Revija SRP 13/14

Rajko Shushtarshich

VREDNOTE SOCIALNE STRATIFIKACIJE II

 

 

VREDNOTE SOCIALNE STRATIFIKACIJE I.
ali
Vrednotni sistem socialne restratifikacije v transformni druzhbi

 

Za osvezhitev zgodovinskega spomina
nekega sistema samoupravnega socializma (SRS v SFRJ)
Iz zakladnice zgodovinskega spomina o raziskovanju vrednot
PREMENE VREDNOTNIH SISTEMOV SAMOUPRAVNE DRUZHBE
Prispevek k razmishljanju o usodi sistema
Nekaj iz zgodovine vrednot socialne stratifikacije
in mogochi usodi obchih vrednot
Druzhba, sistem brez spomina je
kakor podjetje brez knjigovodstva,
mochni in mogochni v njej
pochno, kar jih je volja,
ker vse, kar pochno, utone
v pozabljivi zavesti chasa.
 

Dosedanje omembe problema stratifikacije (oz. vrednotnega sistema, ki jo dolocha) v mojih tekstih so she vedno pogoste. Ochitno je, da me problem she vedno muchi, neprestano se vracham k tej nesrechni stratifikaciji oz. restratifikaciji. To navadno pomeni predvsem dvoje: najprej, da problema nisem zadovoljivo razreshil, in pa da mi ga sistem in nasha skupinska zavest ponovno zapleta, aktualizira v novih in novih sprenevedavih ugankah. Tako naprimer danes neprestano govorimo (natanchneje, ponavljamo, predvsem za politiki in medijskimi komentatorji) o tranziciji sistema, pa o dosezhkih v lastninjenju sistema, denacionalizaciji druzhbene lastnine in vrachanju premozhenja (in vse to, kot o skoraj izkljuchno ekonomskem problemu sistema). Manj pa je govor, che sploh je, o restratifikaciji (socialnem, socioloshkem aspektu problema) in she manj o mogochi usodi obchih vrednot. Ob poplavi institucionalno sistemskih vrednot, programski orientaciji stank nam idej in vrednot ne manjka. Oni mislijo na nas, in Oni mislijo za nas.

Moj prispevek k razmishljanju o usodi sistema torej nima ambicije odreshiti sistem ali mu vsaj zmanjshati muke, pach pa pojasniti sebi in tistim, ki jih je volja, premene vrednotnega sistema, to je novejshe pomene starih vrednot, vrednotnih relacij, vrednotnih orientacij in konchno vrednotnih sistemov. Z raziskovanjem vrednot sem zachel ravno na vrednotah socialne stratifikacije, nadaljeval na precej tezhjem problemu institucionalizacije vrednot, ves chas pa je moje glavno zanimanje veljalo mogochi usodi obchih (obchechloveshkih) vrednot. Ne vem, che je she kakshno podrochje, kjer bi iste besede - oznake vrednot imele tako razlichen pomen, kot je to ravno v primeru tega soochenja vrednotnih sistemov in posebej obchih vrednot (vrednot zunaj vseh sistemov). Zato je nek krajshi predpovzetek, izbor poznejshih ugotovitev pomemben za ostrejshe razlikovanje pomena vrednot v razlichnih vidikih njihovega zrenja.

 

 

Vrednote socialne stratifikacije

 

Naj vas ne moti, da pri nas stratifikacije (in strat) she ni, oz. da she ni razvidna in vsakomur jasna, da vsakdo she ne ve v katero strato sodi in v kateri bo konchno pristal, in predvsem drug drugega bi danes she tezhko pravilno razvrstili. Kmalu bo to mogoche in zamujeno bomo hitro popravili, ker socialno ni sodobno ne spodobno, che ljudje ne vedo, v katero strato sodijo.

Brezposelni narashchajo po shtevilu, metodologije za njihovo pravilno izrachunavanje pa se posodabljajo. Tudi tistih, ki ob polni zaposlitvi ne zasluzhijo dovolj za dostojno prezhivetje (t.im. eksistenchni minimum) ni malo, vendar so (vechina njih) vsaj strato vishe.

Na drugi strani socialne lestvice prestizha, ugleda, statusa nastajata strati lastnikov parvenijev s premozhenjem in tistih, ki so nekoch to zhe bili po poreklu, strata lastnikov vrnjenega premozhenja. Sramezhljivo pa se she skriva najvishja strata, ti, ki imajo dejansko socialno ekonomsko moch v sistemu. Za zdaj jih she ne poznamo, a jih bomo prav kmalu spoznali, ker ta zgornja ali najvishja strata ni prav shtevna ne shtevilchna, spregledati Njih, ni mogoche.

Lahko bi rekli, da obchutimo neke vrste lastnishko mrzlico v sistemu, "ki je v tranziciji". Vendar to ni le stvar rachunice niti le domena Mamona, zaznamo jo le, che smo dovolj obchutljivi za spremembe vrednot v sistemu, ki jim rechemo vrednotni sistem (re)stratifikacije. Sicer si to neobchutljivost lahko kar pripishemo na svoj rachun, poznala se bo na nashi konchni razvrstitvi, plasmaju v strato, ki ji bomo pripadali in v katero ochitno sodimo.

Morala zgodbe seveda terja posebno obdelavo. Vendar to ni osrednji predmet mojega razglabljanja. Naj pa vendarle omenim, da je ta klima mrzlichnega lastninjenja in njemu pritikajochih se ekonomskih nujnosti - determinant vseeno nekoliko grobo pohlepna. V druzhbi (sistemu) se je spet uveljavilo (aktualiziralo) geslo zgodnjega ekonomskega liberalizma "laissez faire, laissez passer". Ni ga nachina, po katerem bi vrsta (zvrst) ljudi v okviru danih pravil, enostavneje recheno, na poshten nachin, obogatala kar chez noch. Zato nobena druzhba she ni iznashla legalnega in legitimnega ali socialno sprejemljivega ali konsenzualnega sistema, po katerem bi lahko tako na hitro, v shtirih letih izvedli restratifikacijo in ustvarili najvishjo strato (ali dve vishji strati), ki jih she ni. Zato tako hitro razslojevanje ni le nemoralno, ampak je tudi ekonomsko in shirshe sistemsko funkcionalno neoptimalno. Socialne posledice najbrzh ne bodo take, da bi terjale she eno revolucijo, vseeno pa bo sistem oz. druzhba zanjo plachala ceno, ki utegne biti zelo visoka. Ker tisti management, ki je sposoben sesuti svoje podjetje, da bi ga lahko (poceni) kupil, ni najprej ekonomsko sposoben, ampak je predvsem moralno brezskrupulozen. Morda pa bi lahko rekli, da je vsaj drzen? Tezhko, ker ga sistemska zakonodaja v takem ravnanju pretirano ne ovira, pach pa nasprotno vzpodbuja, to so lahko pocheli po stari (Yugo-Markovichevi) in po nashi novi "liberalno - krshchanski" (Peterle - Drnovshkovi) zakonodaji.

In ker eno brez drugega ne gre, zgodbo o uspehu spremlja zgodba o bedi in obupu. Nochemo videti, da je to ena in ista zgodba, da gre ena le z drugo. In tiste druzhine in posamezniki, ki so zhrtve tega hitrega preoblikovanja lastnine, spet niso najmanj sposobni delavci in mnogi od njih nosijo (dolgo)trajne psihichne poshkodbe. She manj je pravichna socialna sramota, ki jih spremlja v socialnem okolju, a ta je neizogibna, ker je socialni korelat, sokonstituanta socialne restratifikacije.

Nashemu mistvu bodo ostala vprashanja: je bilo to res nujno tako, smo to res tako zheleli, in na koncu se vedno postavi she vprashanje: Kdo smo zdaj Mi, ki smo to tako hoteli? In odgovori bodo standardni: Mi, nash narod. Ali pa: Mi, nasha druzhba, sistem, drzhavljani na referenrumu. Mi smo zdaj moderen, malodane evropsko in kmalu morda celo amerishko stratificiran narod. Tu in tam se bo nashel kak individuum, ki bo videl to nekoliko po svoje: mi smo le nekje spodaj in zremo navzgor v obljubljeno dezhelo, mogochni sistem. Nasha vrednotna struktura je prazna, dokler je ne napolnimo z dejanskimi socialno-veljavnimi in obche-chloveshkimi vrednotami.

Sistemskih vzpodbud in pa mojih chisto osebnih razlogov se je torej nabralo dovolj, da se je na temi restratifikacije reaktiviral tudi moj raziskovalni gon. To je nekako podobno, kot che bi rekel, da se je v meni konchno zganila (za)vest, ki pravi: neizbezhno bom moral she nekaj rechi (dorechi) o tej nesrechni restratifikaciji in to samo zato, ker sem davno nekoch bezal vanjo. In to se mi pogosto dogaja ravno potem, ko zhe mislim, da me je zadeva za vselej nehala zanimati. Tako bo moje zrenje na vrednote stratifikacije zachelo tam, kjer se je nekoch mudilo, in potem zastalo (za kakega chetrt stoletja), ne da bi bilo domishljeno, she manj pa v porochilu izrecheno do konca ali zakljuchka, ki bi zadovoljil vsaj mene samega. To pot zhelim osvetliti predmet raziskave, ki bo vkljucheval zrenje zrochega (to je mene samega nekoch) in bo zato mestoma blizhe preiskavi, kot samo raziskavi nekega pomembnega socialnega problema.

Gre za sistem vrednot (aktualen v nekem danem sistemu, v nashem primeru RS v nekem zg. obdobju sistema SFRJ), ki so se oz. naj bi se mimogrede zamenjale na nashi poti od Yugobalkana k Evropi. Deklarirane vrednotne orientacije sistema sicer dolochajo spremenjeno predstavo o njegovi vrednotni strukturi, a ta gre svojo pot, strukturira se po svojih zakonitostih. Pri tem se bom skliceval predvsem na naslednje osvetlitve in opredelitve vrednotnih sistemov in vrednot:

Kaj so vrednote socialne stratifikacije? Kaj so vrednote socialne stratifikacije v shirshem sistemu vrednot ali v odnosu do vrednotnega sistema institucij? In konchno, kaj pomenijo individuumu za razliko od obchih vrednot?

Skusham she opisati: Kaj je sistem? Socialna struktura sistema? Struktura institucij sistema? Kaj je vrednotni sistem socialne stratifikacije (VS SS) v odnosu do vrednotnega sistema institucionalne strukture (VS IS)? Kako se ta premeni v vrednotni sistem enega - v personalno legitimiteto (VSE ali PL)? Skratka, kako strukturiramo vrednote v vrednotne sisteme?

Posebej pa zhelim osvetliti: Kaj so obche vrednote (ali obchechloveshke vrednote) ali vrednote nasploh? Za razliko od socialnih vrednot, institucionalnih ali sistemskih vrednot? Prve so namrech neposredna dejstva zavesti. Druge pa posredovana dejstva zavesti sistemske propagande, pri chemer imajo dominanten delezh pri posredovanju vrednot sistema tri dominantne propagande treh subsistemov: ekonomskega, politichnega in religijskega.

Pravzaprav sem si nalozhil veliko dela. A chemu? Saj sem vendar to zhe takorekoch opravil (sicer nedovrsheno in razdrobljeno, tu in tam po raznih chlankih in kompleksnejshih porochilih, pa vendar zhe). In za koga? Tiste, ki jih je to moje razglablanje zanimalo, bi lahko preshtel na prste. Mochno me je nachela vest, ali pa le image, ki mu ne morem uiti, namrech, da pishem prevech. Kdo bo to bral? "Prevech chrk". Najraje bi se Slovencem javno opravichil, da sem sploh kdaj kaj napisal in objavil in potem nehal za vselej. Ko bi zmogel seveda! (Ker za zdaj tega nikakor ne zmorem.) Vendar ta javna podoba je kot obsodba, ki se z njo ne strinjash, pa vseeno deluje, pochasi a neustavljivo nachenja krhki smisel javnega delovanja, ki se vendarle hrani z neko socialno utemeljenostjo, che ne vsaj z minimalnim priznanjem, pa naj ga she tako prezirash ali skushash zanikati. Odgovor pa je nedvoumen. Pishem torej samo zato, ker she ne zmorem umolkniti. Zase torej? Mene pa spet predvsem zanima, kaj o vsem tem mislim danes, kje in koliko sem se po moje motil, kje popushchal in zatajil bremenu ideoloshke avtocenzure, dasiravno te pri meni ni bilo veliko? A je vseeno bila, je prav pri vsakem, ki pishe.

Vendar za zdaj she vedno rahlo upam, da se bom to pot lotil inventure nekoliko drugache. Najprej moram ponovno premisliti: Kaj je vrednotni sistem socialne stratifikacije in tudi vrednotni sistem institucionalne strukture v odnosu do konstruiranja socialne realnosti ("reality construction")?

Le tako bom pomiril vprashevalca v sebi, ki neprestano sprashuje o smislu ali, che hochete, moralni dopustnosti takega pochetja. Upam pa tudi, da bom hkrati nashel tudi nek vsaj zachasen ali priblizhen odgovor na vprashanje: Zakaj pri nas danes she ni aktualna, she ni socialno uveljavljena socialna stratifikacija, cheprav smo v obdobju t.im. tranzicije sistema iz socialnega v kapitalski (lahko rechete tudi socialistichnega v kapitalistichni sistem), ali drugache recheno velikega lastninjenja

institucij in grobe socialne restratifikacije druzhbe? Za zdaj lahko samo ugibam ali pogojno (hipotetichno predpostavljam), neposredneje recheno pa predvidevam, da se bo po prvem valu polastninjenja zachela oblikovati prava stratificirana druzhba tudi v Sloveniji, natanchneje recheno, postala bo socialno aktualna in razvidna. Shematsko to pomeni, da se bodo pripadniki druzhbe razlochevali po treh osnovnih stratah: vishji, srednji, nizhji. Che dodamo she dve vmesni strati vishjo-srednjo in nizhjo-srednjo, imamo skupaj pet strat. Dovolj za zachetek. Kasneje se lahko oblikuje natanchnejsha (amerishka) stratifikacija, ko se vsaka od treh osnovnih strat analogno deli she na tri, to je skupaj 9 strat. (VV, VS, VN; SV, SS, SN; NV, NS, NN).

Za zdaj pa je socialna stratifikacija she vedno latentna, to pomeni, da je she vedno skrita ali da she vedno ni socialno aktualizirana, in da se mi she vedemo, kot da je ni, natanko tako, kot smo to pocheli v prejshnjem rezhimu, le da so razlogi to pot nekoliko kompleksnejshi, da ne gre le za ideoloshko mimikrijo, ampak (tudi she) za mnogo bolj kompleksne in praktichne razloge za tako socialno sprenevedanje. Takoj ko bo polastninjenje sistema v grobem konchano, nam bodo zacheli politiki in njihovi glasniki na mas mediji govoriti tudi o stratah in stratifikaciji druzhbe. Sedaj bi bilo namrech to za lastninjenje po kranjsko prevech moteche. In ko bo to vech ali maj razchishcheno, razvidno, v uradnem javnem mnenju prisotno, potem shele si lahko zastavimo she vprashanje: kaj je pravzaprav realnost in kaj je v njej konstruirana realnost? Zakaj za vraga se moramo spet poostreno deliti najverjetneje na tri krat tri strate, to je na 9 strat po amerishkem zgledu, druzhbe z doslej najbolj uveljavljeno (aktualno in samoumevno) socialno stratifikacijo, ali le na 5 strat, za dezhele z manj razvito ali manj natanchno socialno stratifikacijo?

Tudi z revolucijo stratifikacija ne izgine, cheprav je to eden njenih temeljnih ciljev, pach pa se sprva razbije (druzhba se razlastnini, ekspropriacija ekspropriatorjev, nacionalizacija ipd.) in potem takoj ponovno vzpostavlja, sprva v prikriti obliki: latentna SS, latentni VS SS (vrednotni sistem socialne stratifikacije).

Prav lahko boste rekli, da so vsi pripadniki druzhbe med seboj razlichni in da je torej njihova razvrstitev po nekaj statistichnih znakih (pozicijah na stratifikacijskih dimenzijah, med katerimi je najpomembnejsha premozhenjska "lastninska"), umeten konstrukt, grobo ali nasilno razlikovanje ljudi. Vendar zgodovina nas uchi, da je neka osnovna socialna diferenciacija neizogibna, pa naj bo kakrshna zhe si bodi. Aktualizira se ali pa je vech ali manj prikrita, vendar je na koncu razvoja vedno natanko taka, kot jo projicirajo vrednotni sistemi dominantnih sistemov vsakokratnih civilizacij na planetu. Lahko je osebno ne priznate, jo prezirate, vendar socialno okolje (sosedje prijatelji, znanci, sovashchani, someshchani, sodrzhavljani) vas bo vseeno uvrstilo v neko za vas dolocheno strato in to presenetljivo soglasno. Socialno razlikovanje je torej socialno dejstvo. In kaj lahko storimo zoper socialna dejstva in zgodovino? Lahko jih skushamo spreminjati, a chloveshko prizadevanje se tu vedno koncha enako, v restratifikaciji. Kaj je torej ta vrednotni sistem socialne stratifikacije? Kako se aktualizira?

Odgovorov je veliko, nobeden ni enostaven. Lahko she rechemo, da so pri aktualizaciji VS pomembni veliki proizvajalci Imagea Who is Who, to so mas mediji, dandanes she posebej televizija. Tudi javnomnenjske raziskave niso nedolzhne, pri konstruiranju in rekonstruiranju VS SS so nepogreshljive. Vendar to je posebno poglavje: Javnomnenjske raziskave in konstruiranje oz. rekonstruiranje socialnih strat, o tem kdaj drugich, ker po tej poti ne pridemo do odgovora na glavno vprashanje, pach pa le do odgovora o nachinu aktualizacije vrednotnih sistemov.

Zdaj bom ilustriral she neizogibnost ali zgodovinsko dolochenost ali usojenost vrednotnega sistema socialnega razlikovanja (segregacije) na nashem planetu na najkrajshi mogochi nachin. Je tako enostaven, da bi ga razumeli she parije, che bi jim le povedali, da to ni pravljica, da je Zhivalska farma le primera ali prispodoba usode obchechloveshkega socialnega razlikovanja - stratifikacije, ali vrednotnega sistema socialne stratifikacije.

 

 

 

Vrednotni sistem socialne stratifikacije v Zhivalski farmi

 

Na Zhivalski farmi se je pravzaprav vse skupaj zachelo z Majorjevimi sanjami:

“Major, nagrajeni beli merjasec na Grashchinski farmi, je pred svojo smrtjo sanjal nekaj chudnega”, pravzaprav je sanjal utopijo. Lahko bi tudi rekli, da je sanjal tri osnovne institucionalne vrednote sistemov: “svobodo”, “bratstvo”, “enakost”. Nas pa bo v tem prispevku zanimala le slednja:

Res, da so o tem govorili zhe davno, spominjal se je ... vendar je bilo pozabljeno. In sanje se doslej niso nikoli uresnichile.

Ker je bilo zhe dolgo zhivljenje za njim in ko je toliko polezhaval v svojem svinjaku, in je imel dovolj chasa za razmishljanje, da je spoznal bistvo zhivljenja na tej zemlji - bolje kot katerakoli zhivecha zhival:

Nobena zhival v Angliji ni svobodna.
Zhivljenje zhivali je beda in suzhnost.
Taka je chista resnica!
Toda - ali zhe po naravi mora biti tako?

Njegov odgor je bil jasen, zgoshchen: “Tukaj - tovarishice in tovarishi - je odgovor na vse vashe probleme. Izrazimo ga lahko z eno samo besedo - Chlovek! Chlovek je edini resnichni sovrazhnik, ki ga imamo! Odstranite chloveka in odstranili boste temeljni vzrok lakote in garanja za vse vechne chase!” (Deshifrirano to pomeni temeljni vzrok: bede in suzhnosti in socialne segregacije.)

“Tovarishi in tovarishice, moj poziv je upor!”

Upor bi se lahko zgodil zhe chez teden ali pa chez sto sto let”, vendar bil je zgodovinska nujnost.

Po uspeshno izvedeni revoluciji na Zhivalski farmi (ki je tu ne bom opisoval, ker jo pri nas she vedno znamo in poznamo vech ali manj na pamet iz lastnega izkustva), je Debelinko, "ki je bil pri pisanju najboljshi" (bil je pisar oz. ideolog, po hierarhiji takoj za Napoleonom, in v revoluciji se je najbolj izkazal), je najprej prechrtal napis:

GRAShCHINSKA FARMA

in z velikimi chrkami napisal:

ZHIVALSKA FARMA”

Naj omenim she za nasho temo poglavitno 7. zapoved (danes bi rekli tudi slogan PP - politichne propagande, she malo poprej pa apel AP - agitpropa):

“7. Vse zhivali so socialno enake (enakopravne)”

Sledilo je dramatichno obdobje obnove in napredka na farmi (oz. pozhrtvovavalne izgradnje in razvoja, ki ju spet iz zhe omenjenega razloga ne bom opisoval). Bolj, ko se je farma razvijala, manj so bile uporabne zapovedi, bolj so bili uporabni praktichni apeli kot npr. Boksachev: “She bolj bom delal!”

In za konec pravljice je preostala le she ena Zapoved. Glasila se je:

“VSE ZHIVALI SO ENAKOPRAVNE,
TODA NEKATERE ZHIVALI SO ENAKOPRAVNEJSHE OD DRUGIH.”

Natanchnejshi pomen istega apela bi bil:

“VSE ZHIVALI SO SOCIALNO ENAKE,
TODA NEKATERE ZHIVALI SO BOLJ ENAKE OD DRUGIH.”

Chisto na koncu pa je imel Napoleon eno samo pripombo na Pilkingtonov odlichni in prijateljski sosedovski govor. Gospod Pilkington je farmo namrech neprestano imenoval “Zhivalska farma”. Seveda - saj ni mogel vedeti, kajti (*da) on, Napoleon zdajle prvich naznanja - da odpravlja ime “Zhivalska farma”. Od zdaj naprej se bo farma imenovala “Grashchinska farma”, kar je, kakor mu je znano, edino pravilno in izvirno ime.

“Gospodje,” je zakljuchil Napoleon, “nazdravil bom prav tako kot prej, a v drugachni obliki. Napolnite si chashe do roba! Gospodje:

“Naj zhivi Grashchinska farma!

Spet je sledilo prisrchno nazdravljanje in trkanje s kozarci in vsi so do dna izpraznili chashe. Zhivalim pa, ki so od zunaj strmele v ta prizor, se je zdelo, da se dogaja nekaj chudnega. Nekaj je bilo, kar je spreminjalo prashichem obraze. Detelja (vprezhna kobila) je z meglenimi ochmi pogledovala zdaj ta zdaj oni obraz. Nekateri med njimi so imeli pet podbradkov, nekateri shtiri, spet drugi tri. A kaj je bilo tisto, kar se je zdelo, da se razkraja in spreminja? Ko je bilo konec aplavza in je druzhba spet vzela v roke karte in nadaljevala z igro, ki je bila prej prekinjena - so se zhivali tiho splazile proch.

A niso se she oddaljile niti za deset metrov, ko so nenadoma obstale. V hishi je nastal vik in krik. Stekle so nazaj in spet pogledale skozi okno. Res tu je izbruhnil hud prepir. Krichali so, tolkli s pestmi po mizi, sumljivo pogledovali drug drugega, besno nekaj zanikovali. Pokazalo se je, da je zmeda nastala, ker sta oba - Napoleon in Pilkington - istochasno igrala na isto kraljico.

Dvanajst glasov je besno tulilo in vsi so bili enaki. Zdaj je bilo jasno, kaj se je zgodilo s prashichjimi obrazi. Zhivali zunaj so obrachale svoje poglede od prashicha do chloveka in chloveka do prashicha in spet od prashicha do chloveka; a zhe je bilo nemogoche povedati, who is who (kdo je kdo).

(Tako je bilo to v Zhivalski farmi po revoluciji zhivali in tako v socializmu po revoluciji ljudi (revolucionarjev - avantgarde), zdaj pa smo na tisti tochki razvoja ali napredka, kakor hochete, ko po 50 letih od ekspropriacije ekspropriatorjev velja za sveto dolzhnost in vrachanje lastnine nekdanjim razlashchencem, skratka poravnava socialnih krivic nekdanjim lastnikom, vendar le toliko in tako, da ne povzrochamo novih (novim lastnikom)!

(Lahko bi tudi rekli, da je zdaj prishel chas deekspropriacije ekspropriatorjev ali vrnitev lastnine razlashchevalcem in predvsem polashchanje (lastninjenje) "novih" (in starih) polashchevalcev.)

En sam od mnogoterih pomenov tega zakljuchka silno pouchne pravljice za ljudi in chloveshtvo pa bom vseeno izpostavil, namrech ne bi rad, da bi ga kdo spregledal.

Orwellove zhivali pa gledajo skozi okno ljudi in prashiche in ne vidijo razlike: "Saj so isti"!

Socialna enakost (enakopravnost) torej ni bila mogocha,
istost je bila mochnejsha od njih.

Lahko bi rekli tudi drugache: socialna enakost, enakopravnost je bila mogocha samo med Njimi (elito, avantgardo, zgornjo strato), lahko bi rekli celo istost (ki jo generira determinizem socialnih vlog). Ker, che zanemarimo shtevilo njihovih podbradkov (statusnih simbolov), jih je tezhko lochiti med seboj; za ostale ljudi "nizhjih strat" in "nizhje" zhivali pa tako velja socialno razlikovanje ali stratifikacija.

V bistvu pomenita socialna enakost in socialno razlikovanje isto. Individui naj bi se razklikovali med seboj po stratah, znotraj njih pa naj bi se kar se da poistili (izenachevali). Redukcionizem individualnosti je tako izveden na she obvladljivo socialno mero. Tako naj bi bila zadovoljena potreba inviduumov po razlikovanju in potreba sistemov po socialni tipizaciji.

Vrednote svoboda, bratstvo, in enakost, ki jih je sanjal Major, so bile ali pa so shele postale socialne (institucionalne) vrednote in konec zgodbe je zgodovinsko dolochen, ker scenarij institucionalnih vrednot ne pozna izjem, dopushcha samo vechje ali manjshe zavlachevanje ter tu in tam dolochene omejitve, inachice istega, odvisne od nacionalnih in nekaterih drugih drzhavljanskih posebnosti.

Opomba: Zdaj pa se lahko spet vrnem k obujanju spominov na Vrednotne sisteme v samoupravni druzhbi, analizi vrednotnega sistema socialne stratifikacije iz leta 1973.

____________
George Orwell: Zhivalska farma (Pravljica), Ljubljana 1982

 

 

K predgovoru raziskave Vrednote socialne strafikacije
(iz leta 1973)
 

Raziskovalno porochilo Analiza vrednotnega sistema z vidika socialne stratifikacije I. del , je bilo moje drugo samostojno uradno porochilo o raziskovalni nalogi na Inshtitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani. To je pomenilo, da je porochilo izshlo v nekaj obveznih izvodih za NUK, za knjizhnico ISU, za dokumentacijo ISU, zelo verjetno pa so vsaj nekatera porochila romala she na kak Marksistichni center ali na kako drugo institucijo cenzure (tako smo vsaj domnevali na osnovi odmevov). Domnevam tudi, da vechine teh uradnih raziskovalnih porochil sploh ni vech, razen morda pri avtorjih samih. Vechletna raziskava je imela naslov Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi in je sodila v veliki projekt ISU Socialna stratifikacija in druzhbena mobilnost v samoupravni druzhbi. Moj sodelavec je bil Marjan Kroflich, psiholog po osnovni profesiji in she sekretar na ISU, po hierarhiji torej kar precej nad asistentom. To seveda ni bilo nepomembno za institucionalno odobritev nadaljevanja raziskovanja vrednotnih sistemov v samoupravni druzhbi. Dejstvo je bilo, ali pa srechna okolishchina, da mojih sodalevcev in vodje projekta vrednotni sistem takrat ni prevech zanimal in je bil Marjan Kroflich edini na ISU, s katerim sem razpravljal o posameznih problemih, svojih ugotovitvah ali umotvorih o vrednotnem sistemu "chrni shkatli" v modelu socialne stratifikacije. Danes si tezhko predstavljamo socialno klimo - vzdushje, ki je takrat vladalo na ISFU in njegovem razmerju do sistema. Inshtitut je ustanovil Boris Ziherl (takrat prvi ideolog v druzhboslovnih znanostih v vsem sistemu) in mislim, da je bil to chas, ko ga je sistem zhe ukinjal, inshtitut namrech. Ante Novak nam je nekoch ob kavici zaupal, da so ga postavili za direktorja z nalogo, da ukine leglo anarholiberalizma ali celo agenturo obveshchevalnih sluzhb. Naloge seveda ni izpolnil. Bila sva she kar prijatelja, tako na ISFU kot kasneje na RTVL, vseeno pa ga je nekaj muchilo. Zame namrech nikakor ni mogel ugotoviti, kateri obveshchevalni sluzhbi posredujem podatke, nekoch se mu je zarekla domneva, da delam kar za tri hkrati (izraelsko, amerishko in she eno, za katero she ne ve). Za moja prijatelja na Raziskovalnem centru slovenskih sindikatov Lidijo Mohar in Tineta Jezha pa je npr. Marko Orozhen (takratni preds. sindikatov in bivshi policijski minister) samo zaradi njunega potovanja v Indijo domneval, da delata za indijsko obveshchevalno sluzhbo. Bil pa bi she bolj zaskrbljen, ko bi vedel, da bosta shla tja zhivet (Ashram Sri Aurobindo). Kakorkoli se zdi danes ta rech smeshna, pa je bila vchasih hudo resna. Bili smo resen problem nashih tajnih sluzhb ob mnogih prilozhnostih, naprimer takrat, ko je nasha kolegica Ana Barbich za delo na doktoratu odnesla s seboj v ZDA kar rachunalnishke podatke (kartice, takrat she ni bilo disket) ravno od tega projekta Socialne stratifikacije in druzhbene mobilnosti v Sloveniji. V Delu je bil Inshtitut poleg SAZU naveden kot primer institucije, ki so ji prislushkovali, bil je obravnavan pri aferi shtiridesetih poslancev, itn. itn.

V predgovoru sem v prvem odstavku porochal: "da v navedenem projektu aspekt vrednotnega sistema socialne stratifikacije ni bil analiziran, izdelan pa je bil globalni model socialne stratifikacije in mobilnosti, ki je predstavljal teoretichno osnovo vsem (takratnim) raziskavam inshtituta, ki so bile vezane na problem socialne stratifikacije". Da pa Staneta Sakside (ki je bil nosilec projekta, prvi metodolog na ISFU, kmalu za tem she direktor na ISU), niti v predgovoru uradnega porochila niti v uvodu nisem niti omenil, me danes le malo chudi. Moj spomin v takih primerih seveda zataji. Mogoche so tele razlage: prva bi bila, da je to posledica moje takratne arogance in aktualnega imagea o mojem kompleksu zoper vse avtoritete; druga, da on tega ni zhelel ali se mu to ni zdelo pomembno, saj je bil vrednotni sistem za takratno sociologijo pri nas kjub vsemu marginalen problem; tretja pa, da je bilo tako bolje, to porochilo bi kaj lahko bilo ideoloshko problematichno, domnevam, da dosti bolj kot sam projekt Socialne stratifikacije in duzhbene mobilnosti v samoupravni druzhbi.

Kakorkoli je zhe bilo, pomemben je bil model socialne stratifikacije, zame pa je bil zanimiv predvsem black box v njem, za katerega smo domnevali, tako se je reklo, da je VS (vrednotni sistem) in, ki razvrshcha posameznike razlichnih pozicij na objektivnih stratifikacijskih dimenzijah (dohodka, izobrazbe, politichne aktivnosti oz. pasivnosti do politichnih funkcij, samoupravnega udejstvovanja, vzorcev potroshnje, statusnih simbolov, itn.) v strate, katerih shtevilo ni bilo jasno dolocheno. Model je bil osnova za empirichno raziskavo SS in DM (z najvechjim, najobszhnejshim vprashalnikom, ki sem ga kdajkoli videl). Operacionalno delo na Modelu Socialne stratifikacije v samoupravni druzhbi, Socialne mobilnosti v Sloveniji smo delali vech let (od 1969 do 1971) takratni shtirje Saksidovi asistentje: Andrej Caserman, Zhiga Knap, Stane Obranovich, Stane Saksida, Rajko Shushtarshich. (Uradna bibliografska navedba o Modelu je chisto na koncu bibliografije, p 180, to je zadnja navedba v raziskavi.) Sodelavci smo navedeni kot enaki med enakimi z vodjo projekta Stanetom Saksido na chetrtem mestu, kamor je bil uvrshchen po abecednem redu. To pa prav gotovo ni moglo biti le moje maslo, prav lahko domnevam, da smo bili pod precejshnjim vplivom egalitarizma in vsi vech ali manj ignorantje sposhtljivih akademskih navad. Sploh pa moram pripomniti, da takrat, v prvih letih mojega teamskega dela na ISU, tudi avtorizacija osebnih prispevkov ni bila najbolj urejena. Zaradi te pomanjkljiviosti je bilo vseeno kar nekaj zapletov, zamer in podobnih rivalitetnih problemov. Vendar vse to danes ni vech niti malo pomembno, meni je pomembno le toliko, ker sem se hotel vzhiveti v takratno raziskovalno klimo na ISFU, opisati takratno in vsemu navkljub skoraj idilichno vzdushje na raziskovalni instituciji.

O mojem takratnem nachinu izrazhanja moram rechi (oz. nashem izrazju, ker porochilo je izrazheno v mnozhini, je torej neosebno, in to navado sem vlekel she dolgo), da je strokovno prezapleteno, kot da je namerno ali iz previdnosti shifrirano, mestoma tako zelo, da ga danes sam komaj razberem oz. deshifriram.

V Vprashalniku SS in DM v Sloveniji je bilo veliko vprashanj, stalishch, pomembnih indikatorjev vrednot, vrednotnih orientacij, ki so omogachali empirichno obdelavo vrednot, dopolnjevanje modela in so po mojem mnenju lahko she danes zanimivo prichevanje za zgodovinski spomin nekega sistema, predvsem o razkolu deklariranih in dejanskih vrednot oz. vrednotnih orientacij v takratnem samoupravnem sistemu (oz. druzhbi). To pa je tema nadaljevanja mojega raziskovanja vrednotnih sistemov Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi, II, III. Bila je to prilozhnost preverjanja vrednotnega sistema socialne stratifikacije na empirichnem gradivu iz omenjenega vprashalnika v porochilu za naslednje leto.

Na koncu predgovora dokaj previdno obljubljam nadaljevanje raziskovanja v smeri analize vrednotnega sistema z vidika institucionalne strukture. Vendar obljuba je eno, realizacija pa drugo. V predlogih sem mochno prehiteval, tako da sem za leto 1976 predlagal zhe raziskovanje Vrednotnega sistema razredne strukture. Ta predlog seveda ni bil sprejet. Vrednotni sistem institucionalne strukture je bil mnogo trshi oreh. Za pravo raziskovalno porochilo o VS IS sem potreboval kar petnajst let. Poprej sem she dvakrat odshel iz inshtituta, najprej na ministrstvo za kulturo potem na drzhavno radiotelevizijo. Drugich sem lahko prishel na ISU, ker sem bil uporaben sodelavec v projektu Vrednote v procesu planiranja, odlochujochi v sistemu so domnevali, da bodo morda vrednote in vrednotne sisteme planirali ali kako drugache koristno uporabili. Tretjich pa sem se raziskovalni instituciji ISU lahko pridruzhil le she kot zunanji sodelavec (filozofija je bila zhe ukinjena, knjizhnica pa ravno v ukinjanju), potem, ko so me zaradi Raziskave o raziskovanju, domnevnega verbalnega delikta, vrgli z RTVL. In res mi je zhal, da se instituciji RTVL/S nikoli ne bom mogel za to dovolj oddolzhiti, kaj shele, da bi ji izkazal hvalezhnost. Bolj primerne institucije za preuchevanje in preverjanje vrednotnih orientacij na konkretni instituciji, predvidljivosti in nepredvidljivosti njenega ravnanja (determinizma njenih kljuchnih vlog), kot je bila RTVL, ne bi mogel najti. Posebej mi je bila za raziskovanje zanimiva in pozneje pouchna rezhimska vloga mas medija (vloga M.M. mnozhichnega oblikovalca zavesti mnozhicam v totalitarnem sistemu in v kasnejshi premeni tega sistema). Takrat shele, v letu 1985, sem lahko napisal raziskovalno porochilo Vrednotni sistem institucionalne strukture. Tega bi nikoli ne zmogel, che bi ves chas ostal v inshtitutsko akademski, od konkrene socialne realnosti prevech odtujeni, od sistema pa prevech nadzorovani klimi. Naj she omenim, da je zhe iz opisanega raziskovalnega zachetka, moje zagnanosti, mogoche slutiti, da se taka samovolja ne bo dobro iztekla. Konchalo se je s popolno izolacijo, lahko bi rekli tudi osamitvijo in tudi samoizlochitvijo iz socioloshke srenje, kamor, sam rad priznam, tudi vech ne sodim. To sem opisal v dveh grozljivih pismih svojim nekdanjim kolegom na Inshtitutu pri Univerzi Edvarda Kardelja (celoten naziv uporabljam samo ob dolochenih prilozhnostih).

