Revija SRP 131/132

Damir Globochnik

 

KIPAR, SLIKAR IN ILUSTRATOR NIKOLAJ PIRNAT 

 

Nikolaj Pirnat je bil rojen 10. decembra 1903 v Idriji. Njegova mati Ana (1881–1929, deklishki priimek Lapajne) izvira iz znane idrijske druzhine, ki je trgovala s chipkami. Oche Makso Pirnat (1887–1933) je bil profesor slavistike in poljudnoznanstveni pisatelj. Ko je bil Nikolaj star dve leti, je bil oche sluzhbeno prestavljen v Kranj. Tu je Nikolaj konchal osnovno sholo in pet razredov gimnazije. Leta 1919 se je druzhina vrnila v Idrijo. Leta 1921 je Nikolaj z odliko maturiral na idrijski realki.

Pirnatova druzhina se je jeseni 1921 preselila v Maribor zaradi sluzhbene premestitve ocheta na tamkajshnjo drzhavno realko. Nikolaj se je leta 1922 vpisal na slikarski oddelek zagrebshke Akademije za likovno umetnost (profesorji Joza Kljakovich, Maksimilijan Vanka in Ljubo Babich).

Leta 1924 je skupaj z Ivanom Kosom in Franjom Stiplovshkom ustanovil mariborski Klub mladih. Na razstavi trojice mladih umetnikov istega leta v mariborski Kazinski dvorani je Makso Shnuderl posebej opozoril na Pirnatovo risarsko spretnost: »Izbornemu risarju je dan dar plastichnega izrazhanja in – po ochetu – poezije. Snazhna, mirna linija spominja na holandske stare.« 1 Franjo Bash je v oceni razstave izpostavil Pirnatove risbe aktov in risbe iz »Ciklusa o ljubezni« ter ugotavljal: »Pirnat je v prvi vrsti izboren risar in v tem je gotovo njegova najvechja bodochnost.« 2 Bozhidar Borko je poudaril: »Mladi umetnik je izboren risar, njegovi akti kazhejo, da popolnoma obvladuje tehniko risanja. Ker ga najbolj zanimajo figuralni pojavi in ker je najmochnejshi v podajanju oblike, se ne chudimo, da se je v zadnjem chasu posvetil kiparstvu.«3

Pirnat se je po dveh letih shtudija prepisal na kiparski oddelek zagrebshke likovne akademije (prof. Robert Frangesh-Mihanovich). Leta 1925 je konchal kiparsko specialko pri Ivanu Meshtrovichu, ki je uchencu izkazal priznanje s tem, da je Pirnatov kip »Drug Vanja« oziroma »Zhiva revolucija« (portret sosholca Vanje Radausha) dal na svoje stroshke odliti v bron.

Nikolaj Pirnat je v zameno za doprsni kip generala Rudolfa Maistra iz leta 1926, ki ga je podaril mariborski mestni obchini, dobil manjsho podporo. Z njeno pomochjo je od aprila do decembra 1927 bival v Parizu, kjer se je lahko v galerijah in muzejih poblizhe seznanil z deli sodobnih evropskih umetnikov. Najvechji vtis nanj sta pustila Pablo Picasso, predvsem z risbo in umetnishko univerzalnostjo, ter Émile-Antoine Bourdelle. Pirnat je poleg zasebne Académie Colarossi morda obiskoval tudi Bourdellov atelje v La grande Chaumière. Slikarja in kiparja Bourdella naj bi Pirnat poleg Meshtrovicha najbolj cenil.

Leta 1928 je Pirnat zapisal: »Bil sem na najboljshi poti, da postanem Meshtrovichev epigon. Ni danes mojstra, ki bi ga tako sposhtoval kot njega. Ali nekaj se je uprlo v meni: prijatelj, ne po tej stezi! Prevech jih je, ki ne obchutijo, da je delo tega mojstra tako zakljucheno v samem sebi, da je vsaka dopolnitev ali variacija na dano témo odvech in skoraj smeshna!

Zaoral sem v nove brazde. Do izchishchenja je she dalech: kje je she starost! Nobena doba v zgodovini tega planeta ni bila tako silna, kot je nasha. In to zato, ker zhivimo v njej! Prelom dveh svetov! Novi materiali, novi pogoji ustvarjanja, nove forme, bozhanski chas nastajanja: nov chlovek se bo rodil. In che me merodajni faktorji obsodijo na ‘ilustratorja’, na ‘tendencioznost’, svobodno jaz sem zadovoljen.«4

Istega leta je Pirnat z nekdanjimi gojenci zagrebshke akademije Miro Pregelj, Olafom Globochnikom, Janezom Mezhanom in Francetom Pavlovcem ter prashkim absolventom Mihom Maleshem pripravil razstavo v ljubljanskem Jakopichevem paviljonu. Likovni javnosti se je po impresionistih, vesnanih in ekspresionistih predstavila t. i. »chetrta generacija« slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki se je od ekspresionistichnih snovanj odmaknila v slikarsko barvitost in posegala zlasti po krajinski in portretni motiviki ter tihozhitju. Razstava je bila prelomna tudi za Pirnata, ki je sodeloval s plastikami in risbami, vendar je kritika opozorila predvsem na njegove risbe. Tudi na skupni razstavi z Antejem Trstenjakom v galeriji Carmine v Parizu leto poprej, na kateri je Pirnat razstavil plastike, oljne slike in risbe, so bile najbolj opazhene Pirnatove risbe.5

»A kakor je Pirnat kot plastik razocharal, tako je kot ilustrator nadvse prijetno presenetil,« je o ljubljanski razstavi »chetrte generacije« menil Karel Dobida. »Zdi se mi, da lahko trdim, da se je z njim pojavil satirichen talent, kakrshnih med nashimi risarji she nismo imeli mnogo. K tochnemu opazovanju, smislu za znachilnosti in pogumni, dasi skopi, a zato tem zgovornejshi chrti se pridruzhuje tenak socialni posluh in chut za takt. Pirnatovi satirichni listi (ki v detajlih nekoliko spominjajo na Georga Grosza) so zhgochi protesti in glasne obtozhbe nashega druzhbenega reda-nereda. Zaradi tega chlovechanskega stalishcha gre Pirnatu izjemno stalishche v mlajshi nashi umetnosti Kje se najde kdo, ki bo dvignil ta pri nas tako redki ilustratorski talent? She dva, tri take fante, pa se ne bi bal zacheti z izdajanjem humoristichno-satirichnega lista, kakrshnega Slovenci v teh chasih krvavo potrebujemo.«6

Vendar je bilo mogoche zaslediti tudi drugachna mnenja. Recenzent iz katolishkega tabora Rajko Lozhar, ki ni bil naklonjen socialni usmeritvi v likovni umetnosti, je menil, da je Pirnat »vase obrnjen, razdvojen, intelektualen in hladen« : »V celi vrsti tozadevnih listov si je Nikolaj Pirnat iz neupravichenih in nerazumljivih nagibov vsilil neko programatichno socialnostno tendenchnost in celo – risbo, kar vse mu izkazuje vrlo slabe umetnishke usluge. Naj vse to chimprej odpravi in naj se ne unichuje na takih eksperimentih, kajti chloveku danashnjih dni je v teh stvareh zhe postala vrednejsha estetski prava umetnina nego psevdoestetski socialno tendenchni proizvod.«7

 

Pirnat se je v preglede vrhuncev slovenske likovne umetnosti v vechji meri kot z monumentalnim kiparstvom, prezhetim z meshtrovichevskimi in drugimi vplivi, uspel uvrstiti po zaslugi risb, ilustracij, karikatur in akvarelov. Cheprav je vechkrat zatrdil, »da je zanj kiparjenje fizichno prenaporno delo in da zato raje rishe,«8 se mu kiparskega opusa ni bilo treba sramovati. Poleg kipov sosholcev Nandeta Vidmarja (1923) in Vanje Radausha (okrog 1925), Ivana Cankarja (1926, 1938), Ludwiga van Beethovna (1927), Leva Nikolajevicha Tolstoja (1928), Antona Ashkerca (1932), Emila Navinshka (1932), Danila Cerarja (1933), svoje soproge Nade Kraigher (1933), dr. Frana Windischerja (1934), Josipa Jurchicha (1934), Adolfa Ribnikarja (1935), Maksima Gorkega (1936, bronast odlitek kipa je leta 1940 podaril sovjetskemu veleposlaniku), Aleksandra Sergejevicha Pushkina (1937), dr. Ivana Laha (1939), Lada Koshaka (1939), dr. Pavla Groshlja (1940), dr. Maria Cordara (1942), Bojana Stupice (1943) in drugih znanih osebnosti je izdelal tudi vech portretov znancev in vech reliefov. Bolj kot portret naj bi ga v kiparstvu zanimal zhenski akt.9

V letih 1929–1931 je zasnoval kip »Domachnost« ter osem zhenskih in moshkih glav za novo stanovanjsko hisho Dravske banovine v Mariboru. Kip kralja Matjazha, ki ga je Pirnat izdelal iz lipovine, so leta 1932 slovesno odkrili v naravni razpoki blizu Uletove koche pod Peco.10 Pirnatov kip sv. Janeza Krstnika so istega leta postavili na Trnovski most v Ljubljani. Leta 1934 je izdelal dokolenski kip kralja Aleksandra I. Karadjordjevicha. Pirnatov poprsni kip Aleksandra I. so leta 1938 odkrili na spomeniku v Sv. Juriju ob Shchavnici. Naslednje leto so na spomenik v Sevnici postavili odlitek Pirnatovega dokolenskega kraljevega kipa iz leta 1934. Veliki doprsni kip Antona Ashkerca je Pirnat ob dvajsetletnici Ashkercheve smrti (1932) zasnoval kot javno skulpturo, a ga je shele leta 1956 arh. Jozhe Plechnik dal postaviti ob Krizhankah.

Pirnatu ni uspelo uresnichiti vseh kiparskih ambicij. Nikoli ni imel pravega ateljeja. Leta 1930 si je uredil zasilni atelje v tretjem nadstropju Narodne tiskarne. Pot do velikih kiparskih narochil mu je bila zaprta tudi zaradi njegovega socialnokritichnega oziroma proletarskega druzhbenega nazora.11 Uspeshno je sodeloval na natechajih za spomenik kralju Petru I. Karadjordjevichu v Mariboru leta 1927, za Cankarjev spomenik na Vrhniki leta 1929 in za spomenik kralju Aleksandru I. v Ljubljani leta 1936; na slednjem je njegov osnutek za spomenik pred Narodnim domom, ki ga je pripravil skupaj z arh. Ivom Spinchichem, prejel drugo nagrado. Za to spomenishko skulpturo je izbral kip jezdeca na vzpenjajochem se konju. V Mariboru so mu za osnutek podelili tretjo nagrado. Pirnatov osnutek za Cankarjev spomenik, pri katerem se je edini med kiparji odrekel tradicionalnemu podstavku, je bil po mnenju Stanka Vurnika najboljshi med vsemi predlogi,12 vendar ni bil izbran za izvrshitev. Leta 1939 so odkrili Pirnatov kip Ivana Cankarja v ljubljanskem gledalishchu.

Pirnatova glavna ustvarjalna domena je postala risba. »Nemara je prav kiparsko obvladovanje forme najvech pripomoglo, da so Pirnatove risbe ob vsej skoposti izraznih sredstev bile tako enostavne, linearno jasne, konstruktivne in uchinkovite,« je zapisal slikar France Urshich.13 Tudi pri Pirnatovem slikarstvu (slike, akvareli) so prisotni izraziti risarski elementi.

Pirnat je poudaril, da se je odpovedal slikarstvu, ker ni imel pravega obchutka za barve. »Akademijo sem sicer zachel s slikarstvom, a moje optichne sposobnosti so tako slabe, da sem chutil samo tonalne vrednote in se nisem mogel ujeti v barvah. Na desno oko sem slep. In ker se je zhe toliko mojstrov izkazalo v slikarstvu, zato sem presodil, da tam ni zame mesta. Poizkusham se pa v ilustraciji.«14

 

