Isabella Flego
GAJINA HCHI
ODSEVANA ZHENSKA
Predam se z veseljem dogodivshchini
da prebiram v zrcalu
odsevano zhensko.
Ne bojim se da me zavrne
je Gajina hchi
verjame v odsevano podobo
verjame v tisti edini odsev
ki se ujema z mojimi chustvi
V njenih ocheh
odlochnost in ponos
rada omili vsako jedkost in ostrino
ljubi in varuje kot jaz
Zazira se v muhasto prihodnost.
V BISERNI SVETLOBI
Kako sladko je spominjati se
srca na ustnicah
kjer brez vsakega truda
zorijo globoki stavki
v biserni svetlobi
ko morje bozha
lunino telo
drhteche kot moje
ki chaka na jutrishnji dan.
OB PRVIH JUTRANJIH SAPICAH
Zdaj ko moje zhivljenje niha
kot kapljice vode iz ledenih svech
ob prvih bezhnih sonchnih zharkih
ne odkrivam samo
ne odpiram samo
posode spominov
odprem tudi okna jutranjim dihljajem
in med medleche belimi oblaki
stkem dve veliki razprostrti perutnici
Strmim v tisto podobo
ki si jo pobozhno ogledujem
kot da bi shlo za mojstrovino
da bi na njej prepoznala svoje sledi
ko za hip preletavajo nebo.
SANJE IN SVEZHE MISLI
Pod cvetocho cheshnjo
sledim frfotanju cvetnih listichev
ki se razigrano lovijo
V meni pa budijo sanje in svezhe misli
Ko se pomladanske kaplje
v zraku razprshijo
po starodavnem plesu
da se slednjich predajo spokojnosti
zemlje ki vse sprejme.
LEBDIM
V mirni in prijetni nochni temi
vzvalovim v spominih
Pustim jim da odtekajo sijochi
na dno tishine
ki pridobiva moch in shirino
V njej se moj glas izgubi
in odstopa mesto podobam
Vse vidim
vidim grme otroshtva
vidim ustnice mladosti
vidim knjigo zhivljenja ki jo
napol odprto poznam
In kot Venera, chisto bleda v svojem sijaju,
samotno bedim nad nepopisanimi stranmi.
BARVE LJUBEZNI
Na krpi zhivordechega morja
med lovorjevimi vejami
se ochi gubijo v zasledovanje
ljubezenskih skrivnosti
Barve ljubezni
sadezhi z drevesa zhivljenja
minila so leta obilnih zhetev
dan za dnem se mi zdijo bolj zharecha
kot mavrica radodarne mladosti
Petje chrichka se vrine
med moje porajajoche se misli
na vedre trepalnice pa
pustim da lega vecher.
TRENUTKI
Slishim svoje korake
v praznih sobah
Zaznam vonj svojih otrok
predstavljam si jih v vsakem kotu
Chas mi je pokazal pot
kako naj razberem svojo notranjost
in spet zagledam globino neshtetih svetov
Nekatere bi rada izdrla iz svojih ochi
jih stlachila v usta
Saj jih pero sprejme
in napraska na beli list
Ko pa je roka utrujena
si nalozhim te mile svezhnje
in jih s sabo odnesem
kamorkoli me nesejo noge.
PODOBA
Zaprla bom ochi
da si vas bom lazhje predstavljala
Med poletom
s srechnimi perutmi
da odkrijete in zavonjate
kot Alica
chudezhno dezhelo.
PEPELNATO SIVA SVETLOBA
Hodila sem bosa
brez okovov
med sonchnicami
Rezala sem veter
on pa me je bozhal.
K zharechemu cvetu
sem stegovala roko
reshetala ostanke semen
Zdelo se je kot igra dekletca
ki si zheli sonca, barv
a prechudovito zharenje
je ugashalo
v lakoti
v mojih ocheh
zastrtih od chrnih senc
pepelnato sive svetlobe
spominov.
SHIRNA PLANJAVA
V meni je
pod nebom ki se krivi
v objem
shirna planjava
brez meja
Ko jo v celoti prehodim
oroshena z dobrim in zlim
trgam zase
in za druge
le rastlinice ljubezni
da jih posadim na polje
chloveshke bolechine.
DROBNI BISERI
Kot dekletce sem videla
v rahlem jezeru oblakov
kako moje oblichje odseva in kako
shiroko dihajo in valovijo moji lasje
V odsevu sredi korenin sem se
zagledala in se prepoznala.
Na travi sem samo sebe tudi lovila
bil je moj svet
zvecher je zaspal v moji postelji
ob zhebranju malih proshenj
obljub in zhelja
za naslednji dan.
V jeziku nedolzhnosti sem gojila
v sebi drobne bisere in jih tudi
ohranila med tekom let ki spominjajo
na zhivljenje v katerem enako
kot zdaj videvam svoj odsev.
RODILA SE JE FIGA
Na zidku ob vrtnem vhodu
med kamenjem
iz neke sluchajne shpranje
je vzklila in zrasla figa
pod prostranim nebom
v samoti in tishini.
Izshla je nenapisana pesem
avtobiografija drevesa
manifest prerojenja
velichasten opomin nashi vesti
naj si ne zapravimo spanja
za napadeni svet
ki se krchi v neshteto oblik
kjer tudi jaz drobec zhivljenja
dobim svoj delezh
z duhom vetra.
VECH KOT KONCERT
Razkoshna jesenova kroshnja
tik ob hishnih vratih
radost za ptice
vsak dan glasnejshih
In tudi moje veselje
vabilo da se sprostim
kot chizhkovo grlo
ki izzveneva nad mojo glavo
Saj prepeva zame
v vrhunskem koncertu
Dojamem njegov smisel
in ga podarjam nebu.
POEZIJA
Rozhnati zaton ugasha
ves zlat na obzorju
Na njivah klasje spi
v sveti vecherni tishini
Temní drevesni obok
pogled se ustavi v neskonchnosti
in ishche zvezde odsotnih
utrne se solza
Malo dlje shepeta morje
Poletim
z nochjo ki bezhi
in se prepustim charu besed
ki privrejo iz darezhljivih strani
kjer vechno zhivi in navdihuje
poezija
ki je premagala chas
in vstaja iz svojega razprshljivega pepela.
DOLGI LETNI CHASI
Morski vetrich
zaveje v vinograd
ves omamljen brska med grozdnimi pregibi
Dotakne se me in ugrabi
pod zhe utrujenim soncem
ki se naglo spushcha
za mojo nerodno senco
ta pa se gubi in razteza
v krajshih chasovnih presledkih
v neskonchne travnate bilke
med burnim zhivljenjem in pochasnimi smrtmi
v zelenem dehtenju
in chudezhu poljskega cvetja.
Neizmerna podezhelska spokojnost
ob zatonu dneva.
Barve in svezhi pozhirek vonjav
me silno vzradostijo
dalech od posvetne minljivosti
ponovno okrepim dolga obdobja
prefinjenih trenutkov sreche.
ZDELO SE JE DA VSE CVETI
V tanchici
davnega sonchnega zahoda
nastopa zlato klasje
v zrachnem plesu
Spremlja ga
z lahnim ritmom
ena samcata plavica* brez senc
katere je eno samo lahno migetanje
podobno tvojemu prosojnemu
pogledu
ki je trajal neskonchno dolgo
na nezhnih oblinah mojega telesa
ko so prsi silile navzgor
in se je zdelo da vse cveti
ko sva shla mimo skupaj.
* V italijanshchini je plavica – fiordaliso – moshkega spola. (op. prev.)
ZVEZDE
Zvezde so kot metulji
trkajo na shipe
ponochi
ne vstopijo
Svobodno krozhijo po nebu
brez meja.
BREZ OBZHALOVANJA
Dosegla sem samo sebe
ko sem stopala po daljnih cestah zunanjih svetov
She veliko zhelja imam
za sedanje zhivljenje
na prazniku sveta.
Videla sem
brez tanchic na ocheh
slishala sem in poslushala
Dala sem in prejela ogromno
Zdaj prosim
da ne pustite mojega srca
polnega molchanja.
S HREPENENJEM PO LUCHI
Medlim ko se vecherí
kot hibiskusov cvet
in pod plashchem blage nochi
s hrepenenjem po svetlobi
obnavljam svoj mali jaz
Da bi lahko nadaljevala pot
na reki razuma
in povzdignila svojo misel
nad vsakim izbruhom vojnih
pesmi.
LJUBEZEN NE POCHIVA
Vzniknila je zvezda
in zemlja je nabreknila
da bi z nitko povezala bolechino.
Ljubezen ne bo pochivala.
V PUSHCHAVI BESED
V vsakdanjem trushchu
zmanjkajo besede
ki nagovarjajo dusho.
Srchna zhalost se hrani
s pushchobnostjo stvari.
Besede so zato da jih
govorimo in tudi poslushamo.
BALONCHKI
V vrtu ki sameva
sedim na kamnu ki sem ga
izmaknila vazi s sivko
Tkem misli z nitjo spomina.
Pograbim najlepshe
razobesim jih okrog sebe
kot da bi bili balonchki
o katerih vem da lahko pochijo.
OB ZORI
Kam gresh
bela megla
ki ob zori
razparash pristanishke luchi
in prekrijesh stiske in
tesnobo Gajinih otrok?
KAJ SMO?
Smo svetloba
smo senca
tudi ko si
s smaragdnim bliskom v ocheh
s polnim in globokim glasom
z omahljivim nasmeshkom
zaupamo
skrivnosti kako gojiti
sadezhe ljubezni.
V mojem vesolju
prepredenem z mislimi
je vsaka zora oroshena
s solzo hvalezhnosti.
*
Tudi ko strmoglavljam kot Alica v svet, kjer je vsako pravilo
postavljeno na glavo, najdem prostor, kjer odkrivam, kdo sem.
O avtorici
Italijanska pesnica, pripovednica, esejistka in kulturna delavka Isabella Flego, chlanica italijanske Unije Istranov, se je rodila v istrskem rudarskem mestecu Rasha, kjer je bil njen oche rudar, in zhe zamlada je tam z druzhino dozhivela in izkusila trdote nekdanjega zhivljenja, ki je dandanes – vsaj na nashem koncu – za marsikoga skoraj nepojmljivo. Tistemu chasu in kraju pa ochetu je posvetila kar nekaj globoko obchutenih pesmi, saj so se ji neizbrisno vtisnili v spomin in jo dushevno zaznamovali. Od leta 1959 pa zhivi v Kopru, kjer je bila sprva uchiteljica in nato do upokojitve ravnateljica na italijanski osnovni sholi. V nekem obdobju je zhivela v Afriki, v Gani, in kasneje, leta 2013, je vsaj deloma povezala lirichne spomine tudi nanjo v svoji zadnji pesnishki zbirki s skrivnostnim naslovom Mate Masie (Koper, 2013). Bralcem pa je razodela njegov pomen, ki ji je zelo vshech, tako rekoch po njeni meri: Ciò che sento, conservo. (To, kar slishim, ohranim.) Gre za binom, ki v navadnem govoru pomeni tudi »razumem, razumem« (tj. »ni mi treba dalje razlagati«). Zanimalo jo je in jo she zanima marsikaj, tudi druzhbena vprashanja in politika, saj je leta 2002 celo kandidirala za koprsko zhupanjo, in se she vedno zelo aktivno udejstvuje v raznih drushtvih in krozhkih. V literarnem pogledu pa ni zelo gostobesedna avtorica, njen knjizhni opus zlepa ne bo zasedel cele police, drugache recheno – ni obsedena z zheljo, kot s(m)o obichajno literati, da bi jo vezali vsaj v revijo, che zhe ne v knjigo. Pishe neprimerljivo vech, kot pa objavi. In pili, in spreminja, in odvzema ali dodaja, in nato spravi v predal. Ko pa le objavi, dobi za navrh she kakshno nagrado. Tukaj prevedene pesmi so iz zhe omenjene zbirke, ki pa niso povezane z Gano. Leta 2000 je prejela nagrado za povest in pesmi Il primo giorno (Prvi dan), in istega leta tudi za esejistichno delo Il monopattino e la bambola di pezza (Skiro in punchka iz cunj), leto kasneje pa za esejistchno delo Girolamo Gravisi sparso in dotte carte (Girolamo Gravisi, nezbran v uchenih listinah). Leta 2005 je izdala samostojno zbirko Oltre le pupille (dvojezichno ital. in slov.: Onkraj zenic). Z Irene Visintini je uredila zbornik razprav vech avtoric Personaggi femminili nella narrativa di Fulvio Tomizza (Zhenske protagonistke v pripovednishtvu Fulvia Tomizze; Edit, Rijeka, 2013).
Prevedla in zapis o avtorici napisala Jolka Milich