Revija SRP 131/132

Jolka Milich

 

TRIDELNI ODGOVOR ZGODOVINARJU JOZHETU PIRJEVCU

(glej gloso Za spravni objem, Primorski dnevnik, 13. X. 2016)

 

1. del

Predragi Jozhe,

ne zameri mi, da se tako pozno oglasham in se ti iz srca zahvalim za vse obchutene besede, ki si mi jih namenil. Nisem odgovorila takoj, ker sem takrat prav kampanjsko prevajala Toneta Pavchka, in mi je bilo narocheno, naj jim gradivo poshljem chimprej, ker bi radi dvojezichno pesnishko zbirko predstavili zhe na letoshnjem knjizhnem sejmu, che bi se le dalo, pa se ni. Samo po sebi umevno je imela zbirka absolutno prednost pred vsem drugim. Gradivo sem zalozhbi izrochila v domenjenem chasu in se ravno pripravljala, da ti pishem, ko sem prejela iz Salerna prve krtachne odtise antologijske zbirke Vinka Möderndorferja. Kar zgrozila sem se, uboge moje vedno bolj slabovidne ochi, ki bodo morale loviti kar se da naglo nadvse nagajive shkrate na 250 straneh z gosto nanizanimi pesmimi. No, tudi tokrat sem dala prednost poeziji in odlozhila zahvalo tebi za kakshen teden z izgovorom: saj trojni umor lahko pochaka, ni strahu, da ne bi ujela tega, vsaj doslej, blazno pochasnega vlaka in zamudila velichastni – pompozno najavljeni in propagirani na vse vetrove – zakljuchek z dokonchno (beri: neizpodbitno) najdbo krivcev. No, ravno sem se vdrugich pripravljala, da ti odpishem, ko sem vsa trda od mraza opazila, da centralno ogrevanje ne deluje, in kajpak zmrzovala nekaj dni, dokler mi serviser ni popravil okvare, vendar sem se tako zelo premrazila, da sem bila ves naslednji teden, da ne rechem do vcheraj, vsa prehlajena in zanich, pravi kup nesreche. Pretezhno polezhavala in nestrpno chakala, da mine. In je minilo.

Tvoja neprichakovana glosa z Draga Jolka me je silno razveselila, s spomini na nasho pekarno, na mojega ocheta, na nas, ko smo bili – ti she majhen, mi drugi pa mladi in polni pisanih nachrtov in sladkih iluzij, Sezhana pa she zhepnega formata, da si jo v celoti obredel – hisho za hisho – v slabi urici, che se nisi tu in tam prevech obiral.

Tvoj nasvet Martinu – zelo umesten, da ne rechem nujen, hvala zanj, le resnica nas bo osvobodila! – da gresta v arhive po dokaze, da meni (!) zamashita ... »gobec«. Kaj lepshega? Ko bi bila samoljubne sorte, bi se pochutila vazhichko. She sanjalo se mi ni, da bi se uzhalila, zamera mi sploh ne lezhi. Vrh tega, ne pozabi, redno gledam filme najbolj razkrichanih in slavnih sodobnih rezhiserjev, kjer so igralci po kvaliteti in izbranosti govora vsaj za deset-dvajset klinov nizhe od ... precej nedolzhnega ali kmechkega gobca, chlovek se pach privadi, ne vztrepeta vech kot nekoch ob vsakem po nemarnem izrechenem klincu, jebenti ali goflji. Ni kaj, ljudje smo prilaglodljivi, she prevech, vso to bolj ali manj samo prostashko sharo jemljemo zhe, kot bi shlo za medmete brez vsake prave tezhe ali za nekashkne za neizbirchno vechino dopadljive okraske. Ta tvoj – recimo mu negalantni ali neelegantni, a zelo uchinkoviti – nagovor je prej spravil iz sebe moje prijatelje in znance, kot pa mene, vajene, odkar pishem, she na kaj hujshega. V pismu si mi obljubljal – chisto odvech – spravni objem. Ker za vsako spravo morata biti vsaj dva sprta ali uzhaljena, jaz pa nisem bila niti sprta s tabo in niti uzhaljena. Le malce zachudena nad ne ravno izbranim izrazjem, a veliko bolj presenechena nad ... razveseljivo, a povsem neprichakovano gloso, ki si mi jo posvetil, in se javno pokesal, da si se posluzhil neprimernih besed. Hvala za obzhalovanje, zdi se mi zelo lepo, naravnost zgledno in tudi precej nenavadno od tebe. Le tako naprej. Tudi nashi ... she nespravljeni, da ne rechem nespravljivi narodni spravashi bi se morali oprijeti te tvoje metode: da se oboji prej javno pokesajo in tako rekoch dozorijo za spravo, in shele nato – kot ti – che zachutijo zheljo po spravi, predlagajo spravni objem. Morda bo kdo kot jaz rekel predlagatelju, da za spravne objeme in poljube morata biti vsaj dva she (vedno) sprta, kar pa zanj (tudi zame!) ne velja, ker je zhe pred mnogimi leti nehal gojiti zamero in je hudo, ki ga je med vojno (in tudi po njej) doletelo zhe davno odpustil, torej ta zadnja formalnost – spravni objem – mirne dushe lahko odpade. Edino odprto vprashanje je, da chimprej pokopljemo na obeh straneh (!) she nepokopane mrtvece in zapremo to zhalostno poglavje vsaj do ... naslednje vojne, o kateri seveda lahko samo upamo, da je ne bo, in se v to miroljubno smer trudimo in prizadevamo.

