Revija SRP 131/132

Andrej Lutman

 

POJ S PRIDRZHKOM!

(Spis o knjigi, ki prihaja v pretekliku)

 

Osebe, ki priporochajo knjigo z naslovom Poj s pridrzhkom!, se nahajajo na sliki, ki krasi knjizhno zunanjost. Oblikovalo jo je dejstvo, da je njen izid poleg devetih osebkov podprl podatek, ki se pojavlja v zgolj tristo shtirih izvodih. A veselje s tem ni odlochilno merilo, ki bi lahko zagnusilo okus do ravno prav scmarjenega proizvoda. Da je v pisariji pravshnja mera sladkobnega na meji, ki je nasprotje osladnega, naj bi bilo razvidno prav iz trikrat treh izjav zhe omenjenih oseb oziroma likov.

Moshki s parom zhensk sestavlja dokaj uveljavljeno vez sladkanja s knjigo. In to s tistim spolnim delom. Izpostavljen trikot knjiga-dejstvo-okus, ki ima oble vogale, je iz treh osrednjih likov proizvoda, ki vsaj po tisti strani sam sebe hvali. Pisarija, potomka kratkega stika med zaveznishkim veljakom in domachinko, se ukvarja she posebej z osrednjimi liki v gmoti knjizhevnih domislic. Trikotnik dopolnjuje osrednji lik, ki naredi uvodno ovinkarjenje v zvezi z mikavnostjo, da se knjigo odlozhi, docela prepredeno z mislijo, da bo branju sledilo opisovanje poznega dozorevanja. Naslov poglavja, ki pomaga v odlochitev, je Osrednji lik. Obet, ki nadgrajuje bralski uzhitek, je delno poplachan, saj poudari to stran pisarije s pridrzhki, kjer se spozna, da je osrednost dokaj pogrenchichena. Velja opozorilo, da je prvi del z naslovom Velika hvalnica opitosti, ki se ji pravi peninchenost, pravzaprav v celoti pod domeno opoja, pójavosti zvodenelega priokusa: nudi drugachne petosti. Z raziskovanjem knjizhevnih likov in njihovih umeshchanj v sprevod uveljavljenih pojavov postane izobrazhenka, ki je hkrati vajenka oziroma tista vzornica, ki jo vajenka razdevichi, docela postranska. Moshki literarni liki so le neke vrste sredstva, preko katerih postane podoba nadomestilo.

Zapleteno, zagatno in tudi utrujajoche je imeti pravo mero, ko se iz likov dela podobe. Vsaj tako zapletena je pripovedna nit, na katero so pripleteni liki v stalnem izboljshevanju. Izboljshujejo se njihove lastnosti in izpostave v smislu prepoznavanja prilozhnosti za preusmeritev na drugachno osnovo. A opojnost ne postrezhe streznjenju, pach pa pripomore k poznavalskemu odmiku od ugodja, ki je zapovedano. Tako se lahko oznaki ljubezenska pripovedka s pridrzhki doda oznaka druzhbeno opozorilna pripoved. Oznaki se seveda ne nanashata na zvrst, ki je zhe po svoji osnovni opredelitvi namenjena prijetnemu kratkochasenju. Ljubezenskichnost in ljubezenstvo seveda dopolnjuje ljubeznivenje, kar predstavlja tudi zanimivo domnevo ustvarjajochi trikotnik.

Domnevek je posebej dolochljiv v tretjem delu in ima naslov Z napojem. Trikotnik se razpre v mnoshtvo mozhnosti, ki jih preigrajo v chas preteklika potisnjeni liki. Obstaja tudi del, namenjen dokonchni opredelitvi zvrsti, kjer so liki vse prej kot z lahkoto dolochljivi. Sladkanje s pomenom pochaka. Brez predjedi. Pripoved je obogatena z novim spoznanjem o zavojevanju pohlepov. Glede na to, da so se dogodki odvijali v chasu, ki se ga oznachi za polpreteklega, ni za zanemariti dejstva, da so nujne razlichne razlage pojava, ki je osvajanje neznanega. Gospostvo, posledica zmag, je tako veliko, da meji na pravljichnost tudi v vmesnem chasu. Kdo pa je tisti, ki je bil kot uchitelj poskrbel, da hcherki v zhivljenju in dozhivljanju ni bilo dolgchas? Na nekaj namiguje dvogovor med ochetom in sinom, ko oche samodrzhec pove, da je zanj ljubezen dolgochasna in da mu je sovrashtvo privlachnejshe. Celo tako poudari: za nazorski svet mladega osvajalca je pomemben stik s suzhnjo, ki sluzhi za prevajalko in mu pojasnjuje razlike med liki in podobami. Seveda se ob tem poudarku razliki dotikata utemeljene domneve, ki je bila grajena na pravilih sklepanja. V ospredju takshnih miselnih poti je predvsem nasprotje in izkljuchujochi nachin razpravljanja in s tem dojemanja.

