Revija SRP 131/132

Damir Globochnik

 

PRIZADEVANJA ZA POSTAVITEV SPOMENIKA

padlim vojakom v prvi svetovni vojni na Brezjah

 

V Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev so se decembra 1918 povezali narodi, drzhave in pokrajine, katerih prebivalci so se med prvo svetovno vojno bojevali na nasprotnih straneh. Proslavljanje bitk srbske vojske, ki so privedle do zmage, osvoboditve in nastanka jugoslovanske drzhave, je dobilo drzhavotvoren znachaj. Chastili so spomin na prostovoljce v srbsko vojsko. Slovenski vojaki, ki so v avstrijski uniformi oblezhali na bojishchih, so bili razumljeni kot zhrtve tuje, v vojni porazhene vojske.

V bojih je sodelovalo okrog 160.000 vojakov iz slovenskih dezhel. Padlo je med 35.000 do 40.000 vojakov, ki so vechinoma pokopani na vojashkih pokopalishchih in nekdanjih bojishchih v Galiciji, na Karpatih, na srbski, tirolski in soshki fronti. Vojnih invalidov je bilo okrog 11.000.

 

Nekdanji vojni duhovnik (kurat), katehet Fran(c) Bonach (1885–1935) je oktobra 1923 v Slovencu opozoril na dejstvo, da so Italijani in drugi narodi zgledno poskrbeli za vojashke grobove in grobishcha. Cheprav so meddrzhavni dogovori in mirovne pogodbe tudi Kraljevini SHS nalagali skrb za vse vojashke grobove, brez razlike glede narodne in drzhavne pripadnosti pokojnikov, pa se zhiva dusha ne briga niti za grobove slovenskih vojakov, je poudaril Fran Bonach. »Sram je chloveka danes, che pride na nasha pokopalishcha, kjer raste prek grobov teh revezhev trava, pogosto vsa pohojena in le tu in tam te spominja kak prevrnjen in preperel krizh, da lezhe tu nekdanji vojaki. Sram je chloveka pred samim seboj, she bolj pa pred tujcem, ki bi znal zaiti kdaj na ta pokopalishcha iskat zadnjega pochivalishcha svojega dragega mozha, ocheta ali sina. Da, nasha pokopalishcha so danes v tem pogledu dokumenti nashe nekulturnosti, nashe sramote.«

Bonach je predlagal, naj si zhupni uradi prizadevajo, da bodo skrb za vzdrzhevanje vojashkih grobov na domachem pokopalishchu prevzele obchine. Za zachetek bi bilo potrebno grobove popraviti in renovirati krizhe z napisi. Preden pa bi grobove prekopali, bi morali na mestu, kjer pochivajo vojaki, postaviti skromen spomenik ali vsaj spominsko ploshcho z imeni vseh pokopanih vojakov.1

Nekdanji vojni kurat, kaplan Jernej Hafner (1888–1955) je menil, da bi pri ureditvi vojashkih grobov morala priskochiti na pomoch drzhava. V Avstriji so z nabirkami denarja postavili spomenike padlim v vojni v vsaki vechji obchini in zhupniji. V slovenskem delu Kraljevine SHS pa je samo nekaj zhupnij in obchin uredilo grobove, postavilo majhen spomenik ali vzidalo ploshcho z imeni padlih. Ni nobenih spominskih, zhalnih ali vsaj nabozhnih slovesnosti za padle vojake, kot to delajo v vseh drzhavah vsi kulturni narodi. Duhovshchina bi lahko storila vech, che ne bi morala skrbeti za nove zvonove, za popravilo cerkvenih stavb, za obnovo kulturnih organizacij idr. »Naposled pa je treba zhe enkrat zavpiti, da smo prezhiveli dolzhni hvalezhno chastiti spomin ne le onih, ki so padli kot borci proti Avstriji, ampak vseh, ki so pokopani v nashi zemlji kot zhrtve vojne, zlasti pa nashih rojakov, ker so nashi, ker so za nas in zaradi nas trpeli, ker je tudi iz njihovih grobov vzklila nasha svoboda«, je zapisal Jernej Hafner.

»Dosti bodi brezbrizhnosti! Imamo zvonove, popravili smo cerkve in domove, zdaj hochemo in moramo na delo, da popravimo grobove zapushchenih bratov, da v nashe cerkve vzidamo ploshche, na pokopalishcha in trge postavimo spomenike z imeni nashih muchenikov. Na chastno delo krshchanske in narodne hvalezhnosti kulturnega naroda! Zhupnije, obchine, drushtva, svojci padlih, vsi, ki vas peche vest vsled zanemarjene dolzhnosti, poskrbite za grobove, pokopalishcha, vzidavajte spominske ploshche z imeni, stavite spomenike, poskrbite vsako leto za sveto daritev bratom, ki pochivajo v tujih dezhelah morda brez groba in krizha!« 2

 

 

Zborovanje veteranov prve svetovne vojne 31. avgusta 1924

 

Ob desetletnici zachetka prve svetovne vojne so nekdanji slovenski vojaki zborovali na Brezjah. Sklep o tem, da na Brezjah »izvrshijo svojo obljubo, se javno zahvalijo Bogu in Mariji ter zberejo v veselo druzhbo starih tovarishev iz tezhkih chasov vojne«, so sprejeli na V. katolishkem shodu, ki je potekal konec avgusta 1923 v Ljubljani.3

Sestanek vseh nekdanjih vojakov iz svetovne vojne, ne glede na njihovo stopnjo v vojashki hierarhiji ali vojashki oddelek, sta sklicala nekdanja vojna kurata Fran Bonach in Jernej Hafner.4 Tisti, ki so zheleli predlagati teme ali govoriti na zborovanju, so svojo namero morali sporochiti na Prosvetno zvezo. »Izkljuchen je bil vsak politichen govor in vsaka beseda, ki bi mogla po pravici zhaliti kateregakoli tovarishev.« Govornikov bo lahko samo toliko, kolikor bo dopushchal chas. Zbiranje darov ni bilo mogoche brez dovoljenja.5

Zborovanje na prostem je potekalo v nedeljo 31. avgusta 1924. Pripravljalni odbor je posebej povabil vse duhovnike – kurate, ki so sluzhili pri domachih oddelkih in na fronti, da bodo na Brezjah mashevali za padle tovarishe ali pomagali mashevati. Zhene in dekleta niso bile vabljene, »ker bi vsled velike mnozhice bile napoti«. »Braniti seveda jim pa ne moremo, zlasti zhenam, materam, hcherkam tovarishev in vdovam padlih, ki pridejo v druzhbi tovarishev, ki jim gre 31. avgusta vsa prednost.« 6

Pripravljalni odbor je poudaril: »Sestanek 31. avg. na Brezjah ne more uposhtevati nobenih drugih prireditev. Namenjen je samo mozhem in fantom, brez razlike sharzhe in oddelka, ki so trpeli v vojski. Chetudi bi radi ustregli vdovam, starshem, otrokom, nevestam, sorodnikom itd. padlih tovarishev, nam vendar ni mogoche. Toraj: mozhje in fantje, stari vojaki, na svidenje na Brezjah!

Sestanek je namenjen vsem tovarishem, brez razlike mishljenja in stranke. Pripravljalni odbor se bo ogibal vsega, kar bi stvarno moglo koga zhaliti, znal bo pa tudi preprechiti, da kdo drugi ne bo kaj tacega storil. V trpljenju in smrti enaki, bomo znali tudi pri spominu na mrtve biti enaki.« 7

Na Brezjah se je zbralo okrog 8.000 do 12.000 ljudi, od tega je bilo okrog pet tisoch vojakov. Vech sto mozh se je odlochilo priti na predvecher srechanja, prebedeti noch in opravljati zahvalne molitve in spoved. Pred cerkvijo je bil postavljen oltar. Katehet Fran Bonach je imel pred masho spominski govor za padlimi zhrtvami svetovne vojne. Govor je za nekaj chasa prekinil, da je godba Dravske divizijske oblasti zaigrala svechano zhalno korachnico. Konchal je z molitvijo za skupno domovino. Po pridigi je Bonach opravil na prostem masho, pri kateri je vojashka godba igrala cerkvene pesmi. Po mashi je godba zaigrala drzhavno himno Bozhe pravde. Ob navzochnosti shtevilnih duhovnikov je nato potekal slovesni rekviem za padle slovenske vojake. Dvanajst nekdanjih kuratov je opravilo molitve za padle tovarishe. Improvizirani pevski zbor, ki so ga sestavljali samo vojaki, je zapel zhalostinki Blagor mu in Oj, Doberdob slovenskih fantov grob (narodna, priredil Zorko Prelovec).

Po konchanih cerkvenih obredih je potekalo zborovanje, ki ga je zachel nekdanji kurat, shentpeterski kaplan Jernej Hafner. Govorniki (Ivan Matichich – avtor knjige Na krvavih poljanah, franchishkan pater Stanko Aljanchich – nekdanji jugoslovanski prostovoljec v Dobrudzhi, major Martin Colarich, Ignacij Mihevc, gozdarski uradnik Marijan Hann, rach. svetnik Jozhe Pirc, trgovec Rado Sturm) so se spominjali vojnih grozot in naporov, ki so jih morali prestati slovenski fantje in mozhje. »Zhrtve pa, ki so padle, so nam prinesle novo zhivljenje, svobodo in ujedinjeno skupno domovino.« Majorja v pokoju Martina Colaricha, ki je govoril o trpljenju slovenskih fantov na raznih bojishchih in izrazil svojo bolechino, »da nam je zemlje lachni tujec ugrabil lepe dele nashe domovine, ki chakajo she odreshenja v nashi ljubljeni domovini Jugoslaviji«, so nagradili z ovacijami.

Na predlog kaplana Hafnerja so izvolili odbor Zveze bivshih vojakov svetovne vojne (predsednik major Colarich, podpredsednika kaplan Hafner in Nace Mihevc, blagajnik uchitelj Rudolf Wagner, chlani Fran Bonach, Ivan Matichich, Rado Shturm, Valentin Strle), ki bo skrbel za postavitev spomenikov in spominskih ploshch z imeni padlih vojakov v vsaki zhupniji ali obchini, za skupen velik spomenik vsem padlim v sredishchu Slovenije, za dostojno ureditev vojnih pokopalishch, za svojce padlih vojakov, za ustanovitev Zveze bivshih vojakov in za spominsko ploshcho na brezjanski cerkvi, v kateri naj se obesi tudi slika v javno zahvalo za bozhjo pomoch v vojni. Zborovalci so se obvezali, da bodo doma delovali v korist invalidov, posebno slepih, in sirot padlih tovarishev.

Soglasno so sprejeli poziv, ki so ga poslali zvezni vladi in skupshchini: »Kraljevo vlado in narodno skupshchino slovesno pozivljamo, naj kar najbolj pospeshita resnichnim potrebam tovarishev invalidov ter njihovih svojcev ustrezajoch zakon in pravichno izvajanje tega zakona. Enako naj tudi poskrbita za dostojno oskrbo vseh vojnih grobov in pokopalishch brez razlike v celi drzhavi potom vojashke in civilne uprave v sporazumu s prebivalstvom in duhovshchino.

Podpisani odbor, 31. avgusta od zborovalcev na Brezjah v to poverjen, sporocha ta poziv kr. vladi in narodni skupshchini v trdnem zaupanju, da bo vsaj 10. leto, odkar so padle prve zhrtve v svetovni vojni, drzhavno vodstvo storilo, kar smo dolzhni zhrtvam vojne.« 8

 

 

Drugo zborovanje veteranov prve svetovne vojne in odkritje spominske ploshche padlim tovarishem 30. avgusta 1925

 

Na drugem zborovanju in rednem obchnem zboru veteranske borchevske organizacije 30. avgusta 1925 se je na Brezjah zbralo she vech nekdanjih vojakov iz vseh slovenskih pokrajin, po oceni Slovenca vech kot 12.000. Do zborovanja sta ljubljanski in mariborski veliki zhupan potrdila pravila Zveze.

Zveza bivshih vojakov/Zveza slovenskih vojakov v svetovni vojni – ZSV (njen sedezh je bil Prosvetna zveza, Mikloshicheva cesta 7a v Ljubljani) je v cerkvi odkrila spominsko ploshcho padlim tovarishem. Ploshcho iz kararskega marmorja in shvedskega granita so vzidali na steno pred Marijino kapelico, tako da je vidna po vsej cerkvi. Mozhje so zapeli Ti, o Marija. Superior vojne mornarice v pokoju msgr. Karel Kokalj je molil staroslovensko molitev v spomin padlim in v zahvalo Mariji. Blagoslovil je spominsko ploshcho, na kateri je z zlatimi chrkami napisano: VOJNIH GROZOT OTETI, KLICHEMO KRALJICO MIRU: / PADLIM PRI BOGU PLACHILO. // SLOVENSKI VOJAKI IZ SVETOVNE VOJNE ZBRANI NA TEM SVETEM KRAJU 31. VIII 1924. Na vrhu ploshche je bronzirana Kristusova glava, spodaj pa umirajochi lev. Ploshcho je izklesala tvrdka Vodnik iz Ljubljane. Po odkritju ploshche so zapeli Blagor mu, defilirali mimo ploshche in okrog Marijinega oltarja ter se nato zbrali pred oltarjem na prostem.

Govornik, tajnik Zveze Fran Bonach je pojasnil, da na grobu neznanega francoskega vojaka v Parizu »noch in dan gori plamenica – zahvalnica francoskega naroda«. »To plamenico vedno na novo in novo pozhivljajo razne organizacije neshtetih narodov, ki sem prihajajo in tako tudi mi danes, dragi mozhje, prizhgemo v dushi nashi plamenico ljubezni, zahvale, zvestobe in molitve nashim padlim bratom. Nashe ljudstvo, posebno pa mozhje, ki so stali v bojnih vrstah kjerkoli, neizrecheno ljubijo to prekrasno zemljo nasho, ki je vredna nashe ljubezni, saj je tako lepa, da se ji divijo angelska ochesa. – Mariji v varstvo izrochamo Korotan, Primorje.« Konchal je z molitvijo za padle heroje. Sredi Bonachevega govora je zavladal molk, godba je zaigrala zhalostinko v spomin padlim. Masho je bral msgn. Kokalj. Godba je igrala stare cerkvene napeve. Po mashi so pevci zapeli Oj, ta soldashki boben, himno Pravde Bog, Vigred se povrne (besedilo Janez Puhar, glasba Andrej Vavken), Libera me, Domine, Prelovchevo Oj, Doberdob in Oj, ta soldashki boben (harmoniziral Marolt).

Po cerkvenem slavju je potekal obchni zbor ZSV. Predsednik ZSV major v pokoju Martin Colarich je prebral brzojavke generala Rudolfa Maistra in drugih. Predlagal je, da bi poslali brzojavko kralju na Bled (kraljev adjutant general Hadzhich se je kasneje zahvalil za brzojavko). Zavzel se je za invalide. Shpunt iz Kranja se je spomnil tudi zhrtev, ki jih je vojno sodishche obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Zhelel je, da bi tudi ti padli dobili dostojen kraj pochitka.9

 

Kraj zborovanja nekdanjih vojakov slovenske narodnosti v svetovni vojni (v avstrijski vojski) je bil izbran preudarno. Predznak avstrijskega patriotizma, ki bi ga zborovanje lahko dobilo, in prav tako tudi narodni oziroma politichni znachaj mnozhichnega srechanja so delno morali odstopiti svoje mesto verskemu pomenu, ki ga imajo Brezje kot osrednje slovensko romarsko sredishche.

 

Zveza slovenskih vojakov naj bi bila nadstrankarska in nepolitichna organizacija. Liberalci so vseeno menili, da so si srechanje veteranov iz svetovne vojne prilastili katolishki krogi.

