Revija SRP 131/132

Isabella Flego

 

GAJINA HCHI

 

ODSEVANA ZHENSKA

 

Predam se z veseljem dogodivshchini

da prebiram v zrcalu

odsevano zhensko.

Ne bojim se da me zavrne

je Gajina hchi

verjame v odsevano podobo

verjame v tisti edini odsev

ki se ujema z mojimi chustvi

V njenih ocheh

odlochnost in ponos

rada omili vsako jedkost in ostrino

ljubi in varuje kot jaz

Zazira se v muhasto prihodnost.

 

 

 

V BISERNI SVETLOBI

 

Kako sladko je spominjati se

srca na ustnicah

kjer brez vsakega truda

zorijo globoki stavki

v biserni svetlobi

ko morje bozha

lunino telo

drhteche kot moje

ki chaka na jutrishnji dan.

 

 

 

OB PRVIH JUTRANJIH SAPICAH

 

Zdaj ko moje zhivljenje niha

kot kapljice vode iz ledenih svech

ob prvih bezhnih sonchnih zharkih

ne odkrivam samo

ne odpiram samo

posode spominov

odprem tudi okna jutranjim dihljajem

in med medleche belimi oblaki

stkem dve veliki razprostrti perutnici

Strmim v tisto podobo

ki si jo pobozhno ogledujem

kot da bi shlo za mojstrovino

da bi na njej prepoznala svoje sledi

ko za hip preletavajo nebo.

 

 

 

SANJE IN SVEZHE MISLI

 

Pod cvetocho cheshnjo

sledim frfotanju cvetnih listichev

ki se razigrano lovijo 

V meni pa budijo sanje in svezhe misli

Ko se pomladanske kaplje

v zraku razprshijo

po starodavnem plesu

da se slednjich predajo spokojnosti

zemlje ki vse sprejme.

 

 

 

LEBDIM

 

V mirni in prijetni nochni temi

vzvalovim v spominih

Pustim jim da odtekajo sijochi

na dno tishine

ki pridobiva moch in shirino

V njej se moj glas izgubi

in odstopa mesto podobam

Vse vidim

vidim grme otroshtva

vidim ustnice mladosti

vidim knjigo zhivljenja ki jo

napol odprto poznam

In kot Venera, chisto bleda v svojem sijaju,

samotno bedim nad nepopisanimi stranmi.

 

 

 

BARVE LJUBEZNI

 

Na krpi zhivordechega morja

med lovorjevimi vejami

se ochi gubijo v zasledovanje

ljubezenskih skrivnosti

Barve ljubezni

sadezhi z drevesa zhivljenja

minila so leta obilnih zhetev

dan za dnem se mi zdijo bolj zharecha

kot mavrica radodarne mladosti

Petje chrichka se vrine

med moje porajajoche se misli

na vedre trepalnice pa

pustim da lega vecher.

 

 

 

TRENUTKI

 

Slishim svoje korake

v praznih sobah

Zaznam vonj svojih otrok

predstavljam si jih v vsakem kotu

Chas mi je pokazal pot

kako naj razberem svojo notranjost

in spet zagledam globino neshtetih svetov

Nekatere bi rada izdrla iz svojih ochi

jih stlachila v usta

Saj jih pero sprejme

in napraska na beli list

Ko pa je roka utrujena

si nalozhim te mile svezhnje

in jih s sabo odnesem

kamorkoli me nesejo noge.

 

 

 

PODOBA

 

Zaprla bom ochi

da si vas bom lazhje predstavljala

Med poletom

s srechnimi perutmi

da odkrijete in zavonjate

kot Alica

chudezhno dezhelo.

 

 

 

PEPELNATO SIVA SVETLOBA

 

Hodila sem bosa

brez okovov

med sonchnicami

Rezala sem veter

on pa me je bozhal.

K zharechemu cvetu

sem stegovala roko

reshetala ostanke semen

Zdelo se je kot igra dekletca

ki si zheli sonca, barv

a prechudovito zharenje

je ugashalo

v lakoti

v mojih ocheh

zastrtih od chrnih senc

pepelnato sive svetlobe

spominov.

 

 

 

SHIRNA PLANJAVA

 

V meni je

pod nebom ki se krivi

v objem

shirna planjava

brez meja

Ko jo v celoti prehodim

oroshena z dobrim in zlim

trgam zase

in za druge

le rastlinice ljubezni

da jih posadim na polje

chloveshke bolechine.

