Revija SRP 131/132

Ante Popovski 

 

SAMUIL, HRAST, KAMEN

 

SAMUIL

 

I

 

Nich ni ostalo za chloveka

– najgrshe je presegel

in prepade je napolnil

in brezna

in reke izchrpal

kamen

chrn gol kamen

 

In mesec se ni spustil po stozhnikih

gumna niso zrna videla

namesto plodu je po drevju rasel

V dlaneh so ga kot kruh stiskali kmetje

in prvesnice so namesto otroka

rojevale kamen

chrn gol kamen

 

Koliko ruka je narjula divjina

zadnja volchica je crknila po golichavah

ne bo se vech rodil volchich!

 

In nori vetrovi

so le pogorishcha raznashali

jih odlagali

eno na drugo

eno ob drugo

v hribe vishje od vseh stoletij je zrasel kamen

gol chrn kamen

 

Nich ni ostalo za chloveka

najgrshe je presegel

in prepade je napolnil

in brezna

in reke izchrpal

kamen

gol chrn kamen!

 

 

 

II

 

Pridite, fantje, chrni silaki,

pobalini, shakali, orli,

z vseh prelogov

iz vseh dobrav

vsi dedje

in vsi rodovi

Pridite,

 

Da se zberemo, da se vidimo,

 

Ostalo je v krvi she iz davnine nekaj

nobena huda kacha v zemlji ga ne bo izsesala

nobena travica

nobena korenina ga ne bo izsesala,

ostalo bo da bo hranilo to

chrno in prekleto

za rojevanje obilja

– mozhatost in revshchino.

 

Pridite moji chrni silaki,

vsa stoletja in vsi rodovi

Pridite,

da se zberemo,

da se vidimo,

 

Da razorjemo ta kamen

in da namesto plodu krivico posadimo

da spne globoko korenino

in goste veje doda

 

Viharji naj to lomijo in ga ne zlomijo

Zemlja naj se trese

in nori vetrovi in jalove globeli

– to naj raste visoko nad nasho nesrecho

 

– da se nanj obesimo!

 

 

 

III

 

Ali pa pridite

Obujkarji opankarji ribichi

Brsjaki mijaki

Pridite

 

Po vseh ohridih in po vseh prespah

Da pojdemo

Da se preshtejemo

 

Naj nas je malo

Naj nas je mnogo

 

Zgradili bomo carstvo

Naj vidimo koliko stoletij bomo carovali

Kdo nam bo car

 

Kdo Bog

In kdo vohun nam bo,

 

Pridite

 

Da se preshtejemo!

 

 

 

IV

 

V tem carstvu moshkih in brez carjev

Naj se vsi poklonijo nozhu

Ki ga v rokah stiskajo te chrne belasice

In dobrave

 

Z njim naj se vsem ochi izkopljejo

V tistem prepadu spodaj

In telesa naj jim z njim prebodejo

 

Opankarjem ribichem brsjakom

 

Da bo to carstvo ostalo pusto

In samo kamen,

Chrn gol kamen naj se nakoti

 

Da nam ime pod sabo varuje

Vnuki naj nam ga odkopljejo

 

Da bomo z njimi tudi mi zhiveli na veke.

 

 

 

V

 

Gospod

Iz tega pepela mojega carstva

Porodi mozhe in revshchino

 

Lepo je zanje da jim prinesesh vsaj kamen

Da se z njim hranijo in da zrastejo

Visoko visoko

Do tja od koder se zachne spushchati

Tvoje carstvo navzdol

Od tam naj zagledajo

Kdove kateri svoj rod

Ki jih she ni dorasel

 

Gospod

To moja doba naj vidi svoje veliko pleme

In naj umre spokojno.

 

 

 

HRAST

 

Jaz, izsusheni ljubimec stoletij,

sem vzljubil vse dobrote in vsa zla,

in vso zhilavost te golichave ob meni

sem s koreninami posesal.

 

Pozabljen se dvigam na tem chrnem kamnitniku

in s svojo mochjo hranim negotovost nad sabo

na moji skorji so kopice nakopichile bojazni

vendar sem zmeraj bil surov do slabotnih

 

Ljudje, vi, ki prihajate, da si ochi odpochijete na mojem okostju,

starost me je doletela in jaz sem zhe suh

hrbet zvijam k tej postni zemlji.

 

V mojih koreninah se bo drug zakoreninil

pognal bo visoko. In na tem hribu, kjer smo zdaj,

se bodo nashi vnuki igrali.

 

Prezhivel sem vse dobrote in vsa zla

in zdaj mi chas hrbet zvija.

V moje meso ste imena svoja vrezali,

toda nekoch vam jih bom spet vrnil.

 

 

 

KAMENA

 

Ti vzidesh na Vzhodu, a nikoli ne zaidesh.

Vsi so ugasnili

– Samo ta svetloba, v tebi gori.

 

Kakor vse drugo – se je tudi tvoja beseda v meni rojevala

In kakor sem poskushal izgovoriti tvoje ime

Tako mi je glas skamnel na ustnicah.

 

Dolgo so trepetale to noch veje ob jezeru

A po obali se je sprehajala zgodovina

S tvojim imenom in z malo mesechine v rokah.