 

 

2. del

A naj odgovorim she na nekaj tvojih zhgochih vprashanj.

Sprashujesh me, dragi Jozhe, zakaj sem se postavila (in se she postavljam – dodajam jaz) v bran chloveka, katerega preteklost ni bila brezmadezhna. In nadaljujesh: Ne morem si predstavljati, da bi o njej ne vedela, saj je leta zhivel v Sezhani in tam storil tudi nesrechno smrt. Lastni sin ga je ustrelil na lovu. (Zhe spet obsodba z nedokazanimi namigi, ki si je zgodovinar ne bi smel dovoliti.)

Odgovor: ker ste ga kriminalizirali, da ne rechem demonizirali – vsi trije, ti, Brecelj in Zajc sin – le na podlagi spominov zakrinkane gospe (in spomini so, kar so: nekaj skrajno nezanesljivega), katerim ste dolozhili nekakshne ... zdi se mi: Brecljeve ... precej meglene indice, ki so se, che dobro premislish – skushaj misliti in tudi premisliti – izkazali nichni in jih implicitno demantira nich manj kot njegova knjiga; na kratko: brez nobenih oprijemljivih dokazov. Zate – dovoli mi, da povem she enkrat na glas, kar mislim – ker si zgodovinar, je naravnost nezaslishano, da si v italijansko knjigo Foibe dodal to she vedno vprashljivo trditev kot neizpodbitno resnico, da so Stanka Vuka likvidirali (eliminarono) slovenski komunisti, pa cheprav si dodal v opombi zaradi korektnosti (va detto, per correttezza), kot sem sama pred leti brala, a je to nedavno omenil in osvezhil nash spomin tudi odv. dr. Bogdan Berdon v pismu urednishtvu Za spravni objem (o pomenu ustne zgodovine) PD z dne 15. 10. 2016. Preberi ga ponovno, je zelo pouchno, nich skregano z logichnim razmishljanjem, ki ga pri nekaterih nashih piscih, publicistih in novinarjih mochno pogresham. Preberi tudi njegovo lapidarno mnenje o Brecljevi publikaciji v PD, 16. 11. 2016, ki drzhi od a do zh. Martinu Breclju pa je, se zdi, tvoje korektnosti bolj malo mar, saj jo je v svoji knjigi Anatomija politichnega zlochina : trojni umor v Rossettijevi ulici med ugibanji in dejstvi (Trst, 2016) kar pozabil omeniti, namesto da bi jo podchrtal in dal v pretres bralcem svoje raziskave. Zaradi te, sicer male, a pomembne opustitve si ti postal nekakshen garant, da so trojko »ubili partizani«, kot pribija zhe v Ljubljani Alenka Puhar, ki ochitno komuniste enachi s partizani (PD, 11. nov. 2016) – klevete in netochnosti se naglo shirijo po svetu, to je sploshno znano! Zlasti v dobi raznih revizionizmov vsepovsod kar silijo v klasje. In to sicer zanimivo, a nedokazano hipotezo, celo nekoliko po svoje prikrojeno, je meni nich tebi nich proglasila za zgodovinski dan. Pri nas je tudi to mogoche, da zelo bistra in zanesljiva chasnikarka in publicistka, ki smo jo od nekdaj vechinsko silno radi brali, saj je bilo vse, kar je podpisala, neovrgljivo in dokumentirano, na vsem lepem pa, ne ve se zakaj, zachne ponavljati za drugimi, govoriti na pamet in prostodushno razpechavati za suho zlato njihove domneve.

Zhe lani je pisatelj Alojz Rebula prav pohitel, kot da mu gori pod petami, pripisati v krajsho zgodbo Breg (glej njegovo in Zorino knjigo Dve mladosti – ena ljubezen, ki je izshla pri Celjski Mohorjevi druzhbi leta 2015) to tvojo novico. Preskochila bom uvodni del – sami si ga poishchite v knjigi! – in bom navedla le, kar je v zvezi z mojim diskurzom: »Zdaj pa je dr. Jozhe Pirjevec v italijanski publikaciji, ki pa je v slovenskem prevodu nechastno chrtala poglavje o Vuku, razkril, da likvidator ni prishel iz chetnishke strani, kakor je marsikdo domneval, ampak iz partizanske, in da je bil to najstarejshi brat Berto [tj. najstarejshi brat Rebulovega nekaj let mlajshega sovashchana Stanka – op. J. M.]. To je odkril kljub svoji znani prorezhimski drzhi, kar dela ta podatek posebno verodostojen ...« – In zhe spet netochnost, plod le povrshnosti ali privoshchljivosti in zlonamernosti? Vprashujem pisatelja Rebulo, ker ne bi rada mislila slabo o njem. Saj si ti pisal o treh killerjih (tre sicari) komunistichnega (!) izvora, tudi pisatelj Rebula, vse tako kazhe, ne lochi partizanov od komunistov. On pa je samovoljno – in ne samo on, tudi Zhajdela v Demokraciji in neka solkanska zelo obetavna raziskovalka in iskalka resnice, zapeljani od Brecljevih apodiktichnih trditev v PD – stigmatiziral samo sorojaka Bliska. Zdaj pa zvemo iz Anatomije, da Blisk ni bil niti vodja usodne trojke eksekutorjev (!), torej le ni bil ubijalec na svojo krvozheljno pest, marvech le eden (baje!) od morebitnih sekundantov, in ni izkljucheno, da enako vsi trije, z vodjem vred, kar naenkrat – pri bolj akuratni raziskavi, saj Brecelj svoje shtudije-raziskave she ni speljal do srechnega konca, zaustavil se je spet kot prvich pri indicih, ki so v PD krivili zlasti, da ne rechem samo Bliska, ki ste ga radi prikazovali (in ti celo v pismu meni ga she vedno prikazujesh kot krvoloka shtevilka 1), zdaj po enoletni raziskavi nam je le privlekel iz rokava – konchno – tri morilce z nekaj poglavij dolgimi, tokrat najbrzh najbolj indiciranimi obremenilnimi indici (!!!!) in imeni kar premnogoterih narochnikov umora, o katerih ni bilo pred Brecljevo knjigo niti govora, o kakshnem dokazu pa tudi zdaj ni ne duha ne sluha, jaz ga vsaj ne vidim, res je, da imam oslabljen vid, zato vas prav milo prosim, pokazhite mi ga s prstom ali navedite strani, che ga vidite vi, da se ga oprimem kot reshilne bilke, in se vam z vsem zharom svoje dushe pridruzhim, ker mene, ponovim, reshujejo in poteshijo samo argumenti, nobena dimna zavesa, pa naj bo she tako lepa, mi ne utisha vesti, nasprotno, le budi dvome in pomisleke.

