Josip Pagliaruzzi – Krilan
MLADI HRAST
LJUBICA
Lezhal na mrtvashkem odru
V sobi temnej mlad je mozh
Sredi belih svech brlechih,
Sredi lepih svezhih rozh.
Mrtveca od jutra v vecher
Hodijo ljudjé kropít,
Vsi so prishli, samo nekdo
Ni prishel tjà zanj molit.
Vsi so prishli, samo ljube,
Ljube k njemu ni bilò,
Ljube mlade, ljube lepe,
Ki jo ljubil je srchnó.
Pa pred kochico dekleta
Drobne stikajo glavé,
In skrivnostno shepetajo
V úho si besede té:
»Vsi so prishli, vsi so prishli,
Ga kropit in zanj molít,
Samo ona, samo ona,
Ni prishlà se poslovit.
Saj sem rekla, saj sem rekla,
Da je chisto brez srcá,
Da za njega nich ne mara,
Da za norca ga imá.«
V sobici zhenice sive
Jagode prebirajo,
Gibajóch cheljusti stare
V vrata se ozirajo.
Vsakega motréch pazljivo,
Sive glave májejo,
Mej seboj oddushka srchnej
Bolechini dájejo:
»Glejte, glejte vsi so prishli,
Cvetkove le ni bilò,
Kdo bi mislil, kdo bi mislil,
Da brezsrchna je takó.
Kaj se hoche, kaj se hoche,
Svet zapustil je Gospod;
Brez vestí je, brez srcá je,
Tak je zdaj ta mladi rod.«
Drugo jutro zgodaj zgodaj
Zvon se tuzhno je glasíl –
Kdo nocoj je neki zopet
Sè zemljé se preselíl?
Hitro se izvé novica,
Bliskoma po vasi gré:
Cvetkova je preminula,
Pochilo jej je srcé.
(LZ, 1881/11)
NAPREJ
Naprej, naprej le hrabra vojna hiti,
Pomagaj bratu, ki v nesrechi stoka,
Ki pet stoletij zhe v temoti joka,
Ne more se iz suzhnih spon izviti.
Naprej! naprej! nikar se ne muditi,
Naj top grmi, morilna pushka poka,
Naj silni mech vihti mogochna roka,
Da bo se v krvi valjal vrag pobiti.
Zadosti chasa suzhne spone nosil,
V nesrechni stokal je Slovan temoti
In s potom suzhno zemljo rósil.
Zdaj vstal v ogromni, silni je celoti,
Zastonj je mirno svet pravice prosil,
Zdaj z mechem ishche si pravice poti.
NOV GROB
Nov je grob sinochi pozno
Izkopál kopach temán,
Davi pa v to jamo grozno
Nov mrlich je bil dejan.
Vrsta ljudstva je za vrsto
Spremljala ga v zadnji hram;
Stopal sem i jaz za krsto,
A kakó, she sam ne znam.
Noch mi na ochi je pala,
V dusho pal mi bol mrachán,
Iz temè sta le zijála
Chrna vrsta, grob temán.
Kopal zraven one jame
Nov bosh grob, kopach, takoj,
Kopal bodesh grob tam zame,
Saj ta bil je oche moj!
MLADI HRAST
Mlad se hrast na rebri
Kvishku je popel,
V mladi mochi rastel
Gori je vesel.
Trdno se je v zemljo
Vglóbil mu koren,
Zdrav in chvrst iz njega
Je pognal strzhen.
Ravno krepko deblo
V vrh kipelo je,
Véjevje koshato
V zrak molelo je.
Svest mochi si mlade
In zavzet krasú
Gledal je ponosno
Hrast v poljé z bregú.
A pod skorjo trdo
Chrv zarije se;
Do osrchja hrastu
Chrv privije se.
Tam s strupenim zobom
Gloda dan in noch
In pohlepno srka
Hrastu mlado moch.
Skrhajo se veje,
Deblo se skriví,
In koren se hrastu
Pod zemljó sushi.
Smrtno ranjen v rebri
Hrast stoji potrt;
Bridke ure chaka,
Ko podrè ga smrt. –
Kakor hrast na rebri
Jaz sem vzrastel bil,
Kakor on ponosen,
Raven, zdrav in chil.
Strt ko hrast mladostni
Nem zdaj plakam jaz;
Tezhke smrti zgodnje
Bridko chakam jaz.
(20. 1. 1885)
JOSIP PAGLIARUZZI – KRILAN (1859, Kobarid – 1885, Gorica), pesnik, pisatelj. Iz stare, ugledne druzhine (iz Benetk v 17. st.; lastniki vech gradov na Kranjskem); oche Izidor upravnik poshte, chebelar, zhupan Kobarida, mati Marija r. Kurinchich (u. 1878); Josip se je rodil kot predzadnji od osmih otrok (dva umrla v zibeli, dva kot mladostnika). V sholi pobozhen odlichnjak; zhe kot dijak bral srbsko (narodne pesmi) nem., ital. in franc., pozneje she angl. in rusko. Po maturi na gim. v Gorici (z odliko, 1878) zhelel shtudirati filozofijo, na ochetov »namig« kot on doshtudiral pravo na Dunaju, nato v sluzhbi na sodishchu v Gorici. Po ochetovi smrti (1884) je prevzel druzhinsko gospodarstvo; ob delu pri odvetniku, shtudiju za doktorat in literarnem ustvarjanju je zbolel (meningitis) in 26-leten umrl (pok. v Kobaridu). V spominu sodobnikov »un fratello al modello«, veder druzhabnik in predavatelj v kobarishki chitalnici; oche je zhe 1882 vedel, da je sin neozdravljivo bolan. Druzhinski prijatelj Simon Gregorchich je v nekrologu in elegiji Venec na grob Krilanu (Slovan, 1885/7; ib. tudi Mladi hrast) predstavil njegovo idealno osebnost, ki je ni zaslepil velikomestni sijaj. Po prvi sv. v. je Andrej Chebokli, iz blizhnjega Kreda, pripravljal disertacijo o Krilanu, a je tudi sam omahnil v smrt.