She o naslovu: Dolgo sem uporabljal izraz vrednostni sistemi, tudi potem, ko sem v Vrednotnih orientacijah EP in Raziskavi o raziskovanju nedvoumno ugotovil, da je pravilno le vrednotni sistemi. Utemeljitev: V vsakdanjem sporazumevanju so uveljavljeni oz. pogosto uporabljani termini: "vrednostna orientacija, vrednostni sistem", namesto: vrednotna orientacija, vrednotni sistem (kar je pravilno), ker je termin izpeljan in vrednote in ne iz vrednosti. Vrednost je namrech ekonomska kategorija, ki pa je postala tudi vrednota. S tako terminoloshko "napako" simboliziramo ekonomizacijo - razvrednotenje vrednot v vrednosti. Vendar je bil moj in tudi nash razlog le ta, da dolgo ne moremo iz svoje kozhe. Napachno, neprimerno uporabo termina vlechem(o) in sem jo sam vlekel za seboj she vrsto let. Najdemo jo tudi v naslovnih raziskav, ki jih danes popravljam za nazaj, tako kot je pravilno "vrednotne orientacije, vrednotni sistemi", itn.

 

 

K uvodu raziskave Vrednote socialne strafikacije

 

V uvodu je nekaj bistvenih, a napachnih ali dvoumnih trditev, ki jih danes nikakor ne bi mogel zapisati. Te so bodisi posledica moje nevednosti bodisi samocenzure iz previdnosti. Predvsem se to nanasha na ontoloshko opredelitev vrednot, ki je temeljno vprashanje pri vsakem preuchevanju vrednot, tako pomembno, da ga bom izpostavil v posebnem poglavju v dodatku: Ontoloshki status vrednot v raziskovalnem porochilu in v poznejshih objavah.

Danes bi nedvomno bolj poudaril primarnost vrednot in na njih ilustiral realizacijo posameznikovih dosezhkov na SD (pozicije posameznika ali socialnih skupin, kategorij na stratifikacijskih dimenzijah in she prej njihov osebni izbor oz. mozhnost svobodne izbire za njih aktualnih vrednot in vrednotnih orientacij). Skratka, danes se mi zdi, da ta moja raziskava vseeno malo prevech dishi po socialnem oz. socioloshkem determinizmu. Prav tako se ne bi vech skliceval na aksioloshko ontoloshko neutralnost v vrednotni opredelitvi, ker danes trdim, da ta ni mogocha.

Uvod sem namrech zachel takole: V socioloshkih teorijah o vrednotah sta prisotni dve temeljni razlagi vrednot. Po eni so vrednote tiste, ki determinirajo celotno socialno dogajanje. Po drugi pa, nasprotno, vrednote izhajajo ali so same determinirane po socialni bazi ali socialni strukturi. Che ponazorim z nashim primerom, bi po drugih socialna stratifikacija (strate oz. pripadnost stratam) generirala dolochene vrednote stratam oz. njihovim pripadnikom. Po prvih pa bi ravno nasprotno, vrednote posameznikov in skupin bile dolochilnica (determinanta) njihove pripadnosti vishjim, srednjim ali nizhjim socialnim stratam. To sta seveda dve skrajnosti, ki dopushchata veliko inachic, zlasti takih, ki poudarjajo vzajemno dialektichno povezanost (materialne in idealne sfere, ali baze in nadgradnje, infra in super-strukture, itn.).To je seveda tretji, takrat ideoloshko edino pravilni in mogochi pristop k vrednotam, ki pa je najslabshi od vseh nashtetih. Ravno tako menim, da je vsakrshno blefiranje o medsebojnem vplivanju baze in superstrukture nepotrebno zapletanje, ki k razjasnitvi vrednotnega sistema prav nich ne prispeva. Pri analizi vrednot se pokazhe, da se socioloshke teorije vrednot ne morejo izogniti taki ali drugachni ontoloshki opredelitvi. Kljub temu, da je za nas bistvena analiza vrednotne strukture, ki naj bi bila neodvisna od ontoloshke opredelitve, skushamo zaradi tega v uvodu na kratko reflektirati tudi filozofsko problematichnost nashe socioloshke opredelitve.

Socioloshkemu pristopu pri analizi vrednot je najblizhja aksiologija (Windelband, Rickert, pozneje podobno Spranger, Meinong). Za aksiologijo vrednote nimajo resnichne "tubiti", ampak samo veljajo. Ontoloshko se torej gibljejo v polju "brezvrednotne resnichnosti" (kar velja za znanost, svet prirodnih zakonov) in v polju "brezpogojne veljavnosti" vrednot (v socialno kulturnem svetu; "vrednote veljajo, toda ne eksistirajo"). Rekli bi, da "vrednoslovje" zavzema avtonomno podrochje "idealnega" ("irealnega"), kjer so stvari pomembne le v svojem socialnem pomenu.

Sledila je she obvezna ograditev od aksioma aksioloshke teorije, kar je razumljivo, ker je bila ta v praktichnem raziskovanju vrednotnega sistema uporabna samo v enem delu trditve, namrech, da vrednote veljajo. In ta problem sem takrat resheval neverjetno konfuzno, zapleteno, skratka, zapletel sem v lastno mrezho, stkano iz same previdnosti. Zato bom to izvajanje najprej povzel:

Ko uporabljamo termin "socialno veljavne vrednote", ta ni identichen s pomenom tega termina v aksiologiji. Socialno veljavne vrednote nam pomenijo redukcijo sploshnoveljavnih vrednot (v aksioloshkem pomenu) na vrednote socialne veljave, to je na vrednote, ki veljajo kot sploshne (sploshno sprejete) v socialni strukturi, lahko bi rekli tudi socialnodominantne vrednote, cheprav gre v tem primeru za she ozhji pojem ali termin: vrednote v referenchnem okviru socialne strukture (stratifikacije).

Kot v aksiologiji vrednotam ne ishchemo samostojne eksistence, zanima nas le njihova veljavnost, vendar veljavnost znotraj vrednotne strukture, tako v sociologiji veljavnost vrednot povezujemo z njihovo "predmetno podlago", to je socialno strukturo. S socioloshkega vidika vrednote veljajo le znotraj socialne strukture (stratifikacije). Predmetna podlaga nam torej ne pomeni "ontoloshke podstati".

Aktualizacijo vrednot, lahko bi rekli "uveljavljanje vrednot", opazujemo na socialni strukturi. Nasprotno, ko strukturiramo vrednote po deduktivni poti (vrednote ki utemeljujejo socialno strukturo), ne trdimo, da so vrednote tiste, ki determinirajo "socialno bit".

Vrednote, vrednotno strukturo skushamo analizirati brez ontoloshke opredelitve, ki nas omejuje, ker je zhe sama vrednotno dolochena. (Zavedamo pa se, da je tak pristop mozhno kritizirati, ker se ga kratkomalo ni mogoche strogo drzhati.)

V prvem delu naloge, ko preuchujemo vrednotni sistem z vidika socialne stratifikacije, nam sama narava raziskovalnega problema postavlja v ospredje vrednotni sistem kot relativno avtonomni sistem utemeljevanja socialne stratifikacije. Socialna struktura je s tega vidika definirana ali operacionalizirana s t. im. "objektivnimi stratifikacijskimi dimenzijami". Ni odvech ponovno poudariti, da vrednotno utemeljevanje same stratifikacije ne pomeni, da so socialne strukture (posamezne socialne strate) izkljuchno determinirane samo z vrednotami (vrednotnim sistemom).

Ko uporabljamo termin 'realizacija vrednot v aktualizacijski sferi', s tem ne mislimo, da dobe vrednote svojo eksistenco, ampak da je to vidik njihove "konkretizacije" (in spet ne v smislu ontoloshke konkretizacije). Gre torej za zmanjshevanje sploshne veljavnosti vrednot in preuchevanje konkretne veljavnosti vrednot na posameznih pojavnih dimenzijah. Ostajamo torej pri sploshni veljavnosti vrednot, vendar veljavnost konkretnih vrednot za nas, za posameznega individua ni enkrat za vselej dolochena. Konkretne vrednote so vedno najprej potencialne sploshno veljavne vrednote, ki pa se v dolocheni socialni situaciji aktualizirajo. Mozhnosti individualne modifikacije vrednot v vrednotnem sistemu individuuma spet ne moremo zanikati samo zato, da bi dosegli navidezno chisti socioloshki vidik preuchevanja nasproti psiholoshkemu in filozofskemu vidiku.

Ko govorimo o relativizmu vrednot ali vrednotnem relativizmu, ne mislimo na vrednotni relativizem v filozofskem pomenu. Za nas je vrednotni relativizem v ozhjem smislu, le relativizem vrednot znotraj socialnih relacij. Tega relativizma ni mozhno spregledati, ker je imanenten zhe v sami notranji - dvopolni stukturi vrednot (vrednota - nevrednota) in v relaciji vrednote do socialne strukture. Hkrati pa ni nujno, da ta relativizem absolutiziramo. Zato ne, ker po drugi strani ne moremo spregledati socialnoveljavnega strukturiranja vrednot z vidika (obche) vrednotne strukture, ki je sploshno veljavno sprejeta.

Morda ni odvech poudariti, da ne mislimo, da smo se pri analizi vrednot povsem izognili vrednotni opredelitvi, ki pravi, da vrednote veljajo le znotraj socialne strukture. (Mishljeno socialnemu determinizmu oz. strukturalnemu, v nashem primeru, determinizmu socialne stratifikacije sistemov.) Vsakemu preuchevanju vrednot je imanentna vrednotna opredelitev. Ta opredelitev naj bi bila kolikor mogoche razvidna, zato je tudi potreben tak uvod.

Socialna veljavnost vrednotne strukture (VS SS) ni nacionalno ali drzhavno (sistemsko) omejena. Sploshno veljavna struktura ima le posamezne (nacionalne, drzhavne in druzhbene) modifikacije. Te so verjetno dosti manjshe, kot to kazhe povrshna primerjava sistemov.

Danes, oziroma po nekaj letih ubadanja z vrednotami, vrednotnimi orientacijami in vrednotnimi sistemi se s to uvodno utemeljitvijo pristopa k in v analizi vrednotnih sistemov, posebej VS SS nikakor ne bi mogel zadovoljiti. Neke nejasnosti so se mi posvetile shele ob ubadanju z vrednotnimi orientacijami konkretnih propagand, neke ob analizi vrednotnega sistema institucij (VS IS), neke ob ukvarjanju z obchimi vrednotami, vrednotami zunaj vseh sistemov. Zato sem tudi povzel nekatere odlomke, ki so bili vsaj zame kljuchni pri razvozlavanju ontoloshkega statusa vrednot. Che zhe poenastavljeno povzamem povzetek, bi k takratnemu uvodu v preuchevanje vrednotnega sistema socialne stratifikacije danas rekel precej drugache, vsaj to:

Kot neposredna dejstva zavesti so vrednote resnichnejshe od vseh dejstev, gotovejshih dejstev, kot so neposredna dejstva zavesti (kot obche ali chiste vrednote), ni! (Izvedeno po Henriju Bergsonu.) Kot posredovana dejstva, dejstva iz preprichanja in preprichevanja propagand pa dobe in imajo vrednote socialno veljavnost (kot institucionalne in institucionalizirane vrednote), so bolj ali manj aktualne ali aktualizirane ali sploshno sprejete. Vrednot namrech sploh ni mogoche definirati. Ta trditev ima daljnosezhne posledice, z njo si je mogoche tudi razlozhiti neatraktivnost vrednot v sociologiji oziroma njihovo marginalnost, vendar sem dolzhan nekoliko globljo razlago. Poskus definiranja vrednot ali ene same vrednote nas pripelje v njihovo osiromashenje, v nesmiseln redukcionizem pomena vrednot, v semantichno nasilje simbola nad pomenom, in kot zhe recheno, kar pa je bistveno: vrednote z definiranjem razvrednotimo, to je razveljavimo. Seveda boste ugovarjali, kako potem sploh lahko komuniciramo s tako neopredeljivimi simboli, kot so vrednote? Odgovor je preprost in se razdeli v dve smeri. S simboli, ki oznachujejo vrednote, komuniciramo zelo nenatanchno, ne komuniciramo z vrednotami, ampak s priblizhnimi vrednotnimi orientacijami in z indeterministichnimi vrednotnimi sistemi, v katerih je vsaka vrednota - njen simbol le pomenski priblizhek, njeno strukturiranje v vrednotni sistem pa je za nasho zavest neizbezhno in to velja za vsak vrednotni sistem.

Druga smer odgovora je pomembnejsha, cheprav se vam utegne posebej upirati: nashemu zdravemu razumu se upira, ker dishi po parapsihologiji, tako namrech pravi razum. Zachne se s tem, da vrednotnih sistemov ne konstruiramo, vrednotnih orientacij ne vsiljujemo in si vrednot ne izmishljujemo, ampak jih intuitivno dojemamo. Ne komuniciramo samo preko simbolov, oznachevalcev vrednot, pach pa vedno in sochasno tudi neposredno. Brez dojemanja trajanja chasa v strukturi zavesti, kot sem to skushal pojasniti s pomochjo Bergsonove predstavitve neposrednih dejstev zavesti, najbrzh ne bomo dosegli niti minimalnega soglasja v komunikaciji v tej drugi smeri odgovora.

Vsaka posamezna vrednota, vrednotna orientacija je pomensko "dolochljiva" le v odnosu do vseh drugih vrednot sistema. Chim shirshi in globlji je vrednotni sistem, tem vechji je pomenski priblizhek vsake posamezne vrednote njenemu pomenu in celo napake v oznachevanju z neustreznimi simboli je mogoche deshifrirati, z dobro voljo seveda. ("Dolochljiva" pomeni dolochljivejsha neprimerno bolj, kot che jo pojmujemo izlocheno, izolirano iz sistema; povsem dolochljiva pa ni in ne more biti, ker je zhiva in je, kot bi dejal Bergson, v stalni rasti.)

Takrat tega she nikakor nisem mogel rechi, nisem she poznal Bergsonovega eseja O neposrednih dejstvih zavesti, niti Etienna de La Boetiea Razprave o prostovoljnem suzhenjstvu, in predvsem she nisem raziskoval konkretnih propagand in njihovih vrednotnih utemeljitev.

Vrednotne sisteme lahko torej preuchujemo, ker imajo vrednote socialno veljavnost, ker se individui in socialne kategorije pretezhno ravnajo po determinizmu vlog, kot na socialno (institucionalno) vlogo reducirani individuumi, po institucionaliziranih (to je spet reduciranih) vrednotah. Vendar, vsak posameznik je svoboden, vsak hip lahko deluje po svoje, po svojih vrednotah. Zato so vrednotni sistemi v principu indeterministichni. Velika srecha za preuchevalce vrednot in sistemov (in za hierarhe seveda tudi in velika nesrecha za mnoge individuume) je dejstvo, da jih je malo (tako posameznikov kot socialnih skupin), ki uporabljajo ta svoj najvechji dar, najvechjo dobrino chloveka: svobodno voljo; in she ti jo uporabljajo le redko. Veliko raje imajo prostovoljno suzhenjstvo (determinizem socialnih vlog). V veliki vechini in vechinoma ravnajo kot na vlogo reducirani ljudje. Drugache recheno, posamezniki se orientirajo predvidljivo, le zato in toliko, ker je in kolikor je njihovo ravnanje utemeljeno in orientirano z institucionalnimi vlogami, ki jih utemeljujejo, strukturirajo in aktualizirajo socialno veljavni vrednotni sistemi.

V nadaljevanju uvoda pa zelo na kratko povzamem vrednotni sistem socialne stratifikacije, njegovo strukturo. Po nepotrebnem ga utemeljujem z Deklaracijo o chlovekovih pravicah. To namrech povsem pokvari dramaturgijo porochila in prezgodaj odpira dodatno zapletenost socialno veljavnih vrednotnih sistemov z vnashanjem deklariranih vrednot sistemov oziroma suprasistema (chloveshke druzhbe oz. njene "diferenciacije").

Umestna pa je konchna opomba omejitve oz. opredelitve predmeta preuchevanja:

Socioloshki pristop se torej omejuje na tako opredelitev predmeta preuchevanja, v kateri so v ospredju socioloshki vidiki, relacije vrednot znotraj socialne strukture in vrednote v odnosu do celotne socialne strukture. Socialno veljavne vrednote niso vsota vrednot posameznikov. Analiza empirichnih podatkov pa temelji na teoretichni (oz. vrednotni) analizi socialne strukture (v nashem primeru stratifikacije). Ne gre nam torej za popis vseh vrednot, ki so relevantne z vidika socialne stratifikacije. (Obche vrednote kot npr.: srecha, svoboda itn. s tega vidika niso relevantne.) Poglabljanje shtudije vrednot v tej smeri je vsekakor odvisno od relevantnosti celotnega modela za preuchevanje vrednot (mishljena je primernost oz. praktichna interpretativna uporabnost modela v razlagi empirichnih podatkov ankete SS in DM v Sloveniji). Reflektiranje celotnega modela je mozhno (smiselno) le na osnovi rezultatov spoznav te kompleksne problematike. (Ne nepomembna omejitev nashega dela je v tem, da prenos tezhishcha analize na teoretichno raven analize vrednotne strukture terja tudi razvitje metodologije za analizo vrednotnih oznachevalcev - simbolov vrednot.)

Naj dodam she pripombo, da sem imel glede modelov v sociologiji, she posebej modela VS SS, nekoliko svojski ali razlichen pogled od soraziskovalcev. Model vrednotnega sistema zame ni le nek mogochi poljubni model, ki funkcionira ali pa ima neko notranje skladno logiko. V tem primeru smo lahko poljubno (relativno svobodno) modelirali socialne modele, ki so v bistvu konstruirani (konstrukt socialne realitete). Zame je bil osnovni problem raziskati in odkriti model, ki dejansko eksistira, to je, uravnava socialne odnose, in ne le interpretativno funkcionira. To pa je po mojem veliko tezhja naloga in dopushcha veliko manj poljubnosti, kot v primeru, che bi modele poljubno konstruirali. Prav lahko pa je tako, da je bila to le moja fikcija, in da gre le za razlichne stopnje relativizma. Vendar tudi v tem primeru je tak raziskujochi fikcionalizem, razkriti oz. razjasnjevati model vrednotnega sistema socialne stratifikacije, vsaj tezhja naloga, kot je to v primeru raziskovalnega konstruktivizma.

