto, ki je bila izvotljena, in podobno. Vse skupaj me ni zares zanimalo in sem odhitel po dvorani naprej proti vzhodu. V dolgi vrsti za carinski pregled je eden od bolje pouchenih mladih Francozov ravno pripovedoval o nekem tukajshnjem cariniku Hamidu, drobne postave in z veliko grbo, ki je najuspeshnejshi lovec na tihotapce mamil, uporablja pa zelo preprosto tehniko, a menda nadvse uchinkovito: vsakogar, ki se mu je zazdel vsaj malce sumljiv, je najprej izpostavil prvi stopnji svojega pregleda – nekajsekundnemu strmenju v ochi, nakar je vechino z zamahom roke poslal naprej, tiste pa, za katere se mu je zdelo, da njegovega lahkega testa niso prestali, je podvrgel zahtevnejshemu pregledu, pri katerem je levo roko polozhil na njihovo srce – bil je namrech levichar – in preveril njihov srchni utrip. Nato je popotnika po navadi poslal naprej, che pa se je odlochil za temeljitejshi pregled, to skoraj nikoli ni bilo zaman.

Razen pregleda shtampiljke, ki smo jo dobili ob vstopu v Iran, drugega pregleda ni bilo, saj mamil v to smer res nihche ne bi tihotapil, to bi namrech bilo enako, kot che bi na peshcheno plazho prinesel pesek, in tudi nobenega dobichka ne bi chlovek imel. Pozno popoldne sva naposled zapustila tisto iransko industrijsko betonsko halo. Tedaj sva tudi zhe vedela, da afganistanska mejna izpostava stoji nekaj kilometrov naprej, seveda proti vzhodu, in da prenehajo uradovati ob sonchnem zahodu. Z Vidom sva sklenila oditi takoj kar pesh do tja in tam prenochiti, zato sva se pridruzhila manjshi skupini z istim namenom. Kot ravnilo ravna cesta nas je vodila po povsem ravni in prostrani kamniti pushchavi, in ko nam je kmalu za hrbtom zashlo sonce in se je spustila noch, so nebo prav ocharljivo okrasile neshtete zvezde, ki so utripale na nebesnem svodu; ni bilo namrech lune, ki bi jim okrnila njihov blesk. Po daljshi hoji smo sredi chrne teme pred seboj zagledali nekakshne she temnejshe packe, po nekaj minutah pa sem lahko ugotovil, da so to obrisi oddaljenih hish (pozneje se je sicer izkazalo, da so bile to le skromne barake iz lesa in blata – enoprostorske pisarne), med katerimi so se premikale majhne luchke. Ko smo se priblizhali she malo bolj, sem lahko videl, da so te luchke pravzaprav sveche, ki jih v rokah nosijo mozhje z belimi turbani in v belih oblachilih do tal, medtem ko hodijo iz ene hishke v drugo.

Nasprotje vsekakor ne bi moglo biti vechje – na iranski strani neonska betonska poshast, tukaj pa te majhne hishke in mozhje s svechami v rokah! In prav tedaj sem ob tem svojem prvem pogledu na afganistansko resnichnost menda prestopil v neznani svet in v neki drug, nich manj neznani chas, kar me je prijetno presenetilo; nemajhno olajshanje sem namrech zachutil ob spoznanju, da je svet v resnici skupek razlichnih svetov in da chloveku torej ni nujno trpeti v evropski jechi, ki sem jo dotlej edino poznal in jo tudi chrtil.

Ko sem naslednje jutro ugotovil, da ima afganistanska carinarnica tudi bencinski agregat, ki pa se je prejshnji vecher tako prirochno pokvaril, ni to prav nich zmanjshalo mojega zadovoljstva. In tudi prvi Afganistanci, na katere sem drugo jutro tam naletel – strazharji in cariniki in njihovi otroci, ki so nam ponujali opojno dishechi hashish – so nas prav vse resnichno prisrchno in prijazno sprejeli. Njihova vedrina se je povsem razlikovala od mojih sicershnjih shtevilnih izkushenj pri prechkanju neshtetih mej, ko so bili cariniki in policisti – ne glede na njihovo drzhavno pripadnost – vselej in dosledno chemerni, sitni, zoprni in nasploh nadlezhni, kakor da se vsi jezijo na zhivljenje, ki jih sili opravljati tako neprijetno sluzhbo, v kateri morajo nadlegovati vechinoma docela nedolzhne potnike. Res zoprno opravilo!

Od meje do Herata je bila le kratka vozhnja po pushchavi z minibusom in tudi njegov voznik je bil nadvse prijazen in nasmejan, med vozhnjo po pushchavskem brezpotju pa je vedro prepeval skupaj z glasbo iz kasetofona. Tedaj sem prvich slishal tudi afganistansko popularno ljudsko glasbo in zares obchutil tisto strashno napetost poltona med prvim in drugim tonom orientalskih lestvic, ki sem jo sicer poznal zhe iz balkanske glasbe in ki me je vselej mochno pritegovala. Z Vidom sva izstopila pred chednim dvonadstropnim hotelom na glavni mestni ulici, ki je obljubljal prenochishche po deset afganijev za noch (tedaj je bilo to vredno en dolar in she par centov) in je imel tudi veliko tablo z napisom »Vrocha in hladna tekocha voda«. Hotelir naju je sprejel toplo in prijazno. Zvecher se je izkazalo, da je obenem tudi virtuozen igralec tambure (kot pove zhe ime, ta malce spominja na nashe tamburice, le da je obchutno vechja in s prav chudovitim zvenom), na vecherjo v njegov hotel je namrech prishla skupina starih Francozov in Francozinj, chlanov Cluba Mediteranée, in potem ko so jim po sladici postregli z domacho specialiteto – vodnimi pipami s hashishem, je hotelir priredil tudi krajshi koncert na tamburi. Ko sem se vrnil z vechernega sprehoda, me je pot do najine sobe vodila skozi restavracijo, v kateri sem moral v polmraku zastrtih svetilk stopati nadvse previdno, da ne bi pohodil kakega turista ali turistke, ki so menda prav vsi oblezhali kar na svojih sedezhih, zatopljeni v hashishevo omamo. V hotelski restavraciji – kot povsod v Afganistanu – so gostje namrech sedeli vsak na svoji blazini, ki je bila na tleh oziroma na preprogi, stene za njimi pa so bile oblazinjene, tako da sploh niso opazili, ko so se nenadoma znashli v vodoravnem polozhaju in se predali sanjskim fantazijam.

Do Indije tisto leto z Vidom nisva prishla, ker nama je zmanjkalo denarja zhe v Kabulu. Naslednje leto nisem odpotoval v Indijo, temvech sem raje znova obiskal Afganistan, drugich v spremstvu svoje prve soproge, in kakor prvich tudi tedaj nisem dozhivel prav nobene neprijetnosti, videl nisem nobenih prepirov ali pretepov, vsi domachini so bili dobre volje in nasmejani (za zhenske tega ne morem trditi, vse so bile namrech zavite v chadore ali burke, nekakshne narobe obrnjene vreche, ki so jih zakrivale od nog do glave, le za ochi so imele po dve luknjici, vendar pa je tudi te luknjice prekrivala gosta reshetka iz blaga), nihche mi ni poskusil nichesar vzeti ali me tako ali drugache ukaniti, niti trgovci, ki so me vabili na chaj v svoje trgovine, niso bili pri tem nikoli nadlezhni, temvech nadvse vljudni, uvidevni in prijazni.

Na svojem drugem obisku Afganistana sem iz Herata odpotoval po severni poti v Mazari Sharif, vozhnja na kesonu ruskega tovornjaka s shestimi kolesi po neskonchnih prostranstvih in brezpotjih je trajala cela dva dneva, prenochili pa smo v edinem malo vechjem kraju, ki stoji na pol poti med Heratom in Mazarijem in se imenuje Majmana. Ko sva se z zheno sprehajala po majmanskem mestnem parku, se je tam ravno odvijala nekakshna velika uradna slovesnost, ki se je nato sklenila z razkoshno gostijo. V tisti veliki mnozhici je bil tudi uchitelj, ki je menda edini v mestu govoril angleshko, in ko sem ga vprashal, kaj slavijo ali praznujejo, mi je razlozhil, da praznujejo nekaj, kar se she ni zgodilo, a se bo v prihodnosti. To njegovo pojasnilo me je tako osupnilo, da sem raje zamenjal temo pogovora.

Popoldne sem obiskal edino mestno chajnico in v njej radostno uzrl shahovnico z dvema zagnanima shahistoma. Sam sem prav tako sodil mednje – na tistem svojem drugem potovanju v Afganistan sem z nakljuchnimi sopotniki na vlaku, gosti v restavracijah in chajnicah odigral vech sto partij in izgubil le borih dvakrat, obakrat v Afganistanu. V tisti nabito polni majmanski chajnici sem nato ostal vse do vechera. Izzval sem zmagovalca v partiji, ki se je pravkar konchala, in tedaj sem prvich zaigral shah po afganistansko – imenujejo ga shatrandzh in ima nekaj drugachnih pravil od uradno veljavnih: Afganistanci namrech ne uposhtevajo rasistichnega pravila, da mora partijo vselej zacheti beli, v zachetnem polozhaju figur sta zamenjani mesti, na katerih stojita konja in tekacha, ob tem pa chrni kralj po patriarhalno stoji na chrnem polju, beli pa na belem, ne pa kot sicer pri nas kraljici, partija pa se zachne tako, da vsak igralec najprej povleche dve potezi skupaj. Kljub tem drugachnim pravilom mi je igra shla dobro od rok in ko sem premagal prvega, ga je takoj zamenjal naslednji, pa naslednji in naslednji in naslednji. Medtem je zhe vsa chajnica zachela pozorno slediti mojemu boju na chrno-belih poljih in vse skupaj je zachelo dobivati podobo mednarodnega turnirja. Na pionirskih turnirjih in tudi republishkem prvenstvu sem se vselej kar dobro odrezal in tudi tedaj, tistega sonchnega in vrochega popoldneva v majmanski chajnici mi je vse gladko teklo; sicer raven njihove shahovske veshchine ni bila nich kaj zavidljiva, zelo pa mi je ugajalo, da so igrali shah z enako strastjo, kot mi pri nas na primer nogomet ali kosharko, nekateri pa tudi karte. Kadar mi je namrech nasprotnik vzel figuro, celo che je bila to povsem navadna menjava, je to pospremil z velikimi zamahi roke in zmagovitimi gestami, naposled pa je tisto pridobljeno figuro zmagoslavno razkazoval naokrog. Kot trezen in preudaren shahist sem to njihovo pretirano navdushenje nad jemanjem nasprotnikovih figur zachel izkorishchati in sem jim najprej podaril kako svojo figuro, nato pa v nekaj potezah neusmiljeno pokonchal. Nasprotniku sem namrech dal le na videz zastonjsko figuro in mu prikrito za hrbtom pripravil polom, in medtem ko se je ta skupaj s celotno chajnico kot dete v vrtcu she veselil svoje pridobitve, sem mu ukradel kraljico ali kaj podobnega. Ko sem jih tako neusmiljeno premagoval zhe kaki dve uri, se je razpolozhenje v chajnici zachelo kvariti, vendar sem se she naprej posvechal zgolj igri, videl pa sem tudi, da so nekateri moji soigralci prihiteli v chajnico, ker so jih ochitno odshli celo iskat, da bi naposled le nekdo porazil tega mladega nevernika. Po she eni uri samih zmag sem naposled tudi sam zachutil nenavadno napetost v chajnici in pomislil, da me bodo na koncu pochakali na ulici z nozhem, che bom she naprej tako zmagoval. Videl sem namrech, da so moje nenehne zmage za vse navzoche zdaj postale hudo moteche in nadlezhne. Kljub temu sem she naprej premagoval vse nasprotnike, in ko sem po nekaj urah spet pogledal skozi okno, sem videl, da sonce zhe tone za oddaljenimi grichi. Prav tedaj je v chajnico stopil dostojanstveni sivobradi imam in je vse utihnilo, kot bi odrezal. Stopil je naravnost k meni, ki sem tedaj ravno postavil svoje figure in chakal na naslednjega izzivalca, in kot zmagovalec sem zachel partijo z dvema potezama. Jasno mi je bilo, da che premagam she njega, tega mesteca ne bom zapustil zhiv. Sicer pa je bil resnichno izvrsten igralec in chisto drugachnega kalibra kot vsi njegovi predhodniki, zato je hitro in uchinkovito izkoristil, ko sem povsem zavestno naredil neko strateshko ne ravno najboljsho potezo, zaradi katere me je nato lahko zlahka in gladko premagal.

Chajnica je od navdushenja eksplodirala, imam se mi je zmagoslavno, a tudi vljudno priklonil, in vsi navzochi so nenadoma spet postali izredno prijazni do mene, me trepljali, sam pa sem se tedaj spomnil na zheno, ki me je ves ta chas chakala v hotelski sobi, in sem se poslovil. Drugich sem v Afganistanu izgubil partijo s potovalnim agentom v njegovi pisarni, vendar pa je ta med vso partijo nenehno tishchal k ushesu telefonsko slushalko in je najbrzh na drugi strani linije imel kakega izkushenega svetovalca. Morda pa je bila to le ukana, s katero mi je odvrachal pozornost od igre. V vsakem primeru je bil mozhakar nadvse pretkan in dostojen nasprotnik!

Poleg te izredne vljudnosti in naklonjenosti Afganistancev me je nadvse pritegnilo in ocharalo predvsem veliko osebno dostojanstvo, ki je odlikovalo prav vse domachine, naj so bili pastirji, kmetje, berachi ali pa dostojanstveniki. Ta njihova osebnostna celovitost je najbrzh izvirala iz kolektivne samozavesti plemen, ki jih v zgodovini niso she nikoli porazili in zasedli. Zgodovina sicer ima Aleksandra Velikega za edinega, ki mu je uspelo osvojiti Afganistan, vendar pa tega ni dosegel z vojskovanjem, temvech s poroko z baktrijsko kraljichno Oksano. Konec devetnajstega stoletja so srecho v Afganistanu poskusili Anglezhi, vendar so se porazheni umaknili, enako kot v dvajsetem stoletju Sovjetska zveza in za njimi Zdruzhene drzhave Amerike … Tako eni kot drugi so sicer za nekaj let zasedli nekaj kosov dezhele oziroma mest z okolico, vendar domachinov niso nikoli premagali, res pa so jim v teh dolgih in strashnih desetletjih unichili domove, druzhine in zhe tako maloshtevilne shole, bolnishnice in vso drugo infrastrukturo, da se je nekaj milijonov Afganistancev moralo izseliti in zdaj v bednih razmerah zhivotarijo v pakistanskih in drugih begunskih taborishchih.

Z Afganistanom je povezan she en moj osebni shok. Na silvestrovo leta 1979 sem v kranjskem hotelu s svojim ansamblom igral italijanskim in nizozemskim gostom in tako zbiral denar za svojo tretjo pot v Afganistan, kamor sem nameraval odpotovati spomladi, brzh ko bi skopnel sneg, si tam poiskati delo in se naseliti za stalno. Ko pa je na silvestrovo ob desetih zvecher po radiu v hotelski kuhinji napovedovalec povedal, da je Sovjetska zveza tochno opolnochi (moskovski chas nas namrech prehiteva za dve uri) napadla Afganistan, mi je takoj postalo jasno, da mi v tretje ne bo uspelo obiskati moje najljubshe dezhele.

Pri mojih dveh obiskih Afganistana, ki sem ga v tisti pushchavski nochi vzljubil dobesedno na prvi pogled, so vse moje izkushnje z domachini zgolj she utrjevale moje zadovoljstvo nad njihovo pokonchnostjo in dostojanstvom, saj chesa podobnega v Evropi nisem she prav nikjer srechal, she toliko manj pa seveda v domovini.

Seveda se je ta moja zagledanost v Afganistan in Afganistance izkazala tudi v nasprotno smer; prav vsak hotelir, pri katerem sem stanoval po nekaj dni, mi je – najbrzh zaradi moje vechjezichnosti – ponudil, naj se zaposlim pri njem kot receptor, in vsi so zame na tak ali drug nachin skrbeli res zelo pozorno. V tamkajshnjih hotelih celo ni bilo treba narochila povedati na glas, zadostovalo je, da si je chlovek na primer zazhelel chaj, pa se je zhe chez nekaj trenutkov pojavil nasmejani natakar s skodelico chaja. Prava telepatska postrezhba!

Zhe v prvem afganistanskem hotelu sem tudi videl, da vodo hranijo v podstreshnem rezervoarju, v katerem se chez dan dovolj segreje, da ostane vrocha tudi vso noch. Sicer pa v tisti pushchavski avgustovski vrochini chlovek vroche vode sploh ni zares potreboval.

Bil sem na koncu pubertete, med katero sem obstojecho zahodno kulturo zachel zanichevati, she preden sem spoznal kako drugo. Evropska civilizacija in kultura sta me razocharali in hudo dolgochasili, Zahod mi je namrech zachel dobesedno smrdeti – po dolgih desetletjih bivanja tu sem se sicer tega smradu zdaj zhe toliko navadil, da ga sploh vech ne zaznavam. V Afganistanu pa mi niso bili vshech le ljudje, temvech tudi njihove navade in tisochletna tradicija, na katero se ta opira, torej islam (o svoji spreobrnitvi podrobneje porocham v knjigi Tkalci duha), vzljubil pa sem tudi njihovo ljudsko glasbo – pri drugem obisku sem si kupil veliko in dragoceno tamburo, ki sem jo nato igral she dolga leta. Vshech mi je bil tudi njihov jezik, imenovan farsi, katerega sem se mimogrede in brez vsakega posebnega truda nauchil kar dobro govoriti, saj ima veliko korenskih jeder skupnih s slovenshchino. Ob drugem obisku sem znal zhe dovolj farsija, da sem v hotelu v mestu Balkh nekaj vecherov zapored predaval drzhavnim usluzhbencem, ki so imeli druzhine v prestolnici, sami pa so se dolgochasili, in so me zato prijazno povabili, naj jim pripovedujem o svetu, iz katerega prihajam. Nekdaj je bilo mesto Balkh ena od glavnih postaj na svileni poti in prestolnica severnega Afganistana, dokler ga na zachetku trinajstega stoletja ni porushil Dzhingiskan in je zdaj le she majhno mestece, ki pa se lahko postavlja z vechtisochletnim parkom s po petdeset in vech metrov visokimi drevesi (vechjih in tudi starejshih nisem videl prav nikjer) in rushevinami obzidja, ki je ponekod merilo tudi po vech kot petnajst metrov v shirino.

V tistem njihovem chudovitem parku sem rad posedal pred sonchnim zahodom in med njim, ko so se neshtete ptice glasno poslavljale od dneva s sladkim petjem. Iz Balkha sva se z zheno odpeljala v blizhnji Mazari Sherif, prestolnico istoimenske pokrajine na severu ob meji z Rusijo. Tudi tam imajo velik park, a z manjshimi drevesi kot v Balkhu, in tam sem pri pogovoru z domachini ves zachuden odkril, da znajo rushchino. Prej namrech nisem nikoli niti pomislil, da Afganistan meji na Sovjetsko zvezo, niti mi niso padli v ochi osamljeni ruski zemljemerci, ki sem jih na obeh obiskih srecheval na najbolj osamljenih mestih, in ki so najbrzh zhe pripravljali poznejsho sovjetsko invazijo.

Mesto Mazari Sharif obdajajo bela gorovja, nebo pa je bilo chudovito modro. Med obchudovanjem razgleda sem nenadoma uvidel, da po nebu letajo velike jate izkljuchno belih golobov. Ta njihova nenaravna uniformnost me je zachudila in sem o tem zanimivem pojavu pozneje she veliko premishljeval. V Afganistanu je imel tedaj chlovek namrech vselej na voljo neskonchno chasa – enako kot ga je vselej obkrozhala neskonchna pokrajina. Od neskonchnosti do vechnosti pa je le she en sam mali korak. In ko sem dan za dnem obchudoval to popolno ravnovesje razgleda na bela gorovja, modro nebo in bele golobe na njem, se mi je zazdela edina reshitev na to vprashanje domneva, da so Mazarci zhe od nekdaj s svojega neba dosledno sklatili slehernega nebelega goloba, ki si je drznil onechastiti njegovo nebeshko modrino. Pomemben del Afganistancheve pokonchnosti in dostojanstva je bila tudi velika pobozhnost – Alah svojim chastilcem namrech lepo okrepi njihovo samozavest in samopodobo. Pri tem pa je morda najpomembnejshe to, da so Afganistanci vselej smeli imeti pri sebi pushke in je bilo streljanje nebelih golobov prav primerno prilozhnostno urjenje. V dolgih stoletjih pa so menda tudi predniki teh golobov sami uvideli, da se v Mazariju Sharifu in okolici brez belega perja sploh ni vredno zvaliti. Z enako potrpezhljivostjo so Afganistanci najbrzh opravili tudi s hujshimi nadlogami od sivih golobov, in torej tudi z rusko in amerishko okupacijo.

V mojem spominu pa tisti nekdanji (predvojni) Afganistan za vselej ostaja obljubljena, sanjska dezhela, ki so mi jo ukradli tik pred nosom, in je nato izginila z oblichja tega sveta kot vse, kar je predobro za nash drzni novi svet.

 

 

 

 

___________

Iz knjige: Duhovna geometrija : kratka proza / Peter Amalietti. - 1. izd. - Ljubljana : Amalietti & Amalietti, 2015. - (Zbirka Kratke zgodbe / Amalietti & Amalietti)