Revija SRP 13/14

Ursha Kanoni

 

ZHILE NEBA

 

 

HOZANA
 
Ho zana
sonce na Balkanu tiho zhge
zamolkla srca pleshochih norcev.
 
Ho zana
Vakuum se shiri.
 
Ho zana
Pohabljeni psi chuvaji
priliznjeno stokajo, zalajajo,
dalje milo prosijo,
Ho zana
 

 

ANDROGINI
 
Na podobah odtekle krvi
so se narisale tvoje ochi
in globoka senca neizogibnosti.
Meshichki tvojih ochesnih jamic
vlivajo
zeleno meglo prichakovanja,
ki se kot svinchen oblak
drzhi nad razbeljenim oceanom.
 
Besede padajo iz chrne cevi
kot kaplje nesmrtnosti
iz one strani ogledala
in che jim poshljem zharek iz ochi
so pred vsem zhive
in pred mano mrtve.
 
Skoz sanje zdaj zdrvim
kot jezdec v galopu
in v mrezho za metulje polovim
najvechje simbole prisotnosti
a
tebi andro andro,
ki sem ti vrsho strgala,
poshljem tole skromno
opravichilo.
 
 
 
Tistim mini gobicam, ki so se zarasle na balkonu, da je nekdo zaprepadeno vzkliknil:
"OO, GROZA! MINI GOBICE!"
 
Pozdravljena, mini gobica,
prijateljica med prijatelji, edina z vsemi,
z vsemi enako slutena, nenadejano ljubjena.
Pozdravljena na mahu,
v jutru nashe zvezdne prihodnosti
posrkane v plamen neba,
kjer vsak po svoje lovi oblake
s stotero maskami od sveta do sveta.
Poskochna vila, ladja chezoceanska,
ki sanjash o Tagorejevi lutnji
in Nerudini solzni mrezhi.
Majakovski bi te pojedel za zajtrk.
Pozdravljena v moji zaljubljeni hishi,
na stolu hrastovega telesa
s polnim narochjem sosedovih cheshenj
in nashih mesnatih oliv.
Tvoje tachke so tako vlazhne
in ko se zibash na vrtu oranzhevcev
v prastari ochetovi gugalnici,
me je vedno strah, da ti bo spodrsnilo.
Pridi, prisloni uho, poslushaj shumenje morja
v tej modrikasti shkoljki.
Slishish?
 
Tako dalech od doma sem jo nashla;
na razbeljeni vecherni vulkanski obali
sem slekla zloge svezhih besed
jih odlozhila v papirnate zhile
in potem sem potopila tipalke in krila,
z ustnicami pa sem poljubila tiho dno,
kamor je padla vreshchecha zlata krogla.
Ko sem naslednjich spregovorila
je shumelo. Shumelo je ...
 
 
 
ZHILE(mladega komaj polnoletnega)NEBA
 
Izza razpenjene shkorpijonske polti pishem
hitrost onemelih besed
zlozhenih v zublje gurmanskega okusa
za prostorne in oranzhaste hishe
polozhene na zhametna tla tvojih ust,
ki z najostrejsho burjo pripovedujejo
o angelih varuhih pred policajskim soncem.
 
Smeh.
Popokala sva njegove mehurchke
in iz njih sta se nebo in shah razsula
v tvoje v shir in dalj odprte nosnice,
ki so skozi reke najvishjih listov
srkale svetlobo mojih zaznamovanih
ochi
ko si kot skala-kamen-kost
pristal na bonazzi poletnega obzorja.
Silen pozhirek azurnega zraka si natochil
v moje peruti in skoraj bi se
za vrati zaznave zvila v gubo
tiste mehke bele posteljnine.
Vendar polbozhja fizika in sila tezhe
sta zarisali klicaje v tvoj pristanek
in z njimi si presekal smrtnonosni ovinek
pijane poti. Zdrsnila sem
po strunah tvoje kitare na ritem tam-tama
in ga s telesom zadushila.
 
Med zvezdami si pustil sledi. Zato
sem jim slekla ogenj in zaprla polkna
in zhile.

 

NA ZELENEM PIKNIKU
 
Na zelenem pikniku pechene koruze,
visokih skednjev in kozolcev disheche slame
smo si z razigranimi lasmi podajali
veliko pisano sedanjost
in jo sem ter tja zakotalili v brzechi potok
ali marjetice.
 
Tu je Haron ustvaril svoje veslo.
 
Oplazil nas je s kuzhnim dihom in oshinil
krastache v nashih grlih,
pijavke v ocheh,
ki pozorno in vdano srkajo
svetlobo v svoje gnilo chrevesje
na chelu pa nazdravljajo
razbrzdani meduzi,
ki z lovkami hlasta
zadnje zdrave celice duha
v svoje zvrtincheno brezno obupa.
 
Po zraku se podijo
lovci mladega spomina
in vas zhe klichejo k mizi.
Tokrat ponovno: pechene spominchice.
Bodimo nadvse pozorni,
ker v sredici bi utegnile biti
she malce krvave in
njihova zelena kri
je prekleto strupena
saj vas v hipu spremeni
v plachane lovce svojega
najljubshega piknika.
 
 
 
GEODINAMIKA
 
Raz-odela se mi je svetloba
in gumbnice na nedrjih
razshirjenega vdiha - strgala
v tuleche tarzanke,
ki so podrsale po nashih kozhah
razpetih med slonokoshchene
stebre chasovnih enot
trepetavo noto zhivetja
in nam v kri natochile goste
ambrozije
s katero si fiksiramo
resnichnost
 
Njen jezik me je izlizal do zhivega,
ki se ponosno dviga
(cheprav si je z zhelatinasto previdnostjo
sanje s chela zalizal gladko ... nazaj)
nad hrup drvechega brezumja,
ki dozhivlja najvishjo ekstazo
kot devizni rachun svojega
pasjega chasa
 
 
 
Jaki
VECHNO MLADEMU PESNIKU
 
Besede
padajo kot venci slave,
vsaka utrujene ochi pokrije,
bes valov pa vase skrije
v mehki postelji zelene trave
in v veri, upanju, ljubezni klije.
 
Prav potiho izza vrat zaznave
mi je v roke, kakor zlati med
kapnila slika te postave
metulja, ki chuva cvet besed-
cvet v brhki milosti razpet
v sredici najlepshe planjave.
 
Ko je varno spet odleti vishe,
do vdano chuvane tihotne hishe:
ob svoj stenj se zvije,
se z luchjo pokrije
in vsak dih srcu pishe.