Revija SRP 131/132

Damir Globochnik

 

KRUH, SVET IN KOZMOS 

 

 Akademskega slikarja, grafika, fotografa in pedagoga Darka Slavca je likovna kritika uvrstila med predstavnike novega realizma, superrealizma oziroma hiperrealizma, vendar ni pozabila opozoriti na pomembno razliko glede na tuje in domače protagoniste omenjenih likovnih smeri. Darko Slavec je z mojstrskim obvladovanjem slikarske tehnike namreč začel upodabljati motive, ki niso bili značilni za ameriški hiperrealizem. Figure in predmeti, ki jih je postavljal v črn, neskončen prostor (kasneje se je izkazalo, da gre za neizmerno vesolje), imajo simbolni podton. Slavec poudarja, da je povezava med kozmološkim in realističnim značajem njegovih slik nastajala postopoma, spontano, in je odvisna od njegovega rodnega okolja, študija slikarstva in prvega poakademijskega obdobja (D. Slavec, besedilo v zgibanki razstave In infinitum, Poslovni center HIT, Nova Gorica, 2002). Zanimivo je, da so bili nekateri vsebinski poudarki prisotni že v delih, ki jih je Slavec naslikal pred vpisom na likovno akademijo (nočni prizori, nizki horizont na podobah notranjske krajine). Tudi na tihožitjih, s katerimi je Slavec na akademiji opozoril na svojo zmožnost slikarske perfekcije, je postavljal predmete pred črno ozadje.

Sprva so bili pri osamljenih figurah, vratih in drugih predmetih, ki jih je razporejal v prazna prostranstva, prisotni vplivi nadrealizma in magičnega realizma. Kmalu so jih nadomestili ikonografski sklopi, ki so se neposredno dotikali vloge, pomena in vpetosti človeštva v univerzum. Bolj kakor znanstvena fantastika kot veja literature, ki je naletela tudi na likovne odraze, so na slikarja vplivala nova znanstvena dognanja o vesolju in poskusi njegovega osvajanja, ki jim je lahko sledil v mladih letih. Slavec je pri tem oblikoval nekaj motivnih stalnic. Mnoge so bile prisotne na začetku njegove samostojne likovne poti. Najbolj prepoznaven simbol na slikarskih kompozicijah je hlebec kruha, o katerem Slavec pravi: »Je nekakšna topla gmota, ni predmet, neka stvar med naravo in človekom, rdeča nit preživetja. Ni edini simbol na mojih slikah, še veliko jih je. Če razrežete kruh na nekaj centimetrov in povečate, dobite sorodno teksturo kot pri kraterju, dobite površino, ki je povezana z elementarno naravo vesolja. Ti kosi kruha lebde v vesolju, osvobojeni spon življenja. Gre za asociativni simbol, ki ga upodabljam v različnih slojih, na belem prtu, v celem, razdrobljenega … Drobtinice v kozmosu imajo drug prizvok, negativen, so razkrojenost.« (Darinka Kladnik, »Rdeča nit preživetja«, Dnevnik, 11. 10. 1986)

Skorja kruha, ki ga Slavec prikazuje na skrivnostni poti skozi vesolje, včasih spominja na konfiguracijo kamnitega površja. Krhek hlebec se je v brezzračnem prostoru razletel v skupek drobnih delcev. Slavec je motiv kruha, v katerem lahko vidimo tudi simbol človeka, pogosto povezoval s prtom in mizo. Prt je lahko tudi zlato-srebrna folija, mizo pa predstavlja monolit (megalitska kamnita plošča).

Slavec je pri ciklusih Kruh, svet in kozmos, Človek in vesolje, Angeli kozmosa, Hlebec in prt in Sanje velike kopalke z drobnimi enakomernimi potezami čopiča in s čistimi, intenzivnimi barvami naturalistično naslikal figure, predmete in druge motive, ki lebdijo v neskončnem prostoru. Iluzija realnosti je popolna. Motivi drsijo po toku časa in vesoljskih prazninah tako rekoč ad infinitum (latinsko: v neskončnost). Čeprav so postavljeni v nenavadna razmerja, slikar med upodobljenimi motivi plete niti, ki jih povezujejo na vsebinskem nivoju. Srečanja med njimi niso naključna. Metaforo človekove navzočnosti v skrivnostnem vesoljnem univerzumu v enaki meri lahko razbiramo v likovnih citatih (Vermeerjeva slika Alegorija slikarstva, Ingresova Velika kopalka, Tutankamonova zlata maska), v figuri astronavta, ki je samo s popkovino privezan na vesoljsko plovilo oziroma na matični planet, v foliji, v steklenih ploščah, v termogramu človeškega telesa, v odtisu slikarjevega prsta in v drobnih predmetih, izvzetih iz vsakdana, med katerimi sta tudi steklenica in pločevinka Coca-Cole. Pripovedni lok omogoča različne interpretacije posameznih slik, a pri tem vsi pisci o slikarstvu Darka Slavca opozarjajo na njihov intenziven pripovedni naboj.

Drobna znamenja, ki zaustavijo gledalčev pogled na površini slikovnega polja, na primer živobarvne črtice, funkcionirajo kot prostorska določila in koordinate smeri. Vrtinčenje teh barvnih črtic krepi povezanost vseh sestavnih delov kompozicije. Tudi vertikala in horizontala, ki sta lahko s kompozicijskimi elementi ali napisi samo nakazani, imata simbolni pomen: prva predstavlja duhovnost in večnost, druga materialnost in smrtnost. Vodoravna in navpična kompozicijska premica tvorita križ, ki je najbolj pogost krščanski motiv in simbol. S krščansko tradicijo lahko povežemo tudi kruh, prt in (oltarno) mizo, ki jih ima Slavec za primarne simbole našega civilizacijskega obstajanja, ter napis Consummatum est (zadnje Kristusove besede pred smrtjo na križu).

O métierskem znanju priča tudi prikazano plastenje podob. Motivi so lahko upodobljeni v več prostorskih slojih, pod figuro preseva vesoljski pejsaž ali vesoljna črnina.

Za Darka Slavca je značilna tudi jasna in eksaktna risba, ki je osrednji podobotvorni dejavnik pri grafikah v tehniki jedkanice in akvatinte. Spogledovanje s fotografsko popolnimi odslikavami predmetne resničnosti na slikarskih kompozicijah je Slavca po logični poti privedlo do fotografije. Pri fotografskih ciklusih Lepa Vida, Predori in Asimetrična simetrija Bohinjskega jezera je s pretanjenim posluhom za govorico svetlobe ustvaril fotografske podobe, poseljene s podobno simbolno motiviko, kot jih jo srečamo na njegovih slikarskih kompozicijah. Osrednji protagonist je figura, odeta v folijo, ki od daleč spominja na skrivnostna vesoljska bitja na slikah iz ciklusa Angeli kozmosa. Motivi so bili fotografirani v svetlobi zahajajočega sonca, kar naravni ambient spreminja v skrivnostno prizorišče.

Brezmejni, fizično nedosegljivi prostor vesolja za Darka Slavca predstavlja velik, neskončno odprt komunikacijski potencial za izvirno umetniško pot oziroma za možnost poglabljanja v univerzalne skrivnosti. Sugestivno, večpomensko sporočilo prinaša tudi ciklus akvarelov in akrilnih slik Sonca, za katerega bi lahko rekli, da je posvečen iskanju višjega kozmičnega reda. Kot smo pri Slavcu vajeni, gre za urejen in kompozicijsko kontroliran svet. Krog oziroma sončni disk na kvadratnem nosilcu je podoba dovršenosti. Natančno snovanje podob je nadomestilo nadzorovano naključje. Pulziranje barve in izžarevanje svetlobe povzemata eksplozivnost energije, ki izžareva iz površine velikih nebesnih teles. Slikar uporablja kombinirano tehniko kapljanja barve (dripping), doslikavanja in uravnavanja gibanja barve, ki včasih učinkuje celo haptično. V kaosu je vselej prisoten red. Barve, ki se zlivajo na platno in se pri tem povezujejo v turbulence in vzorce, se gibljejo tako kot vse stvari v vesolju. Vse sile in materija se podrejajo univerzalnim zakonitostim. Na ta način je potekal tudi nastanek vesolja in galaksij, ki ga prikazujejo kompozicije iz ciklusa Deus – Galaktični deus. Slavec razmišlja o tem, da se ta kozmični red pojavlja v vseh stvareh, tudi v mikrokozmosu (npr. semena) in mikrostrukturah. Na slikah iz ciklusa Črne luknje eruptivne turbulence in meglice, ki krožijo okrog črnega kroga, spominjajo na očesno šarenico in zenico.

Pri delih iz ciklusa Med demonskim in božanskim je Slavec fotografije vesolja dopolnil z drobnimi črnimi ploščami, okruški človekove prisotnosti in delčki nekdanjih nebesnih teles. Predmeti, ki jih je s črnim flomastrom narisal brez predhodnih priprav oziroma skic, učinkujejo tridimenzionalno in so precizno razporejeni. Zdi se, da so se s površine likovnega polja premaknili v globine kozmičnega prostora.

Likovni svet Darka Slavca je odraz (p)osebne percepcije sveta in avtorjeve humanistične naravnanosti. Darko Slavec ob izjemni predanosti likovni umetnosti in veliki ustvarjalni volji deluje tudi na pedagoškem področju ter posega na polje likovne teorije.