V takshnem duhu je utemeljen tudi nasproten lik, ki predstavlja nasprotnika podobe, kar prikliche v spomin pojav, ki ima za posledice nagnjenje k zbirateljstvu: najprej se zbira like, nato njihove podobe. Ob tem ne gre prevech zameriti, che v duhu osvajanja para lik-podoba postane vzor merilo za chezmernost oziroma chezmejnost. Razuzdanost je odlika, ki dolocha zgodovinsko prepoznavnost.

Eden od krajshih delov vechdelne pisarije vsebuje tudi povzetek nazora: za smeshenje z blaznostjo podzhganega stremljenje se uporablja mnoge ustvarjalne prijeme, ki narede podsmeh pouchen, in s tem je omogocheno, da je postopek poistenja preprechen. Zagotovljeno je, da ni pretirane nevarnosti, da bi pisanje imelo kakrshenkoli uchinek in da bi tako pisanje zavajajoche navdahnilo poskus ponovitve skushnjave. Je pa silno prijetna podmisel, da skushnjava preraste v zakladnico znanega. Poudariti velja, da predstavlja svet skushnjav tiste chloveshke blodnje po presezhku v primerni luchi z izrekom: nichesar prevech. Takshna je tudi dolzhina besedila, kar je vzpodbudno za ravno pravshnjo seznanitev z nepozabno junakinjo. So rane s sledmi. Glede na sliko na knjizhni naslovnici in slike, ki se nahajajo med in v besedilu, sledi peljejo k stalishchu, da se obeta mnozhica podob brez likov, kar navaja na misel in stalishche, da gre za prenaphano knjigo. Drzhi.

Razvoj lika, ki je ona, podoba, kazhe na razprostranjeno poved, v kateri je vsega prevech: navedkov, razlichnih slogovnih oblik tiska, pa vrivkov, ki vsebino popestrijo na nachin sumoslednih namigov. Podoba je lik, osumljen zlorabe telesa. Sum pa je vech kot dovolj, da se nanj prichnejo prijemati brezkonchni dogodki, s katerimi lahko da vajenka je ali pa tudi ni v neposredni navezi. Je lik, v katerega se zaletava zhenskost, ki je podoba. In she precejshnje shtevilo zaznamkov ga bremeni do te mere, da mu postane zhivljenje tako razgibano, kakor je polje med parom, ki ga ustvarjata podoba v prispodobi lika. Na takshno nelagodje nakazuje obshirno in skoraj povsem zaraslo besedishche. V razprostranjenosti je dokaz o nadmochi. Vzporedni nachini sledenja zgodbi pach niso uspeshni.

Kakopak: obstaja she postransko mnenje. Izvedenstvo ob takshnih poskusih zhe v osnovi svojega poslanstva zataji. Na razpolago je toliko izmishljotin, da presezhniki otrpnejo. Za prebiranje te stvaritve je priporochljivo vedenje o skrajnem. In o odnosu med kopnim in vodenim. Zemlja in voda sta namrech tisti prvini, ki dolochata upodabljajocho besedno umetnost. Junakinja za svoje slike, ki so razlozhene z mnogimi poudarjenimi prispodobami, uporablja prav like, kjer prevladujejo opisi, kakor stoji zapisano v navedku: vse, kar se izrazha, je nametano skupaj. In takshna je tudi junakinjina odskochna deska: odziva se na vse.