Drugache recheno, zdi se, da smo she dalech od zanesljivih ugotovitev in dokazov, le zakaj je ta filozof in chasnikar tako neuchakan, da zhe spet prehiteva samega sebe, in ni sploh recheno, da ponovno ne strelja v prazno. Tudi to je meni nerazumljivo: da ste urbi et orbi lani spomladi v PD z dne 10. marca 2015 oznanili: Chas je, da pogledamo v svojo preteklost brez ideoloshkih bremen – in na temelju famoznih zakrinkanih spominov in nekih Brecljevih slutenj proglasili za najvechjega oziroma edinega krivca Bliska, zdaj pa kar naenkrat avtor v knjigi trdi, ne da bi se bralcem in obsojencu opravichil ter preklical tezhko in prenagljeno obsodbo: v Primorcu sem se zmotil in brzhchas marsikaj narobe tolmachil, tista nasha gospa prichevalka ni o tem nich vedela oz. nam ni nich povedala, zdaj pa trdim na bazi arhivov, in mi morate verjeti, da je glavni morilec nekdo drug, in da so bili, kot so vse priche in dokumenti trdili od vsega zachetka, trije; Blisk, revchek, od ubijalske primadone se bo moral zadovoljiti s kakshno stransko vlogo, stopiti bo moral v drugo ali tretjo ligo, tisti neznani mami anonimne znamenite hcherke se je, ko je bil 20-letni fant, pach samo junachil in se ji nalagal, da je on lastnorochno upihnil tri zhivljenja, dve tako rekoch iz chistega veselja do ubijanja, tretje pa, ker se ni dalo drugache, seveda z nikomer v shpanoviji, po nobenem partizanskem nalogu ali komunistichnem ukazu z vrha, zakrinkana gospa od matere ni chula niti besedice o kakshni Zdenki Kidrich, niti besedice o celi plejadi bolj ali manj prestizhnih imen, ki so si izmenjala pisemca in kot kakshni marljivi pajki ali idrijske klekljarice intenzivno predla mrezhe, kako po najkrajshem kanalu spraviti nevarno trojico s poti, da ne bi zavajala borcev in shkodovala nashi stvari.

 

 

3. del

Dragi Jozhe, sposhtovani mag. Brecelj in dr. Zajc sin, kaj pravite, ali ne bi bilo najbolj enostavno te tri moteche elemente, ki so se javili za v partizane, povabiti vse skupaj ali samo enega v kakshen trzhashki bar in se z njim tam zmeniti na shtiri ochi, kje jih bo kakshen ilegalec prevzel in popeljal varno v hosto, dalech od vrataric, tudi od bolj ali manj radovednih sostanovalcev in zelo prometne ulice, she rajshi vsakega posebej na razlichnih mestih bolj na samem, da ne bi zbujali po nepotrebnem pozornosti pasantov, in od tam – bolj kot brezskrbni izletniki kakor pa konspirativno – bi jo ubrali v gozd, pohiteli v kakshen njegov najmanj obiskan kotichek, bogu in ljudem za hrbtom, s kakshnim primernim breznom v neposredni blizhini, da bi jim ne bilo treba rochno izkopavati jam. In tam bi narocheni morilci, stoodstotno zavarovani, malodane igraje opravili zadano jim partijsko pim-pum-pam misijo. Ne morem si misliti, da partizanom, gozdov vajenim, ni prishla na misel taka enostavna reshitev problema. Morali bi biti prav tepci, da bi se odlochili za vizho, ki jim jo zdaj vsiljujete vi trije. Bojim se, da ste nespametni naivkoti prej vi, pa brez zamere. Jaz sem vsaj petim sogovornikom postavila ta problem, a niti eden se ne bi odlochil za nachin, ki ga partizanskim morilcem pripisujete vi. Povedano na kratko: imam tudi nekaj daljshih in prav detajliranih scenarijev, che vas ta kratki povzetek ne prepricha.