Anonimni »neprostovoljni bojevnik med svetovno vojno« je zapisal v Slovenskem narodu leta 1925: »Prevech zhalostni so spomini na to divjo morijo, she huje pa mi je pri srcu, ako se spomnim na stotisoche nashih mladenichev in mozh, ki so shli na morishche brez vsake domovinske in narodne zavesti liki volichi v mesnico, a se she danes ponashajo s svojimi junashkimi chini, s priborjenimi srebrnimi in 'chokoladnimi' kolajnami. Redki jugoslovensko orijentirani nacijonalisti med njimi so bili v taki za Avstrijo in cesarja navdusheni druzhbi lastnih rojakov v neprestani nevarnosti za vsako nepremishljeno besedo.« Zhal je bila vechina vernega ljudstva pod vtisom znane sramotne okrozhnice SLS in hujskashkih govorov na shodu v ljubljanskem Unionu (5. 7. 1914), zlasti govora dr. Natlachena. »V nasho sramoto moramo priznati, da smo imeli najvech internirancev, konfinirancev, politichno sumljivih in nezanesljivih, kakor tudi smrtnih zhrtev na 'Suhem bajerju' in drugod po zaslugi lastnih, nezavednih in nahujskanih rojakov. Zhalostno je to poglavje, a zhal resnichno.« Zavedni, zhe pred vojno jugoslovansko orientirani Slovenci imajo svoje organizacije (prostovoljci, politichni preganjanci, rezervni chastniki itd.). Enako mislechim sotrpinom se ni potrebno shajati na bozhjih potih. »Iniciatorji in sklicatelji vsakoletnih sestankov so vechinoma bivshi vojashki duhovniki, danes zopet nestrpni kaplani in duhovniki. Ti ljudje so zhe po svoji vzgoji in po svojem poklicu morali biti navdusheni za Avstrijo in za vojsko, ker jim je nudila razne ugodnosti, napredovanja in odlikovanja, a smodnikov dim navadno ni prishel do njih.« Ali sklicatelji razlagajo zaslepljenim nekdanjim avstrijskim bojevnikom nesmrtne zasluge junashke srbske vojske in razlike med nekdanjo nemshko in narodno dinastijo? Pokojni kralj Peter I. Osvoboditelj in njegov sin kralj Aleksander I. sta se s srbsko vojsko umaknila chez albansko gorovje, stari cesar pa se ni premaknil z Dunaja, njegov naslednik je v pijanosti zapeljal avtomobil v vodo. Za reshitev notorichnega pijanca so po vseh cerkvah peli zahvalne mashe, med najbolj navdushenimi zanje pa so bili sklicatelji tabora na Brezjah.

Vechina zborovalcev v letu 1924 naj bi bila she vedno avstrijsko usmerjena. Zato je pisec Slovenskega naroda poudaril: »Takih taborov in organizacij v nashi svobodni, narodni drzhavi ne potrebujemo. Ako se vabijo tisochi slovenskih mladenichev na Brezje, ima to dva postranska, egoistichno-strankarska namena. Sklicatelji se tega dobro zavedajo, che tudi prikrivajo pravo barvo. Slovenci imamo toliko potrebnih kulturnih, dobrodelnih in stanovskih organizacij, da nam novih veterajnarjev na Brezjah prav nich ni treba.« Che bi sklicatelji res imeli nesebichne namene, bi namesto zborovanja na oddaljeni bozhji poti sklicali sestanke po okrajih s predavanji in »z obrazlozhitvijo, kako brezsmiselno in zaslepljeno smo se klali za sovrazhno nam Avstrijo in za nemshko nadvlado, komu se imamo zahvaliti za nasho osvoboditev in kako moramo delovati za kulturno in gospodarsko obnovo, da bomo zhiveli srechno in slozhno v nashi lepi skupni drzhavi«. Stroshke romanja na Brezje naj zamenjajo prostovoljni prispevki za narodne, kulturne in dobrodelne organizacije, predvsem pa za vojne invalide in sirote.10

 

ZSV je v nedeljo 12. avgusta 1928 pripravila chetrto spominsko svechanost in zborovanje na Brezjah. Osrednji govornik Fran Bonach je poudaril, da je denar za skoraj 150 spominskih ploshch, spomenikov in drugih spominskih obelezhij padlim vojakom shel iz ljudskih zhepov. Oblasti niso nich prispevale. Izjema je ljubljanski magistrat (za vojne grobove pri Sv. Krizhu). Bonach je opozoril tudi na pokopalishcha slovenskih in tujih vojakov, ki so ponekod zgledno urejena (Shkofja Loka, Ukanc pri Bohinjskem jezeru), ponekod pa je chloveka sram, da je Slovenec. »Na nekem takem pochivajo sinovi najmanj osmero narodov. Toda po travi in grmovju, ki se je izbohotilo na teh revnih grobovih namesto krizhev, se pase rogata zhival, igra se umazana vashka dechad, sushi se perilo, posteljna oprema in izvun polomljenega resheta na nekem plotu gleda tabla, na kateri se she poznajo ostanki napisa: dulce et decorum est pro patria mori – sladko in chastno je za domovino umreti!« Fran Bonach je predlagal, naj bi obchine poskrbele za izkop ostankov trupel, ki bi jih polozhili v skupen grob. Na grobu bi stal preprost lesen krizh, kapelica ali mavzolej, odvisno od financhnih zmogljivosti posamezne obchine. O takshni reshitvi razmishljajo v Ljubljani, v Rogashki Slatini idr. Stroshki za vsakoletni okras grobov bi bili manjshi, padli junaki pa bi dobili dostojno grobnico. »Vsekakor pa vech sposhtovanja in pietete ponekod do umrlih in padlih! Spomeniki naj klichejo k molitvi in zbranosti, naj vzbujajo k resnobnemu, zhrtev polnemu delu, zatajevanju samega sebe. Iz mrtvega kamna naj pada kot zhiv vodopad v nasha srca resen memento: Ne sejte razpora in sovrashtva, krvavo njima zhetev zori – bratom sluzhite v ljubezni, le ona lajsha bolest nashih dni!« 11

 

 

Spomenik neznanemu slovenskemu vojaku na Brezjah

 

Na 13. zborovanju 23. avgusta 1936 je predsednik Zveze bojevnikov 12 Mirko Ratej predstavil tudi zamisel o spomeniku pobudniku taborov na Brezjah Franu Bonachu. Odbor ZB se je odlochil za shirshi nachrt, ki je predvideval preureditev prostora pred cerkvijo v umetnishkem in pietetnem smislu. Nachrt je podrobneje razlozhil arh. Janez (Ivan) Valentinchich (19041994) iz arhitekturne shole prof. Jozheta Plechnika. »Po tej zamisli naj bi se prostor pred cerkvijo in park preuredila tako, da bi oba skupaj tvorila celoto. Z zhivo mejo in s kostanji zasajen vzvisheni prostor pred cerkvijo se bo spremenil v poshevnino, v katero bodo vrezana pota – pravokotno druga na drugo.« Na presechishchih poti naj bi stali spomeniki zasluzhnim slovenskim duhovnikom (prvi bo spomenik pokojnemu kuratu Bonachu). Prostor pred cerkvijo bo ostal prazen in pregleden. Izjema bo samo kamnit vodnjak, iz katerega se bo dvigal steber z Marijinim kipom. Popoldne je deputacija odbora izrochila osnutek nachrta notranjemu ministru dr. Antonu Koroshcu.13

 

Naslednje leto – ob tridesetletnici kronanja milostne podobe Marije Pomagaj – so se odlochili preurediti prostor pred cerkvijo. V velikem parku naj bi postavili spomenike zasluzhnih mozh in Marijinih chastilcev ter velik spomenik neznanemu slovenskemu vojaku.

Nachrt za preureditev prostora pred cerkvijo in postavitev spomenika neznanemu slovenskemu vojaku je pripravil arh. Janez Valentinchich v Plechnikovi arhitekturni sholi na pobudo Zveze bojevnikov, ki je tudi prevzela izvedbo nachrta.

V chastnem odboru so bili ban dr. Marko Natlachen (predsednik), upokojeni nadshkof dr. Anton Bonaventura Jeglich, knezoshkof dr. Gregorij Rozhman, mariborski shkof dr. Ivan J. Tomazhich, rektor svetishcha in gvardijan na Brezjah p. Bonaventura Resman, ljubljanski zhupan dr. Juro Adleshich, mariborski zhupan dr. Alojzij Juvan, celjski zhupan Alojzij Mihelchich in ptujski zhupan dr. Alojzij Remec. Zhupansko Zvezo sta zastopala njen nachelnik Ferdo Novak in tajnik Jozhe Strnad. Izvrshni odbor so sestavljali chlani ZG: predsednik Miroslav Ratej, I. podpredsednik Rudolf Wagner, II. podpredsednik Anton Drobnich, tajnik Rudolf Lukezh, blagajnik Ivan Gajshek in odbornik Rado Shturm. Stroshki za spomenik naj bi znashali 300.000 din. Odbor je pozval zhupne urade, obchine, denarne zavode in posameznike, naj z gmotnimi sredstvi podpro akcijo za preureditev prostora pred cerkvijo.14

 

Tajnik Zveze bojevnikov Rudolf Lukezh pishe, da se je za spomenik padlim vojakom zavzel knezoshkof dr. Rozhman. Pozimi 1936 ga je ZB prosila za nasvet glede izbire arhitekta. Dr. Rozhman je svetoval takole: »Izbrati je treba arhitekta, ki je hkrati chastilec Matere bozhje in ki razume pomen delovanja Zveze bojevnikov v korist naroda. Za izvedbo nachrta bomo skupno naprosili profesorja arhitekta Plechnika.« Plechnik je bil pripravljen sprejeti delo. Poudaril je, da bo skupaj z asistentom delal vse brezplachno, ker tu gre za chast Marije Pomagaj in za ugled naroda.15

 

Valentinchichev nachrt je predvideval odstranitev drevja in stranishch na vzvishenem prostoru pred cerkvijo, ki bo postal vrt, namenjen pochitku. Vrt bo s kamnitim zidom lochen od ostale okolice. Sejmarji, ki so prodajali svoje blago pred cerkvijo, dobijo prostor na desni strani obzidja. Tu so bili predvideni stebri, ki nosijo lesene lege, tako da bodo sejmarji nanje lahko napeli platno in se zavarovali pred soncem in dezhjem. Prostor pred cerkvijo bi bil namenjen zborovanjem. Dvignjen park lochuje molitvi namenjen prostor od trgovin in stojnic.

Vrt naj bi po preureditvi postal sestavni del svetishcha in bi sluzhil kot priprava za vstop v Bozhji hram. Poti, posute z belim peskom, bi obrobljali betonski robniki. Od severozahoda bi k cerkvi vodilo troje poti, ki se zachenjajo s stopnicami in nato od vrha stopnic padajo enakomerno proti ravnemu, s peskom posutemu prostoru pred vhodom v cerkev. Ob vhodu v samostanski vrt je bil predviden kamnit vodnjak s stebrom v sredini, na katerem bi bil Marijin kip. Zid za vodnjakom bi bil v polkrogu pomaknjen v samostanski vrt. Na klopeh za vodnjakom ob zidu bi se lahko obiskovalci spochili. Na krizhishchih pravokotno sekajochih se poti bi stali spomeniki cerkvenih mozh. Eno od polj med potmi je bilo namenjeno grobu neznanega padlega slovenskega vojaka. Okrogla kamnita stavba naj bi bila napolnjena s prstjo iz vseh slovenskih zhupnij. »Na tem grobu bo zasajeno drevo, ki bo klilo in rastlo iz zemlje, ki je hranila v vojni padle slovenske fante in mozhe. Angelj z razprostrtimi krili in vencem v roki, bo noch in dan varoval grob, da ga ne bo nihche onechastil.«

Na klopeh ob poteh, ki so obrnjene proti cerkvi, bi romarji lahko sede prisostvovali sluzhbi bozhji na prostem, v primeru prenapolnjene cerkve pa tudi obredu v cerkvi, saj bi se pri odprtih cerkvenih vratih odpiral pogled s srednje poti proti glavnemu oltarju. Stara lesena stranishcha bodo zamenjala nova na SZ vogalu samostanskega vrta.16

 

Glavna dela pri spomeniku neznanemu slovenskemu vojaku naj bi bila izvrshena pozimi, da ne bi ovirala romarjev, ki so zlasti poleti v velikem shtevilu prihajali na Brezje. Pozno spomladi 1938 je bilo predvideno polaganje prsti iz vseh slovenskih zhupnij v grob neznanega slovenskega vojaka. Zhare, v katerih bodo zhupnije prinesle prst, bi bile razstavljene v grobnici, v katero bo imel vsakdo dostop. Na posameznih kamnih spomenika naj bi bila vklesana imena padlih vojakov.17

 

Dr. Rozhman je 29. avgusta 1937 po mashi blagoslovil temeljni kamen za spomenik slovenskim zhrtvam svetovne vojne. Shkof je ob shtevilni asistenci nekdanjih vojnih kuratov zapel Libero, nato je blagoslovil temeljni kamen. Ratej je prebral listino, ki so jo nato zazidali v temeljni kamen. Bojevnishki zbor je zapel zhalostinko Uslishi nas, Gospod. 18

Dr. Rozhman je v nagovoru poudaril: »Ni primernejshega mesta za spomenik neznanemu slovenskemu junaku in slovenskim zhrtvam svetovne vojne kakor tu pri Mariji na Brezjah. She en kraj bi bil na ozemlju, kjer zhive Slovenci, primeren za to, namrech Sv. Gora pri Gorici, kjer je bilo prelite toliko slovenske krvi. Tam pa nam ni mogoche postaviti tega spomenika. Zato naj stoji na tem kraju ta spomin na svetovno vojno in njene zhrtve. Ni bilo slovenskega vojaka na krvavih poljanah, ki ne bi takrat mislil na Marijo in se ji priporochal v varstvo. Zato je prav, da se ta spomenik postavi na Brezjah. Tu se bo ob njem dvignila do nebes molitev romarjev: Marija, kraljica miru, prosi za nas!«

Na mestu temeljnega kamna je bil predviden vodnjak z Marijinim kipom. Tu naj bi ob vechjih slovesnostih potekalo obredje.19 Vodnjak naj bi bil kamnit: »mogochen kamnit steber z vrelcem zhive vode, da je simbol milosti, ki teko iz Marijinega svetishcha«. Vrh stebra bi bil kip brezjanske Marije Pomagaj. 20

Blagoslovitvi temeljnega kamna je sledilo zborovanje bojevnikov (tabor na prostem). Osrednji govornik je bil pokrovitelj slavnosti ban dr. Natlachen: »Vse drzhave, vsi narodi, ki jih je strashna vihra potegnila v svetovni vrtinec, se s hvalezhnostjo spominjajo svojih junakov, ki so polozhili na zhrtvenik domovine svoje najdrazhje – svoje zhivljenje. Temu so nam priche velichastni spomeniki, zgrajeni v pochastitev neznanemu junaku.

Z danashnjim dnem stopamo tudi mi Slovenci v vrsto teh narodov, pravkar je bil blagoslovljen temeljni kamen spomeniku, ki naj na dostojen nachin izprichuje hvalezhnost desettisochem slovenskih fantov in mozh, ki so na raznih bojishchih mochno krvaveli in umirali in s svojimi zhrtvami, s svojo krvjo in s svojim zhivljenjem odkupili osvobojenje nashemu narodu. /…/

Stotisochi slovenskih romarjev, ki bodo prihajali in iskali pri Mariji Pomagaj utehe in tolazhbe, se bodo ob pogledu na ta spomenik v bridki hvalezhnosti spominjali tistih, ki so zhrtvovali svoje zhivljenje, da bi s tem nam odkupili najdragocenejshe dobro, svobodo. Z molitvijo za pokoj njihovim dusham se bo slovenski romar lepo oddolzhil njihovim zhrtvam. Tako bo ta spomenik predvsem pricha hvalezhnosti slovenskega naroda napram zhrtvam, ki jih je vojna od nas zahtevala.« Spomenik bo postal tudi simbol miru in sprave med narodi. Spomenik bo pricha in simbol tovarishtva. Budil bo ljubezen do domovine in drzhave.21

 

Zveza bojevnikov je leta 1937 izdala knjizhico Brezje – slovenskim zhrtvam svetovne vojne v spomin na 15-letnico srechanj na Brezjah in 30-letnico kronanja milostne podobe (24 str.). Na platnicah je natisnjen seznam darovalcev za spomenik slovenskim zhrtvam vojne na Brezjah. Med najvechjimi darovalci so bili: ban dr. Natlachen (5.000 din), Alojz Vodnik v Ljubljani (1.000 din), Josip Olup v Ljubljani (500 din), Zadruzhna zveza v Ljubljani (200 din), urshulinski samostan v Ljubljani (100 din), zhupni urad v Dobu pri Domzhalah (110 din), misijonska hisha, Tabor 12 (200 din), zhupan v Radovljici Franc Resman je zbral 1.050 din, zhupni urad pri sv. Marjeti pri Ptuju (100 din), zhupni urad Rateche-Planica (210 din), obchina Dobrna pri Celju (199 din), zhupni urad Moravche (100 din), zhupni urad na Krki (572 din), Franc Palme v Ljubljani (100 din), druzhba Martinc Cherne & Co. v Ljubljani (100 din), obchina Velika Pireshica (100 din), neimenovana gospodichna iz Ljubljane (5.000 din), druzhba Chehojug v Ljubljani (100 din), obchina Motnik (100 din), trgovina z meshanim blagom N. Shtular v Ljubljani (100 din), Josip Eberle, Ljubljana (100 din), tovarna hranil Kolinska d. d. v Ljubljani (100 din), Brcar & Co. v Ljubljani (100 din), Avg. Agnola, Ljubljana (100 din), Oskar Schmidt, Ljubljana (100 din), obchina Dobrova pri Ljubljani (251 din), obchina Breznica (250 din), R. Miklauc, Ljubljana (100 din), obchina Naklo (200 din), I. delavsko konzumno drushtvo, Ljubljana (100 din), vishji davchni upravitelj v pokoju Josip Kuss je v Celju zbral 2.000 din, shpediter Rajmund Ranzinger, Ljubljana (500 din), pekarija Andrej Dolinar, Ljubljana (100 din), obchina Ormozh (100 din), Akcijska druzhba za kemichno industrijo v Ljubljani (100 din), tovarna pletenin Dragotina Hribarja (100 din), samostan na Brezjah (20.000 din), Jugoslovanska banka d. d., podruzhnica v Ljubljani (100 din), tovarna kisa Vinocet, Ljubljana (100 din) idr.

 

Na grobu oziroma v grobnici neznanega slovenskega vojaka na Brezjah naj bi vsaka zhupnija imela dolochen prostor za imena padlih in umrlih v svetovni vojni. Zhupnije bi bile na stebrih ob spomeniku razvrshchene po abecednem redu, imena padlih pa po prijavah posameznih zhupnij. Svojci naj bi prispevali 300 din za vsako ime, ki bo vklesano v steber. Znesek je bilo mogoche plachati v vech obrokih. Prispevke so sprejemali zhupni uradi in Zveza bojevnikov, Kolodvorska ulica 25 v Ljubljani.22

 

Prvo marchno nedeljo v letu 1938 je Zveza bojevnikov organizirala prireditve v Ljubljani, Mariboru in Celju s ciljem: »Slovenci moramo postaviti v svetovni vojni padlim dostojen spomenik pri Materi bozhji na Brezjah!« Predavanja so potekala v nabito polnih dvoranah. Udelezhili so se jih zhupani vseh treh mest, zastopniki vojashtva idr.23

 

Zveza bojevnikov je v letu 1938 razposlala proshnje za podpore za zgraditev spomenika padlim slovenskim vojakom na Brezjah. Darovalce je pozvala tudi z objavami v chasnikih. »Ne moremo si misliti, da bi ostalo katero slovensko srce zaprto za nashe proshnje, saj je radodarnost in shirokogrudnost slovenskih ochetov, mater, bratov, sestra in otrok znana po vsem svetu, vendar si drznemo navzlic temu she prositi, naj bi vsak izmed darovalcev segel kar mogoche globoko v zhep, kajti nash spomenik naj bo gigantsko delo, ki naj ponese glas o tvoji darezhljivosti, dragi Slovenec, draga Slovenka, dalech v svet! / Bodimo i mi enakovredni onim velikim narodom, ki so to svojo dolzhnost nasproti mrtvim junakom zhe storili!« Odposlanci ZB so konec leta 1938 obiskali slehernega Ljubljanchana, ki se je odlochil darovati za spomenik. Darovalci so za vsak prispevek prejeli uradno potrdilo.24

 

18. avgusta 1937 so se uradno zachela preureditvena dela na Brezjah. Na manjshi slovesnosti so bili prisotni zastopniki ZB, arh. Ivan Valentinchich in stavbenik Grilc, ki je prevzel delo. Prvi je simbolichno zasadil lopato predsednik chastnega odbora za preureditev Brezij ban Natlachen.25

 

28. avgusta 1938 so v blizhini vhoda, kjer je bil predviden kamnit vodnjak, odkrili spominsko ploshcho pokojnemu kuratu Francu Bonachu z napisom: Prvemu klicarju, idejnemu vodji biv. voj. kuratu Francu Bonachu v trajen in hvalezhen spomin – Zveza bojevnikov ob 20letnici Jugoslavije. 28. avgusta 1938. 26

 

Preureditvena dela so potekala najmanj do leta 1940. Avgusta 1940 si je delovishche za spomenik padlim vojakom ogledal prosvetni minister in predsednik senata dr. Anton Koroshec.27 Zaradi okupacije spomenik zhrtvam svetovne vojne ni bil postavljen.

 

 

 

 

C:\Users\Damir G\Documents\kulturnozgodovinske studije II\1 marija pomagaj\Slovenec, 1937, št. 110.jpg

 

Nachrt za preureditev parka pred cerkvijo (v: Slovenec, 1937, sht. 110)

 

 

 

 

 

C:\Users\Damir G\Documents\kulturnozgodovinske studije II\1 marija pomagaj\Knezoškof dr. Rožman blagoslavlja temeljni kamen za spomenik slovenskih vojnih žrtev, Žalni obred za vojne žrtve, Bogoljub, 1937, št. 10, str. 230.jpg

 

Knezoshkof dr. Rozhman blagoslavlja temeljni kamen za spomenik slovenskih vojnih zhrtev

/ Zhalni obred za vojne zhrtve (v: Bogoljub, 1937, sht. 10, str. 230)

 

 

img-814082959-0001 (2)

Osnutek za grob neznanega slovenskega vojaka. Razglednico je zalozhila Zveza bojevnikov v Ljubljani.

