Revija SRP 13/14

Taras Kermauner

POLITIKA, PRAVICA, VEST I

 

POLITIKA, PRAVICA, VEST

(Ob Petanovi dramatiki - nadaljevanje iz Revije SRP 7/8)

II

8.

Petan morda res ni najprimernejshi, da bi ob njegovi dramatiki razmishljal o Kafki. Vendar mi njegovo zavzemanje za Ionesca - prvo na Slovenskem in pogumno - daje pravico, da se lotim kafkovske teme na tem mestu. Vsaj v dveh dramah se loteva Petan teme pravice eksplicitno: v Mrtvih in v Cekinih. Ne kafkovsko radikalno; sploh ne versko in ontoloshko. "Le" moralno oz. socialno; tudi personalno. A ker je ta svet povezan med sabo - vse je micelij -, med verskim pojmovanjem resnice in moralno socialnim ni le razlika ali meja. Moralno socialno se nemalokrat trudi, da bi se utemeljilo na versko ontoloshkem, cheprav so uspehi tega prizadevanja vprashljivi. Kako to utemeljuje Petan, bom skushal podrobno analizirati.

V Mrtvih smo soocheni z absurdno situacijo; absurdno na kvadrat. Obsojen in likvidiran ni le Justificiranec, jetnik, cheprav je povsem nedolzhen, pravno in moralno, celo politichno v globljem, ne le aktualno utilitarnem pomenu. Obsojen je tudi njegov zaslishevalec, ki ga poshljejo vishji policijsko-partijski organi k Justificirancu v celico - zhe po izrecheni smrtni obsodbi nad tem -, da bi she enkrat skushal ugotoviti, kaj je na stvari: ali je obsojenec res kriv. Na zaslishanjih je zaradi muchenja krivdo namrech priznal in navajal vrsto podatkov, ki naj bi dokazovali, da je bil zhe v nemshkem taborishchu gestapovski agent; podatke so mu zaslishevalci seveda polagali na jezik. Zaslishevalec je sicer udbovec (ustreznejshi izraz za tisti chas je oznovec), torej zvest Partiji; a obenem osebno poshten. Preprichan je, da so bili nekateri partijci res gestapovski in sovjetski agenti.

To preprichanje je ne le razumljivo, ampak najbrzh ustreza dejstvom. Le da ne vemo, kdo so to bili. Vechina obsojencev na dachauskih procesih zelo verjetno ne. Je bil vprashljiv Hebrang? Gustinchich kot sovjetski agent? Najbrzh resnica ne bo prishla nikoli na dan. Kar daje prav Kafki: da smo vsi krivi. Da se je totalitarni oblasti mogoche obnashati, kot da smo vsi krivi v vsakem konkretnem primeru. Che se predpostavlja, da nekateri so krivi - da so bili agenti, to zanikati bi bilo smeshno -, a se ne ve kdo, potem se ta nejasnost - kaos - razlije chez vse kot osnovna negativna resnica in obsojenost vseh. Smo celo brez - osebne - krivde krivi. Natanchno to pa je pomenska struktura Torkarjeve dramatike, odkar je prishel iz zapora. Posebno v Deliriju.

Udbovec se nazadnje - po dolgih bolj pogovorih kot zaslishevanjih - prepricha, da Justificiranec ni osebno kriv; to se mu zdi najbolj verjetno. Ker je osebno poshten - merilo mu je resnica, ne interes oz. poslushanje (ugibanje), kakshen odgovor bi najbolj zheleli vishji, recimo kar slovensko jugoslovanski partijski vrh -, napishe vrhu porochilo, v katerem odkrito analizira in zagovarja preprichanje, do katerega je prishel. Preprichan je tudi, da bodo Justificiranca oprostili, mu ponovno sodili, cheprav je realist in se zaveda, da je to politichno silno obchutljiva rech in ne bo shla gladko. A sam se opredeli za oprostitev, za to, da naj se Partija ravna po Resnici; da naj Pravico izvaja iz dognanja Resnice.

S tem Petan zagovarja stalishche, da so bili ne le med partijci, ampak celo med udbovci - politichnimi policisti - tudi poshtenjaki. Poshten pa ni (bil) sistem. Kajti partijski vrh ne le da Udbovca ne nagradi, ker je odkril resnico. Za to ga celo kaznuje; Justificiranca pa da ustreliti ne glede na to, da je nedolzhen. Iz drame sicer ne zvemo, kaj misli partijski vrh: ali je she preprichan v Justificiranchevo krivdo ali pa ravna cinichno - glede na svoje trenutne interese. Velja oboje.

Pred sabo imamo trikotnik treh vrednot: Pravice, Morale (Poshtenja) in Resnice. Za LD je znachilno, da ji pomeni pravica le - subjektivno - izreko sodishcha ali ustreznih druzhbenih organov o nekem predmetu; do resnichne pravice LD sploh - strukturalno - ne more (niti noche), kar sem zhe vechkrat analiziral na primeru Ajshilove Oresteje. (V duhu analiz Christiana Meyerja.) Izreka pravichne sodbe je v LD odvisna od pravnega sistema - v optimalnem primeru mora uposhtevati chlovekove osnovne pravice - in od osebne poshtenosti sodnikov; ta se sicer nekako da nadzorovati - preko instituta javnosti -, a ne povsem. Najbolj spretni ves chas sleparijo. Ponavadi pa sta tako javnost kot sodniki v sluzhbi vrste predsodkov; v prvi polovici tega stoletja v ZDA, posebno v juzhnih drzhavah, rasnih; itn. Justichnih zlochincev je morje: od Sacca in Vanzettija naprej in nazaj.

LD naj sicer vzgaja ljudi k poshtenju. A to poshtenje je, kot je pravilno ugotavljal marksizem, razredno itn. pogojeno. Cankar daje prvi tak primer: Sodnik v Kralju preprosto ne more verjeti, da bi mogel biti Kantor ubijavec, cheprav mu Kantor to sam (iz)pove; izpoved vzame pol za shalo pol za slab Kantorjev trenutek, za trenutno izgubo zhivcev. Che je Kantor temelj tedanje druzhbe - to pa je, saj ga kot takshnega legitimira Zhupnik oz. KC, ta pa je bozhanska (v nasprotju z izrazom bozhja, ki je EK izraz, medtem ko bozhanska pomeni od bogov, od malikov) sila -, potem ta temelj ne more biti ubijavec oz. che je, je ubijavski sam temelj meshchanske druzhbe. Prav to pa je bilo Cankarjevo stalishche.

LD je sicer shirsha od modela, ki ga uprizarja Cankar v Kralju; ali v Blagru in Hlapcih. Kristan in Voshnjak uprizarjata prav to shirshost: sodstvo - in drzhavna uprava - v Penah in v Samosvojem - sta nad interesi razreda, tako plemishkega, nad pl. Braunhofom, kot meshchanskega, nad meshchanskim grashchakom Rometom; torej kot skupnost in kot ustanova nad posamezniki. Kar je vprashljivo. Avstroogrska je razpadla prav zato, ker ni zmogla dekonstruirati legitimitete fevdalcev; cesar kot nosivec fevdalizma je ostal nedotakljiv do konca, cheprav je bil kriv za krivichno in - nazadnje - izgubljeno vojno. Shele na koncu, a zhe pod drugim cesarjem, se je srednjeveshko fevdalna struktura Avstrije sesula; tudi Slovenije. Kristan in Voshnjak imata prav, ko gre za manjshe ribe. Ko pa gre za najvechje in najvechjo, pravni sistem z vso Moralo in Resnico odpove.

A ne bodimo pristranski. O chemer govorim, ne velja le za fevdalizem, ki temelji na razredni neenakosti, na pravni prednosti rojenih v posebnem razredu. Isto lahko opazhamo danes; in v ravnanju tistih, ki se imajo za idealne zastopnike Pravice, Resnice, Morale. Moralni "pastor" Carter se prisrchno rokuje z nekom, ki je po vsej verjetnosti hud vojni zlochinec, s Karadzhiĉem. Zahodne drzhave pripravljajo ekskulpacijo Milosheviĉa; morda tudi Karadzhiĉa, che bo pristal na njihov mirovni nachrt. Moralno, pravno itn. zgledna Shvedska podeljuje Nobelovo nagrado za mir - tj. najvishja moralna nagrada institucialnega sveta - Arafatu, za katerega je zunaj dvoma, da je - bil - velezlochinec, terorist itn.; da je deloval zoper chlovekove pravice; teh ne uposhteva niti danes. Danes je dosegel nekaj pomembnega za mir in s tem za ljudi; brez dvoma. A Cankar nazorno kazhe, kako daje Kantor oberoch za dobrodelne namene. Dobrodelne ustanove so ustanovili po vechini najhujshi zlochinci ali izkorishchevalci. Pomirili so si dusho in koristili svojemu imidzhu she za stoletja naprej; Rockefellerjeve fondacije itn.

Skratka, trenutna politichna presoja - ki ni brez moralnih razlogov, konchanje vojne je eno najvishjih moralnih nachel - prevaga nad idealno razumljeno pravico. Che pa gledamo tako, je imel po svoje prav tudi partijsko drzhavni vrh Jugoslavije ob kominformu. Zapreti je dal le omejeno shtevilo ljudi, med temi mnogo fanatichnih pristashev SZ, a tudi potencialne pristashe in nedolzhne. Pri tem se je skliceval in se sklicuje she danes na logiko, ki je opisani zahodni enaka: che je z Golim otokom preprechil drzhavljansko vojno v Jugoslaviji in vojno s SZ - kaj pa je takshna vojna, vidimo danes v Bosni -, je deloval tako rekoch zgledno moralno, chloveshko. To je Zahod tudi razumel; tudi zato je Tita nagrajeval. Zato Zahod ni bil pristash razkosanja Jugoslavije. Kot podpira Jelcinov napad na "rusko" Chechenijo.

Soochita se in se ne moreta uskladiti dva principa: osebni in druzhbeni. S stalishcha druzhbe, kakor sem opisal zadevo v zvezi s preganjanjem kominformovcev - zadeva z dahavci sodi v isti okvir -, je bilo ravnanje partijskega vrha celo moralno; zasluzhil bi Nobelovo nagrado za mir. S stalishcha PO (posamezne osebe), ki jo je zgrabil usodni stroj Zgodovine, Politike, Drzhave, Druzhbe, pa je zadeva ravno nasprotna. Odlocha, s katerega gledishcha sodimo. Tezhava je v tem, da se Zahod prishteva k LD, torej k druzhbi, ki izhaja iz chlovekovih pravic, tj. k druzhbi, ki temelji na PO. Pochetje Zahoda, ki sem ga analiziral, sicer nazadnje koristi tudi PO - s tem, da se koncha vojna -, a pred tem ne izhaja iz PO, iz krivic, ki so bile narejene stotisochem muchenih, beguncev, preganjanih in za katerih trpljenje so kot prvi krivi Srbi; kar je Zahodu jasno. Po zahodnem pravnem sistemu bi morali biti zlochinci tudi kaznovani. Odtod ustanovitev haashkega sodishcha za jugoslovanske vojne zlochince. A zgodilo se bo, kar se zhe dogaja: da bodo - morebiti - kaznovani le nekateri izvajavci, podivjani, sadistichni, zlorabljeni, zapeljani, blazni, medtem ko bodo tisti, ki so zadevo zasnovali - od Ĉosiĉa do Milosheviĉa -, ekskulpirani, oproshcheni, morda celo nagrajeni. Ko je bilo v interesu Zahoda, da kaznuje - Sadama Huseina, nacistichne prvake -, je to storil nemudoma in z vsemi razpolozhljivimi sredstvi. Nazadnje odlocha torej interes; ne Pravica in ne Resnica in ne Morala. Carterjevo pochetje je vsaj z ene strani karikatura Morale in ostalih vrednot. Je torej res LD v bistvu "boljsha" - pravichnejsha itn. - od fevdalne druzhbe; od stare Avstrije? Za Maksovo smrt bo odgovarjal in bo kaznovan povsem nedolzhni - Bernot (Kralj na Betajnovi). Kot v Mrtvih.

Je torej sploh mogoche pomiriti oba principa, osebnega in druzhbenega? Moje prizadevanje chloveka utemeljiti na bozhjem pomeni poskus utemeljiti ga na osebnem, na tistem v PO, kar je njena osebna avtonomna odgovorna vest in dusha; na tistem, kar je v chloveka vlozhil sam Bog in kar je v chloveku bozhje. Ne pa na tistem, kar prihaja od druzhbe (drzhave, prava, socialne morale itn.). Iz tega sledi, da gre za dva izvira morale, resnice in pravice. EK poudarja enega; kolektivizmi drugega.

Tezhava LD je v tem, da sicer temelji na PO, vendar ne dosledno, predvsem pa PO, kakor jo razume LD, nima v sebi nachela absolutnosti, bozhjosti. Ravno zato, ker ga nima - zato vlada v LD relativizem, odtod skepsa in dvom kot osnovni moralno modroslovni drzhi -, je nazadnje PO lahko predmet manipulacije. Manipulirajo - v socialno moralnem pomenu smejo manipulirati - drzhavni vrhovi kot predstavniki kolektivitete, interesov skupnosti, ki so de facto vech od PO. Naj se ima LD za she tako liberalno, v osnovi je tudi ona kolektivistichna; ker je le druzhba. Zato se z ZKC lahko ujameta, kot se na danashnjem Zahodu. Ujameta se potem, ko ugotovita, da njun medsebojni boj za ekskluzivni primat ne koristi nobeni od obeh sil; in se prilagodita druga drugi, kot sta se v fevdalizmu - v bojih za investituro itn. Obe pach izhajata iz istega: iz druzhbe(nosti).

Medtem ko je drzha EK onkraj njiju: drugje. Kajti PO ni - le - nasprotje druzhbe. Je tudi - in predvsem - nekaj drugega. Je mesto, na katerem se pojavlja bozhje. Bozhje pa ne izhaja iz druzhbe(nega).

V RSD poskusham analizirati - odkriti -, kaj bozhje je; kaj je ravno po tem, da ni druzhbeno. Ta moj poskus je najhujshe pohujshanje, sakrilegij za vse kolektiviste; predvsem za ZKC, ki noche po poti NKC; ki bozhjost zlorablja. Druzhba je - za EK, zame - konstrukt - akcija - nicha; cheprav je v nji tudi bozhje. (Kot je sled pravice in morale celo v ravnanju drzhavnikov, ki na rachun nedolzhnih, a kaznovanih ljudi reshujejo druge ljudi.) A je to bozhje v druzhbenem tako deformirano, ujeto, ideologizirano, zatemnjeno, da se komaj prebija na dan. Bog je v druzhbi pretezhno nemochen. Prav triumfalizem Cerkev je najhujsha zloraba bozhjega. Bog "triumfira" lahko le v veri PO, da je smrt premagljiva; da je Bog vstal od smrti; v upanju PO, da je svet - nich - nacheloma odreshljiv in da enkrat pride do odreshenja. In v ljubezni PO do drugega, katere bistvo je ravno transcendiranje "ljubezni" do lastnega, do nashega. Druzhba je odlikovano mesto nashosti.

 

9.

Podobno kot s pravico je v LD tudi z resnico. Gola - " pristna" - LD ne temelji vech na bogu; tudi njena drzhava, njen kralj ali predsednik ali sistem ne. Zato morajo postati Cerkve v LD grupno subjektivne, subjektivni izrazi resnic, kakor jih same dozhivljajo; a so socialno neobvezne. Do resnice kot take v LD ni mogoche. Le do njenih subjektivnih vizij, predlogov, konstruktov; rechemo, da je resnica relativna. Dokler neka Cerkev v LD tega ne razume - slovenska KC tega ne more in noche razumeti, zato tudi ni sprejela moje teze v sklopu naslova Krshchanstvo, slovenstvo in CD (cheprav ali morda prav zato, ker sem dolochil v tem sklopu Cerkvi posebno vlogo nove evangelizacije, vnashanja v svet bozhje Besede, torej takshno naravo KC, ki ni nashostna in oblastnishko politichna) -, skusha LD ukiniti, druzhbo reklerikalizirati, jo ponovno utemeljiti na bogu-maliku, ki ga kot svechenica ekskluzivno zastopa prav ona.

LD je notranje protislovna. Na eni strani zheli presechi - premagati - totalitarno druzhbo, v kateri dolocha resnico - in pravico - Partija kot subjektivna socialna sila, kot vrh grupe, preprichane, da izrazha bistvo sveta, ki je bistvo druzhbe-zgodovine. Liberalna opozicija namrech vidi, kako Partija deformira pravico in kako se ne drzhi resnice; kako oboje podreja svojemu interesu. Kar je tema Mrtvih.

Petan je v tej kritichni presoji tochen. Ne pretirava. Kar in kot uprizarja, se je dogajalo na dachavskih - in marsikaterih drugih - procesih; dahavski so najnazornejshi primer. Da je bilo tako, je danes sploshno priznano. Tega ne trdim na osnovi preprichanja, da posedujem absolutno resnico o stvari; takshne o neki druzhbeni stvari s stalishcha EK sploh ne more biti; niti ne s stalishcha LD. Navajam vechinsko mnenje ne le mnozhice, mnozhico je mogoche manipulirati, ampak elitnih presojevalcev, strokovnjakov, opozicije in nazadnje celo Partije same, ki je kompletno priznala svojo pomoto - glede dachauskih procesov; najbrzh pretezhno tudi glede procesov zoper Furlana, Sirca ipd. Ne pa glede procesov zoper razredne sovrazhnike, ki so bili obenem vojashki in policijski sodelavci okupatorskih nacistichnih Nemcev, recimo glede procesa zoper Rupnika in Hacina. A to za nasho debato ni vazhno. Zadoshcha analiza dachauskega procesa, kakor jo je opravil Petan v Mrtvih. Ali desetletje prej Rupel v Jobu in she desetletje prej Hofman v Nochi do jutra.

Na drugi strani pa se LD ne posrechi, kot sem zhe analiziral v primeru pravice, da bi temeljile njene sodbe - sodbe njenih pravnih in intelektualnih organov - na drugachni kot le na relativni resnici; zato so tudi same relativne. Priznana je mozhnost pomote, saj gre za subjektivne - v najboljshem primeru grupno subjektivne - sodbe; torej za socialne sodbe. Zveza, ki jo tu predlagam, je nenavadna, saj smo navajeni (raz)lochevati med subjektivnim in objektivnim tako, da pomeni subjektivno osebno, PO, objektivno pa druzhbeno, narodno, razredno (v okvirju marksizma), cerkveno (v okvirju KC). Takshna delitev podreja PO druzhbi. Tako dolgo je preprichljiva, dokler ljudje sprejemajo tezo, da temelji dolochena druzhba na bozhjem; to velja she za srednji vek - seveda za druzhbe, ki jih Cerkve (katolishke, pravoslavne, protestantske, vse do ZDA) priznajo kot prave; ki jih Cerkve same legitimirajo. To je primer Vombergarjeve Vrnitve, v kateri druzhba - domachija, slovenska vas - dolgo trpi zlo, a prej ko prej - she na tem svetu, she za chasa nashega zhivljenja, zhivljenja vsake generacije in posameznika - posezhe v druzhbo bog, krivce kaznuje, nedolzhne pokazhe kot nedolzhne, jih obdari in vrne na oblast.

Ko pa postanejo - ko same sebe odkrijejo - druzhbe zgolj chloveshke in zgodovinske tvorbe in ko prenehajo biti legitimirane po Bogu (bogu) - slovenska KC na to she ne pristane, njeno uradno stalishche je, da bog vodi zgodovino, tudi slovensko, to ne velja le v predvojnem Zasadu, ampak enako danes -, niso vech nosivke absolutne resnice; zgodovinska dogajanja niso vech izraz bozhje volje; Bog ne posega vech vanje. Druzhbe se razkrijejo kot rezultati razlichnih dejavnikov: fizichnih, zgodovinskih, preteklosti, verovanj, chloveshkih akcij, ideologij, plodnosti tal, temperamenta ljudstev, ciljev, ki si jih zadajejo sodelujochi, pridnosti, tipa kulture in, nazadnje, celo moralnosti narodov; tako si nova zgodovinopisja razlagajo nastajanje in oblikovanje postklerikalnih - laichnih, sekulariziranih - druzhb, torej samih sebe; tako delajo svojo anamnezo.

Iz povedanega je jasno, da so rezultati, do katerih pride v tem meshanju dejavnikov, bodisi nekaj nakljuchnega ali zakonitega, vsekakor pa nekaj ne le relativnega, ampak subjektivnega. Ta druzhba se oblikuje kot takshen - kolektivni - subjekt, ona kot drugachen - kolektivni - subjekt. Ponavadi se oba subjekta, oblikovana v drzhavah in v nacijah, soochita tako, da med sabo tekmujeta ali cheshche: se vojskujeta. Che rechemo, da se vojskujeta dve objektiviteti, nismo povedali bistva. Gotovo da sta druzhbi tudi objektiviteti; kot je tudi vsaka PO objektiviteta: organizem, sklop mishic, prebavil, teles, institucij, sredstev za vojskovanje, za prehranjevanje, za prebivanje, torej hish, zhita, pushk, tankov.

Tudi objektivno obstojechih idej, ki se jih da preuchevati kot objektivne korpuse, recimo Heglovo filozofijo, na kateri je temeljila Prusija sredi prve polovice prejshnjega stoletja, pa Gentilejevo, na kateri je temeljila fashistichna Italija, pa Leninovo in Stalinovo, na kateri je temeljila SZ, pa Kardeljevo, na kateri je temeljila Slovenija v 70. letih, pa Hobbesovo, na kateri je temeljila Anglija po Slavni revoluciji, in she neznansko veliko drugih, na katerih so temeljile le dolochene socialne grupe, razredi, politichne skupine, recimo Mladci na Tomchevih Nachelih, anarhisti na Bakuninovih spisih, razlichne protestantske sekte na naukih svojih ustanoviteljev, od Calvina do Wesleya. Perspektive - revija - so se sklicevale na Heideggerja in Sartra pa she na mnogo drugih; tudi na Camusa in celo na Kafko. Sistemi teh mislecev, ideologov, pesnikov so ali zhe sami na sebi podani sistematichno, kot Heglova filozofija, ali pa postanejo sistemi pod analitichno sintetichno roko preuchevalcev, recimo Preshernov svet, ki je utemeljil Slovence, pa Levstikov itn.

Nastaja - namesto prejshnje ene misli, za katero se je verovalo, da je bozhja Beseda, namesto Svetega pisma - veliko shtevilo idej kot objektivnih. Te ideje pa tekmujejo med sabo oz. predstavljajo depot, iz katerega si razlichni ljudje - razlichne grupe, vse do drzhav - izposojajo razlichne ideje in jih razglashajo za obvezno resnico, che so avtoritarno sakralne in rearhaizirajoche. Che pa so liberalne, trdijo, da pristajajo na ideje ustanoviteljev LD, ki dopushchajo razlichnost idej. To se dogaja posebej v anglosashki filozofiji, od Locka do Huma oz. do danes, do Popperjeve Odprte druzhbe (in njenih sovrazhnikov).

Odprta - liberalna - druzhba pomeni, da je na tem svetu vse chlovekovo ravnanje subjektivno, da se tisti, ki imajo vechjo tosvetno politichno, vojashko, fizichno moch, nimajo pravice sklicevati na to, da imajo v posesti tudi vech pravice in resnice; in morale. (Kar pochnejo totalitarizmi, od ZKC do Partije.) Lahko ima en sam mislec - Hegel, Kant, Hobbes, Wittgenstein, Cankar, Balantich, Strnisha -, ki dolgo zhivi sam in nerazumljen, bolj prav od vladajochih ideologov, ki nastopajo v imenu milijonskih mas, od Ziherla do Lunacharskega, od Rosenberga do Judina. Cheprav s tem ni recheno, da ima tak samotni in samostojni mislec edini in edino prav. Da ima bolj prav, je ocena nekega chasa, neke grupe, ki se ji je posrechilo v druzhbi - v javnosti, tj. na trzhishchu - uveljaviti svoje preprichanje v prav tega ali onega oz. te ali one filozofije in ideologije (recimo Schopenhauerja po l. 1848). Chez chas se ideologi, ki so v modi ali ki oblikujejo druzhbeno zavest, zamenjajo; ali pa zhe od zachetka konkurirajo. Kot konkurirata na Slovenskem zhe od srede 60. let - v elitni sferi - Heidegger in Lacan; ne Hribar ne Zhizhek ne popustita. Marx, ki je bil obvezen za vechino Slovencev l. 46, je danes slabo sprejet, tako v sploshni zavesti kot v elitni; Ziherl seveda she toliko bolj. Bo Ushenichnik dobil nazaj kaj veljave? Kreka forsira DSD. Bartola KE.

Zgodovina je s tega vidika previranje idej, kakor nastopajo na trzhishchu in v socialnem dogajanju. Zgodovina se v LD vse bolj spreminja v trzhishche. Razumljena v duhu Hegla ali Marxa ali Mahnicha se umika. Tudi najhujshe rearhaizacije ne morejo vech restituirati "nedolzhno" naivne - neavtorefleksivne - vere v absolutnost nekih filozofij in-ali teologij. V PM pa sploh izgubijo znachaj resnichnosti, celo subjektivitete; postanejo simulacije. O tem razpravljam na drugih mestih.

V chem je torej bistvena razlika med totalitarizmi kot regresi v predliberalno druzhbo na eni in LD na drugi strani, che pa ugotavljam za LD, da ravna - glede resnice, pravice in morale - prav tako subjektivno kot totalitarizmi? Zhe v tem, da totalitarizmi tega ne priznajo; da vsakogar, ki si upa podvomiti v vsemogochnost Partije ali ZKC, kaznujejo, onemogochijo; tudi ubijejo. SPD je takshno kaznovanje obilno ilustrirala; glej Afero, Kongres, Jovanoviĉeve Karamazove, Mrakovega Robespierra in Razsulo itn. A razlika med priznanjem in skrivanjem subjektivitete pravice, resnice in morale ne zadoshcha. Posebno zato ne, ker si LD kar naprej utvarja, da je tudi moralno vishja od totalitarizmov; ne le zato, ker priznava lastno relativnost. Che bi bila edina prednost LD priznanje tega, da so njene sodbe subjektivne, odvisne od interesov tekmujochih posameznikov in od trzhishcha, bi bila nujna konsekvenca LD "absolutni" cinizem. Pa je mogoche in nujno taksirati LD kot - v osnovi - zgolj cinichno? Se pravi takshno, v kateri so njena sklicevanja na pravico, resnico in poshtenost le spretnejsha od ravnanja totalitaristov; le bolj hinavska, bolj pokrita s pravom, a dejansko manipulirajocha celo s pravom kot takim? To pochnejo tudi totalitarizmi; tudi klerikalizem.

Zhupnik iz Kralja mirno lazhe, ko imenuje Kantorja blagega, pobozhnega, pravega, nashega mozha, torej mozha resnice, pravice in morale. Zhupnik ne opravichuje Kantorjeve subjektivitete. Nasprotno: Kantorjevo ravnanje mu je vse bolj pravichno, poshteno in resnichno, vech kot da Kantor denarja za KC. S stalishcha Cankarja, ki radikalizira liberalizem, ta je prishel v tem chasu zhe do svoje meje, do cinizma (Cankar radikalizira liberalizem v smer cilja, da naj bi chlovek vztrajal pri razliki med resnico in interesom, med pravico in interesom, med moralo in interesom - torej zhe vnaprej zavracha znameniti hinavsko cinichno moralistichni Juhantov "krshchanski interes"), ravnata Zhupnik in KC zgolj subjektivno, interesno, hinavsko; lazheta, delata krivice in sta amoralna.

Cankarja podpre Govekar v Grchi oz. sam Cankar se podpre s Hlapci, oba pa Mrak v Ashkercu in shtevilni drugi slovenski dramatiki, Mihelicheva v Ognju in Operaciji itn. O vseh teh pishem v Bratovstvu II.

 

10.

Kaj je torej tisto, kar dela LD za bolj moralno, pravichno in resnichno od totalitarizmov? Pod pogojem, da je res bolj moralna itn.

Che (raz)lochimo druzhbo in PO, dobimo drugachen model od znanega. Najprej presenecheni ugotovimo, da v totalitarizmu ni manj poshtenosti kot v LD ali v predliberalni druzhbi, pa cheprav je pritisk Druzhbe toliko vechji.

Petanova zasluga je, da odkriva prav to: Udbovec tvega svojo eksistenco, da bi seznanil nadrejene - partijsko policijski vrh - z resnico o Justificirancu; torej je izjemno, kar zgledno poshten. K takshnemu ravnanju ga ne sili interes, kot bi silil nekoga, ki je na nasprotni politichni strani in hoche Partijo razkrinkovati; recimo Stotnika iz Napada. Udbovec je bil ves chas chlan revolucije, Partije; celo tako zvest chlan, da so mu poverili edinstveno vazhno, zaupno, politichno odgovorno vlogo zaslishevalca, visokega udbovca. Model je dan v Dialogih: Mender, Minsky, Sigismund in Haymann, vsa chetverica, oba jetnika in oba zaslishevalca, so bili chlani Odpora oz. Revolucije. Pa se primeri vsakemu drugachna zgodba, cheprav izhajajo - vsaj nachelno - iz iste vere v revolucionarno Osvoboditev chloveshtva. Te razlichne zgodbe niso rezultat delovanja sovrazhnikov, kot med vojno - recimo v Rojstvu, Krim in Nina padeta, Marjana in Miha ostaneta zhiva - ali pred vojno; tudi v Veliki puntariji so eni puntarji ubiti, drugi ne. So sad delovanja znotraj same revolucije oz. njene grupe; kot v Aferi. Na to, kar se dogaja z revolucionarji, sovrazhniki revolucije - Stotnik, Junak iz Vstajenja itn. - nimajo nobenega vpliva; drame se obnashajo, kot da je sovrazhnik zhe eliminiran.

Interno imanentna logika revolucionarne grupe kot historichnega hegemona in grupne subjektivitete povzrochi nanovo nastale razlike; cheprav na osnovi razlichnih znachajev, kultur, osebnih darov sodelujochih. Mender postane cinik, manipulant. Pa vendar se mu ne posrechi obdrzhati se; novo vodstvo prav njega izbere za greshnega kozla. Ne kaznuje poshtenjaka, kakrshen je Haymann oz. kakrshna sta Justificiranec in Udbovec, ampak tehnika Revolucije, skeptika in cinika. Zato je absurd pri Kozaku she vechji kot pri Petanu.

Tu je tochka, kjer prehaja Kozakova dramatika v avtodestruktivizem: Haymann obupa, Sigismund, ki ga izpustijo iz zapora, je moralno in intelektualno dezorientiran. Drama sama ne vzpostavi trdne moralne in analitichno intelektualne drzhe, od koder bi se dalo svet zanesljivo vizirati, ga trdno moralno presojati, sploh nastopati v imenu resnice in pravice. Vse se subjektivizira do drzhe PO, ta pa izgublja koherenco, identiteto, moralno umno vsebino. Vse zasega kaos. She korak in tu je Zajcheva ali Bozhicheva dramatika, Potohodec in Zasilni izhod.

V tej tochki se vidi, da Kozak ne more pristati na liberalni civilizem; kot ni nanj pristal njegov oche Ferdo - glej Vido Grantovo. Kozak odkriva, posebej v Dialogih, a tudi v drugih dramah, recimo v Kongresu, shibkost civilizma; profesor Haymann kot nosivec humanizma je najbolj zmeden, odlochi se za samomor, tako je notranje destruiran. Tega podatka Kozak ne uporablja le za kritiko stalinizma; ampak enako za kritiko humanizma. Humanizem ni dovolj trden, da bi nanj zanashajochi se chlovek vzdrzhal v absurdnem polozhaju.

Od humanizma kot vere v umno in moralno napredovanje chloveshkih druzhb je trdnejshi celo moralni subjektivizem, moralni esteticizem dr. Sigismunda, novinarja, ki je skeptichen do vsega sveta, tudi do revolucije; prav zato lazhje sprejme realiteto "absolutnega" absurda. Sigismund ohrani v sebi neko iracionalno, naravno, kulturno tochko, ki ostaja nekako trdna. Ta tochka je seveda zelo zachasna. Kajti kmalu se mora pokazati njena realiteta: Sigismund bo moral, zdaj ko je "prost", ali sluzhiti - novemu - politichnemu vrhu Revolucije, kot Just v Kongresu; s tem bo pristal na manipuliranost, se odrekel resnici, pravici in poshtenosti. Ali pa se bo moral povsem umakniti iz javnosti; che mu bodo to sploh pustili. Kot umaknjen bo moder, ne bo delal direktnih barabij, a bo dopushchal, da zlochinski in absurdni svet stalinizma deluje naprej; zanj bo sokriv, le zasebno si bo umil roke. (To ochitam Koblarju in krshchanskim socialistom v knjigi o Tugomerju.) Kaj pa se zgodi s takshnimi ljudmi, s Pilati, kazhe Mrak v Procesu: zgrabi jih norost, ker vest, ki je v njih in je bozhja, ne miruje.

Naj je Kozak napisal Dialoge she tako ostro polemichno zoper lik dr. Minskega, nazadnje se je zgodilo, da je dala drama najbolj prav ravno Minskemu. Minsky razlaga nachelno absurdnost sveta. Iz te absurdnosti naredi celo "religijo". Ne kot Kafka, ki uradnishko mirno protokolira dejansko stanje nesmiselnega sveta in zhe vnaprej obsojenega chloveka. Minsky je poln temperamenta, patosa. V njem je nekakshna gorecha moralna sila, ki se pervertirano obracha zoper moralo in uchi nesmisel ter s tem tudi zlochin; odprtost za nesmisel, priznanje resnice kot resnice zl(ochin)a mu je nov tip molitve. S tem izhaja iz de Sada. - Moja grupa je de Sada sredi 50. let zhe brala; predvsem pa je - zhe od konca 40. let - sprejemala njegove nauke, izkustva, teoreme.

Minsky je tudi v blizhini Balanticha: poezije avtodestruktivizma. Minsky skoraj uzhiva v lastni destrukciji, v tem, da je svet zel, napachen, ponesrechen, zmeden, nemogoch. Minsky bi kot znachaj mogel biti svetnik; she bolj kot Stotnik, Napad, bi mogel ali celo hotel biti retor Poshtenja, Smisla, pozitivitete. A se je znashel v povsem deformiranem svetu kaosa. Revolucija, v katero je nekoch verjel kot v moralno, resnichnostno, pravichnostno itn. - totalno - Osvoboditev in Reshitev chloveshtva, se je skazala za zlo(chin), za absurd. Minsky, ki je hiperinteligenten in zelo odprte narave, a obenem moralist, se ni odlochil za boj zoper totalitarizem, kot Kristijan v Aferi - Kristijan je naslednja stopnja Sigismunda, prehod tega v aktivno moralno drzho - ali she bolj kot Smoletova Antigona. Kozak v chasu Dialogov namrech she ne dopushcha mozhnosti socialnega upora zoper totalitarizem; niti ne tako odlochnega odhoda iz stalinizma, kot ga je uprizoril Smole nekaj let prej s Tonetom, Potovanje v Koromandijo. Kozak ostaja v intenziteti avtodestruktivizma - kot Zajc in kasneje Smole (Cheveljchka itn.).

Kar pochne Minsky, je varianta chrne mashe, a ne Debeljakove katolishke, ki je masha zadushnica; ampak demonichne. Minsky oznanja zlo kot pravo odreshenje sveta. Kajti le chlovek, ki veruje v zlo-nesmisel, lahko - po tedanjem Kozakovem mnenju - obzhivi. Vsak drug se bo notranje sesul, ker bo njegovo pozitivno in naivno vero stvarnost demantirala; totalitaristichna stvarnost. (Kozak je bil kar precej blizu resnici; ljudje so bili na prehodu 40. let v 50. leta v glavnem ali fanatiki ali zlomljenci.) A tudi stvarnost LD; glej Jovanoviĉevo dramo Zid, jezero. Natanchno to je bilo tudi Zajchevo stalishche, cheprav je bil Zajc pri tem - Otroka reke ... - bolj chustven, bolj osebno prizadet, bolj zmehchan, blizhje samosmiljenju, zato bolj trpen.

Medtem ko dviga Minskega njegov pervertirani moralno ontoloshki in verski zanos pod nebo - v imenu Luciferja kot padlega angela, ki je zanj edina poshtenost, pravica, resnica tega sveta: da pravice, resnice in poshtenosti ni. Poshten itn. je, kdor si to prizna. Kdor zmore zhiveti iz ochi v ochi z absurdom in zlom, je za Minskega edini zares mochen. V edinem moralnem pomenu besede, ki sploh kaj velja; ki ni le hinavska retorika slabichev, ki sluzhijo zlu, a se preprichujejo, da sluzhijo Dobremu.

S Kozakom sva bila velika - najboljsha - prijatelja, obenem pa tekmeca. Prav v chasu, ko je pisal Dialoge, mi je bil gorak. Sam sem neprichakovano uspeval - univerzitetna kariera, sposhtovanost pri elitnih grupah -, medtem ko se njemu zhelje niso uresnichevale. V Minskem me je naslikal in skushal spodbiti. Kako je bilo z mano v tistih letih - 1955 do 1957 -, opisujem na drugih mestih. Minsky je literarni lik; zato s tedanjim mano ni istoveten. Vendar pa je v Minskem marsikaj, kar sem tedaj trdil, cheprav obrnjeno tako, kot se je zdelo Kozaku primerno. Moja sanja je bila obenem s sprejemanjem absurdnosti sveta tudi pobeg - izhod - iz tega sveta; to je moja mochna trajna tezhnja po odreshenju. Uprizoril jo je Smole zhe jeseni 1955 v liku Toneta, Koromandija. Na tem mestu prvine, ki so sodile v intimni odnos nas treh, Kozaka, Smoleta in mene, niso vazhne; analiziram jih drugje. Ta hip je vazhna tematizacija resnice, pravice in morale. Tudi v optiki Minskega kot objektivno danega - ustvarjenega in "kopiranega" - lika SPD.

Kozak je v Kristijanu, Afera, zasnoval lik kristjana v duhu EK. Kasneje te tochke ni vech dosegel. Regrediral je k civilizmu, v tem pa se je izgubil in nehal pisati. Minsky je vnaprejshnja antiteza Kristijanu. Minsky priznava, da ima chlovek dusho, eros, odprtost, gorechnost, posluh za absolutno. A vse to kot pozitivno je zanj samoslepilo; slepilo milenarizmov, komunizma kot naivno ustvarjalnega programa za predelavo chloveshtva. Minsky je diabolik; Zupanova in Bartolova linija, ki me je - vso nasho trojko - navdihovala zhe v koncu 40. let. Minsky zhivi od paradoksov - dveh izkljuchujochih se drzh - na eksistencialni meji, v mejni situaciji; Jaspersa sem (okrog leta 1951) tolmachil v duhu de Sada.

Minsky trdi, da ima Komunizem ravno zato prav, ker je zgreshen. Da ima vsaka stvar prav ravno v tistem, v chemer nima prav. Komunizmu - stalinizmu, zlu - ne moresh pobegniti; lahko pa ga sprejmesh, se ga aktivno udelezhish. (Tako dalech pa jaz, strahopetec, nisem shel; le do roba, s katerega sem lahko zlo opazoval in dozhivljal.) Minskega imajo na policiji zato, da jetnike moralno intelektualno zlomi: dopove jim, da se ne splacha vztrajati pri resnici, poshtenosti in pravici, saj so prav te tri vrednote - in seveda druge kot ljubezen, upanje, vera itn. - najhujsha, osnovna slepila. - To filozofijo pa sem kot cinichno hedonistichni liberalec res shiril okrog sebe. A je bila le ena od mojih narav-eksistenc.

Chlovekova "religiozna" naloga je - za Minskega - prav v tem, da pozitivne vrednote spodbija. S tem razkriva resnico. Edina pravica tega sveta je krivica. Edina poshtenost tega sveta je priznanje, da poshtenost ni mogocha. (Kar uprizarja Bozhich v Zasilnem izhodu, Krizhishchu, Kaznjencih, Zajc od Otrok reke naprej, Smole v Groteski brez odmora in spet v Cheveljchkih in Igri za igro.) Resnica torej ni relativna. Takshna je v civilizmu, v katerem se potem na razlichne nachine - z by passi - trudi, da bi se vendar nekako utrdila kot poshtenost. V diabolizmu, ki je v Dialogih prvich po Zupanovem Tretjem zaplodku zasijal v SD, preide resnica iz relativne in subjektivne v absolutno; vendar na negativen in negacijski nachin. Bog je, a kot Hudich. Kar povzame Zajc; deloma zhe v Otrokih, Kamnita ptica (kjer pa je ta vendar she pravichni kaznovalec); potem v Potohodcu. Svet je totalno prazen.

Kozak - in midva s Smoletom - je vedel vse, kar vedo danashnji KE, ki oznanjajo praznino, prazno mesto, povrshino ipd. A je vedel to v chasu, ko ne le da ni bilo v Sloveniji nikogar, ki bi mu to mogel odkriti - Zupan se je prav tedaj zalezel v sentimentalni humanizem, Bartol je vegetiral; Slovenija je bila she zmerom v chasu radikalnega stalinizma, Cene Logar je she prebival na Golem otoku. Tudi Zahod je komajda prepushchal prve informacije o de Sadu; o Bataillu she nismo nich vedeli, ne o Artaudu. Tisti, ki so prinashali resnico absurdnega sveta zla, so bili Sartre, Ionesco, Beckett - z maloshtevilnimi soustvarjavci (Camus v prvi fazi, Sizifov mit, Tujec, deloma Anouilh v chrnih dramah, tudi v Antigoni pa v Potniku brez prtljage ipd.). In seveda Kafka. Prav na te se je osredotochala pozornost grup, ki sem jih sotvoril, in nashe trojice. (Zajc, Strnisha, Taufer itn. so se nam prikljuchili kasneje; dejansko shele v Reviji 57.)

V povedanem je bistvena razlika med Dialogi in Mrtvimi. Ta razlika tudi pojasnjuje, zakaj Petan ni sledil Kozaku - v koncu 50. let. Naj se je Petan she tako - kot rezhiser - opredeljeval za Ionesca (ali za Becketta, gotovo bi tudi tega na Odru igrali, che ne bi zhe predstava Ionesca naletela na tak politichen odpor, na zamrznitev subvencioniranja Odra itn.), Mrtvi, napisani vech kot tri desetletja kasneje, pojasnjujejo razlichna pota dveh ljudi, rojenih istega leta (1929). (Tega leta sta rojena tudi Zajc in Smole; pa Rus; pa Hofman; jaz sem rojen spomladi 1930.) Justificiranec je nedolzhen; in poshten. Udbovec je - vsaj v razmerju do Justificiranca - nedolzhen; in poshten. Oba govorita resnico. Bravec ve, da govorita resnico. Za avtorja je ta resnica zunaj dvoma. Che pa je ta resnica, je prav tako mogoche, da so tudi druge resnice zunaj dvoma.

In smo naenkrat preshli v svet, ki ni vech pristna LD; v svet, v katerem se da resnica dognati kot taka. Torej kot "absolutna" resnica. In se da dolochiti ravnanje, ki je popolnoma poshteno in pravichno: oprostitev nedolzhnih, upor zoper lazh oblasti.

Gre za moralno poanto civilizma.

 

11.

Petan v Cekinih she ne gre tako dalech. V Cekinih je she skeptichen in skeptichno moder; s tem v distanci do resnice, pravice, poshtenja. Ocheta - gre za literarno upodobitev Petanovega ocheta - ima rad; simpatizira z njim. A ga kazhe tudi v negativni luchi: kot nebogljenega starca, ki se ukvarja s simboliko - cekini - namesto z realiteto; ki se ne znajde v novem rezhimu; ki zmerom bolj leze v fantazme (blodnje) in zato reagira vse bolj neadekvatno. Zato so njegova dejanja vse bolj ponesrechena, dokler ga ne zapro in dokler kasneje ne umre - kot brezpomochen, nebogljen, ubog, prisrchen, a dejansko nesposoben, senilen. Poshten, pa spet ne prevech, saj ne dela za druge, se ne bori zoper stalinizem. Hodi v sluzhbo, vendar le tako, da je sluzhba njegovo povsem zunanje pochetje, le lupina, ki ne nosi zanj nobene resnice. Resnichno mu je le vse bolj manichno ukvarjanje s cekini, nabiranje cekinov, zhivotarjenje v izmishljenem. - To izmishljeno she ni simulacija; a jo pripravlja.

Ochetovo zhivljenje je po svoje presunljivo - ker je tako brezpomochno; s stalishcha EK je pretresljivo. Tu je Petan blizu EK; blizu temeljnemu chloveshkemu sochutju do ubogih in ponesrechenih. Zato je Oche v duhu EK tragichen. Vendar ne na velichasten nachin - kot Jeshua v Mrakovem Procesu. Ampak na minimalni ravni. Oche je mali chlovek, ki bi bil rad poshten in je prav za prav zmerom bil poshten, vendar ostaja s to poshtenostjo - posebno po vojni - v kotu druzhbe, zunaj zgodovine in dogajanja, vse bolj v avtizmu. Kar govori, je blizu resnice, vsaj tako sodimo danes, ko je stalinizem vsesploshno devalviran. Menimo celo, da je bila njegova stvar pravichna, saj si je tovarno, ki so mu jo komunisti vzeli, postavil s svojo marljivostjo, sposobnostjo, na poshten nachin - che odmislimo temeljno strukturno neposhtenost kapitalistichnega sistema. Na individualno osebni ravni je kar neobichajno poshten.

Ne izvira pa ta njegova poshtenost iz verskih ali transcendentnih virov. In: Oche kot da ne ve, da je poshten. Kot da je poshten po naravi. Kar je znachilno za civilizem-liberalizem, za njegovo vero v naravno pravo, v naravno moralo. - Na tej tochki se je lahko priblizhala liberalizmu oz. levici tudi krshchanska socialna opcija a la Koblar, ki temelji na naravni nravnosti in mu je bog garant te naravne nravnosti. Kar je blizhje kaki grshki modroslovni smeri - recimo stoi - kot EK.

S stalishcha EK ni odlochilno, ali se nekdo zaveda, da izhaja iz EK ali ne; ta zavest je stvar visoko reflektiranih. Odlochilno je, kaj pochne, kako ravna. Naj je Oche - na zunaj - she tako minimalna figura, Petanu se je s tem likom posrechilo nekaj bistvenega. Petan v Cekinih ne predpostavlja, da more biti druzhba moralna; da izhaja moralnost iz druzhbe; da so druzhbene ustanove moralne. Do tega je skeptichen - kot umen in realistichen liberalec. Kar je tudi v skladu z EK.

V druzhbo chlovek moralnost lahko vnasha; ali pa ne. Mladinski funkcionar Tone zhe kazhe, kaj bo chez nekaj let: cinichen izvajavec partijskih direktiv, ki pa bo l. 90 zlahka prestopil v DSD - na to se bo morda pripravljal zhe v 80. letih, ker ima odlichen politichni posluh - in bo l. 94 enako retorichno zastopal Poshtenje ter Pravico, kot je l. 47 Socializem in njegovo Pravico. Takshni Toneti delajo druzhbo, ki je po Petanovi predpostavki (v Cekinih) sama na sebi kot ustanova vrednostno nevtralna, za neposhteno, za nepravichno. V Tonetu ne deluje vest - tisto, kar je s stalishcha EK bozhje.

Vest ne deluje v Tonetu kot dramskem liku. Nikjer pa ni recheno, da v Tonetu kot zhivi osebi vest nekoch ne bo zachela delovati; kot je v Judi, Kajfi, Pilatu. Kot je v Udbovcu. Udbovca ne poznamo od prej. Morda je bil prej predvsem tehnik revolucije; kar je zelo verjetno, saj kot osebni poshtenjak ne bi mogel prezhiveti toliko let v OZNI. In se je spremenil shele l. 48 ali 49, v chasu, ko je moral zacheti misliti kompleksno; in ga je odprlo. Kot je odprlo Marjo v Sheligovem Volchjem chasu ljubezni. In njeno hcher Olgo.

 

Vse drugache kot Tone ravna Branko. Branko je verjel Partiji. Shele v dolochenem hipu mu ta vera usahne: ko spozna - na osnovi osebnega individualnega izkustva -, da je bil zlorabljen. Spozna pa, ker prideta v izkljuchujoche se nasprotje njegova osebna vest in socialna naloga, PO in druzhba. Ta hip she ni nich odlocheno o vprashanju, ali je resnica, ki se je Branko zave v hipu svojega postopka - metanja sosholcev z gimnazije -, res "prava" resnica, ali pa le neko posebno, Brankovo subjektivno slepilo. S stalishcha Partije je to spoznanje pomota, ki izhaja iz Brankove navezanosti na ochetov svet, njegova napachna - meshchanska - vzgoja, ki je Brankovo skojevstvo ali mladinstvo she ni do kraja odstranilo, ochistilo. S stalishcha Partije je njeno, partijsko rezoniranje edino pravo, resnichno, pravichno; je tako rekoch absolutno pravo. Che ne bi bilo absolutno (Engelsove teorije o asimptotichnem blizhanju resnici itn. nas ne smejo zavesti, v stalinizmu so to le alibiji), ne bi moglo ravnanje Partije sámo sebe upravichevati in odlochati o zhivljenju in smrti ljudi na tako hiter, samozavesten, odlochen, vojashki nachin; o zhivljenju - bolje : o preganjanju in smrti - milijonov. Glej Komisarjeve razloge; Afera. Pa razloge Starega; Rozhancheva Topla greda.

Sprememba stalinistichne optike - pomenske strukture - v humanistichno ali zhe krshchansko je v tem, da Branku osebna vest, ki se mu oglasi, ne pomeni vech slabe vesti oz. napachnega reagiranja, reagiranja zaradi napachne vzgoje, ampak resnico sámo na sebi. Ta hip she ni vazhno, ali to res je resnica sama na sebi. Vazhno - odlochilno - je, da Branko najprej vzpostavi enakopravnost obeh razlogov, partijskega (kolektivnega, ki ima za sabo drzhavno moch, preprichljivost vladajoche ideologije, interes, strah vsakogar, ki se ne ravna po partijski logiki, moch prevladujochega okolja) in svojega osebnega, ki se je mlademu, she nedozorelemu fantu kar naenkrat pojavil kot skoraj iracionalna moralna nujnost, kot tista brezpogojna terjatev, ki se kazhe - in razumeva - s stalishcha EK kot absolutna.

Naslednja Brankova stopnja je zhe v duhu EK: v Branku prevlada vest. Tudi z racionalnimi razlogi: kot umno utemeljevanje resnice. Branko spozna, da sosholci in profesor, ki jih je pomagal metati z gimnazije, niso (bili) osebno krivi; razlogi za izgon so (bili) izmishljeni, dejstva niso (bila) v skladu z resnico. Kot resnica se pojavi nekaj preprostega: "naiven" pogled na svet (skladnost neke trditve z dejstvom), vendar nato racionalno reflektiran. Kot se skazhe Udbovcu Justificiranec za nedolzhnega, tako se skazhejo Branku kot nedolzhni ljudje, ki jih je Partija v sholi proskribirala. Partija ima za svoje ravnanje razloge. Morda so celo pravi; Branko tega ne ve. Ve pa - in to je odlochilno -, da tisto, kar Partija izgnancem ochita in kar je postalo javna obdolzhnica, ni res.

Che pa to ni (bilo) res, potem je s celotnim postopkom nekaj narobe. Resnica se problematizira. Spre se v sebi: ena resnica zoper drugo. (Minsky naredi iz tega teorijo o nachelni nedosegljivosti resnice, o nachelni nujni absurdnosti sveta.) Morda je resnichna ravno nasprotna resnica - tista, ki jo nosijo izlocheni iz kolektiva. (Ta resnica v Cekinih ni razvita; ker ni bistvena.) Ni vazhno, kaj mislijo izgnani in ali imajo prav. Bistveno je, da dejstva, zaradi katerih so izlocheni, ne ustrezajo resnici; se pravi: ta dejstva so ochitno izmishljena. Ker Branko ne le spozna, ampak prizna nepreprichljivost - neresnichnost - teh dejstev, se mu vsaj nachne, che zhe ne sesuje brezprizivna vera v Partijo. Partiji ni vech pripravljen brezpogojno sluzhiti kot brezpogojni terjatvi. (Kar ona zahteva, saj se ima za sveto.) Nasprotno: v sebi odkrije nekaj - vest -, kar spozna kot takshno, da je absolutna - moralna, resnichnostna - instanca. To pa je tako humanistichna vera v pravico, resnico, moralo kot EK drzha. Razlika med obojim shele sledi. Branko se razlike she ne zaveda. Tudi njegov avtor ne. Za Petana to ni problem. Vse do konca ne.

Petanove drame se dopolnjujejo, ena izhaja iz druge. Udbovec ravna zhe drugache kot Branko. V Cekinih je pokazan chlovekov greh, padec; in to tak, ki se ga chlovek, dokler ne greshi in dokler ne chuti-reflektira greshnosti svojega dejanja, ne zaveda. (Mislim na Brankovo sodelovanje v izgonu sosholcev z gimnazije.) V Mrtvih pa se PO v usodni dilemi, ali ravnati poshteno, po resnici in pravici, obnasha zhe drugache. Zhe se jasno zave, kaj je resnica, poshtenost in pravica. Zna razlochevati. Sredi zgodovinsko skrajno zamotanega izkustva najde pravo pot: z "instinktom", ki mu pravimo moralni in je v resnici verski v duhu EK. Udbovec je dozoreli Branko.

Branko se l. 48 she ni povsem oddaljil od Partije; le razume jo drugache kot prevladujoche okolje. Znalo bi se zgoditi - morda je Petan celo mislil na takshno nadaljevanje drame, vsekakor ga je pripravil -, da bi postal Branko kominformovec; natanchno tistega kova kot Peter iz Nochi do jutra: ne iz ljubezni do Stalina, kar je bila drzha idolopoklonstva, fasciniranosti, nesamostojnosti, ljubezni do Vodje, kolektivizma, ampak iz kritichne distance do edinega realnega komunizma, ki ga je imel prilozhnost spoznati, to pa je bil jugoslovansko-slovenski. Peter se ni mogel odpovedati svoji komunistichni veri. Ta ga je navdihovala skoz leta, skoz revolucijo, mu pomagala osmisliti njegovo zhivljenje in akcijo; obenem pa je zhelel biti kritichen do stvarnosti, kot ga je uchil Marx.

Na isti problem je moja generacija med leti 1957 in 1964 odgovarjala podobno in povsem drugache; oboje hkrati. Zavzemala se je za ohranitev vere v svet, v chloveka, v bit, v revolucionarno akcijo spreminjanja sveta. Glej moj uvodni esej v 1. shtevilko Revije 57, O upornih generacijah in povojnem rodu. Na tej poziciji vztrajata tako Simon kot Kristijan, Afera, cheprav vsak po svoje; uposhtevaj tudi Antigono. Vendar oblika tega "revolucionarnega" spreminjanja sveta ni vech v duhu Marxa, kaj shele Lenina, Partije, vojashkosti, terorja, politichne organizacije, podrejanja - subjektivno razumljeni - Zgodovini. Moja grupa in jaz postavljava namesto Marxovega Prevrata Heideggerjev Obrat, namesto politichne akcije moralno. Moralna pa je pojmovana kot estetsko versko ontoloshka; udejanjajo jo marginalne umetnostne avantgardne grupe na nachin uresnichevanja dogajanja biti.

S spremembo vsebine se je spremenila tudi forma; vse je postalo drugachno. Ta drugachnost je bila v temelju netotalitarna, neavtoritarna, nepatriarhalna, pluralistichna. Zato - na liniji svobode kot individualno osebne - v blizhini zahodnega razumevanja druzhbe kot prostora, v katerem lahko vsaka PO razvija svojo vizijo, projekt, naravo. Do resnice se prihaja v odprtem javnem dialogu med grupami, z argumenti. Vojashki boj - revolucija - se spreminja v soochanje razlichnih vizij, ki so glede na druzhbo filozofsko estetske, vsaka ima svoj pomen in svoje mesto. Ne gre ali naj ne bi shlo za tekme. Cheprav so konflikti moje grupe v stvarnosti postajali tekme oz. celo kulturni boji. Pach zaradi narave kritichnosti posameznih drzh in polemichnega odgovora na nasha stalishcha.

O vsem tem se Branku she ne sanja. Kozak in Smole v Aferi in Antigoni uprizarjata - deset let kasneje - chloveshko dilematiko in naravo kot tako, versko, moralno, eksistencialno; ob tem pa konkretno odgovarjata na dileme, ki so nastale med leti 1957 in 1959. Za ljudi moje grupe (to grupo oz. njene posamezne osebe dramatika opisujeta) kominformizem ni bil nobena mozhnost (vech). Kolikor smo she vztrajali pri Marxu, smo pri mladem, pri "humanistichnem", pri "predpartijskem", v duhu Frankfurtske shole, Fromma in Blocha, ki smo ju cepili na Heideggerja. Marx nam je bil bolj alibi kot prava perspektiva. Kajti akcija moje grupe v temelju ni bila razredno vojashko organizacijsko historichna. V Partiji oz. v revolucionarnih oblastnih organizacijah nismo imeli kaj pocheti, ker nismo nameravali izvajati partijskega projekta Druzhbe in Osvoboditve. Terjali smo od vsake PO, da uresnichuje sebe.

 

12.

K temu cilju bi se Branko l. 48 lahko razvil, a shele prek notranje kritike kominformizma oz. marksizma kot pozunanjenega, podrzhavljenega. O tem Cekini she ne govorijo. Cekini na koncu uprizarjajo le razliko med PO, ki ishche drugam, in Partijo, ki terja popolno pokorshchino. Ta razlika je seveda edina produktivna; iz nje nastaja ustvarjalnost PO, tudi grup, katere sestavljajo svobodne avtonomne PO. To je linija SPD, ki pripelje do Afere, do Grede, do Rozhancheve Stavbe in, zhe v avtodestrukciji, do Jovanoviĉevih Norcev.

Vendar Petana ta linija ne zanima; ni se je udelezhil. Pri Odru 57 je sodeloval, z grupo simpatiziral, vendar ni spadal vanjo, v njen ozhji akcijski krog. Ko je prishlo do politichno policijskega spora med Odrom-Perspektivami na eni in Partijo na drugi strani, spomladi l. 64, Petana ni bilo zraven. Shel je svojo - posebno in osebno - pot, ki sem jo prej v zasnutku orisal: blizhe meshchanski koncepciji sveta, ki tezhi v konverzacijsko salonsko dramatiko, tj. v svet, ki ga politichno eksistencialni, historichno metafizichni spori ne prizadanejo usodno in jih sam ne snuje; nima posluha zanje. Bozhichev radikalni ontoloshki nihilizem in absurdizem, Vojaka Joshta ni, se je Petanu upiral; tudi zato, ker je bil kot reizem-ludizem zhe zunaj morale, predvsem pa zunaj socialnosti, na robu, v anarhizmu. Tu je bila za Petana meja.

Kot meshchan - Ochetov sin iz Cekinov - je skushal ostati moralen, a obenem socialen v pomenu, da ne zapushcha meshchanske druzhbe. To druzhbo je treba obnoviti. Che se da, tudi moralizirati; v tem je pomen Brankovega ochishchenja. Ne pa druzhbo ukinjati v novih totalnih vizijah ontoloshko verskega tipa, kot je hotela perspektivovska grupa. Bila je skrajno antiprivatistichna, v tem antiburzhujska. Petanu se je najbrzh zdela preblizu marksistichni, pretotalno zavezljiva. Tudi zato, ker je oznanjala osebno askezo, strogo razmerje do spolnosti in hedonizma - ta usmeritev grupe se je nehala shele z zlomom Perspektiv sredi 60. let -, medtem ko je bil Petan shirok v koncepciji sveta tudi glede seksizma. Zhivljenjski slog ljudi, kakor jih opisuje v Obrekovalnici - ljubimkanje dveh igravcev, Brede in Marjana -, je bil Petanu naraven in primeren najbrzh zhe v prvi polovici 60. let; mu je pomenil olajshanje od partijskega intelektualnega in moralnega terorja. Medtem ko Simon, Kristijan, Antigona odklanjajo vsakrshno olajshevanje eksistencialne drzhe; stopnjujejo jo v tragichno.

Petan se je chutil v takshnem svetu absolutne terjatve zozhen, ujet, pritisnjen. Bil je pristen pristash LD, kakor se je razvila v prvi polovici 20. stoletja na Slovenskem in so jo udejanjali Milchinski, Cigani, Govekar, Nashi gruntarji, Rehar, September itn., medtem ko se je perspektivovska dramatika zgledovala pri Cankarju, Kraigherju, Grumu - Zajc in Bozhich -, pri kombinaciji etichnih upornikov in religioznih vidcev; tudi pri Majcnu, cheprav ga ni poznala. (Ta stavek ni pomota, ni nehotena alogichnost, ampak prevaja paradoks; o tej paradoksalnosti govorim na drugem mestu.) Za tedanjega Smoleta sta druzhabnost in sproshchen hedonizem nekaj najslabshega; lik Haimona v Antigoni.

Petan je moral proch od Perspektiv. Kdaj zhe je v njem potihnila tudi tista Brankova vizija, ki jo ohranja na koncu Cekinov: vizija ustreznejshega komunizma in sploh vsi ostanki verskosti, ki jih je v Branka iniciralo marksistichno milenaristichno okolje okrog l. 45. Bivshi perspektivovci s(m)o se mogli s Petanom srechati shele kasneje, v drugi polovici 60. let, ko s(m)o se sami odrekli asketizmu, vizionarstvu, ontologizmu, preshli - vsaj na eni ravni - s pomochjo nihilizma k meshchanskemu funkcionalizmu, prek avtodestruktivizma k radikalizaciji potujene druzhbe v reizem, v radikalni ludizem, tako radikalni, da Petan spet ni mogel za njimi; spet s(m)o mu bili preekstremni.

Rudolfov ludizem je tako cinichen, tako nesramno nihilistichno vserazbijajoch, da se je Petanu upiral; manjkala mu je moralna konotacija. Tedanji problemovci - ludisti, Jovanoviĉ z Znamkami, Jesih s Sadezhi itn. - so zhiveli iz nachelnega antihumanizma; strukturalizem so razumeli kot "ontoloshko" tehniko konstrukcije in dekonstrukcije, fragmentarizacije, ki je nadomestila prejshnjo - tudi Sartrovo - totalizacijo, vseposmeha, pretvarjanja eksistence v jezik in vlogo itn. Takshna drzha bi nazadnje lahko opravichevala partijski vrh in njegov politichni cinizem v Mrtvih, che ne bi bila kot estetska podoba kritichna resnica ravnanja partijskega vrha, medtem ko je skushal ta vrh svoje ravnanje skriti ravno za moralizmom in humanizmom. Govoril je, da dela, chesar ni delal: da skrbi za ljudi, tudi za posameznike; da deluje po pravici, v skladu z resnico, poshteno. Zato je potreboval humanistichno dramatiko, da se je z njo alibiziral; Mikelnovo, Zhmavchevo, Mirka Zupanchicha (Hisha na robu mesta) ipd.

Ludistichne drame so se delale, da delajo, chesar niso delale. Ludisti niso bili v vrhu drzhav in Cerkev; niso nasiljevali, uravnavali zgodovine, teptali ljudi, se z njimi igrali, svet kot stvaren nachrtno deformirali. To vse je bila le - razkrinkana - vsebina njihovih dram; glej posebno Rudolfove, v katerih nastopajo papezhi, shkofje, kralji, Veronika, vojskovodje in knezi, Pegam in Lambergar, despoti in cezarji, Kserkses. Ludisti so bili le igravci, esteti, socialni obrobnezhi, komentatorji, izhajajochi iz Bozhichevega Cunjarja, Izhod; skoraj odvechni ljudje, skoraj lumpenisti. (Shele kasneje so prishli v sploshno sprejetost, v sredishche - mlade - javnosti, postali norme, Jesih itn.). Igrali so nesebe. Vzhivljali so se v svet potentatov, mu kazali ogledalo, odrazhali njegovo resnico; ker je bila ta cinichna, amoralna, zlochinska, niso mogli biti alibi za hinavsko teroristichno oblast. Oblast jih le zato ni preganjala, ker ni razumela inovativnosti - resnichne ustvarjalnosti - te drzhe. - In: ker se je zhe liberalizirala, tj. tudi ideoloshko korumpirala.

Ludizem itn. so bile pomenske strukture, ki niso hotele vech pasti v past logike dvojchkov, ki se ekskluzivno borita med sabo za oblast enega, Gabrijel; spor med komunizmom in (klero)fashizmom. Ludisti-reisti so izstopali iz partijske logike tako radikalno, da niso nasproti lazhno moralni Partiji postavljali vech pristne moralne drzhe, kot je to zhelel delati etichni civilizem 20. in 30. let, od Leskovca, Kraljichna Haris, do Ferda Kozaka, Punchka, Krefta, Kreature, in Jozheta Kranjca, Direktor Champa. Ludisti so - kot dedichi avtodestruktivizma - vedeli, kam pelje etichni civilizem: v revolucionarno radikalizacijo, nazadnje v etatistichni humanizem, tj. v totalitarizem.

Paradoks pozicije-reakcije ludistov je v tem, da so sami zavestno menili, da so - da hochejo biti - zunaj morale; tudi zunaj pravice in resnice. Spoznali so - odlochili so se za to spoznanje -, da je resnica konstrukt (Derrida), morala hinavska oblika polashchanja, pravica maska interesa. Zato so zapadli nevarnosti radikalne avtodestrukcije, nihilizma celo v duhu de Sadovega sadizma. Obenem pa so prishli na rob nesmisla, tja, kjer posamezni osebi ne pomaga nobena socialno moralna varnost vech, nobena alibizantna ideologija; prispeli so pred brezno nicha; Zajc, Potohodec, Smole, Cheveljchki.

Prav tedaj so prishli najdlje oz. na prag verskega obrata. Absurd in nich so ponotranjili v lastno usodo in dejavnost - Smole v Chrtomirju, Zajc v Vorancu -, prevzeli zanj odgovornost, se ne zadovoljili z moralno drzho kritika; ta ve, kaj je bolje in pravo, nasprotnika skusha obsoditi, sam pa se razglasha za chistega. Uvideli so, da je takshno - moralistichno - ravnanje she zmerom na ravni ekskluzivnih dvojchkov, notranjega boja identitete, ki vodi le v teror ali kaos, vsekakor pa v trajno - drzhavljansko, bratomorno in vsakrshno - vojno. Hoteli so priti onkraj krshchanstva in morale kot socialne. Prvo, kar so morali storiti - in to je v duhu EK -, je, da so sami prevzeli nase usodo izgubljenega, zlochinskega chloveka; s tem tudi partijca, che hochete, Kidricha in Machka, Stalina in Maa (Chrtomir kot fanatichni nihilistichni pobijavec vsega chloveshkega v imenu chiste Ideje). Shele ko so postali (ko so v literaturi pristno simulirali - paradoks) to - razbojniki -, so mogli preiti v transcendenchno drzho: postati desni razbojnik, Dizma; zapustiti vlogo farizejev, Hannana, Mrakov Proces, mojstrov chistih rok, Pilata, moralistov in humanistov, ki sicer zhelijo delati dobro, a ostajajo ujeti v igro rablja, ki jih ima za svojo masko. Kot "razbojniki" pa niso vech ludisti.

Smoletov Krst pri Savici je prekretnica. Medtem ko je Antigona she vsa chista in chisto nasprotje umazanemu svetu, v tem je she tradicionalna in navsezadnje moralistichna - svoj moralizem ukinja in ochishchuje s svojo smrtjo oz. z vizijo transcendence -, Smole she noche biti tudi Haimon, she ne izdajavska, shibka Ismena, cheprav nakazuje razumevanje drugega z vzhivljanjem v vlogo kralja Kreona, pa je desetletje kasneje, v drugi polovici 60. let, vse drugache: Smole je tudi Chrtomir; tudi bedasti Tasilo; tudi umni politichni Gorazd ali/in Kochar; tudi modri Patriarh; tudi trpna in ponesrechena Bogomila; nazadnje tudi ekstatichno mistichna sestra Pia. Pluralizem chloveshkih usod-eksistenc, ki so paradoksno istovetne z vlogami, se zdaj udejanji kompleksno in kompletno: od zla do odreshenja, od zlochincev do svetnic.

Tudi Kozak je v Kongresu kompleksen. Zhal ni bil vech zmozhen nadaljevati poti v EK; regrediral je v zgolj socialno moralno in historichno. A ne v moralistichno. Kozakova drzha v Kongresu je prehodna. Dlje od Smoleta pa se je posrechilo priti Strnishu, ki je dvojnost - mnogolichnost - chlovekove eksistence-vloge uprizoril dobesedno: v Poshtarju iz Zhab in v dvojchicah iz Samoroga. En lik znotraj ene PO ostaja v tosvetnem, Margarita; hoche oblast, uzhitek in je moralen. Drugi, Urshula, se odpove tosvetnosti, tudi morali, pravici in resnici oz. resnico zre v onkrajnosti, v sanjah- prividih, v poeziji, v bozhje-domishljijskem. To je drzha mistike. Strnisha radikalizira chloveka do kanibala, Ljudozherci: hkrati jé sebe - soljudi - in jch; jch pa le kot smrtna zhrtev (Prior, Komtur).

V tej tochki Strnisha obnovi moralo, le da zdaj morala ne izhaja vech iz Druzhbe, ampak od EK Boga; je kristocentrichna. Kar je bistvena razlika; kar je pendant ontoloshki diferenci med bivajochim in bitnim. Kar je verska diferenca.

Morala je tosvetna chlovekova dejavnost. Mora delovati v druzhbi, tj. med ljudmi; takshna je terjatev EK Boga. Amoralni svet, kakrshen je - bil in zmerom je - ludizem, je stranpot, che ni izkustvo, ki ga je treba predelati, odkriti v ludizmu nihilizem, brezno smisla, nesmisel in se tako znajti na robu odreshujoche dileme: Bog ali nich. To je morda edina zares prava pot od druzhbenega chloveka k bozhjemu: prek preizkushnje z nichem. Nich je potreben, da pokazhe na razliko med Bogom in tem svetom. Kdor bezhi pred nichem, kdor si zakriva ochi pred njim, pada v strukturo, po kateri je morala socialnega izvora; partijskega, razrednega, zunanje cerkvenega. Ker tako ustrojeni chlovek ne vidi nicha, tudi ne more videti Boga; Bog, ki ni onkraj nicha, je le nash bog, le poganski malik, le najvishje bivajoche, le vrednota - "krshchanskega" - interesa, le politichni in moralni bog.

Naj je civilizem glede na totalitarizem she tako osvezhujoch in spodbuden, ker pomeni regres od avtodestruktivizma-nihilizma kot resnice ludizma k socialnosti, pomeni oddaljitev od EK drzhe, od odreshitve chloveka-sveta, od resnice-pravice-morale, kakor ju razume EK. Od nihilizma je potreben skok vere skoz kaos na ono stran. Vrnitev od cinizma k socialni morali ni le nezadostna, ampak pomeni vrnitev v usodo: na krozhenje po krozhnici kroga, ki nima izhoda, saj je krog popolna struktura, varnost kot takshna. Kdor je na krogu, se slepí, da ne more pasti v kaos; ker je na liniji, pa naj je ta partijska ali cerkvena ali umska (liberalna).

Chlovek je lahko celo na vech linijah hkrati - laksnost morale v PM, pluriformnost in plurinormnost danashnje LD, model tega je mrezha, kakor si jo zamishljajo neostrukturalisti in metodologisti od Zhizhka do Mochnika -, pa vendar ne bo mogel sestopiti iz geometrije v, che hochete, chetrto razsezhnost: v EK vero.

 

13.

Tu se srechata tisto "srednje" meshchanstvo, ki bi ga povezal s Petanom oz. njegovo dramatiko, in PM. Che je prvotno meshchanstvo strogo moralno, Voshnjakova in Kristanova dramatika, tudi in she posebej glede spolnosti, glej Voljo in Lepo Vido, in che je tretje, zadnje meshchanstvo - model je poenostavljen - v nachelu amoralno, zunajmoralno, promiskuitetno, kibernetichno, postmoderno sinkretichno, simulacijsko, glej Mrzle viharje, Sadezhe, Möderndorferjevo Transvestitsko svatbo, je srednje meshchanstvo, ki ga zastopa Petan, kombinacija obojega ali srednja mera med obojim. Je olajshanje terjatve, ki je v Calvinovem okvirju brezpogojna.

Skrajna je tudi Levstikova brezpogojnost v Tugomerju. Ni le regres v arhaizem PS (plemenske skupnosti), ampak obenem ravno poskus obnove prvotnega meshchanstva kot chistega, radikalnega, popolnega, moralnega; torej morala plus heroizem. (Kar je cilj DSD: moralna vojna, vojna za popolno Poshtenje in Pravico in Resnico.) Sama - pristna - PS ni moralna. To vidimo iz ravnanja danashnje Srbije, ki je v Evropi she najblizhja PS; cheprav je tudi zhe njena (avto)destrukcija. Heroji grshkega mita - Heraklej, Jazon itn. - niso moralni; tudi antichni bogovi niso moralni. Morala, kakor jo razume prvotno meshchanstvo, pa ni herojska; ni vojashka. Izhaja prav iz razlike s fevdalnostjo, ki je tudi militarizem. Vojashkost ne more biti moralna. Morala je modrost, je razumevanje drugega; glej Lessingovega Modrega Nathana.

Kato (Vrankoviĉ) se ujame v past ravno zato, ker hoche biti moralen - radikalno poshten, delati po resnici, javno izjavljati zgolj resnico, tako uvajati v druzhbo pravico -, a se mu moralno dejanje ne sklada z ljubeznijo do drugega, do blizhnjega, s hvalezhnostjo, z usmiljenjem, z globljimi EK vrednotami. Che bi se odlochil za - levstikovski - heroizem, bi blizhnjega in daljnega posekal kot odvechno oviro. Hotel bi udejanjiti le Vrednoto, pa cheprav za ceno smrti - poshkodb - zhivih PO; iz te odlochitve je sledila drzha slovenskih komunistichnih revolucionarjev, Komisarja itn. To je drzha Aleksandra Velikega, ki ga SPD odklanja, ker ugotovi, da je tak heroizem praznih rok.

Preiti k ljubezni do drugega pa pomeni preiti v socialno neuspeshnost, na rob, kaplan Sergej, Brez sveche, Bogar Meho, Antigona, Urshula. Vsi ti ne udejanjajo pravichne druzhbe. Resnico in poshtenost sicer vnashajo v druzhbo, a tako, da takshni, kot ju zastopajo omenjeni marginalci, ne moreta postati merilo druzhb, v kateri zhivijo. Sami so odrinjeni na margino historichno produkcijskega dogajanja; ne le na rob izdelovanja blaga, trzhishcha predmetov, ampak tudi trzhishcha kulturnih vrednot, tistih, ki jih cenijo in propagirajo mnozhichna obchila, celo univerzitetna in sholska znanost. Ko ta analizira in zagovarja najgloblje literarne vrednote, dela to tako, da izgubijo svojo transcendentno naravo, tudi resnichnostno naravo groze nicha. Spremenijo se v scientistichno retoriko, v varnost strokovnega jezika, pod okriljem nacionalnih institucij ter vzgoje drzhavljanov v hlapce, izvajavce, chlene sistema. Takshno literarno zgodovinopisje ni priblizhevanje resnici ali resnice bravcem, ampak zaledenitev umetnosti. - Tako krozhi umetnost ujeta med trzhishchem kulturnishkih novinarjev, tudi azhurnih kritikov, Vidmarja in Inkreta, naj vzamem najboljshe, na eni strani, in ustanovami druzhbe, ki skrbi za to, da bi bilo vse, kar je bozhje in drugo, chim prej in chim uspeshneje odstranjeno, pohabljeno, zamolchano, zapechateno, ubito. To je drzha danashnjih epigonskih literarnih zgodovinarjev od desne do leve, od Zorna do Schmidta.

Petan kot dramatik druzhi moralnost s hedonistichnim laksizmom. Prav to je pomenska struktura njegove komedije Don Juan in Leporellla. V Obrekovalnici pokazhe, da sledi moralnemu laksizmu nevarnost umora. Enako v Leporelli. Don Juan se ustrashi videza Kamnitega gosta.

Che kaj ni, ni heroj. Petanov Don Juan tudi ni nikakrshen diabolik, kot je bil grof Alberto v Voshnjakovi Vidi. Leporella izhaja iz Jovanoviĉevih Podezhelskih plejbojev, v katerih je izpeljano zhe radikalno razvrednotenje spolne demonije. Kar ostaja za - pod - demoni kot njihova resnica, je le nebogljenost, strah, videz: simulacija nechesa, kar je nekoch pomenilo sakrilegij, v PM - ki je druzhba vsakrshne laksnosti - pa je le ena od iger-vlog.

Vendar je med Petanom in Jovanoviĉem razlika. Jovanoviĉ sodi v tretji model meshchanstva, v PM. Sporochilo Plejbojev je cinizem tistega tipa, ki sem ga analiziral malo prej kot negacijsko resnico tega sveta; tudi morale, pravice in resnice socialnega tipa. Jovanoviĉ mora ostajati v cinizmu ali pa se prek obnove radikalnega, cheprav tudi diabolichnega, sadistichnega trpljenja - Zid, jezero - odpirati EK drzhi; deloma zhe v liku Olge, Karamazovi, she bolj pa, cheprav ne eksplicitno, v Antigoni in Uganki korajzhe. Kar je za Petana - v Mrtvih in v Cekinih - osebni in socialni moralni problem, oboje je povezano, je za Jovanoviĉa v teh dveh zadnjih dramah (nakazano pa zhe v Karamazovih, cheprav so po eni strani presentimentalni, in v Osvoboditvi Skopja) problem, ki prehaja iz eksistencialnega v sesutje kozmosa-kaosa. Ni vech niti problem.

Petan she zmerom obvlada svet; svet mu je okolje. To je bilo najbolj znachilno za prvo meshchanstvo. Voshnjak in Kristan sta avtorja - svojih in sploh - svetov: like sicer ustvarjata, jim vdihujeta zhivljenje, da se osamosvajajo, a jih obravnavata obenem kot predmete, primerne za analizo. Jovanoviĉ je sicer tudi - in poudarjeno - analitichen avtor, zhe od Norcev, a analiza mu ne pomaga, da bi se mogel dvigniti nad ustvarjene like, nad svet. Ostaja - nemochno, cheprav divjashko - zapleten vanj. Jovanoviĉ izhaja iz Pirandella, iz dram, kot so Nocoj bomo improvizirali in Shest oseb ishche avtorja. Zhivljenje in literatura se mu pomeshata, cepita drugo na drugo, se medsebojno odpreta, a tudi krvavita kot odprta rana.

Medtem ko se Petan sicer direktno sklicuje na Pirandella, v Obrekovalnici, prav na dramo Shest oseb ishche avtorja, to dramo celo variira, a vendar ostaja v okvirju predpirandellovske konverzacijske drame-komedije. Cheprav v tretji enodejanki Obrekovalnice nastopa avtor sam, je ta le sprozhilni - komichni - moment v igri. Petan se pozunanja v tem Avtorju; naredi se za enega od dramskih likov. Drama pa ostane svet zase, po sebi, svet igre. Svet prvotne meshchanske morale se tu skazhe kot svet igre, pa naj je eden od nastopajochih celo ubit. Seveda je ubit teatrsko, ne v stvarnosti. Tudi v Uganki in Antigoni ni ubit stvarno. Takshno radikalno dejanje ludizma-reizma-diabolizma, ki se kazhe kot negacijska oblika EK, storijo le redki; s samomorom recimo Alesh Kermauner.

Pa vendar je razlika med Obrekovalnico in Jovanoviĉevima dramama. Obrekovalnica je v bistvu res obrekovalnica, prostor, v katerem igravci, ki chakajo na nastop, neobvezno konverzirajo. Olajshujejo se - kot so komedije tipa Obrekovalnica, skechi, ki jih je sestavljal zhe Govekar, olajshevanje -, cheprav se jim lahko zgodi, da jih bo to olajshevanje - igranje z drugimi, varanje soprogov - pripeljalo do smrti. Ta svet se godi med igro in umorom. (Don Juan umre sredi igre, od igre same, od simulacije.) A na ta nachin se ne godi le svet igravcev-meshchanov l. 1982. Enako svet stalinizma l. 48.

Naj partijski vrh she tako zatrjuje in morda celo she misli - si dopoveduje, rad bi verjel -, da izvaja Zgodovino, da udejanja idealno druzhbo itn., to, kar dejansko pochne, je igra - igra z ljudmi in stvarmi. Sporochiti javnosti, da je obsojenec usmrchen, drzhati ga pri zhivljenju, mu obetati celo mozhnosti, da bo osvobojen, oproshchen, nato pa ga, ko zachne upati v reshitev, justificirati, zaslishevalca poslati odkrivat resnico, a ko resnico odkrije, ga kaznovati, ker jo je odkril, ne pomeni nich drugega kot cinichno, sadistichno, ludistichno igranje - manipuliranje - z ljudmi. A igranje, ki se koncha z realno smrtjo. V igri realne druzhbene zgodovine.

Petan naredi iz tega moralno socialni problem. Tudi osebni, eksistencialni. A osebna eksistencialna problematika se steka v socialno moralno. Petana zanima - predvsem - druzhba. Odkriva, da je druzhba utemeljena na lazhi, na krivici, na hudobiji. (Recimo, da je veselje nad poigravanjem z ljudmi, ki pripelje v smrt, drugo ime za hudobijo.) Da je - bo - ta druzhba takshna, kazhejo zhe Cekini; v druzhbi stalinizma ni bilo vazhno, kaj je osebna resnica izlochencev iz shole, torej ne, kaj je krivica in poshtenost, ampak kaj je partijsko drzhavni - v svetovnega napihnjeni - interes. Petan bi rad vzpostavil - nashel - druzhbo, v kateri oblastniki ne bi preganjali drzhavljanov; v kateri bi sposhtovali poshtene, resnicoljubne, pravichne; Udbovca. A takshnih ljudi Petan ne najde veliko; v Leporelli, Diktatorju, Obrekovalnici jih ni. Le v Mrtvih Udbovec. V Cekinih ostaja tak Branko.

Petan je pisatelj, ki mu je blizu meshchanstvo Zahoda, recimo Francije, sredi prejshnjega stoletja; kar po eni strani socioloshko ustreza danashnji Sloveniji. Ta je kombinacija PM, Zhizhkovih liberalcev, meshchanov Ludovika Filipa, in rearhaizantnih konservativcev a la Rebula, ki vrachajo predliberalni svet. (Ta trojnost nam pomaga razlozhiti danashnjo slovensko socialno disfunkcionalnost in vrachanje k politichnim bojem totalitarnega tipa.) Kot tak Petan ne more do zares moralnih ljudi, do Lednika ali Branicha iz Pen in Dragana. A kot zastopnik prvobitnega moralnega meshchanstva ne more brez njih. Ker pa ga kot modernista privlachi trzhishche in inovacije, hoche biti - in je - tudi v simulacijskem, v PM - Obrekovalnica, Leporella. A v tem ne more biti dosleden, ker mu potreba po resnici in poshtenosti vrne umore in kritiko umorov, se pravi pristno moralnost. To je notranja protislovnost in kompleksnost Petanove dramatike.

Jovanoviĉa v zadnjih dramah radikalno lomi; zato se mu lomi svet. In se mu trgajo drame, njihov jezik, kompozicije. V enem delu so te drame nemochen odgovor na konkretne grozote chasa, na "Bosno". Ne kot problem moralno socialnega tipa, ampak kot eksistencialni poraz. Na tej meji Jovanoviĉ izgublja dar za cinichni humor, za posmehovanje, ki ga je toliko v Viktorju in v Jasnovidki. Celo za distanco. Moralna akcija pa sploh terja distanco kot pogoj: pogoj je razlochevanje med dobrim in zlim in jasna predstava, kako dobro udejanjiti v druzhbi, kako zlo iz druzhbe odstraniti. Ta distanca pade zhe v ludizmu; a tu she na lahkoten nachin posmeha, ki uvaja nerazlochljivost vsega. Na naslednji stopnji, ko postane demonija "moralna", tj. ko se skoz avtodestrukcijo chlovek zgrozi nad samim sabo, pa je nezmozhnost razlochevanja dobrega in zla nekaj najstrashnejshega: usoda.

Jovanoviĉu oz. chloveku njegovih zadnjih dveh dram ni vech mogoche tako rekoch nichesar razlochiti. Dramatik se trudi, da bi nashel dve kar najbolj nasprotni si figuri: igravko Ireno, ki je chlovek PM, in zhival-mater Marijo, ki izhaja iz PS oz. iz njenega razkroja kot rebarbarizacija. Ko se srechata vrhunska kultura in surovost primitivnega zla, bi se morala - po obichajnem prichakovanju - jasno razkriti razlika; na razliki pa je mogoche utemeljiti moralo. Uganki se to ne posrechi. Uganke korajzhe se ne da razvozlati. Oz. le tako, kot je Ojdip razvozlal Sfingino uganko: da je padel v she vechje slepilo. Jovanoviĉ v Antigoni sicer predlaga "reshitev": da je Sfinga stranishcharica, ki prerokuje iz chloveshkega blata; da je torej resnica tega sveta in chloveka drek, neoblikovanost razmazanega govna. A mu ta - cinichno obeshenjashka - domislica (ki je resnica) ne pomaga. Ne more si zakriti dejstev - resnice -, da je ta drek obenem svezha chloveshka kri, ki nenehoma teche iz ran mrtvih, iz bratomorne vojne.

Naj se chlovek she tako igra, cinichno in zabavno; naj she tako konstruira resnice in morale in pravice - to so socialna pochetja, s katerimi se varuje pred resnichno resnico; naj torej konstrukcijsko razlochuje ali fantazijsko kaotizira, nikdar se ne more tako skriti v mishjo luknjo, pod masko, v simulirano in ideoloshko, da ne bi bil kar naprej izpostavljen najsurovejshi, najosnovnejshi resnici: poshkodbi, rani, trpljenju, smrti. Prav to - neuspeh svoje bivshe dramatike oz. zhivljenja kot cinichnega ludizma - kazhe Jovanoviĉ v Antigoni in Uganki. Ta neuspeh magizacij pa je obenem "uspeh" resnice.

Chlovek je v teh dveh dramah - tudi v EK optiki - odprto bitje, odprto za smrt, ki je patetichna oblika nicha, in za Boga. Chetudi she ne pride do Boga, pride zanesljivo do razlochevanja smrti, do obupa, do groze, do absurda. Te negativitete so tolikshne, da chloveka kot eno sámo rano odprejo za dojemanje absolutnega, za tisto, kar je po definiciji onkraj smrti; EK Bog je vstajenje od smrti. Chlovek si tu ne zastavlja vech problemov, kakor si jih je, dokler je bil she varen meshchan; ampak postane sam problem. Kot problem pa je tudi sam odgovor.

