Revija SRP 13/14

Ursha Kanoni

ZHILE NEBA

HOZANA

 

Ho zana

sonce na Balkanu tiho zhge

zamolkla srca pleshochih norcev.

 

Ho zana

Vakuum se shiri.

 

Ho zana

Pohabljeni psi chuvaji

priliznjeno stokajo, zalajajo,

dalje milo prosijo,

Ho zana

 

 

ANDROGINI

 

Na podobah odtekle krvi

so se narisale tvoje ochi

in globoka senca neizogibnosti.

Meshichki tvojih ochesnih jamic

vlivajo

zeleno meglo prichakovanja,

ki se kot svinchen oblak

drzhi nad razbeljenim oceanom.

 

Besede padajo iz chrne cevi

kot kaplje nesmrtnosti

iz one strani ogledala

in che jim poshljem zharek iz ochi

so pred vsem zhive

in pred mano mrtve.

 

Skoz sanje zdaj zdrvim

kot jezdec v galopu

in v mrezho za metulje polovim

najvechje simbole prisotnosti

a

tebi andro andro,

ki sem ti vrsho strgala,

poshljem tole skromno

opravichilo.

 

 

 

Tistim mini gobicam, ki so se zarasle na balkonu, da je nekdo zaprepadeno vzkliknil:

"OO, GROZA! MINI GOBICE!"

 

Pozdravljena, mini gobica,

prijateljica med prijatelji, edina z vsemi,

z vsemi enako slutena, nenadejano ljubjena.

Pozdravljena na mahu,

v jutru nashe zvezdne prihodnosti

posrkane v plamen neba,

kjer vsak po svoje lovi oblake

s stotero maskami od sveta do sveta.

Poskochna vila, ladja chezoceanska,

ki sanjash o Tagorejevi lutnji

in Nerudini solzni mrezhi.

Majakovski bi te pojedel za zajtrk.

Pozdravljena v moji zaljubljeni hishi,

na stolu hrastovega telesa

s polnim narochjem sosedovih cheshenj

in nashih mesnatih oliv.

Tvoje tachke so tako vlazhne

in ko se zibash na vrtu oranzhevcev

v prastari ochetovi gugalnici,

me je vedno strah, da ti bo spodrsnilo.

Pridi, prisloni uho, poslushaj shumenje morja

v tej modrikasti shkoljki.

Slishish?

 

Tako dalech od doma sem jo nashla;

na razbeljeni vecherni vulkanski obali

sem slekla zloge svezhih besed

jih odlozhila v papirnate zhile

in potem sem potopila tipalke in krila,

z ustnicami pa sem poljubila tiho dno,

kamor je padla vreshchecha zlata krogla.

Ko sem naslednjich spregovorila

je shumelo. Shumelo je ...

 

 

 

ZHILE(mladega komaj polnoletnega)NEBA

 

Izza razpenjene shkorpijonske polti pishem

hitrost onemelih besed

zlozhenih v zublje gurmanskega okusa

za prostorne in oranzhaste hishe

polozhene na zhametna tla tvojih ust,

ki z najostrejsho burjo pripovedujejo

o angelih varuhih pred policajskim soncem.

 

Smeh.

Popokala sva njegove mehurchke

in iz njih sta se nebo in shah razsula

v tvoje v shir in dalj odprte nosnice,

ki so skozi reke najvishjih listov

srkale svetlobo mojih zaznamovanih

ochi

ko si kot skala-kamen-kost

pristal na bonazzi poletnega obzorja.

Silen pozhirek azurnega zraka si natochil

v moje peruti in skoraj bi se

za vrati zaznave zvila v gubo

tiste mehke bele posteljnine.

Vendar polbozhja fizika in sila tezhe

sta zarisali klicaje v tvoj pristanek

in z njimi si presekal smrtnonosni ovinek

pijane poti. Zdrsnila sem

po strunah tvoje kitare na ritem tam-tama

in ga s telesom zadushila.

 

Med zvezdami si pustil sledi. Zato

sem jim slekla ogenj in zaprla polkna

in zhile.

NA ZELENEM PIKNIKU

 

Na zelenem pikniku pechene koruze,

visokih skednjev in kozolcev disheche slame

smo si z razigranimi lasmi podajali

veliko pisano sedanjost

in jo sem ter tja zakotalili v brzechi potok

ali marjetice.

 

Tu je Haron ustvaril svoje veslo.

 

Oplazil nas je s kuzhnim dihom in oshinil

krastache v nashih grlih,

pijavke v ocheh,

ki pozorno in vdano srkajo

svetlobo v svoje gnilo chrevesje

na chelu pa nazdravljajo

razbrzdani meduzi,

ki z lovkami hlasta

zadnje zdrave celice duha

v svoje zvrtincheno brezno obupa.

 

Po zraku se podijo

lovci mladega spomina

in vas zhe klichejo k mizi.

Tokrat ponovno: pechene spominchice.

Bodimo nadvse pozorni,

ker v sredici bi utegnile biti

she malce krvave in

njihova zelena kri

je prekleto strupena

saj vas v hipu spremeni

v plachane lovce svojega

najljubshega piknika.

 

 

 

GEODINAMIKA

 

Raz-odela se mi je svetloba

in gumbnice na nedrjih

razshirjenega vdiha - strgala

v tuleche tarzanke,

ki so podrsale po nashih kozhah

razpetih med slonokoshchene

stebre chasovnih enot

trepetavo noto zhivetja

in nam v kri natochile goste

ambrozije

s katero si fiksiramo

resnichnost

 

Njen jezik me je izlizal do zhivega,

ki se ponosno dviga

(cheprav si je z zhelatinasto previdnostjo

sanje s chela zalizal gladko ... nazaj)

nad hrup drvechega brezumja,

ki dozhivlja najvishjo ekstazo

kot devizni rachun svojega

pasjega chasa

 

 

 

Jaki

VECHNO MLADEMU PESNIKU

 

Besede

padajo kot venci slave,

vsaka utrujene ochi pokrije,

bes valov pa vase skrije

v mehki postelji zelene trave

in v veri, upanju, ljubezni klije.

 

Prav potiho izza vrat zaznave

mi je v roke, kakor zlati med

kapnila slika te postave

metulja, ki chuva cvet besed-

cvet v brhki milosti razpet

v sredici najlepshe planjave.

 

Ko je varno spet odleti vishe,

do vdano chuvane tihotne hishe:

ob svoj stenj se zvije,

se z luchjo pokrije

in vsak dih srcu pishe.