Revija SRP 131/132

Matevzh Ravnikar – Pozhenchan

 

SLED SLOVENCEV MED NEKDANJIMI NARODI

(II)

 

II. Razdelek

Sled Slovencev po zemljopisu stare Evrope

 

Ime Sloveni, Slovani, Slovenci

 

Odklé, kje in v kacih oblikah je najti ime Sloveni? Zaslishimo o tem nektere najstarshih prich po vrsti njih dob in kolikor je mogoche po tujih in domachih virih razlochene. Kar tiche inostranske vire, je zhe naprej opomniti, da to ime v njih pride v dvoji obliki na dan; zdaj z glasnico a zdaj z glasnico o v korenini. V grshkih virih je to ime brati v bukvah Ptolomoja najstarshega pisatelja, pri kterem to ime na dan pride v obliki STAUANOI namest STLAUANOI, pri Prokopi navadno Sklabenoi, in blezo dvakrat Sklabinoi ; pri Menandri Sklabenoi, Slauenoi, pri Mauricii Sklaboi; pri Theofilakti Sklabenoi, pri Kedreni Sthlaboi, pri Konstantini Porfirogeneti Sklaboi, Sklabenoi, Sklabinoi, i tako je dalje pri druzih Grkih zdaj ena zdaj druga izmed do zdaj napeljanih pisav, zraven pa zhe pri Ptolomeji Souobenoi, v nekterih rokopisih Sououenoi , t. j. Sloveni, i v zhivotopisi svetega Klemena od meniha Theophylakt-a v X. stoletji Sthlobenoi, sthlobenikos. V latinskih virih najdemo pri Jornand-i Sclavi, Sclavini i. t. d. na enako vizho; zraven pa v nekojem svediteljstvi kralja Ljudvika od leta 860 Slougenzin, to je Slovenchina (dezhelo Slovencev). V zapadno in juzhno evropejskih jezikih, shvedski slaf, anglezhki slave, francozki esclave, shpanski esclavo, italianski schiavo.

Nasproti ste pa pri Valahih obliki Sloven in slovensk navadni. Izmed domachih virov, kjer se to ime najde, je najstarshi kolikor je znano odlomek bulgara Ivana Exarha (okoli leta 900) v enem rokopisu od konca XI. ali od zachetka XII. stoletja slovĕn'sko (slovjensko), dalje v Pravdi ruski od kneza Jaroslava (1020) po najstarshem rokopisi slovennin' (Slovcnin) i tako dalje zmiraj temu enako. Nasproti pa od druge strani beremo najpred v Grammatiki od Melecija Smotriskega, ktera je leta 1619 v Jevi na dan prishla Grammatika slavenskaia (grammatika slavenskaja); ravno tako v moskavski grammatiki od leta 1648 i. t. d. she v enih v jugi natisnjenih bukvah. En pogled na vse to kazhe razlochno, da samoglasnica v korenini dvojo obliko tega imena napravlja. a) Slavi pri inostrancih, Slavjani, Slavjene pri domachih. b) Sloveni pri inostrancih, Slovjane, Slovjene pri domachih. Kar tiche vmes pridjano soglasnico c ali t v korenini ste pa spet dve obliki namrech: a) Sclavi. b) Sthlavani, Sthlavi, Sthlovini, Sthloveni; oboje so vendar le inostransld pisatelji rabili. Kakor se kazhe je Safařik dovolj sprichal, da je samo oblika Slovane, Slovene, Sloveni s svojimi zravnimi oblikami Slovenci, Slovaci stara, domacha prvobitna in prava; vse druge pa tuje in popachene.

To se ve, da gre pred vsem vedno domachi pisavi sprednost, da ima toraj oblika Sloveni, Slovjeni, Slovjani vecho tehtnost mimo tujega Slavi, Sclavi, Sthlavi. Kako bi se pa kdo samo na tujo pisavo opiraje edino obliko Slavjane za pravo spoznal, ko she inostranci niso vsi vprek Sclavi ali Slavi pisali ampak tudi, cheravno bolj poredko Svoveni kakor Ptolemej, Slovenchina v latinskem svediteljstvi kralja Ludvika od leta 860, Sthloveni v zhivotopisi sv. Klemena i. t. d. Slovenske besede v pisanjih Grkov, Latinov i Nemcev sprichujejo, da so ta ljudstva slovenski o skoraj praviloma v a preobrachali, i da so prvi dvoji v svojih jezicih nenavadno zvezo tihnic Sl z vmes vtikanjem tihnic k in t (th) svojim ustom primernisho napravljali. Oziroma na spremeno o v a prilichi Dabragazos i Dabragezas namest Dobrogost pri Agathi-u, Kelagastos namest Geligost pri Menandri, Anagastus namest Onogost pri Janezi Viklarskem, Ardagastos namest Radogost pri Theophylakt-i i. t. d. Se ve misliti bi se dalo, da kakor je v vech slovenskih narechjih pozdneje pogosto samoglasnica o namest a nastopila n. pr. roz namest raz, po namest pa, rob namest rab, krok namest krak, grod namest grad i. t. d., tako se je tudi z imenom Slovane godilo. Na to bi kazal a, ki je v Sanskritu in v Gotskem bolj v navadi; toda to mnenje bi veljalo, che bi nam tu shlo le za mnenja, kako se je to ime glasilo v predpovestnishkih chasih; v dobi pa, v kteri imamo znanost o slovenskem narodi i njegovem jeziku to mnenje ne najde nikjer nich podpore. Kar tiche vmes stavljenje pismenk k in t, th opomnimo, da je po duhi grshchine kakor tudi latinshchine, kjer se samo sl od zachetka besed nikoli, v sredi pa poredkoma nahaja, kjer je pa nasproti skl, stl, sthl pogosto najti. Zmed posameznih vazhnishih oblik zasluzhite zlasti obe Ptolomejevi Stauanoi in Suobenoi pozor. Ptolemej ali morda zhe njegov sprednik Marin, kteri je svoje navesti o severnih ljudstvih iz dvojega vira zajemal, namrech iz povesti Grkov ob Ponti, v Dacii in Byzanci stanujochih, in iz povesti Rimljanov, ki so se bili iz Germanije in od Baltika sem dalje proti severju vrili. Marin pravim je po zmoti to ime dvakrat v svojem zemljopisu zapisal, se ve da zato, ker mu prava stanovanja tega ljudstva niso bila znana. Oblika Alavani je po nemshkem zgovarjanji Slave, Slaf, Slaef z navadno medstavljenim t ; v Suoveni se je l v samoglasnico u zmenil kakor je to she dandanashnji pri Luzhichanih, pri prostih Poljacih i pri kranjskih Gorencih o navadi, in je bilo pred v navadi pri vseh Slovencih. Tudi Asthlavi se najde, kjer je predstavljen A mogoche po mnozih druzih razgledih razlozhiti n. p. Amadokus in Nedokus (trashki kralj) Amadoci in Modacae (ljudstvo v Sarmacii), Amyrgis in Myrgetae (ljudstvo na Chudskem), Apennini Montes in Penninae Alpes (v Italii), Avendo, Avendatcs in Vendus, Vendrus (mesto in ljudstvo tudi tam), Aspalatum in Spalatum, Abodriti in Bodrici, Agaziri in Kozari i. t. d.

Od kod je oblika Slavjane in Slaveni, ki jo jo dandanashnji po ruskih in srbskih knjigah poglavitno najti? To vprashanje nam odgovori povcstnica ruskega slovstva: Tisti ruski menihi namrech, ki so konec XVI. in v prvi polovici XVII. stoletja ruske cerkvene knjige popravljali in namest imena Rus, ki je med ljudstvom od IX. stoletja do dandanashnjega chasa v navadi pogrcheno Rossiane (po grshkem Ros), kakor tudi namest starodavnega dvazlozhnega imena Isus, pogrcheno trizlozhno Jisus (po grshkem Iesous) v knjigah sploh v navado vpeljali in s svojimi novimi premenami dali Raskolnikom prilozhnost se od pravoslavne Cerkve lochiti, tisti, pravim, so tudi obliko Slavjane po grshkem Sklavi, Sthlavi v slovnico in v cerkvene bukve vpeljali. Te tako imenovane poprave je bil v prvi polovici XVI. stoletja, ko je bil duh ruske duhovshchine popolnoma otrpnil, zachel grshki menih Maximos iz Svete Gore (Athos) ki je umrl 1556, vendar so so te poprave she le pozdneje pod njegovimi uchenci in nastopniki prijele, in sicer kar tiche obliko Slavjane, kolikor se ve v grammatiki Melecija Smotriskega od leta 1619, potlej v moskavski grammatiki neimenovanega spisatelja od leta 1648.

Nazadnje so bile vse te tako zvane poprave po sklepi najvishe duhovshchine sprejete in s popravljenim izdanjem sv. pisma Moskavi 1663 v djanji potrjene in vpeljane. Iz ruskih knjig je ta pogrchena oblika, ni dvomiti, po zedinjenih Rusnjacih prishla k Jezvitom v mesto Trnovo (1696), po nezedinjenih Rusih pa ob zachetki XVIII. stoletja k Srbom, kteri so jo v knjigah potlej edino rabili, v knjigah se reche, ker pri prostem ljudstvi ni bila oblika Slavjane po sprichevanji najstarshih spominkov, in kakor se iz skushnje ve, nikoli v navadi.

Od kod je ljudsko ime Slovenin, Slovanin nastalo? Na to vprashanje odgovoré dozdanji slovenski preiskovavci: Che ne od »slava«, tako vsaj veliko verjetnishe od »slovo« in tako pomeni toliko kot govorechi ljudje ali taki, ki imajo svoj jezik (sermonales) nasproti nemim ali Nemcem. Korenina je blezo »slujem«, ki je enacega izvira in pomena z grshkim kluo, lat. cluo (inclutus, inclytus); iz tega se je napravilo sloviti, slovo in slava. Vsako temu nasprotno mnenje bi se vtegnilo nespametno zdeti. Vendar se je pri ti razlagi imena Sloveni dozdaj bilo chisto pozabilo na primerjavni nachin najpred ti obliki veljavnost zadobiti in potlej nje gradiva globokeje pregledati in preceniti. Konchnica tega imena je v edinem shtevili Slov-janin, Slov-jenin, v mnozhnem shtevili Slovjane, Slovjene.