V pesmih, ki na obroben nachin dopolnjujejo zgodbo, se namrech prepletata govor in samogovor, zapisana brez lochil. Oblika pesmi, ki je osredinjena in spominja na vretena, daje vedeti, da so vse vrstice del brezkonchnega besedila, ki je skrit v osnovni zgodbi. Pesmi she ohranjajo druzhbeno odzivnost, a so temeljiteje usmerjene v poudarjanje razcepljenosti chloveshkega izpovednega sredstva: zapisa z zaznamki. Primer tega je zachetna kitica pesmi z naslovom Posebej. Pesnica, ki je hkrati tudi junakinja, se vzdushij predvsem spominja. Ohranja sicer dolocheno stopnjo srda, a ta srd je otopel ter se spremenil v brezglavo obtozhevanje, kar podkrepi prav s prekomernim, a slogovno she dopustnim nashtevanjem. Nashteva like brez podob, s katerimi se je srechevala, like, ki so ji odpirali obzorja, kjer se je izobrazhevala ali v njih nashla navdih ob oddihu. Vsa ta izrazna sredstva delujejo dokaj odbojno in preteche. Takshen pa je tudi pesnichin namen: kljub razpodobitvi likov ustvarja polje za ponovno prechesavanje chasa, ki se izmika. In za ponovno razvrshchanje spominov na minulo, na preminulo hrepenenje.

Ob poplavi primerljivih pesmi so izpisi dragocen izraz chasa, a postavlja se vprashanje, che teh pesmi ni prav chas zhe povozil. Ob takshnih razmishljanjih pa se pozornost, namenjena pesmim, prav zlahka sprehodi ali celo odplava na slike. Daje slutiti okus, ki prihaja. Izrazha junakinjino iskanje smisla oziroma pomena, s katerim je zaznamovan odnos, ko drugega dela para ni. Pesnichin dogajalni podatkovnik je nastavljen na vrachanje v dolochena stanja, kjer je osnovno prichakovanje, da bo spet tako, kot je prej ali nekoch zhe bilo. Pa cheprav z vedenjem, da kaj takega ni mogoche. Zato se vzpostavi dushevna naravnanost na trpljivi zdaj, na tisti zdaj, s katerim naj bi junakinja pochela kar najvech, in na tisti zdaj, ki naj bi bil tako izpraznjen spominov, da bi imel prilozhnost za nove spomine shele s popolnim izbrisom.

Redko kateri stavek gre v naslednjo poved. Izpostavljeno daje slutiti, da so ti zapisi pravzaprav bezhni zapiski, belezhke vtisov, ko je samota osnovna naravnanost izpovedovanja. Takoj je bralstvo soocheno z bivanjem, kjer se spominjanje mesha z odsotnostjo, kjer tudi ni hrepenenja, pa cheprav so te pesmi predvsem ljubezenske. Je ljubezen zhenske do odnosa oche-brez-hcherke, saj nagovarja tisto, ono, kar naj vsaj delno izpolni prichakovanja. Izpolnitev pa naj pride iz vzroka, ki je podan z izkushnjo neizkushenosti, tudi zapostavljenosti in delne nedolzhnosti, a pripravljenosti na she kaj. Po vsem tem se pojavi le she beseda okus. Kaj je pravzaprav okus? In nemudoma je tu nova oznaka: okushevalske pesmi. Junakinja je zhe nekaj okusila, ta okus spravila v spomin in zdaj je pripravljena na nova oplajanja. Skushnjav pa ni in ni. Je bolj ali manj trpko vztrajanje v zhelji, ki nima chasovne razsezhnosti, saj je zanos na razpolago trajanju, ki se izteka. Navedeno poudari zalom premochrtnega dojemanja chasa, ki naj bi potekal od preteklega k prihodnjem. Navajenost, ki dela zapisovanje za dosezhek preteklega, tista navajenost, s katero je urejen svet in povzrochen dolochen red v njem, se izkazhe za spomine in prerokbe med prezhivetim ter slutenim. Primerljivo s pravkar izpostavljenim izrazha tudi zachetek s preklicem zhe storjenega, a ne iz kakega obzhalovanja, marvech iz preprichanja, da je potrebno preizkusiti she zmozhnosti chloveshke zavesti, tiste zavesti, ki ni omejena na ustaljene vzorce delovanja. A tu je junakinja docela na zachetku. In tak zachetek daje obete. Obete, s katerimi lahko da bo zaznamovana njena nadaljnja izpovedna pot na nachin pesnjenja ali pripovedovanja o likih, ki morda dajo podobe. Okus takshne prihodnosti je vzpodbuden.

Za prichujochi zapis ni zanemarljiv podatek, da je bilo njegovo izpisovanje pogojeno s podatki o delovanju skupine, ki je leta pripravljala boj proti samodrzhcu, liku z mnozhico podob. Prav mnozhica sodelujochih je namrech osnovni ustvarjalni nagib, uporabljen, da predochi, v kakshnih okolishchinah se je pripravljal prevrat. V pisariji z ocharljivim naslovom nastopa mnozhina oseb, ki v stalnih medsebojnih zhivahnih pogovorih ustvarjajo besedilo za gledalishche. In takshna zunanja oblika se tudi pojavi na koncu predzadnjega dela, kjer osebe, ki trosijo svoj govor v bralstvo, pridobe polozhaj nastopashkih prispodob. Takshno nizanje zgodbe, ki je pripravek za odlochilni dogodek, pa predochi she nekaj: kazhe utrip okolja, kjer je ostrina jezika oziroma besedichenja tudi pokazatelj odlochnega stalishcha zadrzhanosti. Ob dejstvu, da je poleg osrednjega lika, ki je seveda cilj priprav, se pravi odstranitev podobe, izpostavljen lik zhe pokojnega. In to na nachin, ki daje njegovi prisotnosti ponovno uteleshenje. Vse nashteto v zvezi z nachinom podajanja snovi za prebiranje predstavlja tezhavo, saj je ogrozhena zaznava spomina, lastnega junakinji, ki je she vedno zavezana premochrtnosti, ko se prichakuje napovedani dogodek: podoba v sliki. A glavno gibalo, ki je slutnja, je komajda omenjeno. Tako je v vsej razsezhnosti besedila zapovedana zgolj ena osredinjenost za prebiranje: svobodno razmishljanje je pravzaprav prepovedano. Sledi dokonchna prekinitev zapovedanega. She za konec: vechni dvom v dom, ki ga je dohitela starosti.

A konca ni. Posebej je izpostavljen odnos, ki ga imata samota in navdih, in pa silovitost, s katero se chlovekova presezhnost oplaja z ustvarjanjem; z isto silovitostjo, ki je dopolnjena s smerjo, ki je vrachanje, ki je vnovichno prichakovanje. In to v zasmrtju.

Sestavina, ki prezhema tako silovitost kot tudi preprichanje o pravilnosti takshnega chustva oziroma stalishcha, je vztrajnost. Zelo dosledno vse to izpoje pesem z naslovom Opozoriti je potrebno. She na eno sestavino celotne pisarije je potrebno opozoriti: to je hrepenenje, ki ni v navskrizhju z bolj ali manj prevladujochimi verovanji o znanstveni preverljivosti. V tej razsezhnosti, ki se ji pesnishtvo zelo priblizha oziroma jo celo soustvarja, predstavlja besedilo os za sestavine bistvene, a spregledane podstati verovanja: to je prerojevanje, a ne v smislu odreshitve, pach pa kot naraven proces. V ospredju je zamisel o selitvi zavesti v snovi. Vzdushje, ki ni zaznamovano s kako krivdo ali strahom pred neko sodbo, ki naj bi ovrednotila zhivljenje, je vzdushje, s katerim postrezhe vsebina besedila. Trditev, da predstavlja zadnje vsoto, je pravshnja. Notranji pretok je hrepenenja, ki sproti ustvarja lastno obliko. In to hrepenenje je moch zapisanega. V ospredju tako dolochenega izraza je klavrna slovenshchina z nastavki plemenitenja, stkana iz obiskov v obliki prilozhnostnih zaznamkov, iz katerih se razshirijo chrtice, zgodbice, skorajda pripovedke. Na raznovrstnost izraznega nachina opozarja oznaka lepljenka, na kateri je vsaj nakazana smer, oznachena z rekom: izchishchena pisava nakazuje shirjenje pripovednega. Ob tem je pomenljivo, da se dolzhino enega zapisa dá primerjati s chasom, ki je potreben, da se odlozheno v spomin prebere na glas, ko je zbranost poslushalstva she obvladljiva. Predvsem zadnje ni tezhava, saj je pisateljski oziroma pesnishki postopek tako izdelan, da meji na obrabljen vzorec, ko ustaljenost oziroma navajenost bralstva na utechene vsebine naredi prichakovanje, zajeto v zazgodbanost. Je krik po svezhem v znanem. Seveda vse skupaj dishi po prerachunljivosti, a vonj po preverjeni zrelosti prevladuje.