 

 

 

DROBNI BISERI

 

Kot dekletce sem videla

v rahlem jezeru oblakov

kako moje oblichje odseva in kako

shiroko dihajo in valovijo moji lasje

V odsevu sredi korenin sem se

zagledala in se prepoznala.

Na travi sem samo sebe tudi lovila

bil je moj svet

zvecher je zaspal v moji postelji

ob zhebranju malih proshenj

obljub in zhelja

za naslednji dan.

V jeziku nedolzhnosti sem gojila

v sebi drobne bisere in jih tudi

ohranila med tekom let ki spominjajo

na zhivljenje v katerem enako

kot zdaj videvam svoj odsev.

 

 

 

RODILA SE JE FIGA

 

Na zidku ob vrtnem vhodu

med kamenjem

iz neke sluchajne shpranje

je vzklila in zrasla figa

pod prostranim nebom

v samoti in tishini.

Izshla je nenapisana pesem

avtobiografija drevesa

manifest prerojenja

velichasten opomin nashi vesti

naj si ne zapravimo spanja

za napadeni svet

ki se krchi v neshteto oblik

kjer tudi jaz drobec zhivljenja

dobim svoj delezh

z duhom vetra.

 

 

 

VECH KOT KONCERT

 

Razkoshna jesenova kroshnja

tik ob hishnih vratih

radost za ptice

vsak dan glasnejshih

In tudi moje veselje

vabilo da se sprostim

kot chizhkovo grlo

ki izzveneva nad mojo glavo

Saj prepeva zame

v vrhunskem koncertu

Dojamem njegov smisel

in ga podarjam nebu.

 

 

 

POEZIJA

 

Rozhnati zaton ugasha

ves zlat na obzorju

Na njivah klasje spi

v sveti vecherni tishini

Temní drevesni obok

pogled se ustavi v neskonchnosti

in ishche zvezde odsotnih

utrne se solza

Malo dlje shepeta morje

Poletim

z nochjo ki bezhi

in se prepustim charu besed

ki privrejo iz darezhljivih strani

kjer vechno zhivi in navdihuje

poezija

ki je premagala chas

in vstaja iz svojega razprshljivega pepela.

 

 

 

DOLGI LETNI CHASI

 

Morski vetrich

zaveje v vinograd

ves omamljen brska med grozdnimi pregibi

Dotakne se me in ugrabi

pod zhe utrujenim soncem

ki se naglo spushcha

za mojo nerodno senco

ta pa se gubi in razteza

v krajshih chasovnih presledkih

v neskonchne travnate bilke

med burnim zhivljenjem in pochasnimi smrtmi

v zelenem dehtenju

in chudezhu poljskega cvetja.

Neizmerna podezhelska spokojnost

ob zatonu dneva.

Barve in svezhi pozhirek vonjav

me silno vzradostijo

dalech od posvetne minljivosti

ponovno okrepim dolga obdobja

prefinjenih trenutkov sreche.

 

 

 

ZDELO SE JE DA VSE CVETI

 

V tanchici

davnega sonchnega zahoda

nastopa zlato klasje

v zrachnem plesu

Spremlja ga

z lahnim ritmom

ena samcata plavica* brez senc

katere je eno samo lahno migetanje

podobno tvojemu prosojnemu

pogledu

ki je trajal neskonchno dolgo

na nezhnih oblinah mojega telesa

ko so prsi silile navzgor

in se je zdelo da vse cveti

ko sva shla mimo skupaj.

 

* V italijanshchini je plavica – fiordaliso – moshkega spola. (op. prev.)

 

 

 

ZVEZDE

 

Zvezde so kot metulji

trkajo na shipe

ponochi

ne vstopijo

Svobodno krozhijo po nebu

brez meja.

 

 

 

BREZ OBZHALOVANJA

 

Dosegla sem samo sebe

ko sem stopala po daljnih cestah zunanjih svetov

She veliko zhelja imam

za sedanje zhivljenje

na prazniku sveta.

Videla sem

brez tanchic na ocheh

slishala sem in poslushala

Dala sem in prejela ogromno

 

Zdaj prosim

da ne pustite mojega srca

polnega molchanja.

 

 

 

S HREPENENJEM  PO LUCHI

 

Medlim ko se vecherí

kot hibiskusov cvet

in pod plashchem blage nochi

s hrepenenjem po svetlobi

obnavljam svoj mali jaz

Da bi lahko nadaljevala pot

na reki  razuma

in povzdignila svojo misel

nad vsakim izbruhom vojnih

pesmi.

 

 

 

LJUBEZEN NE POCHIVA

 

Vzniknila je zvezda

in zemlja je nabreknila

da bi z nitko povezala bolechino.