(v: Jana Cvetko, Marija Pomagaj Brezje – Razglednice in podobice skozi chas, Brezje, 1996, str. 68)

 

 

 

 

C:\Users\Damir G\Documents\00000 brezje foto idr\zal printaj 2\vodnjak.jpg

 

Valentinchichev nachrt za postavitev vodnjaka, ki je bil zasnovan tako, da bi ga bilo mogoche preurediti za oltar ob velikih slovesnostih (v: Brezje – slovenskim zhrtvam svetovne vojne, Ljubljana, 1937, sht. 5).

 

 

 

 

 

 

 

1 Po: Fran Bonach, »Nasha sramota«, Slovenec, 1923, sht. 241.

2 J. H. (Jernej Hafner), »Skrb za vojashke grobove«, Slovenec, 1923, sht. 244.

3 Po: »V. katolishki shod v Ljubljani«, Domoljub, 1923, sht. 35.

4 Po: »Tovarishi vojaki iz vojske 1914–1918 – sestanek na Brezjah«, Slovenec, 1924, sht. 182.

5 Po: Jernej Hafner, »Za sestanek bivshih vojakov na Brezjah 31. avgusta«, Slovenec, 1924, sht. 185.

6 Po: »Sestanek vojakov iz svetovne vojske na Brezjah v nedeljo 31. avgusta 1924«, Slovenec, 1924, sht. 195.

7 »Sestanek vojakov iz svetovne vojske na Brezjah v nedeljo 31. avgusta 1924«, Slovenec, 1924, sht. 193.

8 Po: »Manifestacija trpinov iz svetovne vojne na Brezjah«, Jutro, 1924, sht. 207; »Sestanek vojnih udelezhencev na Brezjah«, Domovina, 1924, sht. 36; »Zveza bivshih vojakov svetovne vojne«, Jutro, 1924, sht. 230, Domovina, 1924, sht. 40, Slovenski narod, 1924, sht. 223; in »Velichastna manifestacija na Brezjah«, Slovenec, 1924, sht. 200.

9 Po: »Tovarishi iz svetovne vojne«, Jutro, 1925, sht. 166; »Obchni zbor in sestanek Zveze slovenskih vojakov na Brezjah«, Jutro, 1925, sht. 184; »Brezje«, Slovenec, 1925, sht. 178, »Velichasten shod bivshih bojevnikov na Brezjah«, Slovenec, 1925, sht. 196, »Z. S. V. v Ljubljani javlja«, Slovenec, 1925, sht. 200, »Brezje«, Novi Domoljub, 1925, sht. 32, »Velichasten zbor slovenskih vojakov na Brezjah«, Novi Domoljub, 1925, sht. 86; »Brezje na Gorenjskem«, Bogoljub, 1925, sht. 10, str. 235.

10 Po: »Vojaki iz svetovne vojne! Dopis chrnovojnika, ki je bil shtiri leta v vojni«, Slovenski narod, 1925, sht. 94.

11 Po: Fran Bonach, »Ob sestanku na Brezjah«, Slovenec, 1928, sht. 182.

12 Zveza slovenskih vojakov se je po prepovedi delovanja preimenovala v Zvezo bojevnikov.

13 Po: R. W. (Rudolf Wagner), »Bojevnishka slavnost na Brezjah«, Slovenec, 1936, sht. 193a.

14 Po: »Vsem Slovencem!«, Slovenec, 1937, sht. 104; Gorenjec, 1937, sht. 20, Domoljub, 1937, sht. 20.

15 Po: Rudolf Lukezh, »Zveza bojevnikov za Marijo Pomagaj na Brezjah«, Misli, 1961, sht. 5, str. 130–131.

16 Po: »Kako bodo izgledale Brezje«, Slovenec, 1937, sht. 110.

17 Po: »Spomenik slovenskim zhrtvam svetovne vojne na Brezjah«, Slovenec, 1937, sht. 173a.

18 Po: »Slovenski bojevniki pri Mariji Pomagaj«, Ponedeljski Slovenec, 1937, sht. 35.

19 Po: »Blagoslovitev temeljnega kamna«, Slovenec, 1937, sht. 197a.

20 Po: p. Roman, »Kraljica slovenskega naroda, prosi za nas«, Cvetje z vrtov sv. Franchishka, 1937, avgust, str. 235.

21 Po: »Slovenski bojevniki pri Mariji Pomagaj«, Ponedeljski Slovenec, 1937, sht. 35.

22 Po: »Imena v svetovni vojni padlih in umrlih ob grobu neznanega slovenskega vojaka na Brezjah«, Slovenski gospodar, 1938, sht. 16.

23 Po: »Za skupen spomenik vojnim zhrtvam«, Slovenski gospodar, 1938, sht. 10.

24 Po: »Za spomenik padlim slovenskim vojakom na Brezjah«, Slovenec, 1938, sht. 295.

25 Po: »Zachetek del za spomenik na Brezjah«, Slovenec, 1937, sht. 188.

26 Odbor za postavitev spomenika Franu Bonachu na Brezjah je bil osnovan leta 1935. Njegov sedezh je bil v Kranju. Predsednik odbora je bil Ciril Shifrer iz Strazhishcha pri Kranju. Za spomenik si je she posebej prizadeval Karel Ham iz Kranja. Po ozhivitvi Zveze bojevnikov je odbor prepustil to nalogo zvezi, ki se je glede osnutkov za Bonachev spomenik posvetovala z arh. Plechnikom (po: Brezje – slovenskim zhrtvam svetovne vojne, Ljubljana 1937, str. 8–9).

27 Po: »Praznik Zveze bojevnikov«, Slovenski gospodar, 1940, sht. 34.