Ti, Jozhe, pa mi to povej, da malce poteshish mojo prirojeno radovednost: Zakaj si v slovenski verziji knjige o breznih ta velepomembni podatek chrtal? Ker si zachel dvomiti o verodostojnosti rechenega? Zamolchal si ga, ker se nisi hotel doma izpostaviti? Zaradi kakshnega drugega ... nechastnega razloga, kot je napisal Lojze Rebula? Saj ko ne bi bilo Alejandra Breclja, Martinovega brata, ki je to bral v italijanski knjigi in je Martinu omenil, kar si napisal – njemu pa se je shele nato porodila zamisel, da se je lotil raziskave in jo je zachel objavljati v Prim. dnevniku s kronskim odkritjem, ki ste ga malodane oberoch sprejeli vsi trije, ja, ne samo Brecelj, tudi ti in Zajchev sin, da si je roke najbolj umazal Albert Gruden –Blisk, on in nihche drug, ker tako vam je bilo povedano, tebi najpoprej in nato tudi piscu Anatomije. In bi pri tej vashi dokaj samovoljni in iz trte izviti zmoti ali usodni pomoti ostalo. No, che ne bi bilo vmes mojega ... »gobca«, ki je kar naprej terjal dokaze – o katerih pa ni ne duha in ne sluha v Anatomiji, Brecelj napishe in pove, zdi se, kar mu pashe, kar mu ni pogodi, pa rajshi preskochi, kar ni ravno hvalevredno pri iskateljih resnice – se sploh ne bi srechno prebili do Ljubljane, obtichali bi v Shempolaju, in med poveljniki partizanstva ne bi odkrili narochnikov, med katerimi je kraljevala in zlasti ukazovala Zdenka Kidrich s pomagachi, ki so dali promptno glave skupaj in dekretirali uboj. Vlogo morilcev – to je samo po sebi umevno – je ta spektakularni preobrat domala minimaliziral v vrshilce dolzhnosti, saj che bi se ti trije fantje uprli, bi jih verjetno eksekutiral kakshen za to kazen izbran izvrshilni vod. Moj oche, ki je bil vojak v prvi svetovni vojni, je vechkrat povedal, da so se najbolj bali, da jih dolochijo za strelce kakshnih zalotenih dezerterjev ali neposlushnih vojakov, s katerimi so najvechkrat delili dobro in hudo v jarkih. Skratka vso rech v zvezi z Bliskom je raziskava postavila na glavo – javno le boste morali priznati, da ste ga krivo in neutemeljeno osumili, ga nelaskavo prikazali kot malo poshast in mu pripisali zdalech vech grehov, kot jih je v svojem zhivljenju storil. To bi se navsezadnje spodobilo, ne glede na izid te krvave in vchasih tudi klavrno prikazane shtorije s prenagljenimi obsodbami in zakljuchki. In vrh tega pomnite ljudje, da Brecelj she ni niti prishel do konca raziskave, saj ta po eni strani dragocena publikacija in dober pripomochek nadaljnjim raziskovalcem je le nekakshen zbir iz samih indicev, sklepanj, ugibanj, domnev in morda avtorjevih pobozhnih zhelja, ki pa bodo morale she malo pochakati do uresnichitve, che jo bodo dozhivele.

Me pa srchno veseli, da brez mojih ugovorov in protestov v Prim. dnevniku te Brecljeve shtudije-raziskave ne bi bilo in bi vsi skupaj she vedno tavali v temi in, kar je she hujshe, v zmoti, da je to krvavo rihto zakuhal le serijski zlochinec Berto. Vsi arhivi bi bili tako rekoch she v celoti za pregledati in do pichice prebrskati. Vesoljno slovenstvo ne bi vedelo, she sanjalo se mu ne bi, da gre za konstrukte brez vsake veljave, tisoch milj dalech od resnice, ki niti zdaj po izidu publikacije ni she prikukala na obzorju, na zhalost.

Avtorju Anatomije polagam na srce, da ko se odpochije, in malce tudi strezni od nenadne popularnosti in ploskanja ne posebno kritichnega obchinstva in pristranskih somishljenikov, skratka od varljivega preprichanja, da se je dokopal do resnice, jo tako rekoch prijel za roge ..., se ponovno izrochi ali preda raziskovalni zhilici in prehodi, lahko s tujo pomochjo, she manjkajochi del poti do nje. Iz prevajalske izkushnje vem, da so zadnji kilometri – usklajevanja, preverjanja, primerjanja, chrtanja nedoslednosti pa shkratov, odstranjevanja napachnih razlag, ponesrechenih tolmachenj pa narobe branj in iskanja pogreshk najtezhji, saj terjajo natanchnost urarja – najbolj duhamorni, na smrt utrudljivi, vendar so ne samo nujni, pach pa neizogibni in neovrgljivi. Vseh teh, vechkrat malenkostnih alias minucioznih stvari ne moresh, da si olajshash zhivljenje, pomesti kar pod preprogo in mirna Bosna. Prej ko slej bi prikukale na dan in adijo ves tvoj trud. Zhelim mu srechno pot, tudi vsem drugim, ki se mu bodo pridruzhili ali se zanjo samostojno odlochili.