Danes menim, da je bilo v raziskovanem primeru vrednotnega sistema socialne stratifikacije iz celote raziskovalnega porochila kljub zavajojochemu uvodu razvidno: da so vrednote temeljne (najsploshnejshe) dolochilnice chlovekovega ravnanja in da smo se v nashi analizi strogo omejili na preuchevanje socialnoveljavnih in she instrumentalnih vrednot (oz. norm). Nadalje, da vrednotni sistem (black box) posameznike in skupine ne le strukturira (najraje smo rekli, da "projicira", redkeje pa, da razvrshcha, selekcionira ali pa segregira) v strate, temvech so vsakokratni vrednotni sistemi ti, ki generirajo t.im. (zgodovinsko) aktualne stratifikacijske razsezhnosti in dolochene oblike socialnega razlikovanja in samo stratifikacijo. Ni pa bilo dovolj poudarjen primerjalni in historichni vidik stratifikacije, a taka analiza tudi ni bila nachrtovana. Delovna hipoteza je bila, da obstoji obchi vrednotni sistem stratifikacije, da to generijajo predvsem dominantni sistemi suprasistema, svojske in za nas zanimive so predvsem posamezne znachilnosti, nacionalne in druge ideoloshko sistemske posebnosti stratifikacije.

Danes vem, da je od treh vidikov socialnega strukturiranja: stratifikacijskega, razrednega in institucionalnega slednji najpomembnejshi in ga je najtezhje analizirati, a tudi ta je preprost v primeri z nesistemom obchih vrednot civilizacije, ki jih ni vech mogoche analizirati.

 

 

Opombe in pripombe k analizi preiskovanega porochila
Vredotni sistem socialne stratifikacije v samoupravni druzhbi

 

Kot zhe recheno, ne namaravam obnoviti celotnega porochila, le izjemoma ga bom povzel, predvsem pa ga bom skushal preiskati z vidika svojega danashnjega pogleda na takratno porochilo. V ta namen sem ga zhe nekajkrat prebral in moram rechi, da ga she vedno nisem v celoti deshifriral. Pisano je v telegrafskem jeziku hipotez, nekaj skopih primerov je, a she ti so le nakazani. Izrazoslovje pa sem medtem dokaj zamenjal, upam, da celo popravil. Danes bi rekel, da je porochilo narejeno do faze she kar dobro sistametiziranega koncepta. Nikakor pa ni konchano. Glavni del teh tezhav v porochilu izvira iz mojega takratnega strahu: "kaj che se bo nashel kdo, ki bo razumel, kaj pishe v njem: o socialnem razlikovanju v socialistichni druzhbi (njeni stratifikaciji)? Obravnava problem, ki ga za sistem uradno sploh ni bilo, oziroma, ki je bil domnevno le obrobno vprashanje nashega chasa: kdaj bomo socialno razlikovanje v celoti ukinili? Kolikor pa je takrat stratifikacija vseeno obstajala, pa naj bi bila predvsem v zastarelih vrednotah, "v glavah ljudi, obremenjenih z ostanki, usedlinami preteklosti". Ali pa je bila nekaj chisto posebnega, domacha socialistichna in she samoupravna in vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi so bili torej nekaj chisto svojstvenega, zgrajeni po meri nashega chloveka (to je, po meri nashih vodilnih ideologov). Vse socialne krivice, socialno nepravichnost v slojeviti brezradni duzhbi pa je domnevno odpraviljala njena socialna mobilnost. Ta je predpostavljala odprtost vseh socialnih pozicij vsem posameznikom (razen razrednim sovrazhnikom), oziroma enake mozhnosti vseh socialnih kategorij (grup) za socialni vzpon. Spet pa je treba pripomniti, da je bilo mogoche tako zamishljeno socialno mobilnost veliko lazhe uresnichiti v glavah ljudi kot pa v socialni resnichnosti.

 

_______
Nadaljno preiskavo porochila Vredotni sistem socialne stratifikacije v samoupravni druzhbi, opombe in pripombe k samem postopku analize, aktualizacijo takratnih problemov v danashnjih razmerah pa bom prihranil za morebitno objavo nadaljevanja v naslednji shtevilki Revije SRP.

Pomembnejshe se mi zdi, da she prej povzamem svoje poznejshe ugotovitve o vrednotah, ki so, oz se mi danes zde, da so predpogoj za raziskovanje vrednot, tudi za raziskovanje vrednot socialne stratifikacije. Kajti ob samem zachetku raziskovanja vrednot, mi mnoge skrivnosti vrednot niso bile jasne, v moji zavesti so bile kvechjemu na nivoju slutje, mnogih pa she slutil nisem. Zato bom najprej obnovil oz. aktualizal moje stalno vrachanje k nerazchishchenim problemom vrednot socialne stratifikacije v poznejshih porochilih, potem pa she tiste, ki se bistveno dotikajo ontoloshkega statusa vrednot.

_________
* Raziskavo Socialna stratifikacija v Sloveniji - (Vrednotni sistem socialne stratifikacije) nadaljujeta Rajko Shushtarshich in Matjazh Hanzhek v okviru institucionalnega sodelovanja z Uradom Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj.

 

 

Nekaj povzetkov o vrednotah in vrednotnih sistemih v kasnejshih porochilih

 

Spremna besede k Janezovemu razodetju
Che me vprashate: kaj je Janezovo razodetje?
Je razodetje poti njemu najsvetlejshe;
resnichna je njegova pot, resnica je razodetje;
je pot, ki je svobodna, svoboda je pot;
je pot ljubezni njegove,
ki glavna je pot njegova,
ljubezen mu je svetla, sveta, je lepa;
je razsvetljenje njegovo.
Che vprashate, kaj je razodel Janez, bi rekel:
Che je nekdo res iskren, bo lahko razodel le sebe.
Janez je razodel sebe, dusho svojo;
razodel jo je iskreno iz sebe, po Njem;
On je bil ta, ki ga je ljubil.
Razodel je Janez svojo pot,
njegova pot je bila zhiva,
in vse, kar je zhivo, je v neprestani rasti,
njegova pot je prezheta z ljubeznijo,
po njej je prishel najdlje.
Ni pa Janez razodel samo svoje ljubezni,
razodel je ljubezen po sebi;
vso svojo svobodo po sebi;
in razodel jo je resnichno, resnichno iskreno,
resnico sebe, resnico po sebi je razodel.
Razodel je tri vrednote, ki se zlivajo v eno;
razodel je Boga;
kakor ga je On njemu razodel.
In razodel je she, da poti je veliko,
raznotere so, in vsaka njih je prava,
in vse vodijo v Eno,
vodijo k Bogu in eno so v Njem.

Danes bi rekli, da transcendirajo vse vrednote; pa se vendar pri tem prezhemajo, prelivajo tako chudovito, da je to komaj mogoche nekako izrechi, a brez tega bi ne mogli videti, kako vrednote rastejo in se dvigajo v dushi, one same po sebi. To spoznanje Janezovo je najgloblje, najbolj skrito v sporochilu njegovem, a najvazhnejshe.

Kakorkoli zhe razumete Janezovo razodetje; kot religiozno, spoznavno, ali literarno estetsko sporochilo; navada je taka, da se razumeva Jezus, uchitelj Janezov kot simbol popolnosti, od zachetka do konca njegove poti. Pa ni tako. On ni bil popoln, she zdalech ne na zachetku svoje poti, dasi je njegov zachetek, za nasho predstavo o zhivem bitju, izredno visok. In vendar je On vseskozi rastel in zhivo so rasle vse vrednote v Njem, ko se je zdelo, da ne morejo vech rasti in se nekje ustavijo; vendar se ne ustavijo, ampak rastejo v neizmerno.

Kakorkoli zhe razumemo Janezovo razodetje, ta komponenta je zame, ne oziraje se na chas dveh tisochev let, she vedno nedosezhena, kaj shele, da bi bila presezhena v kateremkoli meni znanem zapisu o poti chloveka, o njegovih vrednotah, njih rasti v neizmerno. Koliko pa je to rast meni uspelo zhivo predstaviti kot rast resnice, svobode ljubezni po sebi, to je drugo. Prichevanje je v razodetju svetega Janeza evangelista, preberite ga sami. Ni mogoche, da bi se ne chudili, ker on je rastel zhivo, da bi se mi chudili v sebi, in sami rasli z njim, in sami rasli po sebi.

Vendar vedeti je treba, da je sporochilo shifrirano, in ni prevech preprosto deshifrirati ga. Tako kot smo mi sami sebi sporochilo in ni nam lahko deshifrirati sebe, she posebej ne, che smo pod neprestanimi pritiski na nasho zavest; toliko je namrech ponudb, da nas razodenejo lazhni preroki s silo propagande: moderne, sodobne, tehnizirane.

Lazhni preroki so vedno bili, a she nikoli niso bili doslej nam tako blizu, v domu nashem. Ta sila in moch je kriterij, po katerem se chlovek dandanes vrednotno orientira. In che zachuti v sebi odpor, ko zachuti silo, in moch in nasilje nad seboj; potem vem, da to ni on sam, da to je nekdo nad njim, ki hoche vanj, proti volji njegovi v sebstvo njegovo.

 

Opomba k viru: Svetemu pismu

Zakaj ravno razodetje svetega Janeza, po Svetem pismu Starega in Novega zakona, Novega po grshkem izvirniku; ki ga je zalozhila Britanska in inozemska svetopisemska druzhba, v Ljubljani 1931?

Jezik je zhe nekoliko obarvan s patino minulega chasa; a chasa ni, s chim je potem obarvan, da ni z nechim, kar se izgublja, in bilo je zhe bolj prisotno, kot je zdaj? Skushal sem se drzhati Pisma, kolikor mi je to bilo mogoche, vendar spremembe so tiste, ki govore o branju, o tem, kako je Evangelij po svetem Janezu mogoche brati - meni. In branje je eno, in razumevanje je drugo, in dojemanje, podozhivljanje je tretje. Vem, da vsakdo od vas bere katerokoli pismo po svoje. Ko bere ga, se oglasi namrech nekaj v njem, njegov notranji glas, in che zapishe ga, zapis ni enak izvirniku, pa mu je vendar lahko po duhu blizhe, kot bi bil, che bi ga zapisal popolnoma enako. Simboli besede so sami po sebi prazni, napolniti jih moramo s pomeni, sicer ostanejo bolj ali manj mrtvi simboli, ki beremo jih avtomatichno. V resnici, res se pogovarjamo z duhom; chrke, besede, stavki, knjige so le korelat komunikaciji duha z duhom, ideje z idejo, vrednote z vrednoto; ene individualnosti z drugo.

Ponavljanj je morda prevech, schasoma postanejo motecha; a zdi se mi, da za zdaj mora biti tako, celotni pomen bi se sicer izgubil. Danes beremo hitro, dandanes ne prenesemo vech pochasnega branja; in tako malo se spominjamo, ker tako hochemo. Skusham torej zapisati duha, da zadrzhujem hitro branje, tega v vas, ki se mu mudi. Strokovno recheno, bi bil ta tekst predvsem spoznavno prizadevanje na podrochju vrednot, neke vrste spontano nadaljevanje raziskovalnega prizadevanja, nazadnje priobchenega v Traktatu o svobodi ali kot je bil she naslov: Vrednotnem sistemu institucionalne strukture, ISU, 1985; in bi imel naslov Traktat o Bogu oziroma Razprava o transcendiranju vrednot k Absolutu.

Pa ni tako.

Po zaslugi okolishchin akcijskega raziskovanja, she posebej tistega o Vrednotnih orientacijah avtonomne propagande znanosti, sem se nekako le znebil predstave, da sem sociolog, ali vsaj, da bi to na vsak nachin moral biti. In odleglo mi je; ni mi vech treba analizirati vrednotnih orientacij ekonomske propagande, in tudi religijske in politichne ne. In ni mi vech treba biti suzhenj tako imenovane strokovne samoredukcije. Ko sem tako postal sam sebi narochnik in svojemu notranjemu narochniku glasnik, sem si dovolil, in on mi je dovolil to svobodo, da ne pishem vech raziskovalnih porochil o vrednotah. Pishem le knjigo, ta je le prichevanje; in tako se mi zdi, da povem o vrednotah vech, kot sicer bi.

Vse vrednote namrech transcendirajo, preuchevalci njih bodo to neposredno dejstvo nashe zavesti tezhko ovrgli, ker je pach neposrednost vsakomur trajno preverljiva, ali drugache recheno, vsak hip preverljiva vsakomur v njem samem. Analizirati pa je ni mogoche, razumu se izmakne, nedostopna mu je. A che vrednotam chlovek le malo prisluhne, bo slishal, kaj te pravijo o sebi? Pravijo, da so neposredna dejstva nashe zavesti, so zhiva dejstva, ki zhive v nas, so nam neposredno dostopna dejstva zavesti brez posrednikov, in tako zelo smo si jih gotovi v sebi, kolikor to sami hochemo. Od vseh neposrednih dejstev nashe zavesti pa je eno samo tako, od katerega gotovejshega ni, in to dejstvo je Bog. Bog je najbolj gotovo dejstvo zavesti, od vseh dejstev gotovejshega ni. Traktatov o Bogu je najbrzh dovolj, morda prevech, ni pa prevech prichevanj Njega, nikoli jih ne bo dovolj ne prevech. Ne mislim, da bi vsak moral zapisati svoj pogovor s seboj ob branju Pisma, ali kateregakoli svetega vira, a tega sem jaz moral. Bil je na moji poti od vrednot, vrednotnih orientacij, vrednotnih sistemov k Traktatu o svobodi in tu sem za gotovo vedel, da pot ne vodi naprej k traktatu o Bogu, in ko sem to vedel, sem obchutil voljo, osvobojeno more.

Po neki chudni dolochenosti sebe, iz sebe, sili chlovek v stran, v stranske rokave poti; shele ko se mu vsi zapro, obrne ochi k nebu, tako bi rekli simbolichno. Na neki dolocheni tochki poti bi morda celo napisal nesrechni, nesojeni traktat, analiziral vrednote religijske in celo politichne propagande; celo sem zhe dolochil tako v petletnem raziskovalnem nachrtu za naslednje srednjerochno raziskovalno obdobje; in zashel bi, izgubil bi se, mochno se mi zdi, da bi bilo tako. Nash MI je bil vedno, ne bom rekel, proti meni, bolj zoper individualnost je bil, kot pa zanjo. Tak je nash do skrajnosti institucionalizirani MI, a oni drugi neinstitucionalni MI ni tak, in me she vedno zanima, ker on sam je individualnost, v nekem shirshem Mi-stvu Nas-tva, chloveshtva.

 

A recimo raje v priliki:

In slishal jih je, kako govorili so med seboj:
kdo bo prvi in kdo bo drugi...
In zhalostno jih je gledal On;
in videl je, kako hochejo narediti institucijo iz krizha,
simbola svojega v dushi sebe,
iz sebstva sebichnost svojo.
Piramido trdno kot skala zidajo v oblake,
dvojno piramido zidajo,
eno zvrnjeno, ki se ne vidi in
na njej pokonchno drugo, ki se vidi;
ona prva se ne vidi, ker nochejo je videti.
V zemljo kopljejo grobove,
vechje in globlje,
vanje zidajo in ne vidi se,
na njih zidajo in vidi se,
o kako shtrle v nebo,
ti zgornji deli piramid, monoliti njihovi,
da nebo se ne vidi, da nihche vanj se ne ozre.
Oni bodo krstili, posvechali z zemljo
iz grobov,
in z ognjem, ki zhge vse zhivo.
In kakshne chudezhe bodo hoteli chez dva tisoch let?
Hoteli bodo dokaze natanchne, vechstokrat gotove,
kolikokrat je mogoche unichiti planet?
Bodo potem videli?
Kdo bo prvi in kdo bo drugi?
Kaj je res treba toliko zhivega unichiti,
da videli bi nekateri od njih?
Vprashanja vere pa so ostala ista,
in ista bodo, dokler bo chlovek:
Kdo si chlovek? Kaj si chlovek? Si res chlovek?...
Zakaj si chlovek, ti? Zakaj (sploh) biti chlovek?...
Kako ti, chlovek si? Kako (sploh) biti chlovek?...
Porode ta vprashanja mnogo drugih,
vsako njih sega v neizmerno, neskonchno,
in vsako njih vsak trenutek lahko pade v nich.
Po kom verujesh chlovek?
Po sebi, po drugem, po Njem v sebi,
tako slede vprashanja sama sebi v neizmerno,
in vse zhivljenje bi lahko porabil za eno samo njih,
in ne reshil bi ga do konca.
Zagoneten je smisel bivanja,
zhivljenja chlovekovega smisel.
Ko pa vprashanje zastavish jasno, in chisto,
nekdo ti odgovarja nanj,
kaj ni to chudezh?
A mishljenje je chudno,
samo po sebi je chudezh, a:
"je umiranje vednosti" le;
kakshen chudezh je potem vednost?
Nekateri boste rekli:
Pismo je sveto, ne bi ga smel spreminjati.
To pa je, kot bi rekli:
Ne bi ga smel brati,
ne smel doumeti,
doumeti po svoje iz sebe.
To pa je, kot bi rekli:
Moral bi ga ubiti,
vso zhivost njegovo zamenjati
s chrko mrtvo,
domnevno enako za vsakogar.

To pravim, ker jaz sporochilo lahko doumevam le po svoje; in she trdim, da nihche tega ne more drugache kot po svoje. Che pravite, da ni tako, da ga mnogi vas enako umevate, bom dvomil v to, she vech, trdil bom, da ste njegov skriti pomen zhe ubili, in da je Pismo táko mrtvo. Ni dosti teh enaindvajset Janezovih poglavij, pa vendar je; berete jih lahko vse zhivljenje, pa jih ne boste do konca prebrali in niti dvakrat povsem enako.

In kdo daje meni to pravico, ki si jo jemljem? Zanimivo vprashanje, manj moj odgovor, ta je: On sam. Moj jaz se pogovarja z njim, ko ga berem; in vash jaz se pogovarja z njim, ko ga berete, che le izkljuchite cenzurno komisijo, ki vas nenehno navaja na eno edino pravilno branje. Ko uspe vam utishati zunanji glas, potem ko veste, od kod on prihaja, kdo pooseblja ga; tedaj veste, da on ni vash notranji glas. In enako se lahko pogovarjate z vsakomer, ki vam je blizu in ne bi vam smelo vzeti prevech chasa, ki je dragocena prevara praznine. Nobene prevare pa ni v chudezhih Njegovih, nobene zvijache. On dela to, kar vidi zhe storjeno. V zanki chasa vidi, tako bi rekli tisti, ki hochejo vse razumeti. Chlovek vidi predvsem eno: da mu Bog dopushcha svojo voljo, samovoljo sebe; enako mu dopushcha, da se svobodne volje odreche. Che pa se je ne odreche, che samovoljo presezhe, potem morda vidi; vidi vsaj tri nivoje svobode. Po razumu so si v protislovju, drug drugega izkljuchujejo in razumeti tega ni mogoche; umeti, da; um sezhe v vse nivoje zavesti, izvira