Josip je od dijashkih let ustvarjal, najvech pesmi, nad 300, objavil 20 (Z, LZ, 1878-1883) pod psevdonimom Krilán. Ker je zapise datiral, je vidno, da je vchasih v enem dnevu napisal vech pesmi; kakshno je stenografiral. Z verzi je dnevnishko belezhil dozhivetja; zlasti ga je vznemirjalo tedanje osvobajanje balkanskih Slovanov izpod Turkov. Kot porocha France Koblar (SBL), poznavalec njegove zapushchine, so najzgodnejshe (od 1875 dalje) in najbolj shtevilne erotichne pesmi s ponosom neuspelega ljubimca nasproti dekletu in njenim starshem; pri tem v obliki mnogih trioletov, sonetov, gazele in elegije v distihih ljubezen povezuje z domoljubjem. Pozneje njegova patriotsko-politichna pesem od tozhbe in molitve prehaja celo v kletev. V Rusiji vidi reshiteljico slovanstva in krshchanstva, jezi ga politika Anglezhev, pogubna za druge narode, vishek slovanske nesreche je zanj Bolgarija z vladarjem Nemcem in gospodarjem Turkom (knezhevina kot davchni vazal Turchije); v pesmi Knez bolgarski nad tega nem. plemicha (Alexander von Battenberg, tudi nechak ruskega carja) kliche bozhjo sodbo. Iz bolg. konteksta ima she vech pesmi (npr. Stari hajduk; prim. Gregorchichevo »bolgarsko« Hajdukova oporoka, 1870); v tem okviru je vrh Smrt carja Samuela (LZ, 1883/1; za zbor ugl. E. Adamich, 1934), ki pa je zhaljiv anahronizem za Makedonce (pri Krilanu izrecno bolg. vladar). Pripovedni mojstrovini sta tudi Ljubica, psihogram domache province ob smrti sovashchana, in Chrna zhena, »lenorovsko« dramatichna ekspresija kuge v ruski zimski stepi. Gregorchich omenja, da mu je Krilan sam rekel, da chuti v sebi vech mochi za epiko kot za liriko; zhe prva objavljena pesem Na junakovem grobu (Z, 1878) je lirsko-epska elegija rojaku, ki je padel kot vojak ob A-O zasedbi Bosne, reshujoch jo iz turshkih rok. S to pesmijo sklepa krog zadnja Mladi hrast, kjer je umirajochi junak avtor sam.
Tako se v opusu nakazujejo tri tematske obsesije: erotika – patriotizem (slovenstvo-slovanstvo) – smrt. Slednja je nenehno navzocha tako v pesmih kot v pesnikovem zhivljenju (smrt matere, ocheta, bratov, 20-letnega prijatelja); njegove lirsko-epske pesmi so v glavnem balade s smrtnim izidom. Gregorchicheva oznaka Krilana – srca in uma »krasen sklad« – potemni ob biografsko-tekstualnih dejstvih: ljudomrzna patetika v pesmi Samoti, divergence med pravom in beletrijo, med rimokatolishtvom in hkratno vizijo vseslovanske odreshitve s pravoslavnega vzhoda; na eni strani napad na bolgarskega Nemca, na drugi panegirik »slovenskemu ochetu« Habsburzhanu (dolgovezna verzifikacija Fran Josip na Slovenskem 1883, ob. LZ, 1883/9; med obiskom Posochja je cesarja po svojem posestvu vodil Krilanov oche). Pozornosti vredna je tudi Krilanova proza: briljantna chrtica Sinica, zanimiv esej Nekaj o koristi in potrebi zemljepisa, podobe zhivljenja na podezhelju; iz nagnjenosti do epike bi verjetno dozorel v prozaika.
Cheprav so mu sodobniki rekli »drugi gorishki slavchek« in ima psevdonim prizvok primorske legende (Krilan – verjetno sokol; prim. pesem Mladi sokol, ki je ravno tako desetkitichna vzporednica Mladega hrasta), njegova podoba v slovenski literaturi ni dorechena. V antologijah nima mesta (izjema Menartova Iz roda v rod, 1969, ib. Mladi hrast), literarne zgodovine ga komajda omenjajo med epigoni. Njegov svak (drugich porochen s sestro Matildo) Anton Klodich Sabladolski, sholnik in knjizhevnik, je posmrtno izdal tri knjige Krilanovih del: dve poezija, tretja proza (Gorica, 1887, 1895, 1896); zgodnja erotichna poezija, ki jo omenja Koblar, je prezrta, od shtevilnih sonetov je en sam (Naprej – primerek »krvolochnosti« panslovanskega preroda), prevladujejo lirsko-epske romance in balade (drzhavotvorno je uvrshchen panegirik F. J., odsotne pa so invektive zoper Nemca na bolg. prestolu). Vsekakor je bil Krilan izjemen literarni talent, jezikovno-oblikovno »lahkoten« virtuoz (tudi v prozi), pripovedne pesmi so dobro grajene, glede vsebine pa je ochitno, da se je she iskal med razlichnimi vplivi (ljudska pesem, Stritar, Gregorchich, Ashkerc), a je kljub temu ustvaril vech besedil, ki jim je she danes vredno prisluhniti.
Izbor in opomba o avtorju Ivo Antich