Revija SRP 13/14

Stane Bernik

 

SPACALOVA TELEVIZIJSKA SCENOGRAFIJA

 

Jozhe Spacal je prishel na ljubljansko televizijo s skushnjami, pridobljenimi v milanskem studiu RAI, kjer je prakticiral she med shtudijem slikarstva. Bilo je to sredi shestdesetih let, ko se je televizija pri nas, tako kot marsikod po svetu, shele medijsko utrjevala. Spacal je zhe s svojimi prvimi deli vnesel drugachnost pojmovanja televizijskega prizorishcha. Ustvarjal je prostor, ki je pred televizijskimi kamerami odpiral izbor povsem novih slikovnih pobud. Te so dejavno vplivale na prenovo ekranske slike, ki je bila takrat v scenografskem pogledu docela ujeta v konvencije, trdno zasidrane predvsem v gledalishki in filmski izkushnji. Spacal je svoje scenografije snoval v neposredni vsebinski navezavi na sprotno likovno produkcijo v svetu, iz katere je povzemal ne le oblikovno govorico, temvech tudi pomensko vizualno branje, ki je bilo utemeljeno na novodobnem simbolnem in znakovnem besednjaku. In che v njegovih zgodnjih delih odkrivamo neposredno navezanost na popartistichna izhodishcha, ki jih je vsakokrat izvirno presnovljena obchasno uporabljal skozi celotno scenografsko prakso, potem moramo posebej poudariti tudi tisti del njegove izraznosti, vezan na lastno mozaichno in grafichno ustvarjalnost. Tako so bila njegova scenografska prizorishcha z njo v nenehnem dialogu, pa tudi nekaterimi novodobnimi konceptualistichnimi odmevi, ki so bili s scenografijo povezani predvsem na predmetni oziroma simbolni ravni. S temi temeljnimi oznachitvami pa nikakor ni mogoche povsem zajeti vsebinske opredelitve njegovega scenografskega snovanja, ki je postalo prav gotovo toliko prepoznavno, da smo zhe v strukturi ekranske slike prepoznali ljubljansko (in zdaj slovensko) televizijo, saj se je njegova avtorska govorica utechenim scenografskih reshitvam najbolj odmikala z vgradnjo magichnih sestavin, ki smo jih dojemali kot povsem novo in televizijskemu mediju docela skladno vizualno govorico. Spacal je zachel zhe zelo zgodaj, pri nas je bil vsekakor prvi, ob pomochi znanstvenikov in strokonjakov razlichnih poklicev, vgrajevati v ekransko sliko posebne vizualne uchinke, s katerimi je v podobe realnega prostora prizorishch vnashal dotlej nevidene podobe novih svetov in gibljive optichne zapise na zaslonih raziskovalnih in drugih naprav, ki so s svojo zagonetnostjo ostrile gledalchevo dojemanje novodobnih vizualnih sporochil. Tu se je zgodil tisti interdisciplinarni preplet, ki z vso zgovornostjo povezuje na imenovalcu chasa umetnishko in znanstveno ustvarjalnost. Spacalova televizijska scenografija je vsekakor eden najzgovornejshih prichevalcev tega pionirskega in prejkone plodnega dialoga.