Revija SRP 131/132

Jolka Milich

 

IN KOT »DULCIS IN FUNDO« ... 

 

O tolmunih, kosih in ruju

 

Takole pishe pesnik, pripovednik, prevajalec in she marsikaj Josip Osti v svojem nadvse zanimivem romanu Duhovi hishe Heinricha Bölla (Mladinska knjiga, 2016) v kratkem zapisu na strani 328:

 

 

Tolmun in kos

 

Prevajalec pesmi Srechka Kosovela v nemshchino Ludwig Hartinger, ki zhivi v Salzburgu in Celovcu, pogosto pove, kako presenechen je na tem, da Kosovel nikjer v svojih pesmih ne omeni besede tolmun. Mene prevajalca pesmi Srechka Kosovela v hrvashchino, ki sem nekoch zhivel v Sarajevu, potem v Ljubljani in zdaj zhivim v Tomaju, pa to ne presenecha. Iz preprostega razloga, ker na Krasu, posebno v Sezhani, kjer je bil Kosovel rojen, in v Tomaju, kjer je umrl, ni nobene reke. Zato ni razloga, da bi omenjal tolmun. Presenecha pa me, da nikjer v Kosovelovih pesmih ne najdemo besede kos, saj je tako v Tomaju kot tudi v Ljubljani, v kateri je napisal vechino svojih pesmi, veliko kosov. In presenecha me, da je Hartinger to spregledal. Tudi zato, ker je v Salzburgu in v pesmih avstrijskega pesnika Georga Trakla, ki je bil rojen tam, veliko kosov.

 

Mene sicer ne presenecha, da je spregledal Srechkov tolmun, ki ga je zhe precej davno omenil prav Hartinger, saj je dandanes nemogoche, da bi vedeli chisto vse, kar so drugi odkrili in povedali. Svetujem mu le, da odpre istrsko revijo za knjizhevnost in kulturo Fontana shtev. 55/56 izpred dveh let in na strani – v skupnem chlanku Ob 110. obletnici rojstva Srechka Kosovela na straneh 104-6 prebere moj zapis:

 

 

In kot dulcis in fundo she peshchico besed o ruju in tolmunih

(vanj se je prikradlo nekaj shkratov, ki sem jih tu popravila)

 

Jesen

 

Zholto listje nad tolmunom

 

In tishina

In sinjina

 

... she nekaj misli o tolmunih in ruju pri nas na Slovenskem, ki pa bi jih vsaj poimensko zaman iskali in tolmun samo enkrat nashli pri Srechku Kosovelu, ker niso she bili, vse tako kazhe, literarni modni elementi.

Zhe Ludwig Hartinger, velik ljubitelj krashkega poeta in naravnost zaljubljen v izraz tolmun, tudi v mnozhini, in velik uporabnik te milozvochne besede, je povedal, da je celo pri Kosovelu naletel na (en!) tolmun, cheprav ni rachunal nanj, ker je mislil, da ni Srechko nikoli pisal o tem vodnem pojavu, in sicer na hrbtni strani nekega listka je naletel, kot pravi, na verz : Zholto listje nad tolmunom / In tishina / In sinjina.

V naglici ni niti opazil, da gre za trivrstichno pesem z naslovom Jesen, ne pa za osamljen stih.

Ta beseda v chasih Srechka ni she stopila v pesnishka besedila, to jo je doletelo shele po drugi svetovni vojni, in je pri nas – ker zelo lepo zveni – kar mnozhichno vdrla v poezijo. Skoraj ni sodobnega pesnika, ki ne bi zagreshil vsaj kakshne metafore s tolmuni v mnozhini ali v ednini. Celo Andrej Rozman – Roza v intervjuju, ki ga je objavil brezplachnik Zhurnal, 12. aprila 2014, je na vprashanje, che ima kakshno besedo, ki jo zelo rad uporablja, odgovoril: »Moja najljubsha beseda? Tolmun, recimo.« Potem se je sicer popravil, rekoch, da nima svoje najljubshe besede, pa vseeno mu je iz ust zletel tolmun, ochitno je tudi njemu priljubljena beseda, kot je vechini nashih pesnikov.

Tudi ruj, ki so ga bile nashe gmajne nekoch she bolj polne, kot so ga zdaj, saj je veliko gmajn izginilo in se spremenilo v nove vasi ali njihove podaljshke, bi zaman iskali v Srechkovih pesnishkih in proznih besedilih. Tudi v tekstih Scipia Slataperja in Umberta Sabe, ki tako rekoch nekako sodita v Srechkov kraj in chas, le pesnila in pisala sta v italijanshchini, ni ruj nikoli omenjen, pa cheprav sta bila tudi ona dva kar pogostna sprehajalca po okolishkih gmajnah in ljubitelja krashke flore. Vedno upam, da sem ga kdove kako pri vseh treh spregledala in da se mi bo pri kakshnem ponovnem branju ruj razodel v vsej svoji spomladanski ali jesenski lepoti. Pri Srechku sem sicer naletela na rdeche gmajne, ki pa jih trenutno ne najdem v morju njegovih besed, da bralcem s prstom pokazhem, kje naj jih poishchejo, pa mi kar dajejo misliti, da so dolgovale rdechino prav ruju, a na izraz ruj ali rej, kot mu nekateri pravijo, prav nikoli, cheprav so ga Krashevci, da nekaj zasluzhijo, na debelo in redno nabirali zaradi tanina, che se ne motim. Tudi ruj se je naselil v literaturi po drugi svetovni vojni, jaz sem zvedela za njegovo ime – in takrat je stopil iz kolektivne rastlinske anonimnosti – med branjem neke knjige Borisa Pahorja ali Alojza Rebule, ali pa je celo nastopal v obeh. Kot posebno lepo listje sem ga sicer poznala, a nisem vedela za njegovo ime niti v slovenshchini (ruj) niti v italijanshchini (sommacco – vchasih z dvojnim in vechkrat tudi z enojnim "c"), cheprav so ga prodajale rozharice na Rusem mostu v Trstu. Od njih sem zvedela, da ga doma poloshchijo, preden ga nesejo na prodaj, da listi prehitro ne ovenejo in odpadejo. Zglajeni in poloshcheni trajajo tudi nekaj mesecev in ohranijo prvotno svezhino in pestrost barv. Vir pesnishke inspiracije pa je ruj postal v Istri zhivechemu pesniku, pisatelju in naravovarstveniku Iztoku Geistru, saj je napisal Hvalnico ruju in temno rdecho bibliofilsko knjizhico opremil tudi z izjemno lepimi fotografijami teh krashkih chudovitih grmov in listov, ki se tudi radi spremenijo v pesnishke metafore in zelo uchinkovite elemente literature. Verjetno je ruj tudi tisto Srechkovo zholto listje nad tolmunom, ki sem ga dala kot moto temu zakljuchnemu zapisu. Kaj pravite? Morda ...

 

In sem konchala. Nasvidenje chez 5 let, ob Kosovelovi 115. obletnici rojstva. Predajam shtafetno palico mlajshim generacijam. Domnevam, da bo takrat she bolj priljubljen in aktualen. Zelo primeren celo – kot nekoch davno – za kakshno ... Kosovelovo brigado.

 

She ta zdajshnji dodatek:

 

O kosih pa nich, ker tudi sama nisem naletela nanje pri krashkem pesniku, cheprav so skakljali in se oglashali v Mahorchichevem vrtu za mojo hisho; morda sem katerega preprosto spregledala, vendar sem vseeno opazila, ko sem prav sistemsko iskala barve in jih tudi katalogizirala, da Kosovel ptice pogosteje omenja prav poimensko (brinjevka, lastovka, vrabec itd.), bolj redko so to zanj le ptice, kot je sicer she dandanes pri vechini nashih pesnikov precej obichajno.