Revija SRP 131/132

Damir Globochnik

 

PRVI LJUBLJANSKI POKLICNI FOTOGRAF ERNEST POGORELC

 

Ljubljana v shtiridesetih letih 19. stoletja she ni premogla stalnega fotografskega ateljeja. Julija 1842 je Ljubljano na svoji poti iz Dunaja do Trsta za nekaj dni obiskal dunajski dagerotipist Johann Bosch (tudi Posch, aktiven med 1841 in 1865; Gradec, Zagreb, Nemchija). Bosch se je ukvarjal s portretno fotografijo, fotografiral je tudi pejsazhne motive1 in vedute, s poskusi pa mu je celo uspelo skrajshati fotografski postopek.2 Sledilo je vech popotnih fotografov. Prishlek iz Prusije Emil Dzimski (1824–1863), ki se je leta 1851 stalno naselil v Ljubljani, je v svojem lokalu poleg galanterijskih in knjigoveshkih uslug ponujal tudi portretiranje v tehniki dagerotipije. Emil Dzimski je podobno kot slikar in dagerotipist Lorenz Krach (1815–1869), ki je prishel iz Münchna, imel prijavljeno fotografsko obrt, a v obeh primerih ta ni bila njuna temeljna poklicna dejavnost.

Popotne fotografe so v mestih konec postopoma nadomestili fotografski ateljeji. Popotni fotografi so svoje storitve odslej opravljali predvsem na sejmih, veselicah in drugih prireditvah. Ponujali so ferotipije, t. j. po hitrem postopku izdelane fotografije na plochevini, ki so bile podobne dagerotipijam. Stalni fotografski ateljeji so lahko izdelovali fotografije v razlichnih tehnikah.

 

Prvi poklicni fotograf s stalnim ateljejem v Ljubljani je bil Ernest Pogorelc (Pogorelz, Pogoreltz). Rojen je bil leta 1838 v Dolenji vasi pri Ribnici. Oche Ivan Pogorelc je bil gimnazijski profesor. Ernest Pogorelc je leta 1857 postal magistratni uradnik-pripravnik. Septembra 1859 je bil uradno vpisan kot fotograf v magistratni obrtni register. Leta 1887 je zaradi bolezni odshel k sorodnikom v Zagreb, kjer je nadaljeval z ateljejskim delom. Obchasno se je vrachal v Ljubljano.3 Umrl je leta 1892 v Ljubljani.

Pogorelchev foto atelje je bil najprej na dvorishchu hishe med tedanjo Kolodvorsko in Prechno ulico. Od leta 1864 je bil Pogorelc lastnik dveh fotoateljejev v Ljubljani. Avgusta 1864 je v oglasu, objavljenem v chasniku Laibacher Zeitung, javnosti sporochil, da je poleg ateljeja v Kapucinskem predmestju sht. 63 odprl nov atelje v lastni hishi v Shentpetrskem predmestju (Kolodvorska ulica sht. 134). Novi atelje, t. j. stekleni salon, je bil urejen v skladu z modernimi zahtevami. Stekleni salon je bil pozimi ogrevan, omogochal je fotografiranje ob vsakem dnevnem chasu in vremenu.4

Ernest Pogorelc je od konca shestdesetih let lahko izdeloval tudi doprsne portrete v naravni velikosti, saj si je leta 1869 nabavil novo drago portretno aparaturo, kakrshno naj bi dotlej premogla samo velika mesta: Trst, Gradec in Dunaj.5

Pogorelc je bil povezan s slovenskim narodnim gibanjem. Deloval je pri chitalnici in Juzhnem sokolu. Veljal je za narodnega fotografa. V chasniku Slovenec lahko leta 1880 preberemo: »Na neko vprashanje iz dezhele, kam se je najbolje obrniti, che se kdo hoche fotografirati dati, lahko v listu odgovorimo, ker je stvar kolikor toliko obchnega interesa. V prvi vrsti bi priporochali g. Ernsta Pogorelca v kolodvorskih ulicah, ker je znan kot dober fotograf zhe chez 20 let v celi dezheli. On je izdelal vse 'sokolske grupe', tudi fotografira vsako leto razhajajoche se osmosholce, in druge grupe. Posebno so se dopadle njegove slike altarjev sht. Rupertske cerkve in cerkve na Golem. Velike slike (v natorni velikosti) izdeluje on najbolje, in sicer vse fotografichno, brez risanja in tushiranja, kar navadno pravi. Ne rechemo, da bi drugi fotografi ne znali delati, toda na to se ni treba zmirom ozirati, che ima kteri lepo izlogo; che pa strokovnjak podobe natanchneje pogleda, preprichal se bo dostikrat, da niso izdelane po zakonih umetnosti.« 6

Pogorelc je okrog leta 1860 najbrzh fotografiral dr. Janeza Bleiweisa in dr. Lovra Tomana.7 Na eni od fotografij v formatu vizitke, ki je nalepljena na vechji karton, Bleiweis sedi in pogled dviguje k Tomanu, ta se ozira proti Bleiweisu. Oba se z roko opirata na nizko mizico, prekrito z draperijo. Toman ima roko polozheno na prsi in skrito v suknjichu. Stabilna poza obeh oseb je bila potrebna zaradi sorazmerno dolgega ekspozicijskega chasa. Fotografija je zgovorna, kar zadeva razmerje med obema staroslovenskima voditeljema.

Portretne fotografije pomembnih osebnosti, ki so jih izdelovali posebej za prodajo v velikosti vizitke, so v tem chasu predstavljale pomemben vir dohodka fotografskega ateljeja.8

 

Staroslovenska prvaka sta bila posredno povezana tudi s fotografijo. Bleiweis je leta 1867 v Novicah pisal o fotografiji in uvedel slovensko terminologijo za takratni postopek s kolodijskimi ploshchami.9 Leta 1850 je na Bledu obiskal kaplana Janeza Puharja in na kratko opisal srechanje s tem prvim domachim fotografom in fotografskim izumiteljem.

Iz okrog 1850 je druzhinski posnetek Bleiweisa z zheno Lotti in sinom Karlom (unikat na srebrni ploshchi; originalna dagerotipija). Leta 1879 je nastala Bleiweisova fotografija v fotografskem ateljeju Roze Krach v Ljubljani.

Portretne Bleiweisove fotografije so bile razmnozhene zhe za chasa njegovega zhivljenja. Ob Bleiweisovi sedemdesetletnici (1878) je izdal »prav dobro zadeto in izdelano« Bleiweisovo podobo tiskar J. Krajec iz Novega mesta, naprodaj je bila za 50 krajcarjev. Fotograf Pogorelc pa je izdelal »lepe slike« Bleiweisa, ki so bile na voljo v treh velikostih (najmanjshi je bil format vizitke).10 Pogorelc je bil edini fotograf, ki je fotografiral Bleiweisa ob njegovi sedemdesetletnici.11

Po Bleiweisovi smrti je narodni trgovec Kolman v Ljubljani ponujal reprodukcije Bleiweisovega (najbrzh slikanega) portreta (79 x 63 cm). Doprsni portret v naravni velikosti naj bi bil izvrstno zadet, cheprav se je vsakdo zachudil, ko je izvedel, da je nastal po mali fotografiji. Fotografija je bila izdelana v Parizu, slika v shtirih variantah pa na Dunaju (Reifensteinova tiskarna). Cena reprodukcije je bila 3 goldinarje (Kolman je polovico dobichka daroval za Narodni dom, drugo polovico za cerkev Srca Jezusovega).12 Podoben, z barvnim tiskom razmnozhen portret (najbrzh je izvirnik naslikal slikar Ivan Franke) je v istem chasu ponujal trgovec Peregrin Kajzel (79 x 63 cm in manjshi format). Bleiweisove fotografske portrete v razlichni velikosti so ponujali tudi ateljeji Krach, Zalar in Lobenwein.

Politik in pesnik dr. Lovro Toman je v svojem albumu (danes Narodni muzej v Ljubljani) hranil fotografiji rojstne Kamne Gorice in Bleda (format vizitke), ki so nastale v shestdesetih letih.13 Toman je bil govornik na slovenskih narodnih srechanjih, ki sta se odvijali na veliki shmaren 1861 in 1862 na Bledu.

 

Pogorelchevo delo je tudi skupinska fotografija poslancev prvega dezhelnega zbora iz leta 1862. Fotografija je bila najbrzh posneta na dvorishchu starega liceja. Tu je Pogorelc vechkrat fotografiral skupine shtudentov, maturantov in teologov.14 Zdi se, kot da kranjski dezhelni poslanci morda niso istochasno pozirali fotografu, ki je fotografijo verjetno sestavil iz vech skupinskih ali posamichnih fotografskih portretov, na kar nas opozarjata dve identichni okrogli mizici, okrog katerih sedijo poslanci v ospredju, oziroma drobna nesorazmerja v velikosti nekaterih poslancev.

Ta fotografija je bila 63 let po nastanku objavljena v Ilustriranem Slovencu (1925, sht. 37). Ohranila se je v najmanj dveh izvodih. Izvod v Narodnem muzeju ima ovojno polo, na katero so s svinchnikom napisana imena poslancev. Vsa imena niso bila prava, zato je poslance identificiral njihov sodobnik, dvorni svetnik Fran Shuklje. Trije poslanci so vseeno ostali neidentificirani. V drugi vrsti od leve proti desni stojijo: dr. L. Toman, dr. N. Recher, Ign. Klemenchich, L. Luckmann, J. Zagorec, dr. J. Bleiweis, A. Rozman, Gustav grof Auersperg, Ant. baron Zois, neznan, dr. J. Skedl, J. Brolich, neznan, neznan, K. Langer, dr. J. Suppan, M. Koren, K. Dezhman in A. Mulej. V spodnji vrsti sedijo od leve proti desni: M. Vilhar, Fr. Kromer, Capelle, Ed v. Strahl, Iv. Toman. L, Guttman, K. Wurzbach, M. Golob, K. Lokar, J. Jombart, J. Rudezh, J. Kosler, dezhelni glavar Ant. baron Codelli, M. Ambrozh in Ant. grof Auersperg.15

Kranjski dezhelni zbor, ki se je seshel na svoji prvi seji 6. aprila 1861, je imel 37 poslancev. Shtirje poslanci na fotografiji manjkajo.

 

Ernest Pogorelc je leta 1871 svoje storitve reklamiral z oglasom v nemshchini. Oglas se v slovenskem prevodu glasi: »V svoji fotografsko umetnishki delavnici kar najpopolneje izdelam doprsne in dokolenske slike v naravni velikosti do 5 chevljev velike. Za to imam povechevalne stroje in najvechje dvojne objektive, ki so potrebni za izdelavo fotografij v oznachenih merah in kakrshnih nima nobeden od tukajshnjih fotografov. Tovrstne velike slike izdelujem sam brez pomochi drugega fotografa, zato jih tudi lahko rachunam po zmerni ceni. Izdelujem dalje v najfinejshi izvedbi portretne slike v obliki vizitke vseh vrst, kabinetne in salonske fotografije.

Otroshke posnetke izvrshim odlichno s hitro delujochim sekundnim aparatom.

Posebno bi rad opozoril na skupinske posnetke, ti ustrezajo v izvedbi vsem zahtevam glede na lepo postavitev, na chistost in eleganco, zato najdejo moje skupinske slike vedno sploshno priznanje.

Pokrajinske motive, arhitekturna dela, zgradbe vseh vrst, nagrobnike in spomenike, notranjost druzhinskih grobnic in cerkva, posebej oltarjev, tudi che stojijo v temnih prostorih, dalje zhivali, kochije z vprego, itd., vse te motive posnamem z najvechjo natanchnostjo.

Izdelujem kopije oljnatih slik, jeklorezov, gradbenih in drugih nachrtov v vseh velikostih. Konchno naredim portrete pokojnih oseb v njihovem stanovanju, che pride narochilo takoj po smrti.

Z visokim sposhtovanjem – ERNEST POGORELC, fotograf.« 16

 

Danes neznani Pogorelchev posnetek dirjajochega konja je ob nastanku julija 1886 predstavljal pravcato senzacijo. Chasnik Slovenec je porochal, da je Pogorelc prestregel konja pred franchishkansko cerkvijo, ko je ta dirjal proti »Slonovim ulicam«. Fotografija je lahko uspela samo zato, ker je Pogorelcu uspelo izboljshati mehanizem fotografskega aparata. Osvetlitveni chas je bil manj kot ena dvestotinka sekunde. »Slika je izvrstna in gotovo prva te vrste pri nas. Konj ima dve nogi povzdignjeni od tal, z dvema pa stoji. Za take fotografije treba je toliko urnosti, da stoji fotografski aparat samo 1/200 – 1/300 del sekunde oprt. In tak mehanizem za tako naglost izumil si je g. Pogorelec sam. Toraj imamo v Ljubljani ravno tako izvezhbanega fotografa, kakor Dunajchanje. Prav tako si je izumil nachin, da doprsne slike dela v naravni velikosti v 15 sekundah. Ko bi se kdo zanimal za to res zanimivo stvar, naj obishche atelje gosp. Pogorelca; rad mu bo vse izkazal in opisal.« 17

 

 

 

 

 

Dr. Janez Bleiweis in dr. Lovro Toman

 

 

 

 

 

 

Poslanci prvega kranjskega dezhelnega zbora, 1862

 

 

 

 

 

 

Vizhmarski tabor, 1869

 

 

 

 

_______________

1 Johann Bosch je leta 1864 je na prvi razstavi dunajskega fotografskega drushtva razstavil tudi motiv »Izvir Ljubljanice pri Vrhniki«, ki je najbrzh nastal sredi petdesetih let, ko je ponovno potoval po Sloveniji.

2 Po: Marija Tonkovich, »Oris povijesti fotografije u Hrvatskoj«, Fotografija u Hrvatskoj 1848–1951, Muzej za umjetnost i obrt, Zagreb 1994, str. 54.

3 Po: »Tujci«, Slovenec, 1889, sht. 111.

4 Po: »Photographische Anzeige«, Laibacher Zeitung, 1864, sht. 178.

5 Po: »Lebensgroße Photographie«, Laibacher Zeitung, 1869, sht. 67.

6 »Fotografije«, Slovenec, 1880, sht. 61.

7 Po: Mirko Kambich, »Upodobitve dr. Janeza Bleiweisa«, Glasnik Slovenske matice, 1982, sht. 1, str. 15.

8 Po: Gisele Freund, »Uspon i pad fotografskog zanata«, Fotografija i drushtvo, Zagreb 1981, str. 86.

9 Po: Mirko Kambich, »Zgodovina v fotografovem objektivu«, Dokumenti slovenstva, Ljubljana 1994, str. 247.

10 Po: »Dr. Bleiweisovo podobo«, Novice, 1878, sht. 46.

11 Po Pogorelchevem oglasu v Ljubljanskem zvonu, 1882, zvezek VII., str. 56.

12 Po: »Bleiweisova slika«, Slovenec, 1882, sht. 23.

13 Po: Mirko Kambich, »Kamna Gorica in Bled«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1979, str. 69–70.

14 Po: Mirko Kambich, »Prvi ljubljanski fotografi (1839–1870)«, Kronika / Chasopis za slovensko krajevno zgodovino, 1981, sht. 2, str. 109.

15 Po: »Prvi kranjski dezhelni zbor«, Ilustrirani Slovenec, 1925, sht. 38.

16 Prevod po: Mirko Kambich, »Oglas slovenskega fotografa iz leta 1871«, Fotoantika, sht. 12, 1989, str. 5.

17Po: »Dirjajochega konja fotografoval …«, Slovenec, 1886, sht. 155.