Ni vech dialoga med tistim, ki ve, in tistim, ki ne ve, oz. ki se slepi; glej Ajshilovega Okovanega Prometeja kot prvo dramo. Ni vech dialoga med dvema, ki sta suverena ali vsaj menita, da sta suverena; ali pa je eden od njiju manj in drugi bolj suveren.

Suverenost ljudi je pogoj za dramatiko, tj. za svet, ki nastaja v polisu - v meshchanstvu -, a kot refleksija plemenske skupnosti, kot filozofsko verska predelava mita. Dramatika - tragedija - kazhe mejo chlovekove suverenosti, s tem pa razlochevanje med dobrim in zlim, moralnih in pravichnishkih temeljev druzhbe; glej Kralja Ojdipa.

Resnica, ki jo odkrijejo te mejne - mejo uprizarjajoche - drame, je negacijska: je prikaz, da do resnice ni mogoche; bolj ko se za resnico trudimo, globlje lezemo v samoslepila. Tudi pravice ni; kajti kdo je kriv, kdo nedolzhen? Orest, Klitamnestra, Agamemnon, grshka vojska?

Vsi smo krivi; a ta odgovor vodi le do Kafke, do Procesa. Tu ni reshitve. Da je druzhba, ki izhaja iz Ojdipove in Jokastine, nepravichna, dokazhe takoj Ajshilova drama Sedmerica pred Tebami, bratomorni boj Eteokla in Polinejka, Ojdipovih in Jokastinih sinov. Oba brata delata krivico; sta amoralna, zlochinca. Kazno je, da je reshitev onkraj tega, kar je bilo druzhbeno utemeljeno, utemeljeno na razreshitvi Sfingine uganke; ta uganka je magija tega sveta, s tem svechenishtvo - posvechenost - imanence, igra. Reshitev je v Smoletovi Antigoni; Jovanoviĉ s svojo Antigono pripravlja teren za Smoletovo. Jovanoviĉ da v prvi plan she bolj mater Jokasto kot sinova-brata Eteokla in Polinejka. Mati trpi. Jokasta je na liniji Olge iz Karamazovih. Neznanska kolichina in kakovost trpljenja pa edina klicheta k odreshitvi.

Smoletovo in Jovanoviĉevo Antigono je treba brati skupaj. Obe odreshitev - nicha - klicheta; in priklicheta. V Urshuli, v Priorju, v Snezhni.

Nemoch tosvetnega - moralnega, intelektualnega - razvozlavanja tosvetnih problemov uvaja edino mozhnost reshitve. Chlovek mora biti odprt strahoti umora in trpljenja, pa bo morda odkril v sebi bozhje: vero v oni svet. Ta svet se nujno koncha v umoru; celo Boga umorimo. Krizh je simbol, na katerem se dogodi preusmeritev iz tosvetnega, tosvetno je prekrizhano, v onkrajno; vstali Jezus ne nosi vech krizha, ne pada pod njim. Je smrti nedosegljiv. Razlika, ki se razkrije na krizhu - tj. na koncu dogajanja sveta -, ni vech moralna, ampak verska; ne razlika med dobrim in zlim, ampak med smrtnim in "vechnim", vstalim od smrti; med nesmiselnim in smiselnim; med obupom in vero.

S tega vidika pa misli Petan prav. Che Justificiranec in Udbovec verujeta, da delata prav, da sledita resnici, da sta torej pravichna in poshtena, pa pri tem tvegata smrt oz. kazen, premagujeta logiko - tezhnost - tega sveta. V resnici jima nihche nich ne more. Lahko ju partijski vrh likvidira; a ubije le njuno tosvetno snovnost ali obliko, kakor hochete. Ne more pa zadeti njune vere, ki ima naravo Bozhjega duha.

Petan sicer razmishlja v formi socialne morale, v formi kritike krivichnega in zlochinskega sveta, ki propagira lazh, vendar pod tem razkriva globljo naravo sveta-chloveka: tisto, na chemer je morala, che hoche biti absolutna, utemeljena.

 

14.

EK stalishche je jasno: PO se mora ravnati po svoji vesti, iskati resnico in sama presojati o nji; to je tudi edino poshteno ravnanje. Vendar se zadeva pri prichi zaplete, che uposhtevamo poleg resnice, kakrshno posreduje chlovekova (za)vest, tj. moralna obchutljivost in analiza predmeta, tudi chlovekovo tezhnjo po pravici. Tezhko je namrech rechi, da ravna nekdo poshteno, che ne ravna pravichno; che ne uposhteva pravice. In narobe: da je pravichen, che ni poshten. Kot sem pokazal, se da le na neki rudimentarni ravni - tu se zachne chlovekova osebna svoboda in vest - preprosto ugotoviti, kaj je res in kaj ne; kaj so dejstva; in se razvidno odlochiti, da chlovek ne bo lagal oz. ne bo v sluzhbi sil, ki ga silijo, da lazhe, tj. da potvarja dejstva. (To je tochka, ki jo je dosegel mlad(ostn)i Branko; ena od bistvenih tochk Cekinov. - Druga je lik Ocheta, njegov smisel in Brankovo razmerje do Ocheta.) Na bolj zamotanih ravneh pa se prichno - komaj reshljive - tezhave.

Cekini so simpatichna drama, skromna, a resnicoljubna, prisrchna, nravno lepa prav zato, ker so spoj skepse, realne ocene in chlovechnostnega nagnjenja. Petan na eni strani ostaja pri rudimentarno zasnovanem Branku kot moralnem bitju. Kar je v skladu s psihologijo in realiteto: Branko je mladenich, ki res she ni dolzhan videti tudi shirshih socialnih, idejnih, zgodovinskih momentov sveta, v katerem zhivi. Kar razume, je preprosto in jasno - pokazan je kot napol otrok.

Jaz recimo v teh letih nisem bil tak. Imel sem povsem drugachno osebno zgodovino, drugache strukturirano otroshtvo, ne preprosto razdeljeno na dva momenta, na starshe in okolje, na druzhino in vojno, na ene in druge, ampak najprej zhe na vrsto med sabo neujemajochih se momentov v druzhini, v kateri sem zhivel, cinichnega liberalca strica, komunista politika ocheta, komunistko chustveno milenaristko mater, kalvinistichno asketsko babico, franchishkovsko nebogljeno staro teto, drugo babico Nemko, ki je zhivela zunaj druzhbe, starega strica orjunasha, drugega starega strica klerofashista, vrste starih tet burzhujk, materine sestre proletarke, ujca socialdemokrata, deda po materi socialdemokrata, ki se je shel podjetnika, deda po ochetu pravnika, ki je postal bohem in alkoholik, nacistoidne stare strice - Nemce - po ochetu itn. Omenjam pluralno kompletno kompleksnost neke druzhbe, ki je nastopala v druzhini in ki je otrok, odprt do vseh, ni mogel poenotiti. Zato se je oblikoval v shicotip paradoksalika, zhivechega vrsto neusoglashenih in nasprotujochih si identitet hkrati. Moja naloga je prav zato, ker sem se oblikoval v pluralnost identitet, uposhtevati vse: leve in desne, zlochinske in poshtene, bedaste in umne itn. Moja narava je narava RSD same. Zmerom sem (bil), kar nisem (bil).

Petan prav pedagoshko pokazhe, kako Branko - chlovek - v nekem trenutku prvich postane, kar ni; ko prvich pride sam s sabo v nasprotje in v razliko - na eksistencialno pomemben, celo na odlochilen nachin: z zavestjo pomote, ki jo je storil, ki pa ni podobna pomotam v rachunskih nalogah, kakrshne mora opravljati v sholi, ampak ima tako mochne moralno eksistencialne poteze, da se skazhe kot greh.

Zame je bilo dozhivetje greha izhodishche vsega ravnanja in zhivljenja. Kar koli sem storil - odkar se zavedam -, sem storil narobe s stalishcha vsaj ene od identitet-zgledov, ki sem jih ponotranjil in zhivel. Bilo mi je absolutno nemogoche, da bi kadar koli ravnal prav. Kaotichno vrednostno in psiholoshko promiskuiteto sem zhivel kot nekaj naravnega, vendar ne z distanco kot simulacijo, znachilno za PM, ampak kot tragichno patoloshki spor, ki je v jedru samega sveta-chloveka. Kot nemozhnost po sebi. Ni chudno, da je iz take drzhe mogel nastati Minsky, Dialogi, zanosni prerok odreshenja v kaosu, nesmisla kot osvoboditve.

Branko bi - bo - po prvem grehu in s tem po prvem zavedanju protislovnosti kot greshnosti, kot absurda mogel postati marsikaj; se razviti marsikam. Petan se je v eno smer. Branko bi mogel postati kominformovec. Med kominformovci ni bilo malo meshchanskih otrok. Prav zato, ker so funkcionirali moralno in umno, ne pa - kot razredni proletarci - interesno, so zahajali v tezhave. To bi bila smer Petra, Noch, Joba, Svetozarja Mitiĉa, Karamazovi. Branko bi mogel tudi po poti radikalnega nihilizma-absurdizma, kot Cunjar, Izhod; kot liki Zajchevih dram. Itn. Vse to bi bil razviti Branko, chlovek, ki bi zachel misliti in bi probleme, na katere je naletel, resheval bodisi politichno radikalno, kot kominformovec (ali pa kot zahodnjashki emigrant, che bi se odlochil za to, da komunistichno Jugoslavijo zapusti, kot se je Petanov rodni brat), ali filozofsko, ali kot umetnik-bohem; morda celo kot trgovec ali podjetnik novega srednjega razreda, ki ga je Partija tolerirala, od 60. let naprej, che je bil politichno kolaborantski ali vsaj nevtralen, kooperativen.

Odlochne chlovekove akcije v stvarnosti, njegovi angazhmani pomenijo, da se je odlochil reshevati protislovja z mechem, kot Aleksander Veliki; seveda v malem. Akcija z dolochenim ciljem, pa naj bo politichno ilegalno organizirati kominformovce ali bivshe domobrance in njihove simpatizerje ali zbrati chim vech denarja ali deflorirati chim vech zhensk, Don Juan, ali posvetiti se igravstvu kot uspeshnemu poklicu ali rezhiserstvu, vse to in podobno so poskusi kako poenotiti empirichnost singularnega zhivljenja, ki leze narazen in ki vodi v dezintegracije psiholoshkega, umskega in eksistencialnega tipa. Kot vrachanje identitete so takshne akcije relativno uspeshne - uspeshne do tedaj, ko PO naleti na problem, ki ga ne more vech reshiti; ki ni vech problem, kakrshnega se da pretvoriti v shahovski problem, tj. v nekaj, kar se da razreshevati s pametjo in z moralno voljo, z vztrajnostjo, z nekaterimi nacheli, ampak kar postane usoda. Kakor postane usoda Udbovchev problem - odkriti resnico Justificiranca; ta naloga preide iz strokovne naloge prek moralnih dilem v trpljenje na smrt. To je tochka, v kateri postane Udbovec sam kot chlovek problem. Ko postane problem chlovek sam. Bravec se vprasha: kdo zdaj reshuje ta problem, chloveka? Poganska ideologija odgovarja: nasha grupa. Zato moramo biti she slozhnejshi, she bolj strnjeni, enotni, monolitni, she mochnejshi, she manj dvomechi v nasho misel in projekt. (Tako odgovarjata ZKC in Partija.) Poganstvo v PM odgovarja: uzhitek. Prvotno meshchanstvo odgovarja: (nravno) delo. EK odgovarja: Bog. Milost. A ne od zunaj. Odzunaj chlovek ne pride do Boga; le do boga-malika. Ampak odznotraj: skoz vest, skoz odprtost bozhji Besedi, skoz ljubezen do drugega.

Na tej meji nastajajo drame - chloveshke osebne in napisane. Nastaja tragedija ali njeni nadomestki; navsezadnje tudi konverzacijska salonska igra polludistichnega tipa, kot je Obrekovalnica. Nastaja umetnost. Umetnost je dejavnost, ki opisuje, uprizarja, analizira chlovekove mejne polozhaje.

Akcija umetnosti nujno povzema Cunjarja, Urshulo, Maksa, Kralj, Mlakarja, Romantichne dushe, Larsena, Trudni zastori, celo Jovanoviĉevega Janeza in Branka, Karamazovi, cheprav sta prevech sentimentalna. In Jovanoviĉevo Nado, Jasnovidka, ki iskreno ljubi in postane, ne da bi bila kriva, le zaradi svojih bivshih darov jasnovidnosti, predmet tehnichno sadistichnega muchenja; s tem odprta za drugo. Hochem rechi, da je med umetnostjo kot chlovekovo in socialno dejavnostjo na eni in muchenostjo, prizadetostjo, izgubljenostjo - Cunjarji - na drugi strani notranja zveza. Umetnik ne more biti chlovek, ki razume umetnost kot sredstvo za dosego dolochenega jasnega, ideoloshkega, financhno ali oblastno izkazujochega se cilja. (Zato je danashnja programatsko trivialna knjizhevnost mladih, pisana za trzhishche, kot umetnost v osnovi problematichna. Mladi so zbegani. KE kot jalovi misleci so povsem pomeshali merila.) Ti cilji in dejavnost, ki vodi k njim, poenotujejo. Umetnost kot eksistencialna drzha pa razkraja, razteka, stvari odkriva v njihovi neusoglasljivosti, chloveka kot bitje-za-trpljenje. - S stalishcha EK je prav to smotrno, saj more chlovek le na ta nachin postati bozhji soodreshevalec nicha; le kot tosvetno nemochen, ponesrechen, odprt.

Udbovec, Mrtvi, je Branko, ki so ga politichni tovarishi uspeli preprichati, da je ravnanje Toneta in drugih teroristov le nakljuchno, nebistveno, le privatno barbarstvo; da odlocha visoki obchi moralno zgodovinski - celo nadzgodovinski - cilj Revolucije in Partije, ne pa posamezne deformacije. Marsikoga so tako preprichali. Tudi sam sem bil - prav l. 47 - pod takshnim izjemno mochnim moralnim pritiskom, ki se mu intelektualno nisem znal zoperstaviti, razen z dekadenco, ki pa mi ni obetala nikakrshnih reshitev. Zato sem klonil in moralno v sebi porazhen - napol preprichan, napol cinichen -, postal za leto dni chlan SKOJa. Argument, ki mi ga je posredoval Tit Vidmar, to pa je bil kronski argument njegovega ocheta Josipa, je bil tale: kaj pomeni likvidacija trideset tisoch parishkih umetnikov, ki hochejo svobodo, nasproti milijonom lachnih, zatiranih, nesvobodnih, katerih edina shansa je zmaga Partije? Argument je bil l. 47 zhe cinichen, cheprav si tega nisem upal v celoti priznati. Sem pa cinizem chutil, saj sem videl - prav v druzhinah a la Vidmar in v partijskih grupah - nove burzhuje-oblastnike-kralje, gmotno bogateche se, proletarci pa so zhiveli enako zatirani in lachni kot prej. Bil pa je ta argument mnogo preprichljivejshi tedaj, ko se Partija she ni izrodila v despotsko in she manj v hedonistichno oblastnishko strukturo; recimo l. 1920, ko je vstopal v komunistichno gibanje zaradi podobnih argumentov moj oche in s tem zanikal svoje meshchansko poreklo. Ni hotel sodelovati v burzhoaziji kot del represivno izkorishchevalskega aparata. Njegov razlog je bil torej najvishje moralen.

Dokler chlovek povsem jasno ne razlochi - ne oddeli - druzhbenosti od bozhjosti (tudi personalnosti), omenjenega argumenta ni mogoche zavrechi kar tako. Da se ga spodbiti, che postane sploshno razvidno, da Partija ne zastopa ubogih, izkorishchanih itn., ampak politbirokratski kader; to pa se je videlo shele kasno. Prvi so to opazili Trocki, Victor Serge, Koestler, Gide itn. A tudi ti shele v 30. letih; ne prej kot v drugi polovici 20. let, ko je bil Trocki pregnan. Ne pa l. 1917 ali celo prej. Dostojevski je sicer jasnovidno predvidel pot komunizma zhe davno; a shlo je za genija. Medtem ko so razlogi, s katerimi je recimo slovenska klerikalna desnica spodbijala oktobrsko revolucijo, kljub navidezni tochnosti pretezhno ilustracije vnaprej postavljene teze, ki skusha prikazati nasprotnika, tekmeca in sovrazhnika kot simbol in realiteto zla - ne glede na stvarnost. Luter, Voltaire, Darwin, Bebel in Lenin niso enako zlo, a jih je ZKC obravnavala enako, kot antikriste. - Tako sodi o komunizmu tudi DSD. Zato je neverodostojna. Kajti ni mogoche tako soditi o komunizmu, zraven pa vrachati kot zgleden predvojni sistem Kantorjev, Beshnarjev, Trajbasov, Jeklencev, Grdunov; Grdun je Kantor iz Zasada.

Kar hochem razviti, je razlika med empirichno resnico Partije, ta se je razkrila kot negativna, na eni in nachelno (ne)vrednostjo slehernega druzhbenega na drugi strani. Kar hochem sporochiti, je moja misel, da je druzhbeno nachelno vprashljivo; da je nebozhje in neprimerno kot temelj in legitimiteta nravnega, pravice in resnice - ne glede na to, ali je to druzhbeno nravno empirichno primernejshe, boljshe, recimo v malomeshchanski srechi idilichnega zakona, druzhine, skupine, kakor je primer v Sreche kolesu, nastajajocha Levinicheva druzhina, ali pa je slabshe, kot je primer Kantorjeve druzhine ali druzhine v Sinovih starega Rimljana; torej ne glede na to, ali ima prav Sardenko ali Strindberg v Ochetu. In da je edini vir nravnega, ki je absoluten, v EK Bogu, ta pa je v osebnem, v vesti PO.

Naj ima druzhba she tako dobre razloge, da terja pokorshchino, angazhman ljudi, seveda kot izvajavcev, z EK stalishcha ti razlogi ne veljajo. Nikdar ne veljajo. Kot taki ne veljajo. Ker nima Druzhba bozhje pravice na PO. Ker nima nacionalna drzhava bozhje pravice, da terja od PO izpolnjevanje vojashkih obveznosti itn. Ker je takshna pravica le pravica Nashosti nad PO, bratovstva- terorja nad chlovekom. In so vsi razlogi, ki jih pri tem Nashost navaja, naj so empirichno she tako preprichljivi - kot je bil komunizem v Sloveniji l. 1920, ali kot je bilo osamosvajanje l. 1991 -, navsezadnje subjektivni. Prej ko prej se pokazhe, da je skrita za njimi hinavska interpretacija interesa neke tosvetne realne grupe, ki hoche oblast. Pa cheprav deluje ta grupa lahko v interesu mnogih ali celo vechine.

Temeljna - verska - razlika med logiko-argumenti druzhbenosti in osebno-bozhjim se eksplicira v koncu Mrtvih, cheprav se je Petan eksplicite ne zaveda; a jo uprizori. Udbovec, ki je bil predan revolucionar (nikakor ni neumen zgoljizvrshevalec, nasprotno, je chlovek z lastno pametjo, saj ga je prav zato partijsko policijski vrh dolochil za preiskovalca Justificirancheve resnice), je bil na strani revolucije in njen soakter predvsem zato, ker je bil preprichan, da ima Partija prav; da spreminja svet itn. Sledil je Kozakovemu Komisarju. Imel je srecho, da ga nakljuchja usode niso nikoli pritisnila tako ob zid, da bi se moral odlochati med svojo osebno resnico in druzhbeno-partijsko. (Kot sta se morala Kristijan in Bernard v Aferi.) V primeru, ki ga uprizarja Petan, se mu je to dogodilo prvich. Recimo, da je to poenostavljanje, a vsaka drama je obenem poenostavitev, izolacija primera in osredotochenje problema na poenostavljeno, posebej jasno vidno tochko.

Udbovec zachne s pozicije, ki je moralno druzhbena, torej nediferencirana. Zanima ga empirichna raziskava primera. Z odkritjem, da je Justificiranec osebno nedolzhen, moralno zgodovinska legitimiteta Partije (Druzhbe) she ne bo spodbita; niti nacheta ne. Zmerom se da razlozhiti: justichno pomoto so zakrivili podrejeni, ti pa so kot vsak chlovek zmotni, tudi zasebno nepopolni, strahopetni, povrshni, prizadeti itn. Nalogo, ki jo je dobil od Partije, Udbovec razume prav kot potrdilo, da je Partiji do empirichne resnice; nachelna pa je zhe tako na strani Partije oz. Partija je na strani Resnice. Partija ravna torej poshteno in pravichno, ko da raziskovati Justificiranchevo resnico.

V teku raziskave pa se dogodi nekaj nepredvidenega. Skazhe se, da ne gre le za strokovno raziskavo, v kateri je raziskovalec moralno in eksistencialno nevtralen. - Ta nevtralnost je ideal v LD, a nedosegljiv. Oziroma: postaja alibiziranje; je samoprevara. Tudi sodbe sodnika, da ne govorim o presojah misleca, ravnanjih pedagoga. Vsi bi radi ravnali zunajideoloshko, objektivno, vrednostno nevtralno, morda zgolj informacijsko. Ne pravim, da se enim namen ne posrechi she slabshe kot drugim; chlani LDS se morda manj slepijo kot chlani DSD. V osnovi pa so vsi "partijni", ideoloshki, interesni, subjektivni. Che si to prikrivajo, ravnajo le she bolj hinavsko.

Cilj raziskave namrech ni nek fragment v kemichni tovarni ali v raziskavi trzhishcha, javnega mnenja, niti ne o zastrupljenosti hrane ali okolja, kar terja sicer maksimalno pozornost in odgovornost. Cilj je bistveno pomembnejshi. Cilj je konkretna singularna PO. In ne v neki poljubni - nepomembni - tochki njenega zhivljenja. Ampak v mejnem polozhaju: ko gre za zhivljenje ali smrt te PO - Justificiranca. V takshnem polozhaju, ki pa bi moral biti model za vse polozhaje, kajti nikdar ne vemo, kaj je za drugega odlochilno, nevtralna presoja odpade. V PO, ki raziskuje, se odpre nekaj, na kar prej ni bila pozorna; oz. je postala pozorna shele v mejnih polozhajih. A prejshnji mejni polozhaji so bili preprosti. Tochneje: ideologija, ki jo je Udbovec ponotranjil, komunizem, je te polozhaje - vojna v revoluciji s sovrazhniki - tako poenostavila, da je bilo izvajanje partijskih direktiv zhe sámo po sebi poshteno ravnanje po pravici in resnici; glej Krima, Rojstvo.

Novi polozhaj, ko Udbovec preiskuje resnico Justificiranca, je v tem, da ima za predmet - ali za sovrazhnika, oboje je tezhko lochiti - "nashega" chloveka. Prizadeti sovrazhniku - Harzu, Zholcu, Mirtichu, Rojstvo - malo vech ali malo manj trpljenja ni pomembno; ker ni pomembno, che je obsojen na dvajset let jeche ali na smrt. Kot sovrazhnik Resnice, Pravice in Morale je zhe v osnovi obsojen na smrt. Povsem nekaj drugega pa je, ali je obsojen chlovek, ki se je boril za Partijo; in se zanjo she bori oz. bi se rad boril, pa mu Partija to - po krivici - onemogocha.

Shele zdaj se pojavi nravni problem zunaj - poenostavljene - socialne konotacije. V primeru Harza ali Komisarke, Napad, druzhba - mesto, ki ga zavzema nekdo v hierarhiji dolochene socialno politichne grupe - opredeljuje chloveka kot PO; ker se predpostavlja, da chlovek kot posameznik ravna v skladu s svojo - politichno, zgodovinsko, razredno - vlogo. Ko pa postane vprashljiv nash chlovek, ki - celo preprichljivo - trdi, da je nedolzhen (nash chlovek pomeni nekdo, ki goreche in moralno izvaja naloge Revolucije - ali Kontrarevolucije, che gledamo s stalishcha domobranstva), sama druzhbena opredeljenost chloveka nich ne pomeni. Je prava; ni problematichna.

Pomenila bi, che bi nekdo dokazal, da ni prava. To so dokazali prejshnji zaslishevalci. A kaj, ko se je pojavil dvom v njihovo empirichno delo, saj je Justificiranec preklical svoja priznanja; trdi, da jih je dal pod pritiskom muchenja, ki je bilo tako strahotno, da ga ni vzdrzhal. Ta hip pa se dogodi obrat: empirichna raziskava-preiskava se spremeni v temeljno, nachelno, versko nravno. Che bo Partija - sodstvo, ki ravna po partijskih direktivah in je transmisija politichne policije - obsodila nedolzhnega chlana kljub temu, da ga je zelo zanesljiv partijski chlovek, najbolj preverjeni oznovski kader, Udbovec, spoznal za nedolzhnega, ne bo vech ravnala sluchajno nepravichno, saj bo imela pred sabo zavezujoche prichevanje poshtenjaka in umnezha, povsem nashega chloveka. Spodbila bo svojo moralno legitimiteto, ker bo predpostavila aktualni drzhavno politichni interes posamezni osebi.

Posamezna oseba je, ponavljam, "nasha", zato bi jo morala Partija iz osnovne solidarnosti, ki jo terja Revolucija kot humanistichno udejanjanje milenaristichnih ciljev - paradizha na zemlji -, ohranjati zhivo, jo sposhtovati, jo imeti za cilj. Komunizem je legitimen in opravichi strahotnost vojne-revolucije, v kateri pobija sovrazhnike, ki onemogochajo Osvoboditev chloveshtva, le tedaj, che obenem skrbi za svoje ljudi kot PO in je z njimi temeljno solidaren. (So tudi drugi pogoji; a brez prvega ne gre.) Prav to sintezo zgodovine-druzhbe in osebnega uprizarja NOBD(ramatika): Rojstvo, Svet brez sovrashtva itn. Che bi Partija uposhtevala le en moment - Zgodovino - in zachela ravnati s svojimi ljudmi kot z rechmi-sredstvi, bi postala tudi ona alienirana, zlochinska, saj ne bi uresnichevala Novega sveta in Novega chloveka, ampak le novo ekonomsko oblastnishko strukturo-sistem.

To je storila stalinistichna Partija; zhe Lenin. A tega komunisti dolgo niso hoteli - mogli? - videti. Cheprav so ravnali zoperpersonalno, so sebi in drugim to ravnanje prikrivali. Postavljali so se na stalishche sintetistichnega humanizma, ne etatistichnega. Tudi zato so drzhavo kar naprej ideoloshko ukinjali in tudi de facto - v antibirokratskih revolucijah - podirali, seveda na nachin maoizma, tj. z mnozhichnim ubijanjem "nepravih nashih" (nashih, ki so se razkrinkali kot nenashi, tj. kot agentje tujih, sovrazhnih sil), torej - v ti. kulturni revoluciji - s stopnjevanjem zla.

Ravnanje partijskega vrha po tem, ko je prebral Udbovchevo porochilo in v njem preprichljiv izkaz, da je Justificiranec - tedaj she zhiv - nedolzhen, je test. Udbovec se naenkrat tega zave; kot se je tega zavedel Branko po svojem grehu. Vsi zgodovinsko socialni razlogi postanejo nichni vis-a-vis odlochitve o Justificiranchevi nedolzhnosti ali krivdi. - Model je podal zhe Torkar v Pisani zhogi, ki uprizarja justificiranje poshtene, celo neznansko pozhrtvovalne in nesebichne enobejevske ilegalke Gordane. In zhe pred tem Mrak v Rdechi mashi, kjer gre za justificiranje Fedje; le da Fedja ni nash, medtem ko je Gordana stoodstotno nasha. Je pa nash Andrej Chénier; glej Mrakovo istoimensko dramo.

Poanta Mrtvih je v tem, da Justificiranec ni justificiran in Udbovec ni obsojen na dolgoletni zapor zato, ker se je skazalo, da sta oba sodelavca okupatorja, Sovjetov, gestapovska agenta ali da sta bila do sovrazhnikov prevech popustljiva in s tem delala zlo Pravi stvari. Che bi bil partijski vrh preprichan o tem, bi shlo she enkrat za empirichno pomoto in bi she nekako veljala zgodovinska legitimiteta revolucionarne, tj. do sovrazhnikov zgodovinsko nujno teroristichne Partije. Ironija usode in preobrat je ravno v tem, da Partija vede in hote likvidira nedolzhnega svojega - nashega - in tistega, ki je moralno eksistencialno osebno vztrajal pri njegovi nedolzhnosti, ker je bil v njo preprichan po svoji (za)vesti. S tem Partija dokazhe, da PO zanjo ni vazhna. Kot ni vazhna za Komisarja, Afera, in ne za Kogoja, Rdecha masha. Svet, ki ga ustvarja, ne bo svet Novih - poshtenih - ljudi, zato tudi ne svet Pravice in ne svet Resnice.

Petan v prehodu 80. v 90. leta potrdi, kar je SD v svojih najbolj eksponiranih legah vedela zhe desetletja prej. (Ob)sodba nad zlochinsko Partijo je dokonchna.

 

1994

______
Izbrana poglavja iz knjige Tarasa Kermaunerja Politika 2 iz cikla Od bratovstva k bratomoru II Zalozhbe Lumi, Ljubljana, februarja 1995.

POLITIKA, PRAVICA, VEST III