Revija SRP 131/132

Matej Krevs 

 

DUCAT DOMOLJUBNIH 

 

I.

Zapela harmonika glasno

ob rojstvu je mojem ko vrag

in v hishi domachi sochasno

po radiu shpilal je Slak.


In utrgal se vrisk je ochetu,

ko storil sem prvi korak,

in solza kanila dekletu,

ko moral sem z doma vojak.


Zdaj zopet se vriska in joche;

od matere jemljem slovo,

v to hisho domacho mogoche

nazaj me nikdar vech ne bo.


Saj tu v domovini zhiveti,

vesh, mati, je silno tezhko,

morda pa v tujini bom z leti

si nashel nov dom in zhenó.


Zapoj mi, harmonika, glasno,

raztegni zdaj meh, glej, ni vrag:

ko vrnem se v hisho domacho,

po radiu shpilal bo Slak!

 

 


II.


NA JUTRANJIH VLAKIH


                            po B. Pasternaku


Ko sem zachel hoditi v srednjo,

sem v mraku trichetrt na shest,

od spanja ves zabuhel, zmeden,

hitel pod nebom, polnim zvezd,


na vlak jutranji, ki prihajal

v nash kraj ni vedno tochen chas,

zato sem chesto moral v diru

loviti ga skoz sneg in mraz.

 

Pred glavno kakor ponavadi

bila je rdecha in tako

sem prechkal zebro brez pomisli,

da se morda ne bo izshlo.


Zadihan, poln adrenalina,

prisopel sem na siv peron,

in zharometa soj je brizgnil,

ovenchan z meglo dimnih kron.


Potem smo vzpeli se v vagone,

in ko sprevodnik dal ukaz

je za odhod, sem samodejno

ozrl se na rodno vas.


Povsod po vlaku razsejani,

v stoterih drzhah po klopeh,

ljudje zamaknjeno strmeli

so v dalj z brezbrizhnostjo v ocheh.


Dijaki, delavci in kmetje

molche smo druzhno zrli v svet,

le nash sprevodnik na stranishchu

skrivaj kadil je cigaret.


Medtem pa mimo nas hiteli

so kozolci in kmetije,

predmestni svet v vsej svoji bedi;

obchine - brez perspektive.


Kakor spuhte oblachki dima,

je vmes spuhtela zvezdna noch;

ko smo v prestolnico dospeli -

bil dan je zhe, oj, siv na moch!


Ljudje so v gnechi se zgrnili

tja med izhode; v meglo, smog

in dim capljal za kruhom vdano

je ves provincijalni rod.

 

 


III.


Kipijo pesmi, duh - pokrovka

odpira se vse bolj in bolj,

na ognju sanj, tam v kotlu molka

se kuha spev domachih polj.

 

Skrivnostno davno brbotanje;

iz grude vre za stihom stih:

pripravi, kmet, zdaj plug in brane,

dobila zemlja je navdih!

 

 


IV.


Od nashe do sosednje fare

shel davi sem na sprehod sam,

obchudujoch pomladne chare:

po tratah zvonchki in zhafran.

 

Ob cesti krizhi se vrstijo,

ki prvo cvetje jih krasi,

in vmes prochelja hish bleshchijo

se z mavrichnimi okenci.


Ves kraj je nor od primavere,

bolj glasni so postali psi

in sonce sveti zhe mochneje,

nemirnejsha je v prsih kri.


Le tvoja nedra, domovina,

gorje, slaboten dviga dih.

O, mati bleda! Ti edina

v premnogih prsih vzbujash vzdih.


A mnogo src she zate bije

in z njimi tudi sam bi rad

verjel, da spet kot maj zasije

nekoch slovenska nam pomlad!

 

 


V.


Oj, Trzin, ti dolga vas,

ti moj rodni kraj prelestni,

kjer otrok sem slednji laz,

kamen vsak poznal ob cesti.


Kjer kot dechek neugnan

chesto sem zavil iz shole

gor chez hrib tja v gozd teman,

lomit veje, brcat v shtore.

 

Koliko, mladost, je let

od takrat minilo, draga?

Zdavnaj zhe pozidan svet

sta ta hrib in gozd postala.


A vzdolzh cest za krizhem krizh

in kapele se vrstijo,

pa cel kup prastarih hish,

kjer le mishke zdaj zhivijo.


In sred polja cerkvica,

razsvetljena kot za praznik,

v mraku sije do neba,

a vsi stoli znotraj – prazni …

 

 


VI.


NA MENGESHKEM POLJU


Na mengeshkem polju spet mak

mi v vetru shkrlatnem mezhika,

to nashe krvi je predznak,

ki tukaj bila je prelita.


Tod sekala bridka so jekla,

divjal je bich bozhji, Atila,

tod kri je slovenska spet tekla,

ko sablja je turshka morila.


Tu strah zasejal Bonaparte

je s svojo armado gromovno

in mnoge tu zhrtve so padle

med prvo in drugo svetovno.


Kjer nasha je kri poshkropila

to polje, ta kos domovine,

tam maka cvetlica je vzklila;

krvavi podpis zgodovine.

 


VII.


Oj, ljubljanski kozolci!

Vidim vas, vidim,

kakor brezdomci,

brez prave strehe nad glavo,

stojite v predmestjih,

na polju, ob cesti;

skrivljeni, zlomljeni, zgrbljeni, vase podrti,

chakate smrti!


Oj, ljubljanski kozolci!

Kje so zdaj chasi,

ko na vashih rokáh so pochivali

trave in klasi,

ko kmet je pospravil mrvo na late

in se zvecher oglasila

je harmonika mila,

ko fantich se vrachal je kdaj z veselice,

ves zaljubljen in blaten,

in je na vashe lesene nozhice

vrezal srce

in skrivnostne kratice.


Oj, ljubljanski kozolci!

Vi zdavnaj odsluzheni borci,

stebri slovenstva,

vidim vas, kako

umirate bedno

ob magistralah

s krichechimi jumbo plakati

na ramah,

ki v tujih napisih chastijo

denar in tujino;

vidim vso vasho stisko in bedo,

a morda, skupaj z vami,

vidim umirati med nami

she nasho kleno slovensko besedo.

 

 


VIII.


Vashki rekviem -

na vegastem kozolcu

zbor krakajochih.

 

 

 

IX.


JESENSKA AGONIJA

 

Tvoje telo, krhkejshe

in tanjshe od hostije,

skoraj prozorno, visi

na svetem slovenskem drevsu

in drgeta od bolechin,

o porumeneli lipov list!

Veter bo prishel s svojo sulico

in ti prebodel stran,

potem se bosh moral spustiti do globin

pekla, kjer strashi zima-zmaj,

preden spet ozelenish.

 

 


X.


KRALJ MATJAZH

 

Srechal sem chloveka

z blaznostjo v ocheh.

V shlapah poshvedranih

se v teh zimskih dneh

je pochasi vlekel

skoz meglo in mraz;

ves bled in star je bil v obraz,

ustnice kot led,

z brado razmrsheno

in strgano obleko,

v desnici, revezh, nosil

je kanglico za mleko

kot kakshen sveti gral ...

Kar se pred mano ustavi

in vprasha me za pot.

Povem mu, kam in kod,

in, glej, takrat

mu nekaj zaklokoche

v tej kangljici in jaz

zachudeno pogledam vanj

in rechem: »Joj, gospod,

mar mleko vam kipi?«

In on odgovori:

»Ne mleko, temvech kri.

To bozhja kri oglasha

se v sveti chashi tej,

zdaj grem, da bi chimprej

prishel na kraj, kjer spi

nesrechni kralj Matjazh,

da z njeno chudezhno vsebino

ga prebudim iz sna,

potem vstal bo z vojsko silno

in reshil domovino

tega zla!«

 

 


XI.


PIETA


                  pradedku v spomin


Leto 1914. Ruska fronta.

Nikogarshnje ozemlje.

Iz strelskega jarka na bojno polje

za hip pokuka vojak Florjan Krevs.

Bum! In v tistem trenutku mu topovska krogla

odpihne glavo in njegovo truplo

omahne nazaj,

v krvavo narochje matere zemlje.

 

 


XII.

 

ZADNJI SPREHOD


Bom sprehajalno pal'co v roke vzel,

na glavo dal klobuk iz prve ruske,

(prav takshnega, kot je moj ded imel),

in odkrevsal pochasi kakor kljuse

 

na polje mengeshko orat poslednjich

ledino svojih misli zaletavih,

in tam, ob koncu let, kot kak mladenich,

zavriskal bom na glas po vsej planjavi!

 

A vrisk moj slishal bo le bog, vse drugo -

njegova jakost in odmev krichavi,

bo moje domishljije plod, saj v glavi,


zhe sivi, bo zhivljenje mimo, prech ...

(kot snop bom padel, ki kosi ga mech)

in vrnil se bom k dedom v rodno grudo.