Revija SRP 131/132

Lev Detela

 

CHAR POETICHNE RAZLICHNOSTI 

Nekaj misli o slovenskem pesnishtvu od zachetkov do danes

 

Slovenska lirika sega s svojimi najboljshimi dosezhki v sam vrh slovenskega literarnega ustvarjanja. Zhe od romantichne faze v prvi polovici 19. stoletja z vodilnim pesnikom Francetom Preshernom jo vse do danes zaznamuje veliko shtevilo umetnishkih uspehov. Tudi v obdobjih tezhkih druzhbenih preizkushenj, na primer sredi pretresov druge svetovne vojne, je subtilni lirizem pomemben faktor slovenske knjizhevnosti na sploh, ki obarva tudi prozo in dramo.

Razlichni antologijski izbori skushajo vedno znova v slovenskih izvirnikih in (ali) v prevodih v tuje jezike dokumentirati razvoj in razcvet slovenskega pesnishkega ustvarjanja in ga posredovati tudi neslovenski javnosti. Zhe v obdobju habsburshke monarhije se pojavi slovenska lirika predvsem v nemshkih prevodih v najrazlichnejshih publikacijah. Naj omenim le nekatere: Anton Tomazh Linhart, Blumen aus Krain für das Jahr 1781; Johann Nepomuk Primic (oziroma Primitz), Deutsch-Slowenisches Lesebuch / Nemshko-Slovenske branja, Graz / Gradec 1813; Anastasius Grün objavi svoje prevode slovenskega »kranjskega« ljudskega pesnishtva zhe leta 1838 v Leipzigu v znani publikaciji Adalberta von Chamissa in Gustava Schwaba Deutscher Musenalmanach in potem v Leipzigu v letih 1839, 1845 in 1846 tudi v publikaciji Taschenbuch der Vaterländischen Geschichte; leta 1850 zbere Grün ponovno svoje prevode slovenskega ljudskega pesnishtva v leipzishki zbirki Volkslieder aus Krain; Ludwig Germonik objavi leta 1851 v Gradcu v knjigi Blaue Nächte – Lieder und Dichtungen tudi nemshke prevode Preshernove in Jenkove lirike; v knjigi Karla Emila Franzosa Deutsches Dichterbuch aus Österreich objavi Anastasius Grün 1883 v Leipzigu in na Dunaju spet lastne nemshke verzije slovenskega ljudskega pesnishtva in Edward Samhaber uposhteva v leta 1887 v Ljubljani izdani knjigi Dichtungen tudi nemshke prevode Preshernove in Jenkove lirike. V leta 1895 v Stuttgartu izdani publikaciji Slavische Anthologie je objavljenih v nemshkih prevodih zhe vechje shtevilo slovenskih pesnikov (Presheren, Ashkerc, Gregorchich, Jenko, Levstik, Stritar, Miroslav Vilhar in tudi Stanko Vraz). Ta prevajalska posrednishka dejavnost sega vse do konca habsburshke monarhije. She sredi prve svetovne vojne izide 1916 v Ljubljani pesnishka antologija Rudolfa Andrejke kot zadnji odsev vechstoletne slovenske zavezanosti v cesarstvu. V tej publikaciji z naslovom Slowenische Kriegs- und Soldatenlieder so natisnjene v nemshkih prevodih pesmi Antona Ashkerca, Simona Gregorchicha, Simona Jenka, Rudolfa Majstra (Maisterja) – Vojanova, Franceta Presherna, Jovana Vesela Koseskega in Valentina Vodnika.

V eni od prvih antologijskih publikacij v nemshkem jeziku, v zbirki Antona Tomazha Linharta Blumen aus Krain iz leta 1780, je izdajateljeva pozornost usmerjena v smislu Herderjevih in Goethejevih narodno osrchujochih in narode povezovalnih prizadevanj she predvsem k izboru ljudske poezije, iz katere zhe od srednjega veka na globinski nachin odseva dusha in usoda slovenskega chloveka.

Pozneje se antologijski pristopi postopoma prevesijo k predstavitvam dosezhkov posameznih besednih ustvarjalcev, o chemer na primer pricha publikacija Antona Funtka Aus der neuen slowenischen Lyrik, ki je izshla tik po koncu prve svetovne vojne leta 1919 v Ljubljani. V njej so v nemshkih prevodih objavljeni teksti tedaj novatorskih impresionistichnih pesnikov Otona Zhupanchicha, Ivana Cankarja, Josipa Murna, Dragotina Ketteja in drugih, ki so povzrochili – podobno kot tedanji ekspresivni avantgardistichni samohodec Srechko Kosovel – prelom z v zadnjih desetletjih 19. stoletja prevladujochim literarnim realizmom, ki je slovensko pesnishtvo obogatil z mojstrskimi baladami Antona Ashkerca, Frana Levstika, Josipa Stritarja, Simona Jenka in Simona Gregorchicha. Tudi po drugi svetovni vojni je izshlo vech antologijskih izborov slovenske lirike, nekateri tudi v angleshchini. Vechkrat je bilo slovensko pesnishtvo vse do ustanovitve samostojne slovenske drzhave v letu 1991 predstavljeno v tujejezichnih izborih skupaj z drugimi literaturami nekdanje Jugoslavije v razlichnih »jugoslovanskih antologijah« kot del juzhnoslovanskega literarnega utripa.

Na Dunaju zhivechi amerishko-avstrijski avtor in prevajalec Herbert Kuhner je dvojezichno antologijo Sodobna slovenska poezija – Slovenian Poetry Today sestavil na podlagi svojih dolgoletnih stikov s slovenskimi pesnicami in pesniki, ki so utemeljili vechsmerno heterogeno strukturo slovenske lirike po drugi svetovni vojni. Povojno obdobje je slovensko literaturo namrech obogatilo z novimi pozitivnimi in negativnimi temami in pristopi, ki segajo od socialnega potrjevanja ali preobrazbe dejanske resnichnosti do ponotranjenega intimizma pa tudi do razlichnih oblik izvrzhenosti v nevezano, osamljeno in odtujeno eksistenco. Ob osrednjem in ekspresivnem pesnishkem doprinosu nekonformistichnega vizionarja Edvarda Kocbeka so se v zadnjih desetletjih v slovenskem pesnishtvu pojavili novi odlochilni pesnishki vidiki, ki so v sodobno liriko vnesli rezki in kritichni, vchasih pa tudi agresivni eksistencialistichni naboj. Varni, preizkusheni pogledi na umetnost, kot so bili znachilni za slovensko pesnishko tradicijo, niso vech ustrezali disharmonichnim razsezhnostim novega chasa, v katerih je vedno bolj slabela usmerjevalna moch enostrankarske komunistichne oblasti, ki si je zhelela tudi na kulturnem in literarnem podrochju chim bolj enotna idejna izhodishcha, ki vodijo na jasen in razpoznaven nachin hitro in odlochno k enotnemu idejnemu cilju.

Umetnishka beseda je v zadnjih desetletjih 20. stoletja postala na Slovenskem torishche razlichnih stanj in prichakovanj, pa tudi bojishche, na katerem se do danes krizhajo raznovrstna nasprotja. Pojavili in uveljavljavili so se razlichni pesnishki modeli, ki so jih med drugim suvereno oblikovali virtuozni intimistichni stilist Kajetan Kovich, ekspresivni melanholik Dane Zajc, asociativni destruktor starih tradicionalnih pristopov Tomazh Shalamun, formalni absolutist Niko Grafenauer in drugi.

Pomen Kuhnerjevega antologijskega izbora je v odprtosti pristopa. Poleg v centralni Sloveniji tako imenovanih kanoniziranih avtorjev izdajatelj namrech uposhteva tudi nekatera imena, ki so se v javnosti iz razlichnih razlogov manj uveljavila, cheprav njihovi teksti zrcalijo zanimive izpovedne in oblikovne razsezhnosti. Ob miselno-abstraktnih in meditativnih tekstih raznih avtorjev je objavljenih tudi vech pesmi z lepimi pokrajinskimi in ljudskimi motivi, iz katerih odseva tradicija stare slovenske narodne dedishchine. V izbor je Kuhner poleg avtorjev iz osrednje Slovenije vkljuchil vechje shtevilo pesnikov, ki zhivijo na slovenskih podrochjih v Avstriji pa tudi pomembnega sodobnega slovenskega pesnika iz Trsta v Italiji Marka Kravosa. Medtem ko je na primer v antologiji slovenskega pesnishtva od njegovih zachetkov do sedanjosti Sonchnice poldneva, ki je izshla leta 1993 v Ljubljani v urednishtvu Petra Kolshka in Draga Bajta, uposhtevanih 76 moshkih pesnikov ter samo tri pesnice (iz zamejstva pa samo en koroshki slovenski avtor Gustav Janush ter dva Trzhachana – Marko Kravos in Miroslav Koshuta), ponuja prichujocha antologija poleg 19 moshkih pesnikov tudi 7 zhenskih imen z zanimivi pesnishkimi pristopi, kar nekoliko izboljsha problematichno sliko do nedavnega prakticiranega »moshkega« urednishkega pristopa k pozicijam slovenskega pesnishtva vcheraj in danes.

Dejstvo je, da je v slovenskem kulturnopolitichnem kontekstu pesnishtvo iz razlichnih ozirov she vedno osnovnica oziroma primarna odskochna deska za emancipacijo jezika in kulture. Je razpoznavno znamenje za samolasten vedenjski nachin s posebnimi zgodovinskimi izkushnjami tudi na kulturnem podrochju karakteristichno zaznamovanega naroda, ki se je s pomochjo jezika, umetnosti in kulture v tezhkih pogojih utemeljil zhe v chasu nekdanje habsburshke monarhije.

Chustveno obchutljivim Slovencem sta lirika in lepa beseda od nekdaj pisani na dusho. Tudi v najnovejshem chasu se je pojavilo vechje shtevilo pesnic in pesnikov, ki s pogledom v sedanje disharmonichne chase v izvirnih novih nachinih lirichno belezhijo svoje obchutke in misli. Cheprav lirika in na sploh literatura v mednarodnem kontekstu v chasu globalnega potroshnishkega kapitalizma in tehnokratskih trivializacij izgubljata na pomenu, pesnishtvo na Slovenskem ne usiha. Tudi dvojezichni slovensko-angleshki pesnishki cvetober Sodobna slovenska poezija – Slovenian Poetry Today dokazuje s pomochjo angleshkih prevodov Herberta Kuhnerja pestro razgibanost slovenskega pesnishkega utripa in ponovno opozarja na presezhni fenomen slovenske duhovnosti. Peter Handke je v zvezi s tem slovensko literaturo nekoch oznachil za »enklavo svetovne knjizhevnosti«. Kakorkoli zhe. Vsekakor poezija izpod peres shtevilnih sodobnih slovenskih avtoric in avtorjev razlichnih poetik, ki je objavljena v tej knjigi, vabi tudi tujega bralca v literarni svet slovenskih literarnih diferenciacij – v smislu mota, da so razlike bogastvo sveta.

 

 

_____________

Pod naslovom Sodobna slovenska poezija / Slovenian Poetry Today je na Dunaju zhivechi avstrijsko- amerishki pesnik, prozaist in prevajalec Herbert Kuhner v sodelovanju s koroshkim slovenskim publicistom in zgodovinarjem dr. Feliksom J. Bistrom pripravil antologijski izbor novejshega slovenskega pesnishtva v slovenskih izvirnikih in Kuhnerjevih prevodih v angleshchino. V antologiji so po abecednem redu zastopani naslednji pesniki in pesnice: Lev Detela, Janko Ferk, France Filipich, Ivo Frbezhar, Niko Grafenauer, Maja Haderlap, Fabjan Hafner, Milka Hartman, Branko Hofman, Gustav Janush, Edvard Kocbek, Andrej Kokot, Kajetan Kovich, Marko Kravos, Tone Kuntner, Cvetka Lipush, Milena Merlak, Boris A. Novak, Tomazh Shalamun, Mojca Selishkar, Veno Taufer, Shtefka Vavti, Sasha Vegri, Tim Wüster, Dane Zajc in Pavle Zidar. Tu objavljeno spremno besedo o slovenskem pesnishtvu in pesnishkih antologijah je za antologijo prispeval Lev Detela. (Op. avt.)