 

 

 

 

 

 

 

ANTE POPOVSKI (1931, Lazaròpole – 2003, Skopje), makedonski pesnik, esejist, prevajalec. Rojen v vasi blizu Debra (meja z Alb.), poimenovani po Lazarju, edinem prezhivelem v turshkem pokolu domachinov, ki so se zatekli v blizhnjo jamo; ta lokalna legenda, skupaj z moshkim kolom teshkoto, ki izvira iz teh krajev, se zdi zgodnja iniciacija njegove tragichne, a nezlomljive vizije domovine, kot jo je monumentalno razvil v svojem opusu. Po gimnaziji (Bitola) in medicinski fak. (Skopje) zdravnik (kot njegov oche) v domachih krajih, pozneje novinar in knjizhevnik (tudi minister za zdravje) v Skopju.

Prva zbirka Odbleski (Odblèsoci, 1955) ni bila posebno uspeshna, druga zhe z naslovom Vardar (1958) kazhe »prerod« v smeri izvirne refleksije konkretne domovinske topologije, ki se z vsako naslednjo zbirko poglablja po enako znachilnih naslovih od tragichnega vladarja prek nepokorjenosti do maka (maked.: mak = mak; maka = muka) in kamna (Samuil, 1963; Nepokor, 1964; Makovi, 1969; Kamena, 1972) itd. V bistvu so vsi naslovi »odbleski« ali poetichno-simbolichni sinonimi za en sam kljuchni pojem, ki naslavlja pesnitev Makedonija (zb. Nepokor), v kateri je vrsta temeljnih definicij: »To je ta preprosta zemlja iz dvolichnega kamna in sonca / … / A nihche je ne pozna / … / ni kratke poti do domovine / … / Bodi blagoslovljena, neizmishljena dezhela poetov!« – V tej zvezi je posebno simptomalna pesem Mechkin Kamen (tj. Medvedov Kamen; topos pri Krushevu, kjer je bila med t. i. ilindensko vstajo 1903 bitka proti Turkom; danes je tam mogochen spomenik »metalcu kamna«), katere zadnji verz je beseda »Makedonija«. – Tako je Popovski onkraj populistichnega patriotizma s svojim na prvi pogled neposrednim, preprostim, raskavim idiomom, ki pa je v resnici briljantno sintetiziran do izmuzljive hermetichnosti, markantno realiziral svojo metaforichno ekspresijo domovine kot radikalno identifikacijo z usodnim bivanjskim toposom v nadrealistichno sublimiranem kontekstu ljudske mitologije in geohistorichne tradicije od (pred)antichnih sledov prek bizantinsko-turshkega »intermeza« do sedanjosti. Kot eno osrednjih imen sodobne mak. poezije (z mnogimi prevodi in knjizhnimi izbori po svetu) je na chelu tiste modernizacije po letu 1950, ki se, z opazno razliko glede na sochasne premike v drugih literaturah jugofederacije, ni spogledovala s svetovljanstvom, temvech je v delih shtevilnih avtorjev vztrajno analizirala identiteto nacionalnega prostora. Ciklus Samuil je ena od pesnitev, ki pomenijo jedro v opusu Popovskega; druge tri so Vardar, Makedonija, Karaorman (poetika izrecne domache toponimije je nasploh obichajna v mak. poeziji, v slovenski je bolj redka in kvechjemu zastrta; Shalamun je npr. svoj domicil anagramsko »zakodiral« v naslovu prvenca Poker, 1966). Naslovni vladar v besedilu ni razviden od zunaj, na opisni nachin, temvech spregovori od znotraj v avtoidentifikaciji  tako s pesnikom kot s svojim strahotno porazhenim, a nezlomljivim ljudstvom opankarjev, ribichev, siromashnih plemen (Brsjaki, Mijaki); sintagma »chrne belasice« evocira goro Belasico, kjer so Bizantinci premagali Samuilovo vojsko in oslepili 15.000 zajetih vojakov (1014). Podobno se pesnik identificira z elementi narave, z reko, goro, s sonchnicami ali z drevesi (hrast, oljka, bukev itd.) kot simboli vzpona med zemljo in nebom, she posebno pa s kamnom, ki je zanj kljuchni fenomen trpno-uporne energije, zaznavne v makedonskem pejsazhu.

Kot je vrsta makedonsko-slovenskih vzporednic in podobnosti v zemljepisu (enotretjinski »ostanek«), v zgodovini (enako ime legendarnega vladarja Samuil – Samo; stoletja anonimnosti pod tujci), v jeziku (skupne znachilnosti, ki jih ni v vmesni shrv.) itd., tako tudi tukaj izbrane pesmi korespondirajo z nekaterimi pesmimi slovenskega pesnika Josipa Pagliaruzzija, ki ima pesem o Samuilu, v drugi se identificira s hrastom, njegove »grobne pesmi« asociirajo nagrobne kamne (obshirno pesnitev je posvetil tudi Cirilu in Metodu, ki sta za Grke Grka, za Bolgare Bolgara, za Makedonce pa solunska Makedonca, utemeljitelja prve slovanske pismenosti).

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich