Ante Popovski
SAMUIL, HRAST, KAMEN
SAMUIL
I
Nich ni ostalo za chloveka
– najgrshe je presegel
in prepade je napolnil
in brezna
in reke izchrpal
kamen
chrn gol kamen
In mesec se ni spustil po stozhnikih
gumna niso zrna videla
namesto plodu je po drevju rasel
V dlaneh so ga kot kruh stiskali kmetje
in prvesnice so namesto otroka
rojevale kamen
chrn gol kamen
Koliko ruka je narjula divjina
zadnja volchica je crknila po golichavah
ne bo se vech rodil volchich!
In nori vetrovi
so le pogorishcha raznashali
jih odlagali
eno na drugo
eno ob drugo
v hribe vishje od vseh stoletij je zrasel kamen
gol chrn kamen
Nich ni ostalo za chloveka
najgrshe je presegel
in prepade je napolnil
in brezna
in reke izchrpal
kamen
gol chrn kamen!
II
Pridite, fantje, chrni silaki,
pobalini, shakali, orli,
z vseh prelogov
iz vseh dobrav
vsi dedje
in vsi rodovi
Pridite,
Da se zberemo, da se vidimo,
Ostalo je v krvi she iz davnine nekaj
nobena huda kacha v zemlji ga ne bo izsesala
nobena travica
nobena korenina ga ne bo izsesala,
ostalo bo da bo hranilo to
chrno in prekleto
za rojevanje obilja
– mozhatost in revshchino.
Pridite moji chrni silaki,
vsa stoletja in vsi rodovi
Pridite,
da se zberemo,
da se vidimo,
Da razorjemo ta kamen
in da namesto plodu krivico posadimo
da spne globoko korenino
in goste veje doda
Viharji naj to lomijo in ga ne zlomijo
Zemlja naj se trese
in nori vetrovi in jalove globeli
– to naj raste visoko nad nasho nesrecho
– da se nanj obesimo!
III
Ali pa pridite
Obujkarji opankarji ribichi
Brsjaki mijaki
Pridite
Po vseh ohridih in po vseh prespah
Da pojdemo
Da se preshtejemo
Naj nas je malo
Naj nas je mnogo
Zgradili bomo carstvo
Naj vidimo koliko stoletij bomo carovali
Kdo nam bo car
Kdo Bog
In kdo vohun nam bo,
Pridite
Da se preshtejemo!
IV
V tem carstvu moshkih in brez carjev
Naj se vsi poklonijo nozhu
Ki ga v rokah stiskajo te chrne belasice
In dobrave
Z njim naj se vsem ochi izkopljejo
V tistem prepadu spodaj
In telesa naj jim z njim prebodejo
Opankarjem ribichem brsjakom
Da bo to carstvo ostalo pusto
In samo kamen,
Chrn gol kamen naj se nakoti
Da nam ime pod sabo varuje
Vnuki naj nam ga odkopljejo
Da bomo z njimi tudi mi zhiveli na veke.
V
Gospod
Iz tega pepela mojega carstva
Porodi mozhe in revshchino
Lepo je zanje da jim prinesesh vsaj kamen
Da se z njim hranijo in da zrastejo
Visoko visoko
Do tja od koder se zachne spushchati
Tvoje carstvo navzdol
Od tam naj zagledajo
Kdove kateri svoj rod
Ki jih she ni dorasel
Gospod
To moja doba naj vidi svoje veliko pleme
In naj umre spokojno.
HRAST
Jaz, izsusheni ljubimec stoletij,
sem vzljubil vse dobrote in vsa zla,
in vso zhilavost te golichave ob meni
sem s koreninami posesal.
Pozabljen se dvigam na tem chrnem kamnitniku
in s svojo mochjo hranim negotovost nad sabo
na moji skorji so kopice nakopichile bojazni
vendar sem zmeraj bil surov do slabotnih
Ljudje, vi, ki prihajate, da si ochi odpochijete na mojem okostju,
starost me je doletela in jaz sem zhe suh
hrbet zvijam k tej postni zemlji.
V mojih koreninah se bo drug zakoreninil
pognal bo visoko. In na tem hribu, kjer smo zdaj,
se bodo nashi vnuki igrali.
Prezhivel sem vse dobrote in vsa zla
in zdaj mi chas hrbet zvija.
V moje meso ste imena svoja vrezali,
toda nekoch vam jih bom spet vrnil.
KAMENA
Ti vzidesh na Vzhodu, a nikoli ne zaidesh.
Vsi so ugasnili
– Samo ta svetloba, v tebi gori.
Kakor vse drugo – se je tudi tvoja beseda v meni rojevala
In kakor sem poskushal izgovoriti tvoje ime
Tako mi je glas skamnel na ustnicah.
Dolgo so trepetale to noch veje ob jezeru
A po obali se je sprehajala zgodovina
S tvojim imenom in z malo mesechine v rokah.
ANTE POPOVSKI (1931, Lazaròpole – 2003, Skopje), makedonski pesnik, esejist, prevajalec. Rojen v vasi blizu Debra (meja z Alb.), poimenovani po Lazarju, edinem prezhivelem v turshkem pokolu domachinov, ki so se zatekli v blizhnjo jamo; ta lokalna legenda, skupaj z moshkim kolom teshkoto, ki izvira iz teh krajev, se zdi zgodnja iniciacija njegove tragichne, a nezlomljive vizije domovine, kot jo je monumentalno razvil v svojem opusu. Po gimnaziji (Bitola) in medicinski fak. (Skopje) zdravnik (kot njegov oche) v domachih krajih, pozneje novinar in knjizhevnik (tudi minister za zdravje) v Skopju.
Prva zbirka Odbleski (Odblèsoci, 1955) ni bila posebno uspeshna, druga zhe z naslovom Vardar (1958) kazhe »prerod« v smeri izvirne refleksije konkretne domovinske topologije, ki se z vsako naslednjo zbirko poglablja po enako znachilnih naslovih od tragichnega vladarja prek nepokorjenosti do maka (maked.: mak = mak; maka = muka) in kamna (Samuil, 1963; Nepokor, 1964; Makovi, 1969; Kamena, 1972) itd. V bistvu so vsi naslovi »odbleski« ali poetichno-simbolichni sinonimi za en sam kljuchni pojem, ki naslavlja pesnitev Makedonija (zb. Nepokor), v kateri je vrsta temeljnih definicij: »To je ta preprosta zemlja iz dvolichnega kamna in sonca / … / A nihche je ne pozna / … / ni kratke poti do domovine / … / Bodi blagoslovljena, neizmishljena dezhela poetov!« – V tej zvezi je posebno simptomalna pesem Mechkin Kamen (tj. Medvedov Kamen; topos pri Krushevu, kjer je bila med t. i. ilindensko vstajo 1903 bitka proti Turkom; danes je tam mogochen spomenik »metalcu kamna«), katere zadnji verz je beseda »Makedonija«. – Tako je Popovski onkraj populistichnega patriotizma s svojim na prvi pogled neposrednim, preprostim, raskavim idiomom, ki pa je v resnici briljantno sintetiziran do izmuzljive hermetichnosti, markantno realiziral svojo metaforichno ekspresijo domovine kot radikalno identifikacijo z usodnim bivanjskim toposom v nadrealistichno sublimiranem kontekstu ljudske mitologije in geohistorichne tradicije od (pred)antichnih sledov prek bizantinsko-turshkega »intermeza« do sedanjosti. Kot eno osrednjih imen sodobne mak. poezije (z mnogimi prevodi in knjizhnimi izbori po svetu) je na chelu tiste modernizacije po letu 1950, ki se, z opazno razliko glede na sochasne premike v drugih literaturah jugofederacije, ni spogledovala s svetovljanstvom, temvech je v delih shtevilnih avtorjev vztrajno analizirala identiteto nacionalnega prostora. Ciklus Samuil je ena od pesnitev, ki pomenijo jedro v opusu Popovskega; druge tri so Vardar, Makedonija, Karaorman (poetika izrecne domache toponimije je nasploh obichajna v mak. poeziji, v slovenski je bolj redka in kvechjemu zastrta; Shalamun je npr. svoj domicil anagramsko »zakodiral« v naslovu prvenca Poker, 1966). Naslovni vladar v besedilu ni razviden od zunaj, na opisni nachin, temvech spregovori od znotraj v avtoidentifikaciji tako s pesnikom kot s svojim strahotno porazhenim, a nezlomljivim ljudstvom opankarjev, ribichev, siromashnih plemen (Brsjaki, Mijaki); sintagma »chrne belasice« evocira goro Belasico, kjer so Bizantinci premagali Samuilovo vojsko in oslepili 15.000 zajetih vojakov (1014). Podobno se pesnik identificira z elementi narave, z reko, goro, s sonchnicami ali z drevesi (hrast, oljka, bukev itd.) kot simboli vzpona med zemljo in nebom, she posebno pa s kamnom, ki je zanj kljuchni fenomen trpno-uporne energije, zaznavne v makedonskem pejsazhu.
Kot je vrsta makedonsko-slovenskih vzporednic in podobnosti v zemljepisu (enotretjinski »ostanek«), v zgodovini (enako ime legendarnega vladarja Samuil – Samo; stoletja anonimnosti pod tujci), v jeziku (skupne znachilnosti, ki jih ni v vmesni shrv.) itd., tako tudi tukaj izbrane pesmi korespondirajo z nekaterimi pesmimi slovenskega pesnika Josipa Pagliaruzzija, ki ima pesem o Samuilu, v drugi se identificira s hrastom, njegove »grobne pesmi« asociirajo nagrobne kamne (obshirno pesnitev je posvetil tudi Cirilu in Metodu, ki sta za Grke Grka, za Bolgare Bolgara, za Makedonce pa solunska Makedonca, utemeljitelja prve slovanske pismenosti).
Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich