Revija SRP 13/14

Stane Bernik

 

SPACALOV MOZAIK

 

Slovenci kajpak poznamo mozaik, toda pri nas ga ni veliko in kolikor ga je, gre vechinoma za prenose v drugih tehnikah zamishljenih ali izpovedanih likovnih sporichil. Spacal je po konchanem shtudiju slikarstva na milanski Breri in ob zagnanem scenografskem ustvarjanju na ljubljanski televiziji, izbral mozaik kot temeljno obliko svojega likovnega izpovedovanja, tistega namrech, kjer si osvobojeni prostor domishljije zamejuje skladno s svojo ustvarjalno voljo inb obchutjem vizualnega jezika. Na svoji prvi predstavitvi mozaikov v istrskem Grozhnjanu, bilo je to na samem zachetku sedemdesetih let, nas je z intimno dozhiveto podobo svojega Krasa in njegove magichno osvetljene krajine in docela zasvojen z zhivljenjem na njem, vpeljal k jedru razumevanja in dojemanja svoje mozaichne umetnosti. V slikovnem polju njegovih mozaikov, sestavljenih zvechinoma iz kamenchkov, ki jih je klal iz krashkih kamnolomov, sta se odlochno spopadla monumentalnost nagovora krashke krajine, ki jo kazhe z jasno znakovno orisanostjo znachilne kristalinichne arhitekture krajev in stavb v njih, in njena zadrzhana barvitost, kjer si zelenilo travnatih jas in presevnih gozdichev podaja roko s pisano mehkobo v dalji izginjajochega grichevja. Znotraj te krajinske podobe se skorajda enakomerno razprsheni pisani barvni poudarki, najmochnejshi so kakopak v jeseni, ko se po njej razpredeta ozharjeni rdechini ruja in teranske trte. Spacal je v mozaiku prertanjeno zdruzhil ti dve temeljni videnji Krasa. Prvo prepoznamo z izstopajocho plastichnostjo mozaika, ki dosega drzno, dotlej malokdaj udejanjene reliefne odmike, a se spenja s podobnimi pobudami iz sodobnega kiparstva, in z razgibanostjo planov, s katerimi gradi prepoznavno arhitektoniko, skozi katero se rishe krashko graditeljsko nachelo prvinskega naboja. Druga je tenkochutna barvitost, ki v tisocherih naravnih odtenkih trepetlja prek vzgibanih mozaichnih krajin in upodobljenih urbanih sestavov. To je tista domishljena avtonomna izraznost, ki nam daje pravico, da v Spacalovih celovito zasnovanih in udejanjenih mozaikih vidimo preprichljive ustvarjalne dokaze, ki prichajo o umetnikovem neprezrljivem prispevku k sodobni revitalizaciji te zgodovinsko chastitljive, a dolgo pozabljene ali zgolj v dekorativnost odrinjene likovne zvrsti.