Revija SRP 13/14

Rajko Shushtarshich

 

KANDIDATI NA RESHETU, MEDIJ V MUKAH

ali
Mogochi pogled na tezhave pri izvolitvi odgovornih urednikov na TVS

 

(Prevech che-jev, ker-ov in ali-jev)

1. dejanje

 

V zadnjem prispevku oz. razglabljanju o problemih medija sem se ukvarjal bolj z dolgorochnimi in srednjerochnimi problemi medija, kratko recheno, le s krizo ali mogocho bridkejsho usodo medija RTVS, vendar ti problemi so she prevech oddaljeni in ne nazadnje dokaj zapleteni oz. kompleksni, da bi odlochujoche ali kogarkoli resneje zanimali. "Prevech chrk" in "kdo bo to bral" in nepogreshljivi optimizem govori, da pa tako slabo in tako chrno spet ni in ne more biti. Vracham se torej v sedanjost, k otipljivejshim problemom.

Med kratkorochni problemi medija trenutno najbolj izstopa problem tezhavnosti izvolitve treh odgovornih urenikov na Slovenski televiziji. Zdi se mi, da je zadeva chezmerno afektirala vsa stara in nerazchishchena medsebojna nesoglasja, da se na mediju TVS med shkandaloznimi zadevami ukvarjamo predvsem s to zadevo in tudi nenavadno dolgo je aktualna. Vedno znova in znova je vzrok glavobola zaposlenih na vseh nivojih institucijske hierarhije, od svetnikov, vodstva do navadnih ustvarjalcev programa. (Analogen problem je na Radiu Slovenija nekoliko manj afektiran, zato tudi manj razviden in ga tu ne bom opisoval, enako bom izpustil, tudi zaradi posebne specifike, problem izvolitve odgovornih urednikov (radijskih in televizijskih programov) v regionalnih RTV centrih v Mariboru in Kopru.)

Kako je mogoche, da se navidez tako enostavna, takorekoch rutinska izvolitev vodilnih ustvarjalcev na sicer pomembne polozhaje (odg. urednikov) na instituciji RTVS lahko tako zavleche, zaplete in postane resen problem medija, od svetnikov do ustvarjalcev v redakcijah?

Formalno pravno bi bila lahko zadeva preprosta. Imamo Zakon o RTVS, statut, javni razpis in manjka samo she izvedba, to je izvolitev treh najprimernejshih odnosno najustreznejshih kandidatov.

Dejansko pa ni tako, ker dejanskost vkljuchuje neformalno strukturo mochi in ravno zato je zadeva silno zapletena in konec koncev tudi zanimiva kot problem. Ko pa bo zadeva konchana, bomo spet hitro pozabili na vse te tezhave, dramske zaplete in razplete, muke kandidatov, chlanov elektorskih teles, shtevilne tochke dnevnih redov in spremljajoche gore zapisnikov in she vechjo kolichino zapravljenih energij v neformalnem mletju lobiranju prizadevnih protagonistov in she navijanja kibitzerjev na vseh nivojih (od pisanja in branja rumenega tiska do prijateljskega pomenkovanja o shkandalchkih v shkandalozni zadevi). Zadeva bo ad acta in ostala bo le malenkostna sprememba poslovnika, statutarni sklep (o nachinu izvolitve kanditatov) in konchno trije preostali kandidati, poprej pa she najverjetneje kak(i) zachasen(i) vrshilec(i) dolzhnosti.

 

 

A zachnimo lepo po vrsti

Zakon o Radioteleviziji Slovenija (UL RS, sht. 18, 8.4.1994), pravi: "Odgovornega urednika programa imenuje in razreshuje Svet RTVS na podlagi javnega razpisa na predlog direktorja radijskih programov oziroma direktorja televizijskih programov po poprejshnjem soglasju predstavnishtva zaposlenih v urednishtvu, katerega delo vodi odgovorni urednik.

Sestavo in nachin imenovanja predstavnishtva in njegove pristojnosti dolocha statut.

Urednika imenuje in razreshuje direktor radijskega oziroma televizijskega programa na predlog pristojnega odgovornega urednika." (chl. 20)

Statut javnega zavoda Radiotelevizije Slovenija (UL RS sht. 57, 6.10.1995):

"Odgovorne urednike imenuje in razreshuje Svet RTVS na podlagi javnega razpisa na predlog direktorja radijskih oz. TV programov, po poprejshnjem soglasju predstavnishtva urednishko - producentskih enot. (chl. 47)

Direktorja programov (RA in TV programov RTVS): predlagata imenovanje in razreshitve odgovornih urednikov ter imenujeta in razreshujeta urednike programov in urednishtev. (chl. 43)

Odgovorni uredniki: - predlagajo imenovanje urednikov programov in urednishtev" (chl.46)

Zastopstvo urednishtev: "V urednishko - producentskih enotah programski delavci izvolijo svoje zastopstvo. Kandidate za chlane zastopstva predlagajo urednishtva." (chl.69)

"Zastopstvo zagovarja interese programskih delavcev v razmerju do odgovornega urednika in direktorja programov ter ima ob tem tele pravice:

1. daje soglasje k imenovanju odgovornega urednika.

Nachin izvolitve, naloge, shtevilo chlanov in mandat zastopstva se dolochi s posebnim aktom urednishko producentske enote.

S poslovnikom se dolochi nachin dela zastopstva." (chl.70)

Posebni akti urednishko producentskih enot utegnejo biti posebej problematichni ali vsaj razlichno tolmacheni. Kdo bo usklajeval, potrjeval oz. sprejemal te akte, seveda ni jasno, je pa she kako pomembno. Najverjetneje jih bo le moral sprejeti Svet za vse enako, ali pa jih bodo sprejemali kar po domache, kar z (internimi) akti urednishko producentskih enot. V tem primeru ni mogoche prichakovati niti legalne niti usklajene reshitve problemchka. Za konchno ali zachasno formulacijo nejasnih dolochil in poprejshnje usklajevanje in dopolnjevanje (nejasnosti, nedorechenosti) Zakona o RTVS in Statuta RTVS in poslovnika oz. poslovnikov bo najbrzh potrebna vech kot ena seja Sveta RTVS. Najvechja slabost takega internega selekcioniranja kandidatov pa je v tem, da imajo zunanji kandidati le malo mozhnosti v primeri z domachimi in bi najbrzh za izvolitev odgovornih urednikov zadoshchal kar interni razpis. Da ne bo nesporazuma, moram rechi, da je po mojem soglasje ustvarjalcev lahko dobro dolochilo, ki lahko prispeva k ustvarjalnemu sodelovanju v redakcijah. Vendar bo najbrzh potrebno precej vech premisleka, da se dolochilo normira tako, da se ne sprevrzhe v svoje nasprotje, npr. v negativno selekcijo avtonomnih ustvarjalcev, tistih torej, ki bi utegnili odtegniti soglasje svojim hierarhom. V tem primeru bi tako dolochilo naravnost vzpodbujalo personalne chistke v redakcijah, kar mislim, da se je vsaj v enem primeru zhe zgodilo.

Za zdaj so ti akti skrivnost (vsaj javni she niso), enako poslovnik(i) in najverjetneje ne bodo pravochasno dokonchno (oz. pravno veljavno) sprejeti, to je do roka izvolitev - imenovanj odg. urednikov na osnovi razpisa. Nesoglasja kandidatom v redakcijah bodo vsaj legalno sporna, in tudi neligitimna. In razpis bo potrebno ponoviti in muke medija se bodo nadaljevale, do naslednje cheri, in tako naprej, vsaj do volitev.

Vendar spomnimo se vsaj tega: da se je tudi statut sprejemal mukotrpno, da ga je parlament konchno sprejel z intonacijo "naj jim bo"; she prej pa tezhavnosti postopka in usklajevanja interesov pri sprejemanju Zakona in zakonov o RTVS v RS in vsaj she tezhav pri volitvah in enem odstopu preds. Sveta RTVS, in spomnimo se zapletov pri imenovanju in potrditvi oz. nepotrditvi gen. dir. Zharka Petana in njegovega neugodnega mnenja oz. nasprotovanja pri izvolitvi dir. TV programov Janeza Lombergarja, kljub negativnemu mnenju gen. dir. RTVS. In ne nazadnje zgodovinski spomin na boj za nacionalno radiotelevizijo, institucije RTVS, nam v takih primerih ne more shkoditi. Che se spomnimo samo nekaj teh tezhavnosti v usklajevanju interesov, potem res ne moremo prichakovati, da bo to pot kaj drugache, pa cheprav bi nas izkushnje vendarle morale nekaj malega izuchiti.

Prijavljeni kandidati na javni razpis morajo biti res neomajni ljudje, ali pa ne smejo veliko vedeti, kaj jih pravzaprav chaka, v kakshno igro so se spustili.

Za zdaj imamo za ta tri mesta 16 kandidatov, od tega 13, ki ustrezajo oz. najverjetneje bodo ustrezali razpisnim pogojem (tudi tu so she nejasnosti in zanke in taktike). Njihov pogum terja, da jih imenujem:

Na razpisano mesto odgovornega urednika kulturnih in umetnishkih programov TVS se je prijavilo 7 kandidatov: Igor Shmid, ki je s svojo vlogo zamudil (poslal po roku), Janko Kastelic, ki ni predlozhil nostrificirane diplome; v igri so ostali she: Simon Kardum, Bojan Kavchich, Filip Robar Dorin, Jaroslav Skrushny, Eka Vogelnik.

Na razpisano mesto odgovornega urednika informativnih in izobrazhevalnih programov TVS so se prijavili 4 kandidati: Lado Ambrozhich, Zvezdan Markich, Vladimir Vodushek, Srechko Zajc; kandidati izpolnjujejo vse pogoje razpisa.

Na razpisano mesto odgovornega urednika razvedrilnih in shportnih programov TVS se je prijavilo 5 kandidatov: Anton Mito Trefalt, (ni predlozhil potrdila o aktivnem znanju tujega jezika), (op. moja: iz njegove vloge je razvidno, da je potrdilo prilozhil, verjetno tako, da po mnenju komisije ni ustrezno); Bojan Kavchich, Marija Misha Molk, Igor Palchich, Miran Ribich.

 

Logika dejanske izbire (ne pa formalne izvolitve, imenovanja, potrditve, soglashanja) v centralizirani shemi odlochanja, ki je zamishljena oz. normirana tudi v zakonu, je oz. naj bi bila jasna:

Svet RTVS potrditev>: gen. dir RTVS; (Gen dir>: pomochnike in svetovalce)

Gen. dir. mnenje o>: dir. TV programov.

Dir. pro. predlog za>: 3 odg. urenike: kulturno-umetnishki program, informativno-izobrazhevalni program, razvedrilno-shportni program.

Odg. ured. predlog za>: 9 urednikov redakcij (oz. programov): umetnishki, verski, mladinski; dokumentarni, informativni, izobrazhevalni; razvedrilni, shportni, dopolnilni.

Ured. red. (programov)>: zaposlene (ustvarjalce, zunanje producente, itn.).

V nashem primeru bi tri odgovorne urednike na osnovi javnega razpisa (to pomeni med tistimi, ki so se prijavili na javni razpis in so ustrezali razpisanim pogojem) predlagal dir. programov TVS Janez Lombergar. Njihova izvolitev in imenovanje na Svetu bi bila bolj formalnost in potrditev zaupanja predhodne izvolitve direktorja TVS. Dejansko bi jih izbral med ustreznimi kandidati, neformalno pa bi seveda povsem legitimno lahko vzpodbudil posamezne kandidate, da se prijavijo na razpis. Dejansko bi jih torej izbral on in ne Svet in ne gen. dir. in ne uredniki in ne zaposleni v redakcijah. Ti bi imeli le mozhnost "utemeljene" neizvolitve ali "utemeljenega" nesoglasja za neposredne nadrejene, to je urednike, ne pa preskoka v nivoju - soglasja za odg. urednike. Tako bi to lahko bilo (tudi po zdravi logiki), pa ni, ker je prevech ker-ov in che-jev in ali-jev.

Kajti, organizacijska shema je eno, dejanska hierarhija mochi v instituciji medija pa drugo. Dejansko RTVS ni toga centralizirana institucija. Tudi normativno ta centralizacija ni dosledno ali ekstremno izvedena. In tako hierarhizirana najbrzh sploh ne more funkcionirati, ker je in dokler je institucija organizacija ustvarjalnosti. Vsak nivo programskega vodenja vkljuchuje relativno avtonomijo, vse do neposrednih ustvarjalcev programa. Zato je tudi legitimno soglasje zastopstva zaposlenih ustvarjalcev v redakcijah za neposredno nadrejene, to je urednike, ker ni ne plodno ne smiselno vodenje redakcij in ustvarjalcev na silo, to je kljub njihovem nesoglasju. (To bi bil torej le varovalni mehanizem za relativno avtonomijo neposrednih ustvarjalcev in za (neavtoritarne) odnose med urednikom in ustvarjalci, ki bi se le (izjemoma) aktualiziral v primeru zelo konfliktnega ali spornega vodenja redakcije po enem in edinem, drugache recheno, vladavino enega, z eno besedo, samodrshtvo.)

Ni pa logichno in res ne vem, kako bi lahko utemeljili zahtevano poprejshnje soglasje zaposlenih v redakcijah (oz. njihovega zastopstva) za izvolitev oz. imenovanje odgovornih urednikov, ker gre tu za preskok v nivoju vzvratnega odlochanja. Tako (chezstopenjsko vzvratno) soglasje lahko pomeni ali razveljavitev hierarhije imenovanja in vodenja ali pa je zgolj pomota oz. nedorechenost v zakonu in statutu. Naj si bo zhe kar si bodi, tako kot je, lahko pomeni praktichno nemozhnost izvolitve odgovornih urenikov ali izvolitev s trdim usklajevanjem in lobiranjem (to je na silo). Prav lahko pa bi ga kandidati razumeli kot potegavshchino z javnim razpisom. Konchni razplet te zadeve pa bo najbrzh tudi to pot mozhen shele na sodishchu.

Dejansko torej kandidate za tri pomembna mesta odg. urednikov na TVS volijo, vplivajo na izvolitev ali vsaj hochejo postaviti vsaj trije nivoji. In le neformalno vemo, da je vloga odgovornega urednika informativnega in izobrazhevalnega programa za politiko in sistem pomembnejsha od drugih dveh. In da sta tudi ti dve mesti za politiko pomembni kot politichni vlogi in celo po svoji posredni oz. sekundarni funkciji, to je, mozhnosti politizacije programov, programskih vsebin in v njih nastopajochih paradnih konj posameznih strank. In le neformalno vemo, da ima veliko moch v instituciji she znatna kolichina kljuchnih kadrov, ki jih vsakokratno vodstvo podeduje, tistih torej, ki prezhive shtevilne skupshchine, svete, gen. direktorje. Zato se bom v nashem primeru spet omejil le na tri bistvene in razvidne nivoje odlochanja o izvolitvi oz. imenovanju odgovornih urednikov TVS. Nashe vprashanje je, kdo bo imel odlochilno oz. dejansko odlochujocho vlogo pri izvolitvi (postavitvi) odg. urednikov TVS?

Najprej je tu Svet, ki voli neposredno. Potem je dir. programov, ki predlaga kandidate Svetu v izvolitev. Zanj je imenovanje odg. urednikov bistvena kompetenca, ki mu omogocha realizacijo njegovega programa z odg. uredniki, ki so njegova ekipa. Zato je, kot zhe recheno, mogoche prichakovati, da bo njegova izbira v Svetu odlochujocha (ali drugache recheno, da mu jo bo Svet zaupal in le izjemoma utemeljeno zavrnil oz. z glasovanjem spodnesel). In konchno so tu zastopstva urednishtev (predstavniki redakcij), ki poprej lahko dajo ali ne dajo soglasja k imenovanju urednikov. Slednji lahko sami izlochijo vse nezheljene kandidate. In, kar ni nepomembno, tudi tiste, ki jih zheli dir. programov, in kot zhe recheno, predvsem zunanje kandidate. Nich prevech chudno bi ne bilo, che bi izlochili vse razen svojega kandidata. In direktorju programov in Svetu preostane ugotovitev, da so izvolitve vech ali manj konchane in preostane jim le she soglashanje odnosno prevzemanje odgovornosti za imenovanja in she odgovornost za morebitno podaljshevanje kadrovske agonije, anarhe-ije in ve-de-jevstva. In konec koncev je soglasje razlichnih redakcij za naslednji nadrejeni nivo tako zelo zapleteno, da je lahko to tudi dokaj nesoglasno soglasje. (Npr. med razvedrilno in shportno redakcijo, ali pa med informativno in izobrazhevalno.)

Seveda lahko na imenovanje odgovornih urednikov neformalno vplivata she dva nivoja, to je gen. dir. in uredniki redakcij, predvsem pa dosedanji v.d. odgovorni uredniki, vendar kot recheno, tega v nashem primeru ne morem obravnavati, nimam zanesljivih virov in ne nazadnje, ker je to problematika, rezervirana predvsem za rumeni tisk.

Dovolj dolochno in utemeljeno je teoretichno vprashanje: ali je mozhnost zapleta, ki je postal stvarnost, zhe institucionalno inkomponirana v zakonodajo, Zakon o RTVS in Statut RTVS in organizacijsko shemo RTVS? V razmerah krize in reorganizacije medija RTVS pa je seveda she dosti bolj potenciran in obchutljiv problem. Ne pozabimo, da utegne RTVS v shtevilu in pogostosti ve-de imenovanj kljuchnih kadrov, posebej v imenovanju v.d. odgovornih urednikov, postaviti rekord v institucijah RS. Agonija vodenja kazhe na krizo medija, ta pa na krizo v regulaciji javnega odnosno drzhavnega medija RTVS (s strani politike). Kakrshnakoli zhe bo razreshitev problema: ob konchnem imenovanju vseh treh odg. urednikov bo ostal vsaj pomislek, ali je bila taka reshitev najboljsha mogocha in do kakshne mere so jo vsilili glavni protagonisti in kdo je stal za katerim od njih? Seveda je neizogibno she zakljuchno vprashanje, ali je bilo vse to mediju sistema res potrebno? Chemu in komu na ljubo je bilo treba zadevo tako zaplesti, da bi jo bilo komaj mogoche razplesti, in to spet samo zachasno, ker bodo kmalu spet volitve in nove spremembe Zakona o RTVS in nov statut in nova vodstva (vsaj del njih) in nov svet in prevetrile se bodo redakcije (nekatere bolj, druge manj)?

Sploshni vtis pa je tak, da je zadevo spet zapletla politika, afektirala je interese strank in lobije mochi in z njimi strasti vseh vpetenih protagonistov. In tako nas je na mediju po sili razmer vedno vech takih, ki se hochesh nochesh vedno bolj ukvarjamo z razmerji mochi, to je politiko, sicer ne z visoko politiko, ampak njeno nepogreshljivo sestavino v izvedbi, to je nizkim, nivojsko vedno nizhjim politiziranjem. (Tudi ta prispevek bo seveda nujno razumljen samo na tem praktichno politichnem interesnem nivoju.) Vendar tako je to na mediju mochi od nekdaj in tako bo she lep chas.

Gotovo nezheljena, vendar neizogibna posledica politizacije medija, ki je razvidna tudi v primeru tezhav pri izvolitvi oziroma imenovanju najboljshih (najbolj ustvarjalnih, inovativnih itn.) odgovornih urednikov, to je opisno povedano, vodilnih ljudi, ki so odgovorni za ustvarjalnost v redakcijah, ima po mojem she nek stranski uchinek, ki je nepopravljiv. Kdo od njih (ki jih v Sloveniji gotovo ni prav veliko ali celo prevech), bo she kandidiral za kljuchna mesta v mediju RTVS? Posledica je torej ta, da se institucija vedno bolj kadrovsko zapira, preprechuje fleksibilno fluktuacijo ustvarjalcev in protezhira interno promocijo (mobilnost). Preprosto, a nekoliko grobo bi temu rekel, da se RTVS vedno bolj zapira v svoj kadrovski brlog. Seveda boste rekli, da spet mochno pretiravam in vidim probleme tam, kjer jih ni.

A nekaj je gotovo, mukotrpno postavljanje odgovornih urednikov in muchenje medija in kanditatov v razreshevanju krize medija in k boljshemu programu - dobrim oddajam prav nich ne prispeva. Vsaj to lahko menim, da ne vlivajo upanja in zaupanja, she manj opravichujejo optimizem.

V Ljubljani, 4.12.1995

 

 

(Problem legalnosti in legitimnosti)

2. dejanje

 

Med problemi medija je vsaj za Revijo SRP she vedno aktualen problem izvolitve odgovornih urednikov na Slovenski televiziji. Ni moj namen vplivati na konchni izid niti na potek te TV nadaljavenke, niti vzpodbujati kandidate v sodne razplete (to je problem njihove odlochitve), vsaj za nobenega kanditata ne navijam, nobenemu ne zhelim shkoditi, pa che temu verjamete ali ne. Kolikor pa se vpletenosti vseeno ne morem izogniti, moram rechi, da to vsaj ni moj poglavitni namen. Ta je le eden, razjasniti problem do konca oziroma do tja, do koder sezhem. To je eden tistih problemov, ki ga zhelim in poskusham v skladu z vrednotno orientacijo revije osvetliti kar se da natanchno, to je od tam, kjer se poraja in to je v legitimiteti medija in sistema. Poudarek je torej na teoretski razlagi vrednotnega sistema institucije sistema, pri chemer sluzhijo konkretna uradna dejstva in tudi she njihova formalna razlaga le ilustraciji legitimitete medija sistema.

Tak, morda za bralca nepotreben uvod, je potreben predvsem zame, za mojo lastno orientacijo v osvetljevanju zagate medija RTVS. Zdaj shele lahko izpostavim moto - osnovno tezo drugega dejanja:

Imenovanje oziroma izvolitve odg. urednikov na TVS (in enako velja za vso RTVS) so bile nelegalne in nelegitimne.

Na mediju in v medijih se namrech pochasi, a sistematichno uveljavlja mnenje, da so bile volitve nekoliko zapletene, a zdaj, ko je konec 1. dejanja skoraj dober, bo vse dobro. Che formuliram tezo medija, bi rekel, da so bile za medij volitve legitimne, cheprav bodo morda za koga ponekod legalno nekoliko vprashljive ali sporne, se pach vedno najde kdo, ki nerga in godrnja in mu nikoli ni nich prav.

Vendar te kombinacije nikakor ne morem sprejeti, namrech che so bile izvolitve - imenovanja nelegalna (ali vsaj vprashljivo legalna), potem to apriori izkljuchuje mozhnost, da bi bila legitimna. Kadar se namrech pojavijo znatne tezhave v legalnosti v izvajanju nekih pomembnih normativnih dolochil (zakona in statuta RTVS), je to navadno znak, da je nekaj mochno narobe zhe v upravichenosti zakonskih dolochil, takih kot so, to je v legitimiteti dolochil medija in naprej v vrednotni utemeljitvi institucije v sistemu. Che se tu motim, se bom opravichil za zmotno osnovno tezo oziroma trditev in celotno spekulativno izvajanje, che bi to zadoshchalo.

 

 

Uradna dejstva - druga dejanja - sklepi

16. redne seje Sveta RTV Slovenija, z dne 7.12.1995 (Informator RTVS sht.24)

(le tisti, ki zadevajo Programske enote TV Slovenija, omejitev iz 1. dejanja)

– "Svet RTV Slovenija bo na danashnji seji izvedel imenovanja na podlagi organizacijskega akta, ki ga je na seji predlozhil generalni direktor in na podlagi zagotovila direktorja radijskih in direktorja TV programov RTV Slovenija, da so bili pravilno izpeljani postopki za pridobitev soglasja zastopstva urednishtev za nasledje odgovorne urednike: (med njimi) - odg. urednika informativnih in izobrazhevalnih programov v programski enoti Televizija Slovenija. (sklep 2-1)

– Svet RTVS sprejme porochilo Razpisne komisije Sveta RTVS o razpisu delovnih mest v Programski enoti TVS za:

- odg. urednika kulturnih in umetnishkih programov,
- odg. urednika informativnih in izobrazhevalnih programov,
- odg. urednika razvredrilnih in shportnih programov, (sklep 2-3)

– Svet RTVS je na svoji 16. seji, 7.12.1995 na podlagi 20. chlena Zakona o Radioteleviziji Slovenija in 11., 47. in 48. chlena, Statuta Javnega zavoda RTV Slovenija imenoval Ladislava Ambrozhicha za odgovornega urednika informativnih in izobrazhevalnih programov v Programski enoti Televizija Slovenija. (sklep 2-7)

– Svet RTVS predlaga direktorju TV programov RTVS, da predlaga vrshilce dolzhnosti za mesta odg. urednikov v programski enoti TV Slovenija:

- kulturnih in umetnishkih programov,
- razvredrilnih in shportnih programov. (sklep 2-9)

– Svet RTVS imenuje Marijo Misho Molk za vrshilko dolzhnosti odgovorne urednice razvredrilnih in shportnih programov v programski enoti TVS in sicer od 8.12.1995 do imenovanja odgovornega urednika na podlagi javnega razpisa, vendar najdalj za tri mesece. (sklep 2-11)

– Svet RTVS imenuje Andreja Vajevca za vrshilca dolzhnosti odgovornega urednika kulturnih in umetnishkih programov v programski enoti TVS in sicer od 8.12.1995 do imenovanja odgovornega urednika na podlagi javnega razpisa, vendar najdalj za tri mesece. (sklep 2-12)

– Svet RTVS, na podlagi 20. chlena Zakona o Radioteleviziji Slovenija in 11., 47. in 48 in 49. chlena, Statuta Javnega zavoda RTV Slovenija in sklepa 2-19, 9. seje Sveta RTVS, razpisuje naslednja delovna mesta:

V programski enoti TVS:

- odg. urednika kulturnih in umetnishkih programov,
- odg. urednika razvredrilnih in shportnih programov. " (sklep 2-14)

– Omeniti velja she sklep s 15. redne seje Sveta RTV Slovenija, z dne 4.12.1995 (Informator RTVS sht.23), ki obravnava sprejem predlogov in dopolnitev Poslovnika Sveta RTVS in kazhe na velike tezhave pri razlagi dolochil Zakona o RTVS. Glasi se: Svet RTVS Slovenija narocha Statutarni komisiji Sveta, da pregleda Zakon o Radioteleviziji Slovenija in predlozhi Svetu predlog za morebitne spremembe oziroma dopolnitve zakona.

– K posledicam teh in takih sklepov Sveta RTVS je nedvomno treba shteti tudi odstop predstavnice Drushtva novinarjev Slovenije, namestnice predsednika Sveta RTVS Slave Partlich.

Ne glede na to, kako so njen odstop komentirali chasopisi, moram rechi, da je za protesten in po mojem mnenju nachelen odstop imela dovolj razlogov. Nekaj jih je razvidnih zhe iz uradnih in nekaj mogochih bo razvidnih v nadaljnjem prikazu napol-uradnih dejstev. Izpostavil pa bi dejstvo, da je ravno ona (edina med chlani Sveta) jasno zaznala in poudarila to nemogocho metamorfozo prvotnega mnenja v Zakonu o javnih glasilih RS, preko soglasja v Zakonu in statutu RTVS, do dejanske izvolitve vsemu navkljub, katere rezultat je mogoche predvideti zhe vnaprej, zhe kar na nivoju redakcij TVS.

 

 

Neuradna dejstva in komentar k uradnim in napol-uradnim dejstvom

V shportni redakciji so soglasja bojkotirali ("glasovali so vsi, niso pa podprli nobenega kandidata"). "Dopolnilni program pa (sploh) she ni ustanovljen."

V Razvedrilnem programu so pisno podvomili (pomochnik urednika Marko Prpich, v dopisu preds. Sveta Vojku Stoparju, 6.12.95) v demokratichnost imenovanja odgovornih urednikov zaradi izlochitve (vech kot 100 zunanjih sodelavcev).

V kulturno umetnishki redakciji so pripravili svoj pravilnik takole: "Na osnovi zelo sploshnega in nedorechenega pravilnika o izbiri (pravilno je namrech soglasje oz. pisno utemeljeno nesoglasje) predstavnikov programskih delavcev v Zastopstvu urednishtev (poslal nam ga je v pomoch Svet RTVS), pripravili svoj pravilnik, v katerem smo odprte nedorechene tochke dorekli (po svoje). (Moj kom.: mishljen je osnutek pravil zastopstva programskih delavcev oz. posebni akti urednishko producentskih enot, kot jih imenuje statut) Izvoljena sta bila Toni Trshar, predsednik in Majda Shirca za podpredsednico. predstavniki urednishtev so dali takorekoch soglasno podporo g. Jaroslavu Skrushnyju. Dne 4.12. so se zastopniki (skupaj 9 chlanov zastopstva Kulturnih in umetnishkih programov) she enkrat sestali s chlani svojih urednishtev. Tudi na teh sestankih se razpolozhenje v urednishtvih ni spremenilo, tako da je kandidat g. Jaroslav Skrushny dobil 99 odstotno podporo. Zastopstvo urednishtev KUP (Kulturno umetnishkih programov) (she) sodi, da ni v nichemer krshilo postopkov in da je delovalo v celoti skladno z 69. in 70. chlenom statuta RTVS. Res pa je, da programski direktor, g. Lombergar ni ponudil Zastopstvu svojega kandidata in zahteval zanj soglasja, kot je to dolocheno v 47. in 70. chlenu statuta RTVS." (Res je le, da je to dokaj samosvoja razlaga dolochil zakona in statuta. Vendar tu ne gre za pikolovstvo po chrki dolochil zakona, statuta, ampak za bistveno vsebinsko revizijo teh dolochil, ker se soglasja pojmujejo kot akt izvolitve ali izbire odnosno postavitve odg. urednika v redakcijah.)

Le za primer sem nekoliko podrobneje opisal ne prevech presenetljiv razvoj dogodkov v redakciji Kulturno umetnishkega programa.

Tudi v drugih posameznih redakcijah so namesto soglasja ali pisno utemeljenega nesoglasja kandidatom iz javnega razpisa izvedli bodisi referendum, bodisi neposredne ali posredne (z elektorji) "volitve najprimernejshih kandidatov". V nobeni redakciji pa niso razumeli, da pomeni (vkljuchuje) dajanje soglasja tudi morebitno pisno utemeljeno nesoglasje (za vsakega zavrnjenega kandidata, ki je izpolnjeval pogoje razpisa). ("Glasovali so tudi v Verskem programu ter v otroshkem in mladinskem programu (tu so) soglasja dali trem kandidatom in odlochitev prepustili direktorju programov.")

Torej se na mediju oz. programsko-urednishkih enotah niso niti smiselno drzhali (she neuradnih) navodil "osnutka Pravil zastopstva (ali predstavnishtva) programskih delavcev, to je aktov urednishko producentskih enot (objavljenih dne 19.9.1995 v Informatorju sht. 19, ki so obtichali v fazi osnutka. In ta glede soglasja (v 9.chl.) pravi oz. zasnuje: "Zastopstvo svoje odlochitve glede soglasij oz. mnenj pisno obrazlozhi.")

Akti urednishko producentskih enot torej niso bili zakonito sprejeti v nobeni enoti (to je na vsej RTVS). Ne le, da jih ni sprejel Svet RTVS za vse enako, ampak so jih razumeli kar po domache, kar kot interne akte, skratka po svoje! To seveda ni v sladu z dolochili 20. chlena Zakona o RTVS, dolochila o predstavnishtvu zaposlenih (o "poprejshnjem soglasju predstavnishtva zaposlenih v urednishtvu, katerega delo vodi odgovorni urednik, katerega sestavo in nachin imenovanja in njegove pristojnosti dolocha statut") in 35. chlena Zakona o javnih glasilih (U.L. sht.18, 8.4.1994) in 47., 69. in 70. chlena Statuta Javnega zavoda RTVS. She bolj pa nas lahko chudi odsotnost vsaj pomisleka, che zhe ne premisleka o upravićenosti dejanske izvolitve (ali postavitve) odgovornih urednikov urednishko producentskih enot zhe kar v (dominantnih) urednishtvih.

Che zdaj pogledamo prediktibilnost napovedi iz 1. dela nadaljevanke o medijevih mukah in trpljenju kandidatov, to je v chasu predvolilne kampanije odg. urednikov na TVS, je treba rechi, da je bila (predikcija) napoved dramskega zapleta she kar tochna. Predvidevanje, da imajo zunanji kandidati le malo mozhnosti v primeri z domachimi in bi najbrzh za izvolitev odgovornih urednikov zadoshchal kar interni razpis, je bilo zhal tochno. Vendar tudi to ugotovitev moram dopolniti, da zunanji kandidati niso imeli prav nobene mozhnosti, in da se je RTVS z zunanjimi kandidati na javni razpis ochitno poshalila.

Vendar najpomembnejshe shele sledi. Nujno namrech sledi, da izvolitve in imenovanja odgovornih urednikov na vsej RTVS niso bila legalna (ali pa so bila vsaj legalno sporna) in to iz analognega razloga, kot sem ga opisal na primeru TVS. Tako shkandalozno pragmatichno, praktichno usklajeno in tiho dogovorjeno in zato kvechjemu zachasno reshitev problemchka interne mochi na RTVS pri Reviji SRP she morda lahko spregledamo. Ne moremo pa zanemariti problema vsiljenosti reshitve, to je legitimnosti izvolitve oz. imenovanj. Pri Reviji SRP ne navijamo za nobenega kandidata, she manj se opredeljujemo po kateregakoli politichno interesni intenci. Za zakonitost postopka in korektnost do vseh prijavljenih kandidatov se seveda zavzemamo, a dosti bolj za legitimnost vodenja medija.

Zdaj she z vechjo gotovostjo napovedujemo temeljite spremembe in dopolnitve oz. razjasnitve zakona in statuta o RTVS tudi (in predvsem tistih finejshih samostalnikov) dolochil, ki uravnavajo (regulirajo) hierarhijo mochi. Neutemeljena variiranja oznachevalcev, kot so: imenovanja, izvolitve, potrditve, razreshitve; predlaganja, soglashanja, ali le mnenja, nedvoumno kazhejo na probleme v vzpostavitvi razmerij mochi oz. njenem prerazporejanju. In kazhejo she na nejasnost pravil "v igrah mochi". Che lahko posameznik ali pa skupina z medija v parlamentu RS lobira za svoje dolochilo (amandma) v predlogih zakona in statuta o RTVS, potem tudi ne presenecha, da so premnoge sprejete zakonske dolochbe nejasne in protislovne. Organigram dejanske mochi v mediju je mnogo bolj fina zadeva kot organigram medijevih dejavnosti.

Kratek diskurz iz blizhnje preteklosti medija RTVS nam lahko ilustrira nekaj dramskih zapletov na temo omenjenih oznachevalcev - dolochil finejshe hierahizacije mochi:

– V letu 1994 (14.7.1994, na 2. redni seji) Svet RTVS ni potrdil gen. dir. Zharka Petana (za ne-potrditev je glasovalo 12, za potrditev pa 9 chlanov Sveta RTVS). Za gen. direktorja RTVS ga je postavilo Ustavno sodishche, s tem, da je razveljavilo dolochbo drugega odstavka 31. chl. o Radioteleviziji Slovenija. Glej (Svoboda slovenskega radia in televizije na Ustavnem sodishchu Slovenije in Odklonilno locheno mnenje sodnika Krivica, Revija SRP 7/8).

– V letu 1995 (23.2.1995, na 6. redni seji) je gen. dir. Zharko Petan pripravil izrazito negativno mnenje o kandidatu za mesto direktorja TV programov RTVS Janezu Lombergarju in izrazito pozitivno o svojem kandidatu Janiju Virku ("osebno se je nagibal k njegovi izvolitvi"). Rezultat glasovanja v Svetu RTVS pa je bil tak, da je bil priporocheni kandidat gen. direktorja preprichljivo neizvoljen (s 5 glasovi za); Janez Lombergar pa preprichljivo izvoljen (s 17 glasovi za). Svet ga je na osnovi teh volitev imenoval za direktorja TV programov RTVS (z 20 glasovi za sklep o imenovanju).

– Zdaj dir. TV programov Janez Lombergar ne more predlagati zunanjih kandidatov za mesta odg. urenikov, ker ti ne morejo dobiti soglasja Zastopstva programskih delavcev v programsko-urednishkih enotah TVS).

– Navzdol po hierarhiji bo zadeva nekoliko manj napeta, ker bo zastopstvo programskih delavcev za urednike dajalo le mnenje o imenovanju in razreshitvi. Vseeno pa tudi odg. uredniki ne bodo mogli uspeshno imenovati zunanjih kandidatov za urednike, ker bodo imeli nedosegljivo prednost obstojechi uredniki. Kako pa bo, t.im. "mnenje" razumljeno v urednishtvih, si prav lahko mislimo.

Domnevamo lahko, da bo spet za politiko posebej (ali celo edino) pomemben urednik dnevno informativnega programa TVS.

Politika bi se lahko resno zamislila, kako lahko medij sploh funkcionira ob tako labilni in nejasni normativni ureditvi oz. njeni neurejenosti in nedorechenosti. Da je njen namen, uresnichiti vrednotno orientacijo in utemeljitev medija, ki poudarja medijevo avtonomnost (neodvisnost od politike), je potemtakem le malo pre-drzna trditev.

Kdo je potemtakem odlochilni subjekt, rezhiser nashe nadaljevanke, ki odlocha o razpletu? Odgovor je: politichni subjekt, politichni subjekti, politichna vloga subjekta. To je abstrakten odgovor, tezhko ga je dokazati, tezhko opisati, vendar tudi spregledati ga je tezhko.

Zadeva je namrech pomembna in nedavno tega ("v boju za bastiljo komunizma") se je izpostavil isti, le nekoliko obrnjen problem. Ali so bili kljuchni kadri na rezhimskem mediju RTVL, ki jih je volila in imenovala SZDL (ocena od 50 do 400, odvisno od nivoja njihove pomembnosti oz. mochi), legalni in legitimni? Moja teza je bila: vsekakor legalni, a legitimni ne. "Vi (Sindikat KUU RTVS) in vashe razlikovanje legalnosti in legitimnosti," je dejal Smole, nekdanji preds. SZDL in tudi nekdanji preds. Skupshchine RTVS, nedvomno najvechji poznavalec konkretne prakse nekdanjih postopkov imenovanj kljuchnih kadrov. Vendar sem vseeno imel vtis, da tudi on ve, da je to kljuchno vprashanje utemeljenosti in upravichenosti vsega boja za nacionalno radiotelevizijo v Sloveniji. Dogajalo se je to na pogajanjih ali konfrotacijah na takrat Stanichevem Ministrstvu za informiranje, ko je zhe padel stari zakon in statut RTVL/S in Knez - Bajzhljeva reorganizacija radiotelevizije. Najnujnejshe spremembe zakona o RTVS, le tiste chlene, ki so omogochali njihovo zasedbo medija, so kovali pod neveshcho DEMOS-ovo koordinacijo, vendar she mochno po stari navadi, nekako she na samoupravni nachin, z udelezhbo vseh zainteresiranih politichnih strank in mochno soudelezhbo takratnega medijevega zastopstva in novih sindikatov na RTVL. Tudi takrat smo v Sindikatu KUU RTVS menili, da je imela neminljiva interna moch na mediju prevech vpliva pri sestavi zakona o RTVS. (Vendar o vsem tem je zhe bilo napisanega dovolj v prispevku Boj za nacionalno Radiotelevizijo.

Che se zdaj vrnem k bistvu problema, naj omenim, da so bili po nashem takratni medijevi kljuchni kadri legalni, a nelegitimni. Takratni kadri so bili nedvomno formalno legalno izvoljeni oz. imenovani (mnogokrat po she kar zapletenih in koreknih procedurah samoupravnega odlochanja, pa naj si mislimo danes o njem karkoli hochemo), vendar smo jim kljub temu oporekali legitimnost. Zakaj? Praktichno seveda preprosto zato, ker bi jih bilo treba zamenjati (po moje jim le odvzeti moch, polozhaje, ne pa jih zmetati na cesto). Vendar mora biti tako pochetje utemeljeno, upravicheno, to je legitimno. Legitimnost njihove mochi, oblasti je bila podeljena od Partije - politichnega subjekta, ZK (CK) in SZDL (tu moramo seveda zanemariti anomalije frakcijskega oz. klanovskega kadrovanja v takratnem sistemu). Od kod pa legitimnost oblasti partiji, bi utegnil kdo vprashati? Partija je pridobila legitimnost oblasti z orozhjem, z revolucijo. To je nedvomno mochan in preprichljiv argument. No, naprej je zadeva jasna. Partija je sestopila z oblasti in to she potrdila, ko je izgubila primat na volitvah. Zmagal je DEMOS (pestra Demokratichna opozicija Slovenije) in legitimnost do volitev in proporcionalnega delezha imenovanj kljuchnih vodilnih oz. vodstvenih ljudi tudi na mediju mochi (vodstvo in upravo - Svet, najpomembnejsha urednishtva, posebno politichnoinformativni program) bi zdaj lahko, proporcionalno z volilno zmago, upravicheno (legitimno) zasedali DEMOS-ovi kadri. Praktichni problem je bil predvsem v tem, da DEMOS takih zainteresiranih kadrov ni imel dovolj, stari pa so se prepochasi prebarvali, najboljshim pa niti na misel ni prishlo, da bi kandidirali za polozhaje na RTVS. (Spet pa moram zanemariti pravljico o civilni druzhbi in civilnem (apolitichnem) mediju, ker bo zadeva takoj postala silno zapletena, ne da bi kaj prispevala k razjasnitvi bistva, to je legitimiteti mochi - oblasti na mediju.)

 

 

Personalna legitimiteta in nelegitimnost mochi

Najprej je potreben kratek povzetek za pojasnitev legitimitete sistema in analogno medija v sistemu, odgovor na vprashanje: Od kod izvira moch, oblast, kaj jo opravichuje?

Mogochi odgovori (vsaj nekaj najpomembnejshih med njimi):

Oblast izvira, je podeljena, zaupana od boga.
Oblast izvira, je zaupana od ljudstva (z volitvami).
Oblast izvira iz mochi neposredno (je samoutemeljena s samodrshtvom - Machiavellijeva utemeljitev mochi).
Oblast izvira iz lastnishtva (mochi kapitala).

Vendar na ta vprashanja sem na teoretskem nivoju zhe odgovoril. (glej propagandni dodatek Iz Traktata o svobodi) Tu gre torej le za bolj ali manj posrecheno ilustracijo konkretnega dogajanja v luchi vrednotne utemeljitve.

In ravno machiavellistichna utemeljitev legitimitete je najbolj aktualna v danashnjem sistemu RS in enako v mediju mochi RTVS. Ravno ta utemeljitev, ki je najbolj praktichna, je sochasno najbolj relativna, polivalentna, svojevoljno razlozhljiva. Ravno ta utemeljitev je tista, ki morda dopushcha tudi tako nelogichnost, kot je nelegalnost a legitimnost nekih konkretnih imenovanj oz. volitev na mediju RTVS. Sama legalnost postopka seveda ni tako bistvena, je zato nujno malo shlampasta. To pa je teza, ki je zame edina mogocha logichna razlaga nashega problema:

Realna oz. dejansko prevladujocha moch na mediju generira samo sebe, se sama izvoli, legalno telo Svet RTVS jo le she formalno imenuje, ji podeli legitimiteto.

Na konkretno vprashanje, ki sem si ga zastavil v prvem dejanju, kdo je torej to pot dejansko postavil, ne pa formalno izvolil oziroma imenoval (za politiko kljuchnega) odg. urednika informativnih (in izobrazhevalnih) programov na TVS Ladislava Ambrozhicha? Je bil to Svet RTVS - svetniki, direktor programov Janez Lombergar ali kar urednishtva? Odgovor je nejasen, lahko bi se glasil: she najbolj urednishtva. Saj so tudi njega izvolili skoraj enoglasno in tudi njega na dva nachina (elektorsko in referendumsko). Vendar tako so poskusili v urednishtvih Umetnishkega programa izvoliti odg. urednika kulturnih in umetnishkih programov Jaroslava Skrushnyja, a jim ni uspelo (direktor ga ni predlagal in svet ga niti ni mogel imenovati). Torej tudi ta odgovor ni chisto pravi, zato ker se v urednishtvih lahko mochni, najmochnejshi urednik lahko izvoli kar sam. Zato lahko razliko med takorekoch enodushno izvolitvijo in soglasjem v redakcijah zanemarimo, ker to ni ne eno ne drugo, morda je she najblizhe obdrzhanju ali samopostavitvi. She najbolj natanchen pa je odgovor, da je bila postavitev za politiko najpomembnejshega odgovornega urednika natanko taka, kot je rezultirala iz trenutne distribucije mochi med vsemi notranjimi in zainteresiranimi zunanjimi protagonisti (mochi), pri chemer je odlochilna personalna legitimiteta v malem (odlochujocha interna osebna moch v mediju mochi in v sistemu). Ker tudi v samem sistemu je bila Personalna legitimiteta temeljna vrednotna utemeljitev sistema in taka je she vedno aktualna. Rekli boste, zhe morda, da je odgovor natanchen, vendar hudo abstrakten. A tako je to razmerje med teorijo in prakso od nekdaj. Che pa bi hoteli drzno (nekoliko poenostavljeno) simbolichno ilustracijo in konkretizacijo problema, potem bi rekel, da odg. urednika informativno - izobrazhevalnih programov ni ustolichila niti redakcija z nelegitimno izvolitvijo, ampak, da se je najmochnejshi urednik nekdanjega politichno-informativnega programa Lado Ambrozhich samoobdrzhal, to je, postavil se je kar sam. Che nochem biti prevech plashen, On pa skromen, morava rechi, da so mu mnogi mochni in pomembni, tako v svetu RTVS, kot v nacionalnem mediju in slovenski politiki, odlochno (in odlochilno) pomagali, a samodrzhec se je obdrzhal (predvsem) sam. Njegov moto, da vodi "uravnotezheno politiko predstavljanja in zastopanja interesov vseh politichnih strank (oz. opcij, to je izbir), je ravno tisti izbor, ki omogocha najvechjo osebno izbiro in osebno moch v izbiri. (Za machiavellistichno utemeljitev vladavine je najprimernejshi moto: "meni chast in oblast", "On jamchi demokracijo, demokracija, to je On"!)

Kdor pa tega ne verjame, se lahko glede minljivosti mochi zamisli o posledicah, kaj se lahko zgodi, che kdo napravi nepopravljivo napako, kot jo je Mito Trefalt, ko je predchasno, v najbolj nepravem trenutku, (ne)taktichno odstopil s svojega polozhaja mochi v svoji redakciji v.d. odgovornega urednika razvedrilnega programa. Tisti hip se je konchal strah pred njim v njegovi redakciji in z njim strahovlada mochnega in nezamenljivega urednika. Vsekakor ni mogoche spregledati she dejstva, da ga je v svetu RTVS zamenjala Misha Molk in tako postala resen protikandidat, vendar v tem in takem sistemu izvolitev, kot je bil, bi se verjetno tudi M.T. lahko postavil sam. (Primer je pouchen, ker vemo, da se noben samodrzhec ne odreche mochi, sam ne sestopi z oblasti.) Po legitimiteti medija bi bil predestinirani tretji odg. urednik kulturnoumetnishkega programa Jaroslav Skrushny. Najbrzh ne bi bilo posebnih problemov, ko bi zanj ne veljalo reklo "meni chast vam oblast" (npr. Trsharju in Shircevi). Tudi on torej ni ravnal optimalno po machiavellistichni samoutemeljitvi mochi.

Izvolitev oz. imenovanje oz. soglashanje s postavitvijo Lada Ambrozhicha za dirigenta v ustvarjanju politichnega javnega mnenja na najmochnejshem mediju sistema (che zanemarim uradni naziv) je bila tako pomembna, da se tudi v samem postopku imenovanja ni mogla vzdrzhati svojih uslug. Naj ponovim, bila je natanko taka, kot je rezultirala iz trenutne distribucije mochi med vsemi notranjimi in zainteresiranimi zunanjimi protagonisti (mochi). Normativna nedorechenost ali nejasnost jo je samo olajshala. Pragmatichna - interesna izbira kljuchnih kadrov mochi je v nashem politokratskem ali strankokratskem sistemu tudi edina mogocha (ali realna) izbira. Vrednotna utemeljitev njene upravichenosti pa zaenkrat sezhe le do machiavellistichne utemeljitve mochi (oblasti). Vrednote so pred zakoni (jih utemeljujejo ali pa delujejo tudi mimo njih) in so trajnejshi in dalekosezhnejshi regulativ odnosov v mediju in sistemu.

 

 

Povzetek

Na legalnost postopka v nashem primeru, volitev oz. imenovanja odgovornih urednikov, meche dvom dejstvo, da so bila soglasja zastopstva delavcev vsaj sporna (nesoglasja niso bila pisno utemeljena). She bolj chudno pa je, da so akti oziroma pravila urednishko produkcijskih enot zastali v osnutku in torej sploh niso bili sprejeti!

Organizacijski akt (ali organigram RTVS, ki ureja tudi organiziranost urednishko produkcijskih enot) pa je gen. dir. predlozhil Svetu kar med postopkom volitev (na 16. redni seji Sveta RTVS, 7.12.1995, Informator RTVS 2-1).

Direktorja radijskih in TV programov Andrej Rot in Janez Lomberger pa naj bi prevzela neprenosljivo odgovornost Sveta RTVS za zakonitost imenovanja odg. urednikov, to je "z zagotovilom, da so bili pravilno izpeljani postopki za pridobitev soglasja zastopstva urednishtev, za naslednja urednishtva". (Moje laichno mnenje je, da niso bili zakonito izpeljani na vsej RTVS).

Morda se boste strinjali s tako oceno oz. mogochim pogledom na tezhave pri izvolitvi odgovornih urednikov na TVS, da je izvedba izvolitev oz. imenovanj odg. urednikov povsem zgreshila smisel - intenco zakona in statuta.

Vendar me veliko bolj kot legalnost imenovanja zanima legitimnost mochi in z njo izvolitve. To pa je dosti bolj obchutljivo in veliko tezhe razlozhljivo vprashanje - problem. Za samo legitimnost postopka (volitev in imenovanja) pa je pomembno dejstvo, da je legalnost, formalna pravilnost in nachelnost za machiavellistichno obliko legitimitete le motecha, prevech omejujocha. Ljudski rek pravi, da je lazhje ribariti v kalnem. Poprejshnje mnenje urednishtva oz. zastopstva urednishtva pri imenovanju odgovornih urednikov (po 30. in 35. chl. Zakona o javnih glasilih) se je spremenilo v poprejshnje soglasje predstavnishtva zaposlenih. In potem je bilo to nesrechno soglasje oz. nesoglasje kandidatom, ki so se prijavili na javni razpis, kar po domache zamenjano z volitvami na nivoju redakcij oz. urednishtev. In od tu je samo she korak do samopostavitve (to je samodrshtva) mochnih urednikov, kjer so volitve v primeru machiavellistichne legitimitete zgolj chista formalnost ali pa farsa.

Za preprichljivejsho ilustracijo vrednotnega utemeljevanja in vrednotnega preddogajanja, ki mimogrede omogocha tako (relativno drzno) predvidevanje dogajanja v instituciji medija in sistema in razlago takega (nedemokratichnega) utemeljevanja hierarhije mochi, bi bil potreben she zgodovinski opis nastajanja konkretne personalne legitimite v sistemu in njene aktualizacije v konkretni instituciji mochi (RTVS). Vendar prva je zhe dokaj podrobno opisana v Traktatu o svobodi, druga pa v primeru "trefaltizma" Personalne legitimitete v malem. Le zaradi mojega pomanjkljivega pogleda v neposredna dejstva zavesti vladavine enega v nekdanji politichno-informativni redakciji Lada Ambrozhicha, doslej nisem dovolj zhivo oz. razvidno opisal. To pot skusham zamujeno popraviti, (aktualna uradna in napol-uradna dejstva mi to omogochajo). Tudi mogochost Personalne legitimitete medija v sistemu, Primer gen. dir. RTVS Zharka Petana, morda nisem dovolj preprichljivo priobchil. Vseeno pa menim, da doslej povedano in opisano zadoshcha za nedvoumen odgovor na osrednji problem in osrednjo tezo. Ta je:

Personalna legitimiteta v instituciji nujno vodi v samodrshtvo, poltronstvo in s tem v nelegitimnost mochi, razen po machiavellistichni utemeljitvi legitimitete institucij sistema.

 

 

Zakljuchek

Zdaj bi nujno moralo sledil she Nekaj opomb iz zgodovinskega spomina Revije SRP, propagandni dodatek iz Traktata o svobodi - Vrednotni sistem institucij,

predvsem pa iz poglavij o Personalni legitimiteti institucij sistema ali tudi drugache recheno, utemeljitvi samodrshtva, vendar je bilo veliko tega zhe objavljeno v Revijah SRP 1/2, in 7/8, 9/10. Revizija tekstov ni potrebna, prevech propagandnega ponavljanja pa si v reviji ne moremo privoshchiti, ker vemo, da je ponavljanje mati propagande.

Vendar, ko jih jaz sam takole namesto vas ponovno preberem in se vzhivim v neposredna dejstva zavesti (to je, aktualne vrednote, ki vladajo mediju in sistemu), mi je jasno ali pa se mi vsaj mochno (za)zdi, da je po dedishchini legitimitete sistema edina mozhna ali vsaj she vedno prevladujocha vrednotna utemeljitev hierarhije v mediju mochi: Personalna legitimiteta vladavine enega. To je ravno ta, ki jo opisujem v Personalni legitimiteti v malem in malo vechjem samodrshtvu. Na teoretski ravni samo podozhivim variacijo osnovne ugotovitve iz teh prispevkov, namrech, da personalna legitimiteta v instituciji nujno vodi v samodrshtvo, poltronstvo in s tem v nelegitimnost mochi v institucijah sistema. In predhodno ugotovitev o nashem glavnem junaku iz te zgodbe moram nujno dopolniti, che nochem biti bi krivichen do njega.

Dopolnitev po ponovnem teoretskem premisleku, ali bolje, tista, ki sledi iz vzhivljanja v neposredna dejstva zavesti, je namrech ta, da se On niti ni sam postavil. Ker, On se je namrech, v takem vrednotnem sistemu nujno moral samoobdrzhati, to je, se sam postaviti (ustolichiti). Edino, kar bi mu lahko v morda utopichni zhelji za demokratichnejsho spremembo legitimitete sistema in medija ochital, je to, da se morda le ni dovolj uprl determinizmu svoje vloge, torej temu, v kar ga je neizbezhno silil she vedno aktualni vrednotni sistem Personalne legitimitete medija in sistema. Vendar pa to ne more biti razlog, da bi si tudi individuumi v najpomembnejshi, najmochnejshi redakciji ne zheleli malo manj vladanja in malo vech ustvarjalne svobode novinarjem, skratka, da bi bilo vzdushje malo bolj etiennovsko in malo manj machiavellijevsko.

Kratek odgovor na nashe vprashanje - problem imenovanja odgovornih urednikov na mediju RTVS je, da so bile izvolitve legalno zelo vprashljive in zagotovo nelegitimne (razen, che odkrito priznamo, da gre za Machiavellijevo vrednotno utemeljitev mochi). Vendar pragmatichno gledano, edino take so bile mogoche, do tod sezhemo.

Priznati moram, da ob taki legaliteti in legitimiteti v mediju RTVS ne gre zavidati ne vodstvu in ne upravljalcem (svetu). Ne le, da tako vzdushje k razreshevanju krize medija in k boljshemu programu - dobrim oddajam prav nich ne prispeva, pach pa generira krizo medija.

She opomba o nepotrebnosti take vrednotne analize problema konkretne mochi. She najhujshe posledice za avtonomijo raziskovanja in raziskovalca so se dogajale, ko sem se dotaknil nedotakljive mochi v mediju z imenom in priimkom. Vendar vseeno menim, da so konkretni problemi medija za prihodnost javne TV v Sloveniji tako pomembni in za vrednotno orientacijo Revije SRP neizogibno neolepshljivi, da se skushnjavi kratkomalo, ne glede na posledice, ne morem izogniti. A tudi takega obrobnega in konkretnega problemchka mastodontka bi ne mogel razjasniti, che bi se dvajset let ne ukvarjal skoraj iskljuchno z vrednotami, po mnenju odlochujochih, s skrajno nepotrebno teoretichno abstrakcijo.

Kaj pa, che se v tem izvajanju vseeno motim, ali mochno pretiravam, kar je sicer standardna ocena za moje dramske analize? Potem bi bilo vsekakor vzpodbudno, che bi se nashel kdo od kljuchnih dejavnikov te TV drame, ki bi mi pojasnil, kaj je bilo na mediju storjenega, da bi se kaj tako groznega, kot v moji izmishljiji, v resnici nikoli ne moglo zgoditi.

 

V Ljubljani, 27.12.1995