Poznejshi primerjalni pomenki prinesejo spoznanje, da so zgodbice na nachin pesmi, ki naznanjajo, da je sodobnost pestrejsha od spominov, pravshnje. So slogovne oblike, ki sporochanje spremene v lastno nasprotje. Vse nashteto, posebej omenjeno in vzneseno izpostavljeno se je lahko obdrzhalo le z vztrajnim objavljanjem bolj ali manj blagih oblik popravkov, ki jih je predstavljala posebna porochevalka, junakinja in pesnica, skupaj z njenimi pochetji in s skrivnostnimi zapiski osebe, s katero je zhe omenjena druzhbena oblika preshla v naslednjo odliko.

Takshno zgodovinsko tehtno presojo delno dopolnjuje spremno besedilo, ki obravnava prelomno obdobje. Izpostavlja razgiban chas v zhivljenju osebe med zrelimi prispodobami, kar predstavlja odtujenost oblasti skladnje. Za prestavitev v chas, kjer se raziskovanje ukvarja s temami, s kakrshnimi se je ukvarjal uvodnik z naslovom S takshno mero preprostosti, je nujno temeljito poznavanje dolgchasa. Gre za obdobje, ko se menjava oblast skladnje za obdobje, v katerem sicer ni brezvladja skladnje, a je vrenje oblika izrazhanja tako mochno, da se presihajoche menjujejo vloge, s katerimi se ponashajo utemeljena predvidevanja. In v takshni zmeshnjavi, ki se sicer ponasha z nalepko prosto izrazhanje, se oblast skladnje sprashuje, ko modruje: je zgodovina, ki ne teche; takshna zgodovina ni ne polpretekla in ne pretekla; je zgodovina brezchasja. In kot tako je besedilo uchbenik o nachinu stalne budnosti. In cheprav v njem nastopajo dokaj zhivljenjski liki s podobami in prispodobami, se je potrebno vprashati: kaj je tisto, kar vzdrzhujejo stanje, ob katerem se ne podata ne nasmeh in ne krohot? Razlage z razmisleki...

Ko je ne samo potrebno, marvech tudi nujno obravnavati devetinpolvrstichnice, pesnishko obliko skoraj tako strogo, kakor so poldesetvrstichnice, se ne splacha shteti zlogov pri pesnishkih izvedbah te skorajda izumrle izrazne oblike. Posebej tedaj ne, ko gre za preizkusheno pesnico, kakrshna je junakinja, suzhnja predvsem te oblike. V obilju njenih nosilcev zapisa in zvoka bi bilo kaj takshnega tudi nesposhtljivo, celo netaktno s stalishcha dlakocepstva v pronicanju. Pa ne samo do nje, ampak tudi do vech kot zglednega kazala, kjer so vsi naslovi poskochnic razvrshcheni tako, da sledijo nizu chrk v posameznih nevezanih delih besedila. Osnova za mochno slutnjo, da se v tako razvrshchenih pesmih skriva nekaj, kar je vredno poiskati, pridobi naboj jalovosti, ko iskanju sledi razumskega niza tudi spremna beseda ne pomaga. Poishche pa in razpne vezno nit, ki tke komaj opazno mrezhenje vsebinskosti. Che se je ljudsko pesem dalo prepoznati v razmeroma togih obrisih, se je tu zazna v obrobni zgodbi. Splet oblike in vsebine je tako mochan, da odnos pripoved-pesem ne najde svojega sidrishcha v osrednjih predelih knjige, ki se kiti z drobci vsebine. Omenjena spremna beseda se nahaja na zadnji knjizhni strani.

Opozoriti je potrebno, da so vse stvaritve brez velikih zachetnic; naslov je izjema, pomenljiva, morda z napako pogojena. In she eno ime je, ki pa ostaja tista izjema, ki se jo zlahka spregleda. S tem v zvezi je vsaj pomenljiva ugotovitev na knjizhnem zavihku, ki povzema spoteg vase. Vsebinske skrchenke izgubljajo chrke, saj se njihova prilagodljivost povzpne nad zapovedano zlozhnost. Pesmi so razlagalchnice, so pomnilni pripomochki za tridelno opredelitev predvsem sploshnih pojmov. Izkushnje, pridobljene s takshnim postavljanjem rechi v svet praznih strani, se kazhejo tudi v oblikovnem smislu, ki ga pechati. Tri sivine s po shtirimi belinami so osnovne sestavine videza ovitka. Ob izpostavitvi oblikovnih doslednosti se izlushchi sum, da pa se morda lahko takshnim nizom besed zaupa kar pochez nastavitvam. Preprostost je tista podlaga, s katero se povrshno izrazhene likovnosti dokazujejo za vrlino. Povzrocha jih preprichanje, da pravljichnost vsebine pa zglajenost oblike nudi tisti vir vzorchenju, s katerim je predaja skupnega spomina vzorec rodu. In pa vrstam pesnjenja, ob katerih dihanje ne preneha. Namig pred branjem: je povsem dovolj beline.

 

 

Pridrzhek.

 

Petje chrk. Spremljava, sozven. Nagovarjanje mehkobe v tresavosti, v stresanju prividne sladkobe. Izpeljave dopushchajo mnoge mozhnosti deloma nakazanim izhodnim zmozhnostim ustvarjalnega viharjenja in delno begavim mislim; za zraven. Prizori, stkani in izjedkani hkrati, zastebreni z napetostjo zaves vzporednih opisov, so sprenevedanja, ki so sluge pozornosti. Pesmi, okna s polknicami zastrtega smisla, ki ni vsebina, saj izpoved kot izraz najde svoje nahajalishche v odsotnosti, nagovarjajo prihod konca: kako prebirati trzave sohe hrepenenja, da ne pride do hropov? Nihanje, ki naj ne bo trzanje, ko odrevenelost ni zazhelena, je omembneje od nagovarjanja na kaj, in nikakor na koga oziroma na katero. Popredmetenje prehoda osebnega poudarka na razmik, na dajanje mozhnosti znanega chudezha naredi zblizhanje. Che se zgodi, je na robu. Ni robato, pa tudi mehkoba prehoda ni zasichena s toplino vztrajanja skupaj. Okolje, privid v pozornosti, ki je vpeta na okvir zaznave, se poistoveti s chakanjem. In she vsenaokoli je prichakovanje. Drgetavica in drevenenje sta par v kvishku in tjakaj sprozheno razprtost. Prichevanje brez prich. Razprtost ni razpetost. Prizori, zorenje tishine v zadihu. Utripanje z dolochevanjem razdalje v odmiku in primiku ob prepoznani opni spomina na prihajajoche. Izpostavljeni chas: jutro v dnevnem razpotegu pod noch in nad temino. Rdenje, pogonska sila smeri. Zapostavljen zlogovni tok: izpoved, dolochena s krajshanjem beline, dolocha vedenje o skorajshnjem poku tishine. In obstishja. Jasne in razlochne nakane v izreku nagovarjajochnic. Trepet v razpotegu je migljanj smisla. Poganjki na robovih podob so sposobni sikanja, a ga ne uporabijo, ko pa je okolje tako ostro, da je odziv nanje shobljenje zavzdiha. Nasprotij ni; so naslonitve, so dopolnjevanja. Liki so strune z ostruzhki. Vsebinski lok, obok navzven, ki je nebno dno, naredi, da prispodobe vrshe blage pritiske k razprti in odpeti pripravljenosti na vse; a ne v sprijaznjenost, ne v vdanost, nikakor v izmik. Obstajajo sledi prihoda. In da se ne prebere kot: ljubim mlachni srd. Opojanje ni nalezljivo.