Revija SRP 131/132

Pavel Aleksandrovich Florenski

 

IKONOSTAS – KRALJEVSKA VRATA

(odlomek)

 

Po prvih besedah Geneze je »Bog ustvaril nebo in zemljo« (Gen 1,1) – ta delitev vsega ustvarjenega je bila vedno priznana kot nekaj temeljnega. In tako v veroizpovedi imenujemo Boga »stvarnik vidnih in nevidnih stvari«. Stvarnik vidnega, kakor tudi nevidnega sveta. Ta dva svetova – vidni in nevidni – se dotikata. Vendar pa je razlika med njima tako velika, da se je nemogoche izogniti vprashanju o meji, na kateri se stikata, razlochujeta ali pa tudi zdruzhujeta. Kako naj to mejo razumemo?

Tu nam bo, tako kot pri drugih metafizichnih vprashanjih, za izhodishche sluzhilo to, kar vemo o nas samih. Da, zhivljenje nashe dushe nam daje oporno tochko za razmishljanje o tej meji dotikanja obeh svetov, kajti tudi v nas samih se zhivljenje v vidnem svetu izmenjuje z zhivljenjem v nevidnem svetu in zhe s tem nastanejo chasovni intervali – vchasih kratki, vchasih izredno zgoshcheni, vchasih celo do atoma chasa – v katerih se oba stakneta in nam postane ta spojitev dojemljiva. V nas se tanchica vidnega za hip pretrga in skozi ta razmik, ki ostaja v nashi zavesti, zaveje pish nevidnega, netukajshnjega: ta in drugi svet se drug drugemu odpreta in nashe zhivljenje se dvigne v neprestano valovanje, podobno kot temperatura povzrochi, da se vroch zrak dvigne navzgor.

Sanje so prvi in najpreprostejshi korak – v smislu, da smo si z njimi najbolj domachi – zhivljenja proti nevidnemu. A kljub temu, da je to nizhja stopnica, pravzaprav je skoraj vedno nizhja, sanje vendarle, tudi kadar so nekultivirane in divje, dvignejo dusho k nevidnemu in dajejo celo najmanj obchutljivemu chloveku slutnjo, da obstaja she nekaj drugachnega od tega, o chemer smo navajeni razmishljati kot o edinem mozhnem zhivljenju. In dobro vemo: na pragu sanj in budnosti, v prehodnem delu, ki se nahaja med obema in je hkrati meja njunega stikanja, nasho dusho obkrozhijo vizije.

Ni nam treba dokazovati (tega), kar je zhe zdavnaj dokazano: globokega spanca, pravega sna kot takega, ne spremljajo sanje, edino stanje med spancem in budnostjo. Prav ta meja med spanjem in budnostjo predstavlja chas, tochneje recheno chas-okolje, kjer se v snu pojavijo podobe. Kakor je tudi malo verjetno, da ni pravilna tista razlaga sanj, po kateri le-te v strogem smislu besede predstavljajo trenutni prehod iz ene sfere duhovnega zhivljenja v drugo in se shele kasneje, v spominu – to je, pri prenosu v dnevno zavest – razvejijo v chasovno sosledje vidnega sveta, same po sebi pa imajo posebno »transcendentalno« chasovno mero, ki je z dnevno neprimerljiva. Naj se na kratko spomnimo dokaza za to.

»Malo spanja, veliko sanj,« je jedrnata formula zgoshchenosti sanjskih vizij. Vsi vemo, da je v chasovnem intervalu, ki je po zunanjih merilih zelo kratek, mogoche v sanjah prezhiveti cele ure, mesece, celo leta ter v nekaterih posebnih primerih cela stoletja in tisochletja. V tem smislu nihche ne dvomi, da spechi, ki se je umaknil iz zunanjega sveta in prehaja s svojo zavestjo v drug sistem, pridobi s tem tudi novo merilo chasa. Zaradi tega njegov chas v primeri s chasom iz sistema, ki ga je zapustil, teche z neverjetno hitrostjo. Toda che se vsakdo strinja – chetudi brez poznavanja principa relativnosti – da v posameznih sistemih, vsaj kar zadeva premislek tega primera, chas teche po svoje, s svojo hitrostjo in po svoji meri, pa na zhalost vsakdo ni razmishljal – pravzaprav jih je bilo zelo malo, ki so – o mozhnosti, da bi chas lahko tekel neskonchno hitro in bi se s popolnim preobratom skozi samega sebe, po prehodu skozi neskonchno hitrost, njegov tok celo obrnil v nasprotno smer. In vendar se lahko chas res zmanjsha v trenutek in se preobrne iz prihodnosti k preteklosti, od posledic proti vzrokom, teleoloshko, in to se zgodi natanko tedaj, ko nashe zhivljenje preide od vidnega v nevidno, iz stvarnega v – prividno. Prvi korak v to smer, k odkritju trenutnega chasa, je napravil baron Karl von Prel, ko je bil she mladenich, in to je bil najbolj bistven korak od vseh, kar jih je naredil. Toda nerazumevanje privida ga je preplashilo in ustavilo pred nadaljnim, she bistvenejshim odkritjem, ki ga je nedvomno chakalo na tej poti – pred odkritjem preobrnjenega chasa.

 

Shematsko je razmishljanje o tem mogoche pojasniti priblizhno takole. Najbolj znane in v zhivljenju vsakogar nedvomno najshtevilnejshe – chetudi v smislu, ki zanima nas, she neraziskane – so sanje, ki jih sprozhijo kakshni zunanji vzroki, tochneje recheno, vzroki te ali one zunanje okolishchine. Pri tem gre lahko za kak shum ali zvok, na glas izrecheno besedo, odejo, ki je zdrsnila na tla, vonj, ki se je nenadoma od nekod pojavil, svetlobo, ki je zbodla ochi itd. Tezhko je rechi, kaj ne bi moglo sprozhiti razvijanja dejavnosti ustvarjalne domishljije. Lahko da so – in to niti ne bi bila prenagljena trditev – vse sanje takega porekla, pri chemer to v nichemer ne spodkopava njihove objektivne narave. Toda zelo redko se ta banalna potrditev, namrech da je povod sanjam kakshen zunanji dogodek, povezuje s samo kompozicijo tako nastalih sanj. Takshno nepazljivost glede vsebine sanj gre pripisati navadi, da na sanje gledamo kot na nekaj praznega, na nekaj, kar je brez vrednosti, nevredno razmisleka in analize. Bodi tako ali drugache, kompozicija sanj »s povodom« se, in upal bi si celo rechi, da to velja za vse sanje ali vsaj vechino njih, odvija po tej shemi.

Sanjska domishljija nam kazhe vrsto obrazov, okolij in dogodkov, smotrno povezanih med seboj, seveda ne zaradi kake globoke osmishljenosti dogodkov, ki bi vodila dogajanje sanjske drame, temvech bolj zaradi pragmatichnosti: ochitno vspostavimo neko zvezo, ki teche od dolochenih vzrokov (dogodkov-vzrokov), videnih v sanjah, proti nekim sanjskim posledicam (dogodkom-posledicam); posamezni dogodki, kakorkoli se zhe zdijo brez vsakega smisla, v sanjah vzpostavijo med seboj vzrochno povezavo in sanje se razvijajo in stremijo k izidu, in z gledishcha sanjalca na usoden nachin vodijo k zakljuchnemu dogodku, ki se pojavi kot razplet in dovrshitev celotnega sistema vzrokov in posledic, ki jim sledijo. Sanje se konchajo z dogodkom x, ki se je zgodil, ker se je pred njim odvil dogodek t, in t je nastal, ker je pred njim prishlo do dogodka s, katerega vzrok je bil r, in tako naprej, gredoch od posledic k vzrokom, od naslednjega do predhodnega dogajanja, od sedanjega k minulemu, tja do zachetnega, vsakdannjega, popolnoma nepomembnega, komaj omembe vrednega dogodka a – pravzroka vsega, kar se je v sanjah razvilo. Mi pa pomnimo, da se je nahajal vzrok vsega sna, celotne sanjske kompozicije, zunaj nje, viden z budno zavestjo, da je bil to, za zaprt sistem spechega, neki zunanji dogodek ali okolishchina. Imenujmo ta zunanji dogodek Ω (omega).

Zdaj se spechi chlovek zbudi, ne le zaradi sunka, ki ga vzrok Ω sprozhi v sanjah, temvech ker je ta vzrok sam po sebi tisto, kar ga zbudi, pri vsem tem pa zakljuchek sanj, x, po svoji vsebini sovpade, ali skoraj sovpade, z vzrokom sanj, izkushenim v budnosti: z Ω. To sovpadanje je ponavadi tako tochno, da nam ne pride na misel, da bi bil odnos, ki neposredno povezuje dogodek x in vzrok Ω, lahko vprashljiv. Razplet sanj je nedvomno sanjska parafraza dogodka iz zunanjega sveta Ω, ki se je prikradel v svet spechega chloveka, povsem odmaknjenega od zunanjega sveta. Che se v sanjah pojavi strel in je v sosednji sobi prishlo do sreljanja ali so se zaloputnila vrata, lahko podvomimo o nakljuchnosti sanjske podobe: naravno je, da je strel v sanjah psihichni odmev strela v zunanjem svetu. Lahko pa rechemo, da sta prvi in drugi strel dvojna percepcija – s sanjskim in budnim ushesom – enega samega fizichnega procesa. Che v sanjah vidim mnozhico dishechih cvetov, ko so mi pod nos pomolili steklenichko parfuma, bi tezhko verjeli, da gre za nakljuchno ujemanje dveh parfumov – cvetlichnega v sanjah in vonja esence zunaj njih. Che me je v sanjah nekdo pritiskal na prsih in me zachel daviti, ko sem se od strahu zbudil, pa se je izkazalo, da je bi napadalec blazina, ki je padla name, ali pa che me je v sanjah ugriznil pes, prebujen od bolechine ugriza pa sem odkril, da me je pichil komar, ki je priletel skozi odprto okno, tu in v neshtetih drugih podobnih primerih sovpadanje razpleta x z vzrokom sanj Ω nikakor ni nakljuchno.

Ponovimo. En sam stvarni dogodek je dojet v dveh nachinih zavedanja: v dnevni zavesti kot Ω in v nochni zavesti kot x. Kot vidimo, v vsem izrechenem ne gre za nich posebnega; in res ne bi shlo, che ne bi bil dogodek x, kot posledica dogodka Ω, s svojim vstopom v zaporedje dnevne, zunanje vzrochnosti, skupaj z njim udelezhen tudi v drugi vzrochni verigi – v vzrochnosti nochne zavesti, in che ne bi bil hkrati tudi posledica, a sploh ne tega vzroka; pa ne le tega, temvech celega niza vzrokov in posledic, ki se neprestano spushchajo na neko posebno verigo, proti nekemu izvirnemu vzroku a. Vendar pa a po svoji vsebini ochitno nima nichesar skupnega z vzrokom Ω in zato ne bi mogel biti njegov izvor. Toda che a-ja z vsemi posledicami, ki iz njega izhajajo, ne bi bilo, tudi vseh teh sanj ne bi bilo, to je, ne bi moglo priti do razpleta x, to je, mi se ne bi zbudili in tako zunanji vzrok Ω ne bi dospel do nashe zavesti. Torej je x nedvomno sanjski, fantazijski odsev pojava Ω, ni pa x noben »deus ex machina«, brez vsakrshnega smisla, ki bi nasprotoval logiki in poteku dogodkov v snu, se nasilno vrinil v notranje podobe in jih nesmiselno prekinil, temvech le ustvari razplet nekega dramskega dejanja. Dogajanje v sanjah se ne dogaja tako, kot o zhivljenju mislijo tisti, ki ne chutijo Bozhje Previdnosti, kadar recimo trk vozil ali strel izza vogala skrajsha obetajocho aktivnost v polnem razmahu, temvech teche vse naprej kot v odlichni drami, v kateri se konec zgodi zato, ker so dozorela vsa dogajanja in bi celotna drama izgubila ves smisel ter vso svojo vrednost, che tega zakljuchka ne bi bilo. Uposhtevaje tesno medsebojno pragmatichno povezanost vseh dogodkov v sanjah, razpleta x na noben nachin ne moremo razumeti kot samostojen dogodek, od zunaj dodan zaporedju predhodnih dogajanj, ki bi – po nekem nepredstavljivem nakljuchju – ne porushil notranje logike in umetnishke resnice sanj v vseh njihovih podrobnostih. Nedvomno gre pri tovrstnih sanjah za celovite vase zaprte enote, katerih konec – razplet je predviden zhe na zachetku, she vech, one dolochajo tudi zachetek, zaplet in celoto vseh sanjskih podob. Che uposhtevamo nepomemben pomen razpleta samega po sebi, brez posledichnega dejanja, ki bi ga zakljuchilo, tako kot to zahteva chvrsta dramska pripoved, lahko mirno potrdimo teleoloshkost cele sanjske kompozicije: vsi sanjski dogodki se odvijajo v smeri konchnega razpleta zato, da zakljuchek ne bi obvisel v zraku, da ne bi bil to le nekak ponesrechen sluchaj, temvech bi imel svoj mochan pragmatichen motiv.

Naj navedem nekaj opisov podobnih sanj. Tu je troje sanj, ki so se pojavile kot reakcija na zvonjenje budilke – to je Hildebrandovo opazovanje.

»Nekega pomladnega jutra grem na sprehod, in ko tako pohajam po zelenih poljih, pridem v sosednjo vas. Tu vidim vashchane v praznichnih oblachilih, z molitveniki v rokah, ki se mnozhichno odpravljajo v cerkev. Seveda, danes je nedelja in vsak chas se bo zachela masha. Odlochim se, da se je bom udelezhil tudi sam, she prej pa se bom malo spochil na pokopalishchu, ki obkrozha cerkev, kajti na sprehodu mi je postalo zelo vroche. Medtem ko prebiram napise na nagrobnikih, opazim, kako se vzpenja zvonar na zvonik, na vrhu katerega zapazim majhen vashki zvon, ki mora razglasiti zachetek bogosluzhja. Nekaj chasa negibno visi, potem se zachne zibati in naenkrat se razlezhejo njegovi gromki prodorni zvoki, ki me prebudijo. Izkazhe se, da zvoki prihajajo od zvonjenja budilke.«

Druga kombinacija. »Svetel zimski dan je, ceste so she pokrite s snegom. Obljubim, da se bom udelezhil izleta s sanmi, a je treba she dolgo chakati, ko mi naznanijo, da so sani pred vrati. Zachnejo se priprave na vozhnjo s sanmi: oblachenje kozhuha, nameshchanje krznene vreche za noge, in konchno sedim na svojem mestu. Vendar se z odhodom odlasha, dokler se nestrpnim konjem ne da znaka z vajetmi. Premaknejo se in kraguljchki zazvenijo s tako mochjo, da se varljiva tkanina sna zdaj pretrga. Spet ni to nich drugega kot ostri zvok budilke.«

In she tretji primer. »Vidim kuhinjsko pomochnico, kako gre po hodniku v jedilnico. Na rokah nosi nekaj ducatov krozhnikov, zlozhenih drug na drugega. Zazdi se mi, da porcelanastemu stolpu, ki se dviga na njenih rokah, preti nevarnost, da se zrushi. ‘Pazi’, jo opozorim, ‘ves ta tovor bo zgrmel na tla!’ Sledi seveda neizbezhen odgovor: ‘Saj to ni prvich, navajena sem!’ ... in tako dalje, jaz pa ji she naprej nemirno sledim s pogledom. In res, na samem pragu jedilnice se spotakne in krhki porcelan se s treskom razleti na drobne koshchke vsenaokoli. Toda hitro opazim, da zvok, ki nikakor ne preneha, ne prihaja od razbite posode, temvech – kot zhe zbujen ugotovim – od budilke.«

Analizirajmo zdaj podobne sanje.

Vzemimo primer sanj, ki je hitro nashel pot v vse uchbenike psihologije; v teh sanjah je spechi prezhivel leto dni ali vech v chasu francoske revolucije, bil navzoch ob njenem zachetku, potem pa, kot kazhe, v njej sodeloval ter se po dolgih in zapletenih dogajanjih, ko so si drug za drugim sledili preganjanja, bezhanja, nasilje, kraljeva smrt in tako naprej ... znashel med upornishkimi zhirondisti, v zaporu, bil zaslishan ter bil pred revolucionarnim tribunalom obsojen na smrt, na vozu odpeljan na kraj eksekucije, odveden na morishche, glava polozhena na tnalo, hladno rezilo giljotine se zhe dotakne njegovega vratu, ko se ves v grozi prebudi ... Mar ne bi bila mogocha pomisel, da se v zadnjem dogodku – ob dotiku vratu z rezilom giljotine – vidi nekaj, kar je locheno od vseh ostalih dogodkov? Mar ni ves razvoj drame, od revolucionarne pomladi do privedbe obsojenca na morishche, s svojim neprekinjenim tekom stremel k temu zakljuchnemu dotiku kovine z vratom, k temu, kar smo poimenovali dogodek x ? Seveda je taka predpostavka popolnoma neverjetna. In vendar se je ta, ki je vse opisano videl, zaradi tega, ker ga je iztrgani kovinski okvir postelje mochno udaril po golem vratu, zbudil. Che se v nas ne pojavijo dvomi o notranji povezavi in ciljni usmerjenosti sanj od zachetka revolucije (a) do dotika rezila (x), potem moremo toliko manj dvomiti o tem, da sta dotik hladnega rezila v sanjah (x) in udarec hladne kovine po vratu, ko je glava lezhala na blazini (Ω), en sam pojav, le da je zaznan z dvema razlichnima zavedanjema. In, ponavljam, pri tem ne bi bilo nich nenavadnega, che bi udarec kovine (Ω) prebudil spechega, in bi potem, v chasu nedolgega prebujanja, privzel simbolichno podobo morda samega udarca z nozhem giljotine, pa bi se ta podoba, obogatena z asocijacijami, cheprav na isto temo francoske revolucije, razvila v bolj ali manj razshirjene sanje. Vendar pa gre za to, da te sanje, kakor she neshteto drugih iste vrste, naenkrat stechejo popolnoma obratno, kot bi po kantovskem pojmovanju chasa lahko prichakovali. Rechemo: zunanji vzrok (Ω ) sanj, ki je celota zase, je udarec kovine po vratu, in ta udarec je simboliziran neposredno v podobi dotika rezila giljotine (x). Zato je duhovna osnova celotnih sanj dogodek x. Posledichno je, v dnevni zavesti, po shemi dnevne vzrochnosti ta dogodek tudi po chasovnem sosledju obvezno uvrshchen pred dogodek a, ki duhovno izvira iz dogodka x. Z drugimi besedami, dogodek x mora biti – po chasu vidnega sveta – zaplet sanjske drame, dogodek a pa – njen razplet. Toda po chasu onega, nevidnega sveta, se zgodi obratno, in vzrok x se ne pojavi pred svojo posledico a in tudi ne pred celim nizom svojih posledic: b, c, d, ... r, s, t, temvech shele po njem. Koncha ga in ga definira, ne kot dejavni vzrok, temvech kot smotrnostni vzrok – τέλoς.

Tako chas v sanjah teche, in to zelo hitro, k sedanjosti, obratno od toka chasa v budni zavsti. Preobrnjen je skozi samega sebe in z njim vred se preobrnejo tudi vse njegove konkretne podobe. To pa pomeni, da smo preshli v obmochje prividnega prostranstva, tako da je en sam pojav, ki ga sprejemamo od tod, s strani nashega sveta kot stvaren pojav, od ondod, iz obmochja izmishljenega prostranstva – fiktiven. To pomeni, da se dogaja v teleoloshkem chasu – kot cilj, h kateremu vse stremi. In nasprotno se nam ta cilj, gledano z brega budnosti, kjer ga podcenjujemo, predstavlja kot nekaj vshechnega, a brez vsakega energetskega potenciala – kot ideal ; od ondod, iz druge zavesti pa se ta cilj dojema kot zhiva, vitalna energija, ki oblikuje stvarnost, kot stvariteljska zhivljenjska oblika. Ta notranji chas organskega zhivljenja napreduje od posledic do vzrokov – ciljev. Vendar pa tak chas ponavadi le megleno dosezhe zavest.

Nekdo, ki mi je blizu, je v zhalosti ob izgubi ljubljenega chloveka sanjal, da hodi po pokopalishchu. Drugi svet se mu je zdel temachen in mrk; toda umrli so mu dali vedeti – lahko pa tudi, da je spechi to sam opazil, ne spomnim se natanchno – kako je taka misel napachna: saj neposredno iz zemeljske povrshine raste, a v obratni smeri, s koreninami navzgor in bilkami navzdol, ista zelena in sochna trava kot na pokopalishchu, in celo bolj zelena in bolj sochna je, pa tudi prav taka drevesa, prav tako s kroshnjami obrnjena navzdol in s koreninami navzgor, in pojejo enake ptice, razlita je prav taka sinjina in sije tako sonce – in vse to bleshchanje je tam she lepshe od nashega, na tej strani.

Morda v tem preobrnjenem svetu, v tem odsevu sveta, ki je ontoloshko podoben kot v ogledalu, ne prepoznamo obmochja prividnega, chetudi je ta, nash svet, prividen za tistega, ki se je sam v sebi spreobrnil, ko je prishel do duhovnega sredishcha sveta, sveta, ki je avtentichen in bolj resnichen kot on sam. Da, to je resnichnost v svojem bistvu – ne pa nekaj popolnoma drugachnega v primeri z resnichnostjo tega, nashega sveta, kajti ena sama je Bozhja stvaritev, le z druge strani isto bivanje zrcalijo tisti, ki so preminuli odshli na drugo stran. To so podobe in duhovne oblike stvari, kot jih vidijo tisti, ki so sami v sebi ustvarili lik, Bozhjo ikono – grshko idejo : ideja sama, presvetljena, vidi idejo Bitja – sama sebe in prek sebe odkriva svetu, temu nashemu svetu, ideje zgornjega sveta.

To pomeni, da so sanje podobe, ki lochujejo vidni svet od nevidnega, in na ta nachin oba svetova zdruzhujejo. V tem mejnem obmochju sanjskih podob se vzpostavlja odnos do nashega kot tudi do onega drugega sveta. V odnosu do obichajnih podob vidnega sveta, v odnosu do tega, chemur pravimo »resnichnost«, so sanje samo »sanje«, nich, nihil visibile, vendar nihil, ki je viden – viden nich, dojemljiv in spleten iz podob te »resnichnosti«. Toda chas sanj, njihova temeljna znachilnost, je urejen obratno kot v vidnem svetu. In zato so sanje, cheprav vidne, popolnoma teleoloshke oziroma simbolichne. Nasichene s pomenom iz drugega sveta, so chisti smisel tega drugega sveta, nevidne, nesnovne, neprehodne, pa chetudi se kazhejo kot vidne in snovne. Sanje so – kot chista pomenskost – zaprte v najtanjshi ovoj in so tako v celoti pojav iz onega drugega sveta. Sanje so skupna meja cele vrste zemeljskih situacij in cele vrste izkustev iz zgornjega sveta, meja prefinjenosti tukajshnjega in otipljivosti tamkajshnjega. Pri pogrezanju v spanje se v sanjah prek njih simbolizirajo najnizhji dozhivljaji zgornjega sveta in najvishji iz spodnjega; to so zadnji utripi dozhivljanja one stvarnosti, ko se zhe slutijo vtisi tukajshnje stvarnosti. In prav zato imajo vecherne sanje, pred globokim spancem, v glavnem psihofizioloshki pomen kot prikaz tistega, kar se je v dushi nabralo od vtisov chez dan, medtem ko v sanjah zgodaj zjutraj prevladujejo mistichna nagnjenja, ker je dusha prepojena z nochnim zavedanjem ter zaradi nochnih dozhivljanj vsa umita in ochishchena vseh empirizmov, che je individualna dusha v danem stanju sploh sposobna biti osvobojena vseh pristranskosti chutnega sveta.

Sanje so znamenje prehoda iz ene v drugo sfero in simbol. Simbol chesa? Gledano z gornjega sveta – simbol spodnjega, gledano s spodnjega, pa simbol gornjega sveta. Zdaj je razumljivo, da se sanjanje lahko pojavi, kadar istochasno pritekata v zavest obe obali zhivljenja, cheprav z razlichno stopnjo jasnosti. Na sploshno recheno, se to zgodi pri prehodu z enega brega na drugega, lahko pa tudi tedaj, kadar se zavest zadrzhuje blizu meje prehoda in she ni popolnoma osvobojena zaznavanja nashe stvarnosti, namrech v stanju plitkega sna ali zaspane budnosti. Vse, kar je pomenljivo, se povechini zgodi skozi sanje ali v »nekem rahlem spancu«, ali pa, konchno, v nenadnih prekinitvah zavedanja zunanje stvarnosti. Res so mogochi tudi drugi pojavi nevidnega sveta, a da bi jih lahko dozhiveli, je potreben mochan sunek, ki bi nas nenadoma iztrgal iz samih sebe, ali pa razcepljenost, »somrak« zavesti, ki vechno blodi okoli meje obeh svetov, ni pa se sposobna nadzirati in nima mochi, da bi se poglobila v en ali drugi svet.

To, kar je recheno o snu, velja bolj ali manj za vsako prehajanje iz ene sfere v drugo. Tako se tudi pri umetnishkem ustvarjanju dusha dvigne iz spodnjega v zgornji svet. Tam se, brez podob, nahrani z zrenjem v bistvo gornjega sveta, dotika se vechnih noumenov stvari in se, prezheta s spoznanji, ponovno spusti v spodnji, zemeljski svet. In tu, na tej poti navzdol, na meji spusta v spodnji svet, se njeno duhovno bogastvo odene v simbolichne podobe – prav te, ki strjene tvorijo umetnishko delo. Kajti umetnost so zgoshchene, uteleshene sanje.

Toda tu, v umetnishki odlepljenosti od dnevne zavesti, obstaja dvoje momentov, kot tudi dvoje vrst podob: vzlet skozi mejo svetov, ki ustreza vzponu ali vstopanju v gornji svet, in prehod zaradi spushchanja navzdol. Podobe vzpona predstavljajo slachenje oblachil dnevnega bivanja, balast dushe, nekaj, kar ne sodi v drugi svet, skratka, duhovno neurejene elemente nashega bitja, medtem ko so podobe spushchanja izkustvo mistichnega zhivljenja, ki se je izkristaliziralo na meji obeh svetov. Sebe vara in druge vodi v zablodo, ko nam pod pretvezo umetnosti umetnik daje vse to, kar se pojavlja v njem kot inspiracija, ki ga dviga, saj gre le za podobe pri vzponu; mi potrebujemo njegove predjutranje sanje, ki prinashajo svezhino vechne sinjine, tisto drugo pa je le psihologizem in surovina, pa che she tako mochno deluje in je she tako spretno in okusno izoblikovano. Che premislimo, ni tezhko razlikovati med enimi in drugimi glede na chasovni vzorec: umetnost spushchanja, chetudi nelogichno motivirana, je zelo teleoloshka – je kristal chasa v prividni prostranosti ; nasprotno pa je, celo pri vechji povezanosti motivacij, umetnost pri vzpenjanju zgrajena mehansko, v skladu s chasom, v katerem se je gibala. Che gremo od resnichnosti k izmishljenemu, daje naturalizem prividno podobo stvarnosti, prazno podobnost z vsakodnevnostjo; obrnjena, navzdol gredocha umetnost pa daje simbolizem, ki v stvarnih podobah utelesha izkustvo drugega sveta, in s tem to, kar z njimi ponuja, ustvarja najvishjo resnichnost.

 

Iz italijanshchine in srbshchine prevedla Nadja Jarc

 

 

 

 

O AVTORJU

Pavel Aleksandrovich Florenski (1882 - 1937), Leonardo da Vinci dvajsetega stoletja, kot mu tudi pravijo, je bil polihistor velikega dometa in bogatih vsebin na vseh znanstvenih podrochjih, s katerimi se je ukvarjal (teologija, filozofija, umetnostna zgodovina, fizika, matematika, elektrotehnika). Po eni strani vechstranski znanstvenik, po drugi prodoren mistik, se je z vprashanjem umetnosti ukvarjal drugache in globlje od svojih sodobnikov. Leta 1911 je postal pravoslavni pop, leta 1917, v chasu boljshevishke revolucije, pa je postal vodilni glas v ruskem religiozno-filozofskem gibanju, ki je zraslo iz ruskega menishtva v 19. stoletju, katerega veje so vkljuchevale dela Sergeja Bulgakova, Nikolaja Berdjajeva in Vladimirja Solovjeva. Leta 1922 je Florenskega oblast utishala ter ga leta 1928 izgnala v Nizhni Novgorod, od koder pa se je po posredovanju zhene Maksima Gorkega lahko kmalu vrnil domov. Po desetletju prisilnega znanstvenega dela za rezhim je bil ponovno aretiran in po lazhni obsodbi so ga najprej za nekaj mesecev poslali na ruski Daljni vzhod, nato pa na otochje Solovki, kjer je ostal do konca zhivljenja. 8. decembra 1937 je bil ustreljen. Aleksander Solzhenicin se je Florenskemu poklonil v svojem delu Arhipelag Gulag (1973-1975).

Ikonostas je zadnje teoloshko delo Florenskega. Napisano leta 1922, na zelo izviren nachin raziskuje pomen ikone: njeno filozofsko globino, duhovno zgodovino, empirichno tehniko. Ob tem pa Florenski orishe novo zgodovino tako zahodne religiozne umetnosti kot tudi pravoslavne ikonografije. Prevedeni odlomek je zachetek knjige, v katerem Florenski opisuje mejo med vidnim in nevidnim svetom, kjer domujejo sanje.

(Op. prev.)

 

 

 

 

VIRI:

Pavel Florensky: Ikonostasis ; St. Vladimir's Seminary Press, 1996 (predgovor)

Pavel A. Florenskij: Le porte regali. Saggio sull'icona ; Adelphi, Milano, 1997 (predgovor)

Pavle Florenski: Ikonostas ; Jasen, Nikshich, 1990 (predgovor)