 

Ljubezen ne bo pochivala.

 

 

 

V PUSHCHAVI BESED

 

V vsakdanjem trushchu

zmanjkajo besede

ki nagovarjajo dusho.

Srchna zhalost se hrani

s pushchobnostjo stvari.

Besede so zato da jih

govorimo in tudi poslushamo.

 

 

 

BALONCHKI

 

V vrtu ki sameva

sedim na kamnu ki sem ga

izmaknila vazi s sivko

Tkem misli z nitjo spomina.

Pograbim najlepshe

razobesim jih okrog sebe

kot da bi bili balonchki

o katerih vem da lahko pochijo.

 

 

 

OB ZORI

 

Kam gresh

bela megla

ki ob zori

razparash pristanishke luchi

in prekrijesh stiske in

tesnobo Gajinih otrok?

 

 

 

KAJ SMO?

 

Smo svetloba

smo senca

tudi ko si

s smaragdnim bliskom v ocheh

s polnim in globokim glasom

z omahljivim nasmeshkom

zaupamo

skrivnosti kako gojiti

sadezhe ljubezni.

 

V mojem vesolju

prepredenem z mislimi

je vsaka zora oroshena

s solzo hvalezhnosti.

 

*

 

Tudi ko strmoglavljam kot Alica v svet, kjer je vsako pravilo

postavljeno na glavo, najdem prostor, kjer odkrivam, kdo sem.

 

 

 

 

 

 

O avtorici

Italijanska pesnica, pripovednica, esejistka in kulturna delavka Isabella Flego, chlanica italijanske Unije Istranov, se je rodila v istrskem rudarskem mestecu Rasha, kjer je bil njen oche rudar, in zhe zamlada je tam z druzhino dozhivela in izkusila trdote nekdanjega zhivljenja, ki je dandanes – vsaj na nashem koncu – za marsikoga skoraj nepojmljivo. Tistemu chasu in kraju pa ochetu je posvetila kar nekaj globoko obchutenih pesmi, saj so se ji neizbrisno vtisnili v spomin in jo dushevno zaznamovali. Od leta 1959 pa zhivi v Kopru, kjer je bila sprva uchiteljica in nato do upokojitve ravnateljica na italijanski osnovni sholi. V nekem obdobju je zhivela v Afriki, v Gani, in kasneje, leta 2013, je vsaj deloma povezala lirichne spomine tudi nanjo v svoji zadnji pesnishki zbirki s skrivnostnim naslovom Mate Masie (Koper, 2013). Bralcem pa je razodela njegov pomen, ki ji je zelo vshech, tako rekoch po njeni meri: Ciò che sento, conservo. (To, kar slishim, ohranim.) Gre za binom, ki v navadnem govoru pomeni tudi »razumem, razumem« (tj. »ni mi treba dalje razlagati«). Zanimalo jo je in jo she zanima marsikaj, tudi druzhbena vprashanja in politika, saj je leta 2002 celo kandidirala za koprsko zhupanjo, in se she vedno zelo aktivno udejstvuje v raznih drushtvih in krozhkih. V literarnem pogledu pa ni zelo gostobesedna avtorica, njen knjizhni opus zlepa ne bo zasedel cele police, drugache recheno – ni obsedena z zheljo, kot s(m)o obichajno literati, da bi jo vezali vsaj v revijo, che zhe ne v knjigo. Pishe neprimerljivo vech, kot pa objavi. In pili, in spreminja, in odvzema ali dodaja, in nato spravi v predal. Ko pa le objavi, dobi za navrh she kakshno nagrado. Tukaj prevedene pesmi so iz zhe omenjene zbirke, ki pa niso povezane z Gano. Leta 2000 je prejela nagrado za povest in pesmi Il primo giorno (Prvi dan), in istega leta tudi za esejistichno delo Il monopattino e la bambola di pezza (Skiro in punchka iz cunj), leto kasneje pa za esejistchno delo Girolamo Gravisi sparso in dotte carte (Girolamo Gravisi, nezbran v uchenih listinah). Leta 2005 je izdala samostojno zbirko Oltre le pupille (dvojezichno ital. in slov.: Onkraj zenic). Z Irene Visintini je uredila zbornik razprav vech avtoric Personaggi femminili nella narrativa di Fulvio Tomizza (Zhenske protagonistke v pripovednishtvu Fulvia Tomizze; Edit, Rijeka, 2013).

 

Prevedla in zapis o avtorici napisala Jolka Milich