Uspeh na razstavi »chetrte generacije«, karikature, objavljene v nemshko pisanem chasniku Marburger Zeitung in predvsem izvrstna risba so petindvajsetletnemu Pirnatu konec leta 1928 utrli pot do mesta glavnega ilustratorja liberalnega chasnika Jutro. Zaposlitev pri Jutru je bila sprva najbrzh mishljena kot mozhnost pridobitve dodatnega zasluzhka. Pirnat je za ta dnevnik zachel risati tudi politichne karikature,15 vendar po uvedbi osebne kraljeve diktature na zachetku leta 1929 kritichni komentarji politichnih razmer niso bili vech zazheleni. Tako je Pirnat ilustriral predvsem nedeljsko prilogo Mlado Jutro, ki jo je urejala Franka Levstikova. Za to mladinsko prilogo je prispeval mnozhico drobnih ilustracij v stilizirani ali bolj realistichni risbi. Mnogo Pirnatovih ilustracij ima shaljiv znachaj. Pirnat je risal tudi ilustracije za romane, ki so v Jutru izhajali v nadaljevanjih. Vchasih ga je urednishtvo poslalo na teren, kjer je nastalo nekaj dokumentarnih ilustracij (npr. prizori s sodnih procesov). Obchasno je v Jutru objavljal podlistke (okoli 50 podlistkov samo v obdobju 1931–1935). Bralci Jutra so ga poznali tudi pod vzdevkom »Peen«.

 

Leta 1931 je Pirnat izstopil iz katolishke Cerkve in se porochil z Nado, rojeno Kraigher. Pomagal je prijatelju Janezu Mezhanu pri slikanju fresk v zhupnijski cerkvi v Trzhichu. Po rojstvu sina Janeza (1932) se je druzhina preselila v Rozhno dolino v Ljubljani.

Leta 1933 je napisal libreto v verzih za Bravnicharjevo muzikalno satiro Stoji, stoji Ljubljanca (uprizorjena 2. 12. 1933, rezhiser Bratko Kreft). Leta 1937 je sodeloval na prvi razstavi kluba Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. Leta 1939 je postal predsednik Drushtva slovenskih likovnih umetnikov.

 

Pirnat je deloval kot ilustrator Jutra, toda srechamo ga tudi v drugih vlogah – v skladu z epigramom, v katerem je zapisal, da je »slikar, kipar, pisatelj, feljtonist, / poklicni risar, pesnik, humorist / oblek sedmero moje garderobe / zdaj pa izberi, da ne bo narobe«. Odgovor na vprashanje, zakaj je Pirnat tu samo k risarju prilepil pridevnik »poklicni«, najbrzh lahko poishchemo v dejstvu, da je do sredine tridesetih let dajal prednost kiparstvu pred novinarsko-ilustratorsko zaposlitvijo in da mu je sluzhba pri Jutru schasoma zachela presedati. Svoje je prispevala nemirna umetnishka narava, ki Pirnata ni spodbujala k rednemu risanju ilustracij za Jutro, Zhivljenje in svet (tedenska ilustrirana priloga Jutra, izhaja 1927–1939), Slovenski narod, Nash val, Nash rod, Odmeve, Ilustracijo ter za druge revije in chasnike, s katerimi je obchasno sodeloval. Takole se glasi pogosto citirano Pirnatovo razmishljanje o lastnem ustvarjalnem nazoru: »Vse zavisi od umetnikovega temperamenta. Poznam v bistvu le dve vrsti umetnikov: prvich eruptivne, impulzivne, ki delajo kadar sploh delajo naglo, strastno, divje in potrebujejo potem dneve in dneve lenarjenja, ki nam ga svobodni ljudje tolikanj ochitajo; drugich: mirne, uravnoveshene, pochasne ustvarjalce, ki neprestano, uro na uro, od poteze do poteze grade svoje delo ... Jaz sem med prvimi in bom tak kajpak tudi ostal, ne morem pa za to prav nich.«16

 

Ne glede na chasnikarsko tlako in kiparska hotenja je Pirnat cenil svoje ilustracije. Zavedal se je velikega truda, ki ga je vlozhil vanje. Takole je leta 1934 razlagal radijskim poslushalcem: »… che me vprashash po ilustracijah, potem jaz razumem risbe za Mlado Jutro teh je namrech precej! To je moje poglavitno delo, moj kruh, moja ljube­zen in moja muka! Ti seve, in she marsikdo si misli: a ‘glikskind’ tale Pirnat, malo pomazhe, malo se zlazhe i gotovo! ne bosh, Jaka! Zadnjich sem pregledoval risbe od dveh let nazaj, odbral sem najboljshe in jih potem preshtel vesh, da jih je kakih dvesto, ki bi jih upal razstaviti? Pomisliti morash, da je delo novinskega ilustratorja presneto naporno, che hochesh chuvati kvaliteto. /…/ Chista linija, ploskve: bela, siva, chrna, ornamentirana to je pet elementov, ki so mi kot novinskemu risarju na razpolago. To je malo, a dovolj.«17

Letniki Jutra in drugih periodichnih publikacij skrivajo mnozhico izvrstnih Pirnatovih risb, izdelanih s peresom, svinchnikom ali kredo, kar je ustrezalo tedanjim tiskarskim zmozhnostim. Pirnat je najraje posegal po skopi, jasni, tekochi ali zhivahno lomljeni risbi s peresom ali svinchnikom. Chrtna risba je bila lahko senchena. Vendar je Pirnat opustil fino senchenje, s katerim je ponazarjal plastichnost narisanih oblik, zaradi chasnikarskega rastra in papirja slabe kvalitete. Samo z nekaj potezami peresa ali svinchnika, s chisto chrto, ki je lahko sunkovito spreminjala svojo smer, mu je uspelo mojstrsko opredeliti znachaj upodobljenca, preprichljivo upodobiti zamishljeni prizor in ustvariti vtis prostorske globine.

Pri Pirnatovi risbi lahko zasledimo odmeve ekspresionizma in Picassove »klasicistichne« faze, futuristichnega in »polkubistichnega« oblikovanja18 ter vpliv hrvashke skupine Zemlja in sochasne evropske revialne oziroma chasopisne ilustracije. Pomemben vpliv na Pirnata je imela nova stvarnost, umetnishka smer, ki se je v dvajsetih in tridesetih letih v vech razlichicah uveljavila po vsej Evropi. Nemshki predstavniki nove stvarnosti, ki so vplivali na Pirnata, so se s svojimi deli nachrtno lotili komentiranja socialnih, gospodarskih in politichnih razmer v chasu Weimarske republike (1919 do 1933).

 

V tridesetih letih se je Pirnat zachel intenzivno posvechati knjizhni ilustraciji. Leta 1932 je ilustriral drugo izdajo Zhupanchicheve pesnishke zbirke za otroke Ciciban, ki velja za prvi uspeli primer moderne opreme domachih mladinskih knjizhnih izdaj. Pirnat je vechino ilustracij izdelal na podlagi osnutkov Otona Zhupanchicha. Ta je sicer iskal ilustratorja, ki bi izrisal njegove zamisli, vendar je Pirnatu uspelo dati ilustracijam izviren avtorski pechat.

Pirnatov najvechji ilustratorski dosezhek je bil 33 ilustracij za shtiri knjige Cervantesovega Bistroumnega plemicha Don Kihota iz Manche (4 zvezki, 1935–1937), s katerimi se je uvrstil med najboljshe ilustratorje znamenitega satirichnega romana.

Pirnatove ilustracije najdemo tudi v drugih knjigah; Vladimir Kapus: Pesmice iz prirode (1929), Hermynia Zur Mühlen: Vcheraj je bilo, jutri bo (knjiga pravljic, 1933), France Bevk: Pastirci (1935), Adam Milkovich: Potepuhi (1935), Janko Kach: Moloh (1936), Gustav Strnisha: Harmonikar Binchek (1936), Josip Korban: Kralja sta se razveselila (1936), Gustav Strnisha: Sveti Miklavzh (1937), Manica Koman: Stric s koshem (1937), Manica Koman: Teta s cekarjem (1938), Fran Lipah: Gledalishke zgodbe (1938), Ivan Rob: Deseti brat (travestija po Jurchichu, 1938), Rudolf Kresal: Vejica shpanskega bezga (1940), Fran Saleshki Finzhgar: Gospod Hudournik (1941), Nikolaj Fol: Svatba mishke Miki (1942/1943) idr.

 

Pirnat se je veliko druzhil z literati, zlasti s chlani Umetnishkega kluba: z Igorjem Torkarjem, Ludvikom Mrzelom, Ladislavom Kiauto, Jozhetom Kranjcem in Vladimirjem Bartolom.

Igor Torkar (1913–2004, pravo ime Boris Fakin) in Pirnat sta konec junija 1940 v samozalozhbi izdala drobno knjigo Blazni Kronos 1940. Torkar je za svoj pesnishki prvenec napisal petnajst sonetov, ki jih je Pirnat opremil s prav toliko risbami. Zaradi drznosti Torkarjevih protestnih sonetov in Pirnatovih satirichnih ilustracij je bila knjizhica na zahtevo bana Dravske banovine dr. Natlachena kmalu po izidu zaplenjena, to pa je dodatno prispevalo k njenemu uspehu pri sodobnikih in k poznejshi znamenitosti.

 

Z Blaznim Kronsom se je Pirnat oddaljil od vplivov Picassove risbe in se priblizhal nemshkemu grafiku Georgeu Groszu (1893–1959), ki je risbe, akvarele in grafike pogosto izdajal v albumih ali knjigah.19 Groszov vpliv na Pirnatovo risbo je bil opazen zhe na razstavi »chetrte generacije«. Groszovi skopi, zgolj obrisni, konstruktivno precizni in h grotesknemu izrazu stremechi risbi je Pirnat sledil tudi pri nekaterih ilustracijah za Jutro in risbah v Koledarju Cankarjeve druzhbe za leto 1933.

»Te risbe se lahko polnovredno pridruzhijo satirichnim listom kakshnega G. Grosza,« je o Blaznem Kronosu zapisal kritik Jutra.20 Referenchno Groszovo delo bi bil lahko ciklus Ecce homo (1922/1923, 48 chrnobelih risb in 16 akvarelov).

 

Pirnatova ilustracija »Spet fant, pishi! Dobro – pishem!« prikazuje zdravnishko vizito. Okostnjaka v zdravnishkih haljah sta prishla pogledat pravkar rojeno dete. Fant je, torej bo iz njega vojak, sta zadovoljna zdravnika. Groszova risba »Sposoben za vojashko sluzhbo« iz leta 1918 prikazuje naslednji prizor: v rekrutni pisarni je zdravnik preiskal gnijochi skelet in ga razglasil za »KV« (nem. kriegsdienstverwendungsfähig – uporaben za vojashko sluzhbo). Pirnat se je priblizhal tudi znachilnim Groszovim fiziognomichnim tipom, npr. na ilustraciji »Debeli vamp, kameradje, ni moj ideal!«, s katero se je polotil pogoltnosti in samopovelichevanja vladajoche druzhbene plasti.

 

Nekatere satirichne ilustracije je Pirnat zasnoval v parih. Ilustraciji »Papa in –«, »Sinko« prikazujeta ocheta in sina s prijateljico nochi. »Straußov valchek …« je starejshi zhenski pricharal prijetno, nostalgichno vzdushje, »Druga muzika!« pa je zadonela, ko so po radijskih valovih pripotovale vznemirljive novice. Tudi ilustraciji z naslovom »Pochitek« sta zasnovani kontrastno. Na eni strani je eros : fant in dekle lezhita objeta v travi, na drugi thanatos : na isti vzpetini je Pirnat narisal razpadajoche moshko truplo istega fanta v vojashki uniformi. Antimilitaristichni znachaj ima tudi ilustracija »Pros't« (smrt v vojashki uniformi). Prvi verz Torkarjevega soneta Vizija 1940 se glasi: »Moderni Dioniz pijano cinca, / drdra v pohodu norem prek planeta, / glej, voz njegov – dva topa, skupaj speta, / in grozd v rokah – krvava zrna svinca.«

Dvema ilustracijama je Pirnat dal naslov »L'art pour l'art«. Vendar se Nikolaj Pirnat ni opredelil za »umetnost zaradi umetnosti«, temvech za druzhbeno angazhirani likovni nagovor, kakrshnega je zagovarjala omenjena veristichna usmeritev v okviru nemshke nove stvarnosti, na Hrvashkem pa ga je uveljavila skupina Zemlja, ki se je oblikovala okrog Krsta Hegedushicha (1901–1975), avtorja ciklusa Podravski motivi iz 1933. Pirnat je shtudiral na zagrebshki akademiji v istem chasu kot Hegedushich. Leta 1927 se je Pirnat v Parizu druzhil s slovenskimi intelektualci Bratkom Kreftom, dr. Jankom Lavrinom, Ivanom Mrakom in Josipom Vidmarjem ter s Hrvatoma Hegedushichem in Leom Junekom, ki sta snovala revolucionarno skupino mladih hrvashkih umetnikov. Ta naj bi se borila proti nesamostojnosti in posnemanju v hrvashkem slikarstvu, vanjo naj bi uvedla motive delavcev in kmetov. Podobno skupino se je tedaj odlochil ustanoviti tudi Pirnat.21

 

Pirnat, ki je odkrito simpatiziral z levicharji in se kot eden prvih Slovencev vchlanil v Drushtvo prijateljev Sovjetske zveze ter tudi nastopal kot igralec na ljubljanskem Delavskem odru, je naposled postal preradikalen za liberalni tabor. Avgusta 1940 je izgubil redno zaposlitev pri Jutru.

 

Ob napadu na Jugoslavijo se je pridruzhil prostovoljcem, ki so jih v Zagrebu zajeli Nemci in ustashi. Nekaj chasa se je skrival v Ishkem Vintgarju pri Ljubljani. Zachel je sodelovati z Osvobodilno fronto. Pozimi 1941/1942 je pripravil ilustracije za pesnishko zbirko Mateja Bora Previharimo viharje (prva ilegalna upornishka zbirka v okupirani Evropi), ki pa so se izgubile, ko je kurir zashel v blokado. Od marca 1942 do maja 1943 je bil v italijanski internaciji v Gonarsu. Po zaslugi taborishchnega zdravnika dr. Maria Cordara je lahko veliko ustvarjal (oljni portreti, portretne shtudije, prizori iz taborishchnega zhivljenja, osnutki za manjshe plastike in spomenike Ashkercu, Cankarju in Jakopichu, karikature). Vrhunec pri tem so akvareli in cikel risb z erotichno motiviko »Dekla Anchka« (junij 1942).

Na zachetku avgusta 1943 (zlom Italije) je Pirnat odshel v partizane, kjer je bil dodeljen Glavnemu shtabu. Do jesenske ofenzive je z drugimi slikarji pripravljal propagandne letake. Sodeloval je pri okrasitvi slavnostne dvorane za Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kochevju. Zaupana mu je bila organizacija izdajanja grafichnih map. Na kongresu slovenskih kulturnih delavcev januarja 1944 v Semichu je kapetan Nikolaj Pirnat postal vodja slikarske sekcije pri propagandnem oddelku Glavnega shtaba Slovenije. Zgodaj spomladi je nastala mapa Nasha borba, za katero sta Pirnat in France Mihelich izdelala vsak po shest linorezov. Predvidoma naj bi bila mapa nared za triletnico Osvobodilne fronte. Zaradi redakcijskih in tehnichnih tezhav je bila natisnjena shele junija 1944 (za triletnico sovjetskega vstopa v vojno) v 2000 navadnih in 150 bibliofilskih izvodih na boljshem brezlesnem papirju. Jeseni 1944 je Pirnat izdelal linorezne ploshche za mapo Domovi, jeche, gozdovi. Natisnila jo je tiskarna Triglav decembra 1944 v nakladi 1500 izvodov. Pirnat je izdelal tudi osnutke za glave vechine lutk za partizansko lutkovno gledalishche22 (prva predstava partizanskega lutkovnega gledalishcha je bila v Chrmoshnjicah 31. decembra 1944).

Pirnat je konec leta 1944 in na zachetku leta 1945 v osvobojenem Beogradu risal politichne karikature za Borbo. Skupaj z Miloradom Chirichem in Vladom Kristlom je pri Borbi leta 1946 izdal mapo karikatur Gdje je Hitler? Po vrnitvi v Ljubljano konec leta 1945 je zachel risati politichne karikature za Ljudsko pravico. Novembra 1945 je postal redni profesor na novoustanovljeni akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Sodeloval je s satirichnim listom Pavliha, ki je zachel izhajati septembra 1945. Leta 1946 je ilustriral drugo Torkarjevo pesnishko zbirko Kurent. Umrl je januarja 1948 (tumor v glavi), star le nekaj vech kot 44 let.23

 

 

 

 

 

