Revija SRP 131/132

Luka Hrovat

 

V MESU TVOJEGA ZHRELA

 

a)

V presahnjenih spominih tvoje ustnice

govorijo o svetovih: – daljnih in potopljenih.

Z jezikom krvi jih pτjesh. V pripovedovanju

jih polagash pred moje telo kot nove daritve:

tako krhke, da jih sapa mojih ust zamaje

in rushi. Ne govorim vech! V telesu se tako

vzhigajo zasushene podobe – z rokami ishchejo

nestalnost, ki dela izpovedi blage in mrtve.

V mesu tvojega zhrela tipam strdke bolechin,

v kepicah zgodb trgam zadnje sadezhe obljub

in upam na dotike, ki bi ozhivili izdihe

vdihujochega zraka. S krvjo zasledovan, v

krvi rojen in s pushchanjem krvi umorjen,

chakam bodochi chas pochitka, ko pretrgani udi,

v samoti, v prsti zakrijejo luch, da bi v

mraku in raztrgani zavesti konchno utonili.

 

 

b)

Zarjavele mrezhe objemov in stisk lovijo

najine metulje sanj, leteche po poljih in

pokrajinah, obzidanih z ograjami, reshetkami

in zhicami smrti. V teh prostorih mrtvih zidov

ustnice shepetajo tvoje ime, po katerem polzijo

solze nesreche. V mraku ishchejo svoje obraze,

z rokami tipajo za brazgotinami trpljenja, ki

izginja. Taki domovi teme ne dopushchajo

poljubov, ne izrazhajo premikov bolnih ustnic

in tudi nabuhle rane izpovedi nimajo vech

mochi zhivljenja. Molk udarja v lobanje, v kosti

brez mesa, v glave, ki se pogrezajo v nich.

Hrepenenja ni! So samo udarci dotikov, ki

radi izkushajo na vekomaj posiljeno telo.

 

 

c)

V oblakih dima se iskrijo pogledi na noch,

ko odhajash: brez zvezd na nebu, brez luchi

na ulicah, ki drugache obdajajo temo. V srcu

in v ocheh razbiram izrechene molitve, ki jih

shepetash kot rabini v vechni tishini. Besede se

stekajo kot potoki in letijo kot ptice, ki se

skrivajo pred lovci, da ne bi konchale kot vrzheni

kamni ob poti. Tvoje klateshko srce pa nezhno bije

in blodi v mislih ljubezni, ko chaka na objem

pri starem postajalishchu preoranih grobishch. Dezh

nezhnosti ti prekriva lase in kapljice mrzlih spominov

ti techejo po obrazu, kjer so she vcheraj bili zasidrani

moji poljubi. A nich ni ostalo: – – le brezoblichna

zmechkanina! Neprepoznavna. Neznana. Nemogocha.

Nesnovna. Nepotrebna … pa vendar moja, edina,

neskonchna, prava, resnichna in potopljena

ljubezenska obljuba.

 

 

ch)

Z valovitimi obrazi kot braniki pred nesrechami

morja se pogledi ochi skrivajo v shoti valobranov

pred besnenjem morskih bogov. V potapljanju

tipajochih teles tonejo na dno sipin – drugo na

drugo kot lesena, od vode prepojena polena:

stiskanja in poljubljanja, grizenja in objemanja,

zhrtja in izbljuvanja, pohabljanja in ozdravljanja.

Vsa v prepletenosti obchutkov ti pripovedujejo

o izgubljenih obzorjih. V izpovedovanju se

blizham tvojim besnechim ustnicam, skozi katere

rastejo morske alge, rastline in korenine brez

zemlje. Lovim jih s praznimi rokami. Trgam in

nabiram jih v nikoli polnem cvetlichnem lonchku

besednih podob, samo da bi jih za kratek stik

ujel v tvoji vechni zaobljubi.

 

 

d)

Mehke sence mi prekrijejo ochi. Postajam slep

in nebogljen. Moji edini chuti so te roke in prsti,

ki so se nekega dne lahko dotaknili tvojega

trebuha. A spomin je dokonchno mrtev, le na

jeziku she chutim ta okus kozhe nad popkom,

ki me zaziblje v pozabo vsakodnevnosti. S

tleskanjem she skusham oblikovati nikoli dokonchana

nebesa: a tudi ta so le pogorishcha ljubezenske

radosti. Kot da je zhivljenje formalna napaka,

kjer dotiki niso nikdar vech vzajemni premiki,

temvech tezhki koraki napol obupanih mrtvakov,

ki le zhelijo odlozhiti svoje prazne in gole glave

na tista tvoja nikoli pozabljena in topla narochja.

 

 

e)

Rdeche rozhe rastejo iz najinih ust kot jutrishnji

dnevi, ki shele prihajajo. Ne moreva jih vech

zadrzhati: – so kot curki vode ob odprti pipi

ali kot mrtve zhuzhelke v posladkani tekochini

ali kot alge, ki jih premetavajo valovi,

ali kot kamenje v zapushchenem kamnolomu

ali kot zhivljenje, ki ne ve, da je odmrlo.

Potopljena sva! V grobovih tako lezhijo samo

prazne krste: nobenih svech in nabranega

zelenja, le tiho brenchanje neznanih zvokov,

ki spominjajo na zaprte azilne domove,

kjer odlomljene kljuchavnice neutolazhljivo

visijo kot samomorilci, ki so se razbezhali

v pokrajine najine smrti.

 

 

f)

Na gozdni jasi pepela vrane goltajo raztrgano

oko. V vishavah, v kroshnjah dreves, na prelomljenih

vejah pa pogled golote visi kot obeshenec

sredi trga. Padanje lista v tishini oplazi zmalichen

obraz brez vida. V slepoti dneva prehaja kot

gugalnica vishine in nizhine dimenzij prihodnosti:

v valovanju, v shumenju vetra se slishi prasketanje

praznine ob votlo drevo. Ni poljuba. V dotikanju

ran gologledost strmi v niches: glava se smeji in

udi zadrhtijo v pishu zibanja kot umorjeni duhovi,

ishchoch kleti svojih zlochinov. Brez luchi, brez svetlobe

sonca zharnica pochi in iz mojih ledij se rodi barva krvi.

 

 

g)

Tuljenje in krichanje pritiskata grlo ob tla

bolechine. Chutim plavajocho kri, ki teche v tvoje

telo: predrto in ranjeno. V prashnati nochi te tepejo

zharki naslade in v zvijanju bolechin organi in udi

visijo z nebes kot majhne darilne kroglice na

drevesu obupa. Trgajo se in padajo na krvavi

pod najinih molchechih krikov: v zaprtih prostorih,

v zidovih, v strtih hishah in vlazhnih kleteh, kjer so

pobegi in odpori dokonchno omagali … ostajajo

steptane povrshine za omrtvichena telesa, ki

odmirajo v upanjih, v prelomih, zlomih in

oddihih, nikoli dozhivetih pritiskih srca.