Ta konchnina je pri slovenskih imenih ljudstev povsod navadna, in se po glasi kakor po pomeni z latinskim -anus vjema. V tem oziri se misel sili, da je ime Slovjanin ali Slovjenin tudi prvobitno po nekoji okolici, na ktero je bilo nekdaj navezano in da je podzneje chrez dalj chasa sploshno postalo. Zhe Dobrowsky tako-le govori: Jaz sodim, da so se dezhele, v kterih je bil nekdaj slovenski jezik poglaviten, Slowy (Slove) imenovale, od koder je nastalo ime Slovan, Slovak, kakor Poljan in Poljak od »polje«. Ko se tega vida poprimemo, da je namrech Slovanin morda po zemlj opisnem imeni Slove nastalo, naj je bila ta slovenska okolica zhe vecha ali manja, zamoremo mnenje, da je bilo to zemljopisno ime po jeziku (slovo, slovensko), ki je tod vladal, imenovano, toliko manj potrditi. Prvobitna, enojna in starodavna imena dezhel, okolic, mest, rek i. t. d. se vedno na vidne in telesne rechi in njih lastnosti nanashajo, nikoli pa ne na breztelesne rechi. Zhe starshi razlagavci so kazali na litevsko sallava (otok, ostrv), na letsko salla (otok, holm), na chuhonsko sallo (lat. lucus t. j. svet log), seljama (brezhnata dezhela) in na staroprusko okolico Shalavy, ki je bila po tem ime dobila. Shalavy je nastalo ravno tako iz Salavi, kakor danashnje Slovani, Shrbi na Litevskem iz Slovani, Srbi. Dusburg (pred 1326) je pisal: »Octava (terra Pruschiae) Scalovia, in qua Scalovitae.« K temu je Praetorius opomnil: Schalavo idem est, quod insulanus. Chronus enim ibidem locorum multas efficit insulas et peninsulas.

Tudi Hartknoch to potrdi. Dusburg, Chronica Prussiae, edit. Hartknoch, Jenae 1679. 4. p. 72. 74. Pozdneje chase se je ta dezhela pri Nemcih imenovala Schalawen. O nje legi je pregledati Voigt, Geschichte Preussens I. 508-510. To razlago potrjuje okolshchina, da so stari Skandinavci imenovali ravno tisti kraj Homgardhr, plur. Holmgardhar (holm = salava, ostrov, hlm, holm, mazharski halom), ki je bil po Ptolomejevem bivalishche Stlavanjov, po Nestorjevem pa pravih Slovenov. Poljsko zhulava, otok, ostrv, holm, zhulavianin (bivatelj na zhulavi) je pozdneje iz litevskega vzeto od sallava.

Zoper sprednost oblike »Slovan« je pisal J. Kollar debele bukve: Slava Bohyne, kjer obliko slaw brani. Te bukve z veliko uchenostjo pisane so bolj sad pesnishkega duha, kot globocega pretuhtovanja. Kollar je (v bukvah »Slawa Bohyne a půwod gmena /nashega naroda/ Slawůw) svojemu prijatlu Shafařiku ravno v odgovor na »Starozhitnosti« pisal, prizadevaje si dokazati, da je korenina imena nashega naroda boginja Slava, ktero so nashi ochaki she v svoji prvi domovini – v Azii – za boginjo ognja ali svetlobe chestili, in po njenem mozhi Agni (ogenj) jo tudi Agnaji (t. j. ognjenka) imenovali. Misli in dokazi Kollar-ovi pa v kratkem to-le obsezhejo:

V starem sveti se je narod od naroda skoraj le po svojih bogovih ali njih cheshchenji razlochil. Narod in bogoznanje (vera) sta se v tistih davnih chasih sploh tako popolnoma zedinila in ucelila, da se je obema vkup le eno samo ime dajalo. Tako so Brami, Bramani, Birmani po bogi Brahma, Budhisti po bogi Budha, Atenjani po boginji Atene i. t. d. ime dobili. Ker je slavjanski narod v Azii in tudi v Evropi od vseh strani take narode za sosede imel, zato si je misliti, da ne more razumu in povestnici nich bolj prilezhnega in primerjenega biti, kakor da pri enacih okolshchinah, vzrokih in shegah, tudi na enakost zachetja imena slavjanskega naroda mislimo, da tedaj za resnichno trdimo, da – kakor Bramani od cheshchenja boga Brahma, Teutoni (Nemci) od boga Teuta, Skandinavci od boga Skanda, – tako so tudi Slavjani po cheshchenji boginje Slave svoje ime dobili.

Slava pa je (kakor Kollar na drobno razlozhi) po besedi in pomeni ravno Svaha ali Svava, namrech nekdanja staroindiska boginja luchi ali ognja in pomeni po svoji korenini tudi jasnost, svetlobo, blishchoto, – v daljnem razumi pa chest, mogochnost, velichestvo, – kar se je dosihmal v nashih besedah slava, slaven i. t. d. ohranilo.

Po tem toraj ime »Slavjani« pomeni po svojem izvirku chestitelje luchi ali ognja; kar sicer dandanashnji, od kar je slavjanskemu narodu luch sv. Evangelija zasvetila, vech ne velja, pa vendar toliko dokazhe, da sinovi Slave zhe od nekdaj niso temote ljubili.

Kollarovi dovodi so tehtni, toda Shafařikovi dovodi za obliko »Sloveni« od »sallava« so she tehtnishi videti. Menim, da bodemo bolj pravo zadeli, che se Safařikovih dovodov in izgovarjanja prostega po nobenem modrovanji zapeljanega ljudstva drzhimo tor Sloveni, Slovani, Slovenci namest Slavjani, Slavonci izgovarjamo in pishemo.

Bivalishcha Slovenov se dado najprimernishe misliti od zgornje Dvine do Hemenskega jezera, in od tod dalje proti jugu, to je, pri eni meri do meje pravljenj Minskega, Mohilova in Volhinije, kjer so she dandenashnji najti imena Slovensko jezero, Slovechna (reka), Slovjansk ali Slovinsk (mesto), Slovjane, Sluvon (vasi) i. t. d. Posamezna ljudstva, ki so si she pozdneje chase ime Slovanov prilastovala, so bili Sloveni v okolici Hemenskega jezera do XII. stoletja (potlej Rusi imenovani), Sloveni v Muzhii notri do X. stoletja (potlej Bulgari imenovani), dalje Slovenci na Kranjskem, Koroshkem in Shtajarskem in zadnjich Slovaci na gornjem Ogerskem: oba zadnja slovenska naroda sta svoji starodavni imeni do danashnjega dne zvesto ohranila. Veliko ljudstvo, ki je to ime nosilo ob Donavi, v Muzhii, v Panonii in v Noriku, njegovo slavno obnashanje v vojskah in mnogotera druga prilichna okolshchina od ene strani, razpad in lochitev Srbov od druge strani, vse to je posebno pripomoglo, da je ime Sloveni bolj v navado prishlo. Taka prikazen je po natori in se vechkrat ponavlja. Ime Sloveni v najshirjem pomeni je rabil zhe Guido iz Ravene o njih prvi domovini rekoch: Sexta ut hora noctis Scytharum est patria, unde Sclavinorum exorta est prosapia id est Vites et Chymabes ex illis egressi sunt. – Nestor razume po razgledi grshkih in latinskih pisateljev srednjega veka pod imenom Sloveni vse slovenske narode v Evropi; vendar tudi rabi to ime v ozhem pomeni o prvobitnih stanovnikih ob Hemenskem jezeri ali o Novogorodcih, ktere on naravnost Slovjeny imenuje.

V IX. in X. stoletji ob chasi zatiravnih bojev Nemcev zoper Slovene so vjete Slovene kot delavce ali tezhake prodajali, in ob tem je narodno ime teh jetnikov dobilo pomen sklav, sluga ali rob. Da so Nemci z vjetimi Slovenci po judih notri v Jutrove dezhele kupchevali, to je povestnishka gotovost. Vechna osoda zatrtih ljudstev je, da se njih mogochni zatiralci ne pechajo za njih prostost in svobodnost, ne za chistost njih imena. Zhe pri nekdanjih Gekih so imela imena Helot, Kar, Get, Skyth ali Skythaina (Chud ab (Judinja), Thratta (Trachka ali Trachica), Dav pritaknjen pomen suzhnosti in robstva.

 

 

Vinidi – Veneti

 

Ime Vinidi je bilo zhe Grkom in Rimljanom nekdanjih chasov znano, kakor je videti iz Plinija, Tacita in Ptolomeja. Vinidi so se bili do Veneshkega in do Jadranskega morja t. j. od iztoka dalje po Evropi proti jugozapadu v predzgodovinski dobi razshirili, in tudi istochnim Slovenom svoje ime dali. To potrdi tudi Surowiecki, ko pravi, da so vsi Veneti po celi Evropi sorodniki Venetov stanujochih pri Jadranskem morji. Njegove bosede so: »Che pri tako ochitnem sledi sorodnosti teh ljudstev premislimo, da Jadranski Veneti niso bili ne Traki, ne Vlahi, ne Germani, ne Chudje, ne Epirci, ne pravi Italjci, tako se da pogumno verjeti, da so bili tisti Venetje kakor baltishki in drugi, in da je en velik njih oddelek s silo od njih lochen bil dalech notri proti severju pahnjen. To pahnjenje se ne da tajiti, ker ravno tako, kakor so Jadranski in Armorishki Venetje v sredi med Vlashkimi zarodi stanovali, se je tudi pri Baltishkih Venetih ochiten sled ohranil, da so bili Vlahom sosedje. Njih jezik in vera sta imela vidne ostanke, da so imela pri njih vechi vpliv juzhna kot severna ljudstva, dasiravno so najmanj tisuch let med le-temi stanovali.« Surowiecki stran 183.

V Panoniji so Venedi che zhe ne pred vsaj kacih shest sto pred Kr. stanovali, kar kazhejo slovenska imena silno starih mest kot n. pr. Ptuj, Serbin ali Serbec, imena vodá i. t. d. Muhar v svoji povestnici pravi, da so Vindi stanovali od Vindobone do jezera Pelso. Ko so od severja in zapada do srede Panonijo segali, in tudi ob Istri v jugi bili, se vidi, da so stanovali po vechem deli Panonije. Po sredi je bila Panonija rameno neznana. Tukaj so bili menda Sigyni, od kterih Herodot pravi, da stanujejo v neki neizmerni pushchavi nad Istrom, in se nosijo po medjanski. Morebiti so bili od Darijevih chasov tukaj zastali. Njih konji so bili majhini, po vsem zhivoti so imeli shchetinasto, pet prstov dolgo dlako, smrchka so bili pobitega, za jahanje malo vredni, za vozhnjo prav hitri. Sigyni so sami od sebe rekli, da so iz Medjanskega.

 

 

Vindi v Germanii

 

V Germanii so bili Vindi semtertje vech ali manj pomeshani s Sloveni, to je, s tistim slovenskim plemenom, ki se je Venetom ali Vindom nasprotno od iztoka proti zapadu v Evropi razshirjal. Med tukajshnjimi Vindi so bili Lugiones Sarmatae, pod kterimi na Peutingerjevih tablah stoji zapisano Venedi Sarmatae; Polabci, k tem so spadali Lutici ali Veletje, Bodrici, Srbi in Poradnichane.

Lugiones Sarmatae so bili Vindi. Na Peutingerjevih tablah so koj spodaj imenovani Venedi Sarmatae, iz chesar je videti, da narejavci teh tabel niso po navadi svojega chasa bivalcev lygiskih dezhel za Nemce imeli, ampak za Sarmate, in da so morali dobro vedeti, da so ti Sarmatje sorodniki v Sarmacii stanujochih ljudstev, to je Slovenov in Vindov, kterih zadnji so od jadranskega morja svoje ime sem prinesli. Sloveni so bili tiste chase, se ve da, napak Sarmatje imenovani. Lugii so bili tudi imenovani Lygii, Lugiones v vindski okrajini Luhy. Luzhice je zmanjshevavno ime od Luhy ali Lugi. Lygijska ljudstva vlashkega in germanskega rodu, so bila imenovana Lygii le oziroma na zemljopis, ko so vendsko okrajino Lugi v oblasti imeli, in v nji le kot najemniki zapovedovali. Strabon je najprvi Lugije imenoval. Po njegovem sprichevanji je vladal Marobud (8 pred Kr. – 19 po Kr.) zraven Markomanov Lugije velik narod, Zume, Bulone i. t. d. (Strabo L. VIII. c. 1). Za njim je Tacit v svoji Germanii c. 43. stavil lugijska ljudstva zad za Svevijske gore, in jim prishteval Arije, Helvekone, Manimerje in Elysie (bolj prav Elusije) in Naharvale. Tacit spomni na nekem drugem kraji napada Lugijev in druzih ljudstev v dezhelo kralja Vannia (50 pred Kr.) Ptolomej stavi zraven Burgundov lugijske Omane in lugijske Didume do tje, kjer je Mons Asciburgius; in potlej zraven Korkontov lugijske Burije do Visle. Buri so, kakor Tacit pravi, germanski jezik govorili.

Ob Trajanovih chasih so bili z dashkim kraljem Decebalom kot tovarshi v zvezi, toraj so se morali Dacii priblizhati. Ob chasi sestavljenja Peutingerjevih tabel t. j. ob chasi Probovega cesarjenja konec III. stoletja so bili ravno tod ostali, le da jih je blizhe Dunave najti (Jordan de orig. Slav.) V III. stoletji po Kr. gotovo niso bili vech za Karpati. Shafařik meni, da so bili Buridensii, ktere Ptolomej v gornjo Dacijo stavi, to, kar Burii in Borani. Po takem so bili Germani zapustili venedske Luge v preteku II. stoletja in III., ter so se potlej Slovenci lahko poljubno proti zapadu razshirjali. Selishcha Lugiskih ljudstev se dado odlochiti v Gornjo Luzhico in Dolnjo Silezio, v Poznansko in zapadne kraje Poljskega kraljestva. Te mochirne ravnine so se prav lahko Lugi imenovale od „lug“ ali „log“ (lat. lucus), kar je gozd ali grmovje na mochvirji. Vindili, Vandili ali Vandali so se le po imenu lochili od zgoraj imonovanih Helvekonov, Manimerjev, Elusijev, Naharvalov, Didumov, Burijev i. t. d., vsi ti so bili Svevi, kterih selishcha so bila po Lugijski dezheli semtertje rastresena. Vandali so bili Svevi, ki so se bili v dezheli Venedov poselili in se zh njimi tudi pomeshali. Longobardi so bili nemshko ljudstvo in so v gornji Italii novo kraljestvo postavili (568 – 774).

Polabci. Tako se zovejo vsi po gornji Nemchii, v zapadi od Odre in Bobra in rudnih Gor naseljeni Slovenci. Polabje v tem shirocem pomeni ima meje v severji Baltik od iztochnega ustja Odre tje blizo do Kiel-a na Holstajnskein, zraven so shteti otoki Volin, Rano in Femern; v iztoki lochita Odra in Bober polabske dezhele od poljskih; v jugi in juzhnem zapadi mejijo Krkonoshi in Rudne Gore med cheshkimi Slovenci; zapadno mejo napravlja prem (linea recta) od Smrekovega Pogorja pri izvirih Sale, ktera prem se po strugi te reke protezhe do njenega prihoda v Labo in gre potlej, kodar Laba teche do tje, kjer pride Stekenica v Labo, od tod gre po Stekenici, Travi (od Bukovca) dalje ob plonjskem in zverinskem jezeri do reke Gornje Eidere blizo Kiela, tako, da slovenska in nemshka selishcha druga v drugo segajo, in da je sosebno ob Jeci na Glinjskem (Luneburg) v turingiski okrajini Vinidoni pri Majni in pri Radnici, ob Gornji Nabi in Kavbi in ob Regni Slovencev po veliko vkupaj bivalo, ko so sicer raztreseni stanovali tje do Rajne. Poglavitna ljudstva na prostori teh dezhela so bila ta troja:

Lutici ali Veleti v severji nad Sorbi, med Odro, Baltikom in Labo. Po Labi se jim je reklo Polabljani, in so se v vech majhnih zarodov delili, med kterimi so Rani, Volinci, Chrespjenjani, Hizhani, Dolenci, Ratarci, Ukrani ali Ukranci, Rjechani, Stoderani ali Havelani, Brezhani, Sprevani, Morachani, Grozvichani, Sitnjani, Doshani, Lekusini, Semchici, Plonjani in drugi kot vechi imenovati.

Bodrici v zapadu od Luticev na danashnjem Meklenborskem in Holstajnskem tudi na osem manjih zarodov razdeljeni, ki so: Vagria, Fembrani, Polabci, Smolinci, Glinjani, Vjetnici, Vranovci ali Vranjani, Drevani.

Sorbi ali Srbi v danashnjih Luzhicah in na Saksonskem v iztoki od Sale. K tem sta spadala dva vecha zaroda in shtirje manji, namrech: Luzhichani, Milchani ali Miljci, Goleshinci, Nizhani (dvoji zarod enacega imena), Slubjani, Lubushani, Lupjani ali Lupoglavci, Zharovani, Trebovani, Nizovci ali Nizhani, Koledici, Neletici, Shkudici ali Hudici, dalje zhupi Serbichje in Sirmuni, in drugi.

V teh sedezhih in tako zvrstene najdemo razne polabske zarode Slovenov v zachetki IX. stoletja, ko so jih bili zacheli Karol in njegovi nasledniki z vojskami konchevati in popolnoma istrebljevati. Ob tej prilozhnosti je zachela tudi povestnica nekoliko vech in jasnishe o njih govoriti.

O Luticih ali Veletih, Vilcih je bilo zhe vech pri Sarmatih govorjenje.

Rani bivalci otoka Rane po nemshki Rügen imenovanega. Rugiani Sclavi, Rugiacenses od »Rugia« nazvani, tako so namrech latinshchevalci toti otok imenovali. Wibald Korwejski opat pristavi, da je Rana slovensko, Rujana pa nemshko ime tega otoka. Ko je tukaj Kruko zapovedoval, bil je otok v najboljshem stani(1066 – 1105).

Pozdneje to jo leta 1168 je bil zavoljo pomorskega tolovajstva prishel pod Dansko oblast. Poglavitno mesto Orekunda, Orekonda, po nemshki Arkona na polotoci Vitovem (Vitov) s Svantevidovim svetishchem je bila od Dancev v leti 1168 razdjana. Gora pozdneje Bergen je lezhala na Jasmundi. Tam je bil Ranograd (Rugirard primeri Rugodov, ki je na Ruskem) sedezh ranskih knezov Korenina (Charenz zdaj Garz) z Ranovitovim hramom razdjana leta 1168. Volinci ali Velinci bivalci Volinskega otoka, ki se je po nemshki Vineta, po danski Julin zval, so bili brez opomishljevanja rechi veletskega zaroda, kakor tudi Oton I. leta 946 njih dezhelo Wolze imenuje. Leta 967 je skushal v svojih mislih nestanovitni grof Wichman med njimi in Nemci zdrazhbo napraviti in jih zoper Poljskega kralja Mechislava nashuntati. Volinski otok je v srednjem veki najvazhnishi zmed vseh slovenskih otokov. Okoli leta 970 so danski klatovitezi zraven volinskega mesta kraj Jamburg postrojih, iz chesar je za otochane veliko nadlezhnosti prishlo. Mesto Volin se je po danski zvalo Julin, in po saksonski Winetha. Priimki volinskega mosta v severnih povestih so: Jamsburg, Hynnisborg to je Hunnenburg (Hunski grad) in Waltzborg to je Weletenburg (Veletski grad). Veliko in sloveche kupchijsko mesto Volin je danski kralj Waldemar leta 1177 razdjal. Danashnje mesto jo blizo starega postrojeno.

Chyzani ali Kyshani to je hishani severnoiztochno pleme Veletov. Njih slovensko ime je bilo Hishani, Chyzhani od hisha (casa) od kodar je tudi ime danashnjega Chyzi v mohilevskem pravljenji, kterega bivalci so Chyzani ali Kyzani t. j. Hishani ali Hizhani. Njih mesto so Hizhe pri Versi in Ostrov pri Neboli. Dolenci ali Dolenchani so stanovali ob tolenskem jezeri (Tollensersee) in ob reki imenovani Tolensia (namest Dolencia) v iztoku pod Ukersko reko. Njih mesta so: Dimine, Dymin, Domyn, Timina i. t. d. Stlup ali Stolpe in druga.

Ratarci. Njih poglavitno mesto je bilo Rhetre ali prav za prav menda Ratara od »rat« t. j. vojska (bellum), ker je tam stal tempelj, v kterem so se ob posebnih zadevah v vojski in miri pomenkovali. Dithmar pravi: »Hanc (Rhetram) ad bellum properantes salutat, illam prospere redeuntes muneribus debitis honorat.«

Tudi v druzih slovenskih dezhelah kot na Srbskem so kraji enacega imena najti n. pr. Ratary. Na Cheskem je bil njega dni grad Rataje. Kar tiche konchnico ara prilichi srbsko ara v solara, kozara, zvonara, pustara.

Stodorani. Ime Stodor je kakor bi bilo od bozhanstva Stoda, od kodar tudi praznovanje Stodo ali Stado pride. Ime Stodor ima na Kranjskem nek pust kraj. To ime se je ohranilo v nazvanji vasi Studernheim pri Havelbergi. Reko Havel imenujeta Adam Bremenski in Helmold Hobola. V necem svediteljstvi ali listini (Urkunde) od Otona II. Havela; v zhivotopisi svetega Otona od 937. Habala. To ime spominja na potok Hobelj pri Ipavi na Kranjskem.

Sprevani so imeli ime po reci Sprevi.

Morachani. To ime pride po potoki ali mochvirji »Moracha«, prilichi Moracho na Srbskem. Med starimi mesti je bil pri njih Tuhira. To ime si je menda v rodi ali vse eno s Tuhinj, kar je ime enega kranjskega podolja z dvema farama, ki imate s tem podoljem vred enako ime namrech, »zgornji« in »spodnji Tuhinj«.

Doshani, imenovani po reci Dossa, ktera je v 1. 949 Dassia imenovana, in spominja na potok Dashnico, ki teche pri Zheleznikih na Kranjskem. Semchichi, zhupa morda od »Semko« ali pa je ravno tisto ime kakor na Kranjskem hrib Semich nekdaj tudi Semenich zvan in na kterem je tudi grad Semenich ali skrajshano Semich stal. Dandanashnji ima po tem hribi ena fara z okolico ime: »pod Semichem«. Suha tudi zhupa Dashanov.

Bodrici. Od Veletov v zapadi med Baltikom in Labo od Varnove in Stepenice do Trave, ktera nas na slovensko Dravo spominja, so stanovali Bodrici, razdeljeni v nektere manje zarode. Njih nazvanje je od beder ali boder (vigil, strenuus), prilichi nemshko bieder, kar je slovenskega pokoljenja. Bodricam se je delo tudi Rarozhane od »rarog« (falco cyanopus), tako se je imenovalo njih poglavitno mesto namrech Rarog. Druga bodrishka mesta so bila: Roztok, Zverin, Lubov po nemshki Meklenburg.

Vjetnici. Ime Vjetnik je najprimernishe speljati od »vet«, od kodar je vêta (habitaculum), povet (pagus), vêtati (habitare) ali od »vetiti« braniti, verdevati, kojiti, kakor bi rekel branitelji, zavetniki ali delavci zavetja, gojitelji.

Drevani so imeli svojo okolico ob reki Jeci, ki se od leve strani v Lobo steka. Njih mesta so: Vojkam ali Vejdörs, po nemshki Dannenberg, Ljauhiv ali Lojhovic, nemshki Lüchov; Vastriüv (t. j. Ostrov) nemshki Westrow; Tjorska (t. j. Gorska) nemshki Bergen in Klonska nemshki Klenze. V nemshkem je toti razdelek Bodricev znan pod imenom Drawen (slov. Drevani) in je bil ohranil svoj jezik blizo do konca XV. stoletja.

Srbi, ali Serbi se zovejo nekteri manji zarodi po gorah, ktere Cheshko v severji in v severnem zapadi mejijo. Njih domovi so od Bobra chez Labo do Shale in Smrekovega pogorja. Prem pri eni meri od ondod, kjer se Varta in Odra stekate, do ustja Sale, ki v Labo teche, jih lochi od Luticev. Sala je morda eno ime s »Sava«, l in v se mnogokrat med seboj preminjata. Srbi so se srednjega veka pod mnogoterimi imeni na dan prikazovali, najznanejsha so: Luzhichani, h kterim so drugi spadali, kakor je zhe zgoraj recheno. Zhupa Luzhice ima ime od log ali lug (loka ali nizhava). Se ve, da to ime ni brez ozora na veliko Lugijsko dezhelo ob Visli, iz ktere je tukajshnje ljudstvo po svojem rodi bilo.

Milchani. She dvoje ljudstvo enacega imena je bilo; Milchani namrech v Dachii, ktere bavarski zemljopisec spacheno Miloxi imenuje, in Milci ali Milenci v Pcloponezi, na ktere nam je Konshtantin Porfirogeneta spomin ohranil. Milchansko prvobitno dezhelo bo najprimernishe iskati tam, kjer Litva na Poljsko meji, ker v letskem beseda Milzis, Milzensis, Milzuwirs in v litevskem Milzhins, Milzhinis, Milzhinas do danashnjega dne velicega chloveka ali gorostaza pomeni.

Glomachi imajo, kakor je videti, ime od poljskega »glom«, kar kako zhidkost ali mokroto pomeni.

Poradnichani, to je, bivavci ob Radnici, so bili mod Nemci.

Prvobitna stanovanja Polabcev sploh je iskati v viselskih okrajinah in v ondotni soseshchini od Visle do Dvine in Berezine. Da-si so ta ljudstva se v mnogo razpolov delila, spadajo vendar vech del k zapadni polovici slovenskega zaroda ali k Vindom, che so bile tudi nektere druzhine od iztochne polovice jim primeshane in so med njimi stanovale. Tu nam je treba svoje mnenje z nekterimi dokazi podpreti, in ti so vzeti iz treh virov: iz sprichevanja nekdanjih pisateljev o prihodu in sorodstvi teh Slovencev z druzimi zarodi; iz soglasja v imenih ljudi in krajev, in zadnjich iz narechja. Kakor o prihodi Slovencev ni nobenega sprichevanja naravnost, enako ni nobenega sprichevanja o njih zarodi in prejshnjih domovanjih.

Bavarski zemljopisec pravi:

»Srbska dezhela je tako velika, da so izh nje vsi slovenski zarodi prishli, in se, kakor sami pravijo, v nji zacheli«. Iz teh besed se vidi, da so Polabci, po kterih je Bavarski zemljopisec to zvedel, sami svoje prvo domovanje v Belo Srbijo stavili. Tako imenovana Bela Srbija je prejshnje chase segala od Odre do gornjega Dnepra in do Dvine; pozdneje chase je bila chezdalje manja. Ravno tako pove Helmold, da je Rusija, od Dancev Ostrogard ali Ostland (iztochna dezhela) imenovana, se sicer Chunigard imenovala, ker so bili nekdanje prejshnje chase tam domovi Hunov. Huni se je pa Slovencem reklo na Nemshkem zlasti v Doljni Saksonii, kjer je bil Helmold doma. Helmold po navadi svojih chasov Rusijo imenuje v tem zaumeni, ko so bile ruske meje v zapadi pri mestih Lublini, Drohichini in Bjelostiki. Veliko vech pove povestnica o prihodi Veletov iz Vilnajskega. Imene srbskih Shkudicev in Zhirmuntov opominjate na mesta Shkudi i Zhirmunti na Vilnajskem in Grodenskem. Volinci so po imeni Velunjanom ali Volyncem male Rusije enaki. Bodrici imajo svoje zhensvi ob Donavi, kjer se Tisa v njo steka. Imena krajev, kot Biedrzhice v vojvodini Plocki, kazhejo na nekdanje stanovanje enako imenovanega zaroda ob Visli.

Druga imena, kakor se vidi, kazhejo, da so posamezni iztochni zarodi tukaj bili. Drevanje so najti na Polabskem in na Ruskem. Stoderanom po imeni sorodni Stadici so prejshnje chase globokeje na Ruskem stanovali, drugi Stoderani pa na Shtajarskem. Ime Smolencev je najti za Berezino v Smolenskem, Mohilevskem in Chrnigovskem pravljenji. Na njih ime spominjajo imena Smolensk in she druga imona krajev; pa tudi v Trachii v okolici Smoleni pride njih ime na pregled. Sitici so bili vsled tehtnih dokazov ruskim Slovencem prishteti. Nektera severno-iztochna imena zarodov so na Polabskem najti samo v imenih krajev, med temi Hrvati in Krivici. Ime Horvati so imeli nekteri polabski kraji. Druga imena so prav poredki najti, n. pr. Dregovichi v vasi Dragovic, Chehovi v vasi Chehov i. t. d.

Znamenja iztochnih Slovencev so tudi imena krajev, ktera pri Polacih niso v navadi, ali se vsaj prav poredkoma pri njih najdejo n. pr. Suzdal vas v Silezii pri Ratibori na levem bregi Odre, Moskva i. t. d. Vsa ta i druga enaka imena imajo prichevati, da so bili polabskim Slovencem, ki so vechdel iz Venetov obstali, tudi nekteri iztochni zarodi primeshani. Kar tiche Drevane, Smolence, Sitice in druge rusko-slovenske zarode, je pomniti, da njih domovanje po nobeni ceni ni na Ruskem iskati, kjer jih v IX. stoletji in pozdneje dobimo, ampak veliko bolj verjetno so bili dalje proti zapadu v dezheli ob Visli, od kodar so v starodavnih chasih oboji seljaki ruski in polabski se proti jutru in zapadu selili. Ravno tako imajo cheshki Hrvatje in polabski Srbi z ilirskimi Hrvati in Srbi enako ime, in verjetno se kazhe, da so njih spredniki nekdaj ob predpovestnishkih chasih blizhe eden druzemu stanovali. V narechji so se oboji zarodi zhe v X. stoletji, kolikor je to mogoche spoznati, tako lochili, da ne morejo nich vech za en zarod veljati. Uni so zhe tisti chas spadali k zapadnemu, ti pak k iztochnemu slovenstvu. V shegah, navadah in obnashanji in jezici Polabcev je ochiten sled litevskega in vsa znamenja zapadnega ali Vendskega jezika najti. Pred vsem je v cheshchenji bozhanstev pri polabskih Srbih zlasti pri Bodricih in Luticih vech litevskega, kakor v cheshchenji kterega slovenskega zaroda si koli bodi. Po Helmoldovem so se od Vagrijev cheshcheni bogovi zvali: Podaga in Prove. Podaga je litevsko Podanges (aether) od korenine »dangus« nebo (prilichi »duga« t. j. malarica). Prove litevski Prowa slov. prav ali pravo.

Po Knytlingasagi (cap. 122) in po Saks-i Gramatiki so na Rani v mnozih krajih chestili Turupit-a, Pizamarr-a sicer Tjarnoglofi ali Chrnoglav, Rinvit ali Ranvit zvanega. Izmed teh spada Turupit (primeri: patis t. j. pan, gospod) prav za prav k estijskim Chuhoncem in brez dvoma tudi h Kurom. Drugi se tuji kazhejo, ker jih pri nobenem druzem slovenskem rodi ni najti. Po Dithmar-ovem se je v Ratari najbolj cheshchen bog imenoval Luarasici; na Bamberzhkem (Babnobrezhkem) obrazi je Chrni Bog v podobi lezhechega leva narisan, zatoraj si je misliti, da je to dvoje ime enega boga, in da je beseda Lua – rasici toliko kot Lva – rachich, to je, levji kralj ali knez (leo regulus), rachich je kakor knezhic, panic, dedic; primeri litevsko Radikis v Silla-Radikis (gozdni bog) estisko rate gospod, osetsko rachis, sanskr. radzha, zend. ratu. Po Dithmar-ovem je bil pri Polabcih en pastirski bog, Henil, cheshchen, ki gotovo ni nich druzega kot litevsko Goniglis. Po zhivotopisi svetega Otona se je pri stetinskih Slovencih neke bazhe tempeljnom reklo Kontiny. To ime je gotovo v zvezi z estiskim kodda, srb. kucha, kranjski-slovensko kocha (domus, aedes), od tod je kutina, kotina kakor hramina od hram. Tudi imena krajev, oseb in zarodov imajo litevski obraz, n. pr. vas Jawentin, mozhko ime Jawnut, zhensko Jawnuta, mesto Shkudi, ljudstvo Shkudici, zhupa Zhirmunty i. t. d. Drevansko wejt'aj, vejt’a = mesto, kar je litevsko weta, od kodar je powet, poljsko powiat (okolica).

// … //

Kedaj so se polabski Slovenci tod naselili ni znano, kakor se kazhe iz nekterih starodavnih napisov, bilo je to she pred Kristusovimi chasi.

 

 

Vendi pri Venedskem zalivi

 

Ptolomej pravi: »V (evropejski) Sarmacii stanujejo naslednja velika ljudstva: Venedi ob celem Venedskem zalivi naprej, Pevkini in Bastarni unkraj Dacije, ob vsem Meotskem pobrezhji, Jazygi in Roxolani, za njimi v notranjem Amaksobii in chudski (skutski) Alauni.

Manja ljudstva, ki v Sarmacii stanujejo so: ob Visli pod Venedi Gythoni, potlej Fini (Phinni), potlej Bulani (v nekterih rokopisih Sulanes), pod njimi Phrugundioni, dalje Avareni ob izvirih Visle, pod njimi Ombroni, potlej Anartophrakti, Burgionje, Arsietje, Soboki, Piengitjc in Biessi na Karpatih. Bolj proti iztoku kakor le-ti imajo pod Venedi selishcha Galindi, Sudmi in Stavam do Alavnov, pod temi Igillioni, potlej Kostoboki in Tranomontani do Peukinskih gor. Kar je she vech Venedskega zaliva imajo Veltje, nad njimi Ossii (Hossii) in celo v severji Karvonje. Bolj proti iztoku mem teh stanujejo Kareotje in Sali, pod njimi Agathyrsi, potlej pa Aorsi in Pagyritje, pod njimi Savari in Boruski do rifejskih gor« i. t. d. Tako Ptolomej stavi Venede med najprva in poglavitna ljudstva, potlej pa preshteva njih sosede in druga ljudstva po Sarmacii. Nektera teh ljudstev se ochitno kazhejo slovenska, vendar jih Ptolomej ne prishteva k Vendom. Che bi pa kdo menil, da on najpred Vende imenuje in potlej njih razlichna plemena preshteva, moral bi tudi ochitno tuja in neslovenska ljudstva za Vende spoznati, kar je pa lahko videti, da tudi Ptolomej ni mislil. Kakor on moramo nektera ochitno slovenska ljudstva od Venedov lochiti, ker niso bila venedskega zaroda, ampak so spadali k drugemu razdelku Slovencev, to je, k iztochnemu razdelku ali k Slovenom v ozhem pomeni, ki se od Venedov ali zapadnih Slovenov lochijo po nekoliko drugachem slovenskem jeziki, po zarodi, in so se od iztoka proti zapadu Evrope Venedom ravno nasproti razshirjali. Tacit stavi selishcha Venedov med Peukine in Fenne (Fine ali Chuhonce). Na Peutingerjevih tablah stoji ime Venedi v skrajnem severji ob Baltiki med Lugii (Lupiones) Sarniati in Geti, in pa dvakrat; prvich Venadi, v drugich pa Venedi.

Iz dozdaj rechenega se vidi, da so Vindi ali Venedi pri Baltiki ob Venedskem zalivi stanovali, in zraven njih daljo Veletje, od kterih je bilo zhe govorjenje na Nemshkem ali v Germanii pri Odri, kamur so se bili pozdneje preselili. Tu she spomnimo, da sc Veletom po stari slovenshchini Velet, plur. Veleti pravi; po pruski in litovski Welet, po ruski Volot. Njih domovanja so bila, kakor Ptolomej pravi, gotovo pri Venedskem zalivi v soseshchini Osijev (Ostijev), che se tudi ne moro na tanko odkazati, kje ravno. Od njih je ostalo litevskim dezhelam in mestom ime Vlkomir (dezhela Veletov), in Vilda (Vilna). Tam je najti tudi njih priimek Vlker, kterega so jim tujci gotovo zavolj njih bojazheljnosti dali. Volkar kot osebno ime ali priimek je najti tudi na Kranjskem v Tuhinjski dolini.

Oziroma na Venede naj bode tu she govorjenje od obeh medalij cesarja Volusiana (253). Pomponius Laetus pravi: Ko so Chudje rimsko staje plenili, bil je Gal svojega sina za cesarja povzdvignil in ga nad Chude poslal. Volusian jih je s pomochjo vojskovodje Aemiliana otepel in iz rimskih dezhel spodil. Zosim med temi Chudi imenuje Gote, Borane, Burgundije in Karpe. Na to zmago kovana latinska medalija ima napis na enej strani:

Imp. C. Va. F. Gal. Vend. Volusiano Aug. to je: Imperatori Caesari Vandalico, Finnico, Galindico, Vendico Volusiano Augusto.

Na drugej strani: Marti Pacifero.

// … //

Ti medalii imenujete Vandale, Fine, Galinde in Venede ali Vinde. Vindi in drugi Slovenci so se zhe v III. in IV. stoletji v druzhbi Hunov, Avarov in Nemcev z Rimljani pri Donavi bojevali. Jornandes popisuje imena in stanovanja Slovencev svojih chasov tako-le:

»Unkraj Donave lezhi Dachija s strmimi gorami kakor z vencem zavarovana; na nje levi proti severju obrnjeni strani, kakor tudi od izvirov Visle je z ljudstvom bogati zarod Vindov (Vinidorum natio populosa) naseljen. Dasiravno so njih imena razlichna po tem, kakor so zarodi in selishcha razlichna, tako se jim vendar Slovenci in Antje pravi. Slovenci stanujejo od mesta Novioduna in od jezera Musianus (imenovanega) do Dnestra in proti severju do Visle. Mochvirja in gozdi so jim za obiteljstva. Antje med njimi najsrchneji imajo selishcha tu, kjer se Chrno morje zakrivi od Dnestra do Dnepra, rek, ki so vech dni hoda narazon.« Jornandes de Gothor. origine c. 5.

Na drugem kraji govori o vojski gotskega kralja Ermanrika med 332—350; »Ko je bil Ermanrik mnogo bojevavskih severnih ljudstev premagal, je po razdjanji Herulov svoje orozhje proti Venedom obrnil. Akoravno mu ti v bojevanji niso bili kos, so se na mnozh zanashaje upali se mu od konca ustaviti. Pa mnozh sama v vojski nich ne opravi, zlasti che se dobro oborozhena vojska priblizha. Ti toraj, kakor smo zhe ob zachetki svojega dela, ali pri pregledovanji ljudstev opomnili, iz enega rodu izhajajochi imajo troje ime, Veneti, Anti in Sloveni. Dasiravno zdaj zavoljo nashih hudobij povsod divjajo, bili so tistikrat vsi vkup Ermanrikovi oblasti pokorni.« Jornandes c. 23.

Jornandes je Vinde za sprednike Antov in Slovencev (v ozhem pomeni) imel. Se ve na to je kazal Vindom in vsem Slovenom kakor tudi Antom obchni jezik. Se ve, da so bili Vindi med evropejskimi Sloveni najznanejsi. Iztochni Sloveni so toraj ob Jornandovem chasi veljali le za en vindski odrod. Kakor so jih Ptolomej, Herodot in she drugi zdaj Chudom, zdaj Sarmatom prishtevali, tako so jih pozdnejshi pisatelji z njih jezikom i z Vendi nekoliko znanejshi za en odrod Vindov imeli. Toda Vindi so se bili od Jadranskega morja proti iztoku razshirili, iztochni Sloveni pa so nekteri zhe od nekdaj v iztoku Evrope stanovali, drugi pa se iz Azije k njim preselili. Iztochni Slovenci so se tudi po razlichnih imenih sami od Vindov lochili. Slovani in Vindi so bili zhe ob prihodi v Evropo razlichni. Njih prvega obchjega slovenskega jezika bi bilo le v Azii iskati.

To si pa lahko mislimo, da je sorodnost jezika pripomogla, da so se Slovenci bili z Vendi v Evropi semtertje pred popolnoma pomeshali.

Zavoljo sorodnosti jezika je tudi ime Sloveni, ktero je bilo od zachetka le iztochnim Slovenom in she pri teh le enemu oddelku lastno, se schasoma vseh iztochnih in potlej tudi zapadnih Slovenov ali Vendov prijelo.

 

 

Vendi v Galii

 

Vendski ali venetski seljaki so bili semtertje po Galii in Vindelichii. V Galii so bili Veneti ali Vendi na primorji Britanii nasproti, kjer so kupchevali in prepeljavanje po morji oskrbovali, in imeli pomorsko oblast. Ko si je bil Julij Cesar namenil svojo pomorsko oblast tod ustanoviti, premagal je Venete in jih zatiral. Pri galskih Venetih so bili Venetski otoci (Insulae Venetiae), izmed kterih je bil eden imenovan Vindilis, v potrjenje, da se je tudi tem Venedom ali Venetom reklo Vindi. V akvitanskem zalivi spominja Plinij otoka Uliar. To ime je prilichiti z imenom Uljan v Dalmacii, od kterega govori Drag. Seljan str. 92.

O naseljenji Vindov k Atlanskemu morju povestnica nich ne govori; misliti si je, da so se bili nekteri Jadranski Veneti semkaj preselili, in se po svoji stari navadi z brodnarijo pechali. Zlasti z Britanci so imeli kupchijske zaveze in s tem so si bili med druzimi Gali ali Vlahi predstvo zadobili. Oni so bili od druzih Galov razlichno ljudstvo, in niso govorili ne galski, ne kimerski, ne latinski; to sprichujeta Polybij in Livij. Ime reke Jezara (Isara), ki je pri Allobrogih tekla, spominja na vendsko (jezero). Enako se je imenovala Jezara dandanashnja l’Oise, ki she nad Parizom v Sekvano (Seine) steka. V Vindelichii je pa Isarus (Jezara) she zdaj, ki se v Donavo steka. Che gresh od Allobrogov ob Jezeri chez Grajske planine v gornjo Italijo do Pada, najdesh pri nekdanjih mestih in rekah semtertje slovenska imena.

Ko je Hanibal chrez Planine (Penine) hodil, prishel je bil do Bregantov (Brigantii) in do Gorachalov (Goracelli) po danashnje »Briançonnois in Montagnard du petit Cenis«.

V Lugdunski Gallii imenovani Tretja so bili zraven druzih galskih ljudstev Karnuti in Kenomani, kakor tudi v hribih nad Jadranskim morjem ali nad Jadranskimi Veneti Kenomane, v Noriku pa Karnutum najdemo. Ali so bili pa Kenomani s Karnutom slovenski, tega ne moremo rechi.

V Galii imenovani »Maxima Sequanorum« je bilo mesto Vindonissa, rimska orozhnica, kjer se po danashnje rechi reki Aar in Reuss stekate, na vmesni stegni. Mestice Brugg s shtirmi vasmi stoji zdaj na tistem seli. Da je bila Vindonissa vindska, kazhe nje ime. Idimo zdaj k Vlahom, ki niso slovenskega zaroda, kakor bomo videli.

 

 

Vlahi (Gali, Keltje)

 

Njih ime

 

Ime Keltje se je po Grkih razshirilo. Za Grki so Rimljane pisali Celtae, pa she raji Galii. She le v III. stoletji pred Kr. zlasti ko so bili okoli leta 278 pred Kr. Grshko napadli, se je med Grki razshirilo ime Galatije namest Keltje. Kazhe se, da so se Keltje sami imenovali Gaeli ali Gaili, kakor se she dandanashnji njih sorodniki na Irskem in Shkotskem imenujejo. Iz tega je potlej grshko Keltai, Galataj se zachelo. Slovenci od nekdaj pravijo galskim zarodom Vlahi. To ime se vjema z nemshkim Walach, Wälscher. Po stareji nemshchini velja Walach za tujca Italijana. Mi tu premishljujemo Vlahe, akoravno niso bili Slovenci, pa so s Slovenci opraviti imeli; ne toliko v Galii kot velikovech drugod; bili so se zelo po sveti razshirili, in so Slovence nadlegovali.

 

Njih najprva selishcha

 

Vlahi so ob najprvih chasih stanovali v Galii in v nje sosednih dezhelah proti jutru in zapadu in v velikem deli Pirenejskega polotoka. V Britanii so bivali od Kornvalishkega predgorja do Grampianske vishave vechdel Vlahi (Tacitus Agricola. 11.) Na drugi strani je bila severna Italia in juzhna Germania njih. Posameznem so se schasoma vlashke chete razshirile proti jugu chez Savo in Dravo v ilirske in trashke dezhele; proti severju pa do izvirov Visle, she celo do Dnestra in iztochne Vindske okrajine. Da so bili Gali ali Vlahi svojo Galijo o predpovestnishkih chasih posedli, to je gotovo; povestnica ne ve celo nobenega prejshnjega ljudstva v teh krajih imenovati. Zhe Umbri, ki so za najstarshe ljudstvo Italije veljali, bili so, kakor pravijo, vlashki naseljenci.

// … //

 

 

Vlahi se spuste v Ilurik, v Panonijo in she dalje po sveti

 

Okoli leta 350 – 336 pred Kr. so se druge tolovajske chete Vlahov ali iz Galije ali iz dezhele Bojev, se ne ve, ravno tako pod svojim Bronom ali kraljem spustile v Ilurik in v Panonijo. Pod dezhelo Bojev je tu umeti hercinski gozd. Ko so si v dolgi in hudi vojski nekoliko ilurskih in panonskih Slovencev podvrgli, nekoliko jih zatrli, nekoliko pa v Karpatsko pogorje in she dalje pregnali, so se pod imenom Skordisci uselili ob Donavi, Savi in Dravi. Od tod so se nekteri Vlahi potlej klatili po Trachii, po Macedonii in po Tesalii notri do Delfov, da so plenili (250 – 218 pred Kr.) She drugi so shli chez morje v Azijo, da so tamkaj novo kraljestvo Galacijo postavili.

// … //

 

Vlashki jezik

 

Lahi so imeli svoj poseben neslovenski jezik. Tu naj stojé le nektere iz vlashkega vzete besede Slovenov: obr; balvan vlashko peulvan; terch skotsko targ, valizko tarian, bretonsko tyren, srednjevechno latinsko targa; paveza kimersko ali valizko pafais, srednjevechno latinsko pavasia, novogrshko pabetzia.

V II. stoletji po Kr. so bili Vlahi zacheli skoro povsod giniti: na njih mesto so povsod Nemci nastopili.

[Vendar Vlah, Lah (primeri lat, las za vlat, vlas) zna slovenska beseda biti sansk. valhe pastir, rusk. Volos bog pastirjev, kranjsko Velesovo opominja na nja; korenichni vokal je izpadel, ko v besedah mlin, klin itd. – Trstenjak.]

 

 

Antje

 

Antje, gr. Antai ni ne tako sploshno no tako stanovitno ime kot ime Sloveni. Antov spominja Jornand, Prokop, Agathias, Menander, Maurikios, Theophylakt, Theophanes, Chronicon paschale in Pavel Dijakon. Po teh virih soditi je bilo ime Antje blizo dve sto let v navadi. Razshirjenje ljudstva, ktero je to ime nosilo, nishlo nikoli chez dezhelo na gornji kraj Dnepra in ob Chrnem morji. Jornand o Antih tako-le govori: »Quorum (sc. Winidorum) nomina licet nunc per varias familias et loca mutentur, principaliter tamen Sclavini et Antes nominantur. Sclavini a civitate Noviodunense et lacu, qui appellatur Musianus, usque ad Danastrum et in Boream Vistula tenus commorantur. Hi paludes silvasque pro civitatibus liabent. Antes vero, qui sunt eorum fortissimi, qua Ponticum mare curvatur a Danastro extenduntur usque ad Danaprum, quae flumina mansionibus ab invicem absunt.« Na druzem mesti pravi: »Nam hi – ab una stirpe exorti-tria nunc nomina edidere, id est Veneti, Antes, Sclavi.« Nazadnje she govori o Winithar-jevem vlaki zoper Vende, rekoch: »Winitharius – paululum se subtrahebat ab illis (Hunnis) suamque dum nititur ostentare virtutem in Antarum fines movit procinctum.« Iz teh besedi se vidi, da so po Jornandovem spoznanji Antje bili poglaviten zarod Vinidov, kteri je med Dnestrom in Dneprom v severnem zapadi od Chrnega morja, kako delech se ne ve, v notranje s svojimi selishchi segel. Jornardov vrstnik Prokop, kakor se vidi, je med Sloveni in Anti tak razlochek delal kakor Jornand; spoznal jih je za poglavitno pokoljenje enega naroda, on pravi namrech: »Antje sosedje Slovenov in pa Sloveni in Antje so imeli pred eno obche ime« i. t. d. Dneper postavita Jornand in Prokop enoglasno za mejo med Sloveni in Anti. Oziroma na obsego njih stanovanj se pa v tem razlochita, da Prokop pusti njih selisha dalje proti severju segati. Sploh vazhne in spomina vredne Prokopove besede v tem obziri so: »Majotski zaliv se steka v Chrno morje. Ondotni bivatelji, nekdaj Kimerci imenovani, se zdaj imenujejo Uturguri. Okolice dalje proti polnochi zavzamejo brezshtevilna ljudstva Antov.«

 

Ime „Antje“

 

Imena Antov ni lahko dolochiti, she celo tega ne, pri kterem ljudstvi se je zachelo. She le po Gotih in druzih Germanih je bilo Grkom znano, pri kterih je prav kmalo po odhodi Nemcev iz tistih krajev zginilo. Tukaj se prilega zlasti nemshka (anglo-saks.) beseda ent (velikan) staronemshki »anzi«, po gotski morda ants ali antus (?). Kakor so bili Lutici zavoljo svoje srchnosti ali lutosti, in Bodrici (od bodr, vigil, pugnax) ta svoja imena dobili, tako so bili menda Antje tudi zavoljo velicega zhivota to svoje ime dobili. Safařik misli, da so se po slovenski zvali Uti, v edinjem shtevili Utin.

 

 

Srbi v Beli Srbii

 

Sloveni imenovani Sirbi ali Srbi so bili ljudstvo, ktero je po Pliniji in Ptolomeji med Mejotom in Volgo bivalo ne delech od danashnje reke Srpe. Prokop, ki nam najstarje in najobsirnishe navesti od vedbe in sheg Slovenov naznani, sklene svoje velikovazhno naznanjenje s temi spomina vrednimi besedami: »Pred so imeli Sloveni in Antje eno ime, oboji so bili nekdanje chase imenovani Spori, kakor mislim zavoljo raztresenih stanovanj po vaseh; zato imajo prostrane dezhele; vechdel dezhelá na uni strani Istra je njim v oblasti.« Zhali Bog, da je bil Prokop s slovenshchino popolnoma neznan, in da ni tega starega vsem Slovenom obchega imena v njegovi prvobitni nepopacheni obliki nam ohranil. Pa preiskovalec se po Dobrovskovem razgledi lahko prepricha, da je Prokop svojo prechudno besedo »Spori« iz starodavno slovenskega imena »Srb« napravil. Guido iz Ravene (Anonymus Ravennas), ki je v IX. stoletji zhivel (+ 886) in nam iz starorimskih potovidov in iz druzih zdaj zgubljenih pripomochkov obshiren zemljopis sestavil, kteri je pa, da bi tako ne, v zelo pomankljivem spiski

se do danashnjih chasov ohranil, vendar pa zelo dragocene odlomke in navesti obsezhe, ima v zachetki Slovenov te besede: »Sexta ut hora noctis Scytharum est patria, unde Slavinorum exorta est prosapia; sed et Vitiges et Chimabes ex illis egressi sunt.« Vitiges so baltishki Vitingi in Chymabes je znan nemshki zarod Chimavov. Dobro je zapomniti, da Guido to Chudijo (Scythio), iz ktere pusti Slovence se zaroditi, stavi med prvobitna stanovanja Normanov, Chuhoncev in Roksolanov, in jo naravnost razlochi od stare Chudije, ktera je dalje proti iztoku v obsegu desete nochne ure lezhala, in ktero on pusto in staro Chudijo imenuje. V I. c. 12. pravi on: »Decima ut hora noctis grandis eremus et nimis spatiosa invenitur, quae eremosa et antiqua dicitur Scythia.« Guidova Chudija je bila manja severno-zapadna stran Ptolomejeve Sarmacije ali dezhele med Baltikom, Karpati, spodnjim Dneprom, zgornjo Volgo

in Chuhonskim.

Z Guidovim sprichevanjem se nekako vjema, kar je brati v zemljopisnih zapisih necega Monakovskega rokopisa, kteri je prvobitno iz IX. stoletja; bere se v njem: »Zerviani, quod tantum est regnum, ut ex eo cunctae gentes Sclavorum exortae sint et originem, sicut affirmant, ducant.« Primerjanje tega mesta z druzimi v tem rokopisi nas prepricha, da tista velika srbska dezhela je domovina vseh tistikratnih Slovenov, in da je ravno to, kar Bela Srbija cesarja Konstantina Porfirogeneta in Guidova Mala Chudija. Ker se ime Bela Srbija slovenskemu ushesu najbolj prilega, zato to dezhelo zgoraj v napisi tega odstavka tudi tako imenujemo. Ime »Srbi«, kakor vidimo, je bilo nekdaj najsploshneje in rekel bi ime celega slovenjega naroda. Po preseljenji Slovenov v zapad in proti jugu je shlo zh njimi v okolice ob Odri in Labi in na druge strani ob Donavi, in zginilo je v svoji domovini v dezhelah ob Visli in v iztoku, tako da se od njega v IX. in X. stoletji le she nekoliko sledú najde. Ob Nestorjevih chasih (1050 – 1114) pa she todi popolnoma zgine. Od Bóga in od Visle so se Srbi vzdvignili okoli 636. leta po Kr. v Ilirik, vendar jih je bilo she nekaj malega na starih doméh zaostalo.

 

Od kod je ime »Srbi«?

 

O zachetki imena »Srbi« ucheni marskako ugibljejo, za gotovo se to ne more povedati. Morda je to ime po reki Srbi, ob kteri so stanovali. Rek tega imena najdemo posebno tri, utegnilo jih je she vech biti. Prva je Sarab v Indii, steka se v Ganges; druga je Serbis tudi Hyrgis ali Syrgis imenovana, toda zadnji dve imeni ste iz »Srbis« popacheni; danashnje ime te reke je Srpa, ki na Ruskem v Don teche; tretja reka Sirbis ali Srbis je v Mali Azii in je bila tudi Xanthus imenovana. Verjetno je, da so ob vseh teh treh Srbih nekdaj Sloveni Srbi bivali, in da so ravno po Srbi, ki se v Don steka, ime Srbi ali Srbi, Srbiji dobili. Po rekah najdemo vechkrat ljudstva imenovana.

Srb si je v rodi s »srebati« (lat. sorbere) in s turshkim shrbet (pijacha).

Che slishimo imena Bela Srbija, Beli Srbi, Beli Hrvatje, Beli Kranjci, Beli Rusi, mora nam na misel priti, da so bili v Mali Azii tudi Heneti (Veneti, Vindi), Leukosyri t. j. Beli Suri, Beli Sori ali Belosorci imenovani, in njih dezhela je bila Leukosyris, t. j. Bela Sora. Prilog »bel« je od nekdaj Slovenom priljubljen.

Mogoche vendar, pa ne posebno verjetno je, da je iz Syris, Syr, Sr (lat. Syrus) postalo Syrb, Sorb, Srb z dostavkom pismenke b; kakor je iz stati stob, iz streti strop, iz liti liv. Syr, Sar ali Saur pomeni solnce, boga svetlobe. Toraj bi se Srbi toliko reklo kot chestitelji boga svetlobe ali solnca. Syr se najde v kranjsko-slovenskem sor ali sur n. pr. sorast (lat. candidus) soraka ali sraka (die Elster), ki je zraven chrnega svetlobela, surka hrvashko oblachilo, ki je namest kranjskega rokavcharja, sora t. j. belopasasta krava, sorij belopasast vol, Sora belosvetla reka, ki nad Ljubljano v Savo teche, osorno gledati = svetlo ali jezno gledati.

 

 

Nektera neslovenska ljudstva v soseshchini Slovencev

 

Kimeri

 

Le-to ljudstvo si je bilo v rodi z Nemci, kakor pricha njih jezik, ki obstoji iz nemshkih in latinskih besed, in posebno g stavi pred w n. p. gwiber (vipera, Viper), gwared (custodire, wahren). Iz tega jezika je nastalo Valizhko.

 

Gotje

 

Ti so zhiveli v zvezi s Sloveni ob Baltiku od leta 320 pred Kr. do 182 po Kr. In potlej ob Dnepri, Dnestri in Doni od 182 – 376 po Kr. Verjetno se kazhe, da so se ostanki Gotov v Muzhii, Dalmacii, in Panonii pomeshali s tistimi Sloveni, ki so pozneje tje prishli. Ni toraj chudo, da je v jezici obojega ljudstva mnogo besed, ki so uzajemno na posodo vzete.

 

Gepidje

 

so se bili ustanovili na Ogerskem ob Tisi in Maroshi, poslej jih je Hunski vlak sabo v Galijo spravil. Po Atilovi smrti so se bili na svoje stare sedezhe ob Tisi vrnili, od tod se jih je bilo nekaj preselilo v Slavonijo. Ko so bili Longobardje prishli v Panonijo, bili so Gepide otepli in razkropili 565 po K. Pavel Dijakon Longob. I. 27. – Gepidje so bili Nemci.

 

Nemci

 

Zhe nekdaj so Slovenci Nemce po tem imeni nazivali. Nekteri izpeljujejo to ime od nemshkega ljudstva »Nemeti« imenovanega; drugi pa od »nem« to je mutast, ker so bili za Slovene tako rekoch mutasti ko zhivali. Nemetje so bivali na levi strani Rajne, kjer ste mesti Worms in Speier. Pa tudi v Galii so taka imena mest n. pr. Nemetum, Nemetacum, Nemetocena. V vlashkem (t. j. keltskem ali galjskem) jezici pomeni, kakor dejo, beseda Nemet svetishche, hram bozhji. Oni, ki sodijo, da je »nem« korenina besede Nemci, pozivljajo se na ime Slovenov od »slovo« t. j. besede. Veliko bolj po pravici bi se utegnili pozivati na Nestorja, ki tako pishe: »Jugra zhe jazyk jest njem i sjedjat sja z Samojedy na polunoshchnyh stranah« t. j. Jugri so tuje ljudstvo in stanujejo s Samojedi vred na polunochnih (severnih) krajih. Nekdanje she prejshnje chase so Sloveni Nemce le Tude, Tuzhde, Tudje, Tudjesce, Tudeshke imenovali. Beseda cudzi je nekdaj pri zakarpatskih Slovenih tudi Nemce pomenila, kakor je po Nestorji beseda jazyk t. j. ljudstvo, gens, pomenila Chude: Chud i vsi jazici. She le pozdneje je bila beseda tudj rabljena za Neslovene.

 

Prusi

 

Prus, Prusin, Prusak je izvirna beseda; ne iz Po in Rus, Porus, Borus. Prusi so bili litevskega zaroda.

 

Longobardje

 

Le-ti, nemshko ljudstvo, so pod vojvodom Alboinom svoje sedezhe v Panonii bili Hunom zapustili s pogodbo, da, ako bi Longobardom bila sila se vrniti, spet svoja selishcha zavzamejo. Shli so toraj iz Panonije s svojimi zhenami, otroci in z vsemi svojimi brklarijami po tem, ko so v Panonii stanovali 42 let. Shli so v Italijo malega travna 568, in do leta 774 so bili v Italii novo kraljestvo ustanovili.

 

Avari (Obri)

 

Le ti so bili iz Azije, to je, iz Chrkeskega prishli leta 555 po Kr. v Evropo in so se v Dacii poselili. Od tod so se chezdalje bolj razshirili pod vodstvom svojega Kana (Chana) Bajana. Ob odhodi Longobardov so se bili v zapushchena selishcha teh poselili. Tudi po Avstrii do Anizhe, na Shtajerskem ob Muri in Rabi so bivali. Zraven ste bili Hrvatija in Dalmacija prishli v njih oblast.

 

Huni

 

Ti so bili mongolskega zaroda. Pod Atilovim vodstvom so se bili vselili v Panonijo v sredi potega stoletja. Njih poglaviten sedezh je bil v Tokaji, od kodar so leta 451 in 452 po Kr. napadali zapadno Evropo.

 

 

Dovod, da so Slovenci staro evropejsko ljudstvo, izh njih sosedov

 

Slovensko je od druzih indo-evropejskih in indo-azijatskih jezikov razlichno, vendar je od svojih evropejskih sosedov zhe ob starodavnih chasih nektere besede sprejelo, iz Gotskega n. pr. gotski ausahriggs (inauris), kiril. userjaz; got. aurtigards (hortus), kir. vrtograd; got. kaldiggs (puteus), kir. kladiaz; got. ganisan, kir. goniznu; got. boka (liber), kir. buky, kranjski bukve; got. farjan (ire), kir. varati; got. garazds (disertus) od razda (loquella), kir. gorazd; got. staigs (platea), kir. stegna. Ta beseda je tudi na kranjskem Gorenskem v Cirkljah znana, in pomeni prostoren pasovnik na ravnem, ter vtegne v rodi biti s stegniti (extendere), kakor stegno. Got. skauts (fimbria), kir. skut i. t. d. Nasproti slov. dlg (debitum), got. dulgs; pliasati (saltare), got.

plinsjan; slov. steklo (vitrum), got. stikls; slov. zhupan (dominus), got. siponeis (domicellus); slov. kuzlo (praestigia), got. skohsl; slov. drka (foramellum), got. thairks; slov. del (pars), got. dails, slov. hlieb (panis), got. hlaibs; slov. trus (ruina, terraeraotus), got. drus i. t. d.

Ker so te slovenske besede najti v prevodi svetega pisma, ktero je bilo zhe okoli leta 350 po Krist. od Ulfila izgotovljeno, zato je ochitno, da so veliko pred V. stoletjem morale od Slovenov k Gotom priti, kar se ni moglo drugache zgodite, kot ob Baltishkem ali pa ob Chrnem morju okoli Dachije, ker Gotje niso nikoli zunaj Evrope stanovali. Ravno kaj tacega bi se dalo temeljito skazati o slovenskih besedah v druzih germanskih narechjih, namrech v Skandinavskem, v Anglosaksonskem, tako tudi v Litevskem in Chuhonskem jezici. Vse to sprichuje, da so bile te besede veliko pred kot 470 – 638 od teh ljudstev sprejete, sicer ne bi bile nikoli tako sploshne postale.

Med jezikoslovnimi dovodi o zvezi Slovencev z druzimi staroevropejskimi narodi je odkazati tudi nekterim ljudskim imenom prvo mesto. Sploh je znano, da lastna imena postanejo iz sploshnih besed, kot n. pr. Poljane od polje, Drevani od drevo, Pomorani od po morji. Pa tudi nasproti dobé lastna imena schasoma sploshen pomen n. pr. pomeni cikan pri Slovacih lazhnivca, in grk pri Srbih kramarja. Z imenom Vlah so Slovenci kakor Nemci z Walach, Vealch poznamovali vsa keltska ljudstva. Prenesenje imena Vlah na Latine zadaj za Vlahi stanujoche sprichuje, da je nashe ljudstvo nekdaj Vlahe poznalo, ko so she v zgornji Italii stanovali. Enake razglede napeljuje Shafařik pri Latishih, kteri so vse danashnje Rusko Kreewy po Krivichih zvali; potlej pri nekdanjih Finih in pri Chuhoncih v Finlandii. Pri Slovacih, Moravcih in starih Srbih ter pri druzih Slovencih pomeni Vlah, Valah pastirja ali ovcharja.

Imeni nekdanjih malih ljudstev: Rakatov v danashnji Avstrii in Karkontov v danashnjih Karkonoshih, se niste pri nobenem druzem starem ljudstvi chisto ohranili kot pri Slovenih za sprichevanje, da Slovenci ob tistih starih chasih niso celo dalech naseljeni bili. To velja tudi o imeni Slez, Slezak, ktero pride od Silingi, ki so imeli selishcha ob Slezi na Sobotki (Zobtenberg). Silingi so bili z Vandali od tod potegnili zhe ob zachetki IV. stoletja. Leta 333 jih najdemo zhe v Panonii, 407 v Galii, kjer so potlej tudi zginili. Beseda obr (ambro, gigas) se da po enaki pravici od vlashkih Ombronov, ki so v tretjem stoletji pred Kr. na eni strani she dalje memo Bojev ven ob danashnji reci Obri na Posenskem bili naseljeni. Vites (victor, heros) je v tesni zvezi z mogochnimi Vitingi ob iztochnem morji, kterih Trebellius, Sidonius, Aurelius Victor in drugi spominjajo. Kirilska beseda spolin (gigas) bode svoj pravi zachetek najdla v imeni Spalov, kteri so bili nekdaj ob Donavi in ob Chrnem morji mogochni (glej Plinija, Jornanda). Ravno tako sorodno kirilsko Chud ali Shchud (gigas) z imenom Chudov ali Chuhoncev, in srbsko ter kranjsko-slovensko tuj (alienigena) s Staronemshkim in Litevskim Thiuda, Tauta. Da je ime danashnjih Sotakov na gornjem Ogerskem od nekdanjih Satagov, kteri so v sredi V. stoletja v teh krajih bili, ni pomishljevati. Nekdanji Skamarci, tolovajsko ljudstvo, ki je bilo v slabem imeni in je stanovalo ob Dolnji Donavi v V. in VI. stoletji, dalo je prilozhnost k slovenskemu skomrah (sannio, nebulo). Zavezniki Hunov Sabiri, ki so bili pozneje od Bulgarov in Slovenov potlacheni, dali so prilozhnost k slovenski besedi sebr (servus, plebejus), kar se pogosto najde v starosrbskih postavah in drugod. Znano je, da krstanin (krshchenik) od tatarskih chasov do danashnjega dne na Ruskem in she v druzih slovenskih dezhelah toliko pomeni kot hlap, in da je na Kranjsko-slovenskem ravno od tistih chasov krshchenica toliko kot dekla.

Ko je Priskos kot poslanec po povelji grshkega cesarja leta 448 popotoval k Atilu v staje blizo danashnjega Tokaja, dobil je v vsaki vasi prosa namest rezhi za zhivezh, in tako so mu dajali tudi »med«, kakor so temu ondotni ljudje rekli, kar so namest vina dajali. To sprichuje, da je Priskos med Slovenci potoval. Da so bili Slovenci blizo hunskega poglavitnega sedezha, sprichuje tudi to, da Jornand v pripovesti o Atilovi pogrebshchini rabi besedo »strava«, ki je slovenska beseda in pogrebshchino pomeni. Med drugimi so bili Satagi, dandanashnji Sataki ostanek iz Ilirika in Panonije pregnanih prvobitnih Slovencev ob chasih Hunov.

 

(Dalje v prihodnjem letopisu.)

 

 

 

 

Povzeto po:

Letopis Matice Slovenske za leto 1870. Poduchni in zabavni del »národnega koledarja«.

(napovedanega nadaljevanja ni bilo) Op. ur. I. A.

 

 

OPOMBA:

Pozhenchan je v »prvem razdelku« (SRP 129/130) obdelal sledove Slovencev / Slovenov v shirokem prostoru Evrazije (Azija – med Chudi / Skiti – med Sarmati); v »drugem razdelku« pa se je osredotochil na Evropo od zahodne Rusije do Atlantika in Irske. Objektivno gledano, njegovo zgodovinsko-jezikoslovno raziskovanje zadevne problematike ni nikakrshna »venetofilska fantastika«. Skrbno, mestoma skrajno podrobno, je zbral v izvirnikih dostopne podatke antichnih zgodovinarjev (Herodot, Plinij, Tacit, Ptolomej, Jordanes itd.) s sploshno ugotovitvijo, ki je she danes povsem kredibilna: Slovani so bili zhe v antiki, stoletja pred »uradno naselitvijo«, shiroko razshirjen indoevropski etnos s tezhishchem v srednji Evraziji (Baltik – Azovsko morje), niso pa imeli skupnega »vrhovnega vodstva« ne enega samega »glavnega sredishcha«, celo niti enega samega trdnega imena ne (kot Vendi na zahodu, kot Anti na vzhodu, kot Slovani na jugu, morda so bili vsi nekoch »Srbi« – vsa ta imena so po nekaterih etimologih »neslovanska«), temvech so bili znatno pomeshani z razlichnimi ljudstvi od germanskih do mongolskih plemen, ki so se schasoma porazgubila med njimi (predvsem na vzhodu, manj na jugu) ali pa so se oni med njimi (predvsem na zahodu); potomci te raznorodnosti so tudi danashnje nacionalnosti v slovanskem okviru. S tem pisanjem, ki je ostalo tako ali drugache prezrto ter le deloma objavljeno (neznana vsebina napovedanih »nadaljevanj«), se Pozhenchan razkrije kot tisti slovenski erudit 19. stoletja, ki je najbolj markantno »pripravil tla« bolj znanim neuradnim zgodovinarjem (Trstenjak, Zhunkovich itd. do danashnjih avtohtonistov in venetologov) in po svoje tudi genialnemu lingvistu Ivanu Topolovshku, ki je v bistvu (seveda povsem »neznani«) pionir pozneje od drugih razvite t. i. nostratichne lingvistike.

V obeh tukaj objavljenih »razdelkih« je brez popravkov ohranjen avtorjev svojevrsten starinski jezik z nedoslednostmi v terminih in imenih, urednishki posegi pa so krajshave (izpusti nekaterih podrobnosti), prepis grshkih citatov v latinico, izbris Trstenjakovih nebistvenih opomb (razen k etim. Vlahov).

 

Izbor in opomba Ivo Antich