Ilustracija k Diogen Mak Par: »Prisega novincev« (v: Zhivljenje in svet, 1929, sht. 17)

 

 

 

 

 

Kralj Matjazh, 1932, lipovina, Peca (v: Planinski vestnik, 1932, sht. 11, str. 239)

 

 

 

 

 

Ilustracija Cervantesovega Don Kihota

 

 

 

 

 

Blazni Kronos 1940

 

 

1 Makso Shnuderl, »Pismo iz Maribora«, Jutro, 1924, sht. 231.

2 Styriacus (Franjo Bash), »Razstava Kos, Pirnat, Stiplovshek v Mariboru«, Narodni dnevnik, 1924, sht. 231.

3 Bozhidar Borko, »Otvoritev umetnostne razstave Kos-Pirnat-Stiplovshek«, Tabor, 1924, sht. 222.

4 Po: »Umetniki o umetnosti in zhivljenju«, Umetnishki zbornik, 1, Ljubljana 1943, str. 291.

5 Empe. (Mirko Pretnar), »Razstava Antona Trstenjaka in Nikolaja Pirnata v Parizu«, Jutro, 1927, sht. 161.

6 Karel Dobida, »Umetnostna razstava chetrte generacije«, Ljubljanski zvon, XLIX, 1929, str. 63.

7 Rajko Lozhar, »Dvoje razstav«, Dom in svet, 1928, sht. 11, str. 320.

8 Po: Igor Torkar, »Domache anekdote / Zgode Nikolaja Pirnata«, Srce in oko, 1991, sht. 25.

9 Po: »Portret je velika stvar / Najpopularnejshi med 'neodvisnimi' je nash kipar in ilustrator Nikolaj Pirnat«, Slovenski narod, 1938, sht. 202.

10 Kip kralja Matjazha so aprila 1941 unichili domachi nemshkutarji.

11 Po: Filip Kalan, »Humanizem Nikolaja Pirnata«, Borec, 1965, sht. 6–7, str. 493.

12 Po: Stanko Vurnik, »Problemi Cankarjevega spomenika«, Dom in svet, 1930, str. 34–35.

13 France Urshich, »Kipar in grafik Nikolaj Pirnat«, Ljudska pravica, 1948, sht. 5.

14 Po: »Portret je velika stvar / Najpopularnejshi med 'neodvisnimi' je nash kipar in ilustrator Nikolaj Pirnat«, Slovenski narod, 1938, sht. 202.

15 Zanimivo je, da je najstarejsha ohranjena Pirnatova risba satirichne narave (karikatura ocheta v vojashki uniformi kot jezdeca na kljusetu iz leta 1915).

16 Po: Artem, »Portreti Nikolaja Pirnata«, Prijatelj, 1939, sht. 6.

17 Iz radijskega intervjuja, 1934, po: Ljerka Menashe, »Umetnikovo zhivljenje in delo«, Nikolaj Pirnat, Ljubljana 1960, str. 11. Avtor intervjuja je bil Ferdo Delak.

18 Po: France Urshich, »Kipar in grafik Nikolaj Pirnat«, Ljudska pravica, 1948, sht. 5.

19 Erste George Grosz Mappe in Kleine Grosz Mappe iz 1917, Political Portfolio in Gott mit uns iz 1920, Das Gesicht der herschenden Klasse, 1921, Ecce homo, 1922/1923, Abrechnung folgt!, 1924, Der Speißer-Spiegel, 1925, Hintergrund, 1928, Über alles die Liebe, 1930.

20 »-o«, »Blazni Kronos 1940«, Jutro, 1940, sht. 126.

21 Po: Jure Mikuzh, besedilo v katalogu razstav ob 100-letnici rojstva N. Pirnata, Muzej novejshe zgodovine Slovenije, Galerija Cankarjevega doma, Narodna in univerzitetna knjizhnica v Ljubljani, Mestni muzej Idrija – Muzej za Idrijsko in Cerkljansko, 2003/2004, str. 17.

22 Po: Alenka Gerlovich, Partizansko lutkovno gledalishche, Ljubljana 1979, str. 29, 32 in 68.

23 Po: Ljerka Menashe, besedilo v katalogu Nikolaj Pirnat, Spominska razstava, Moderna galerija, Ljubljana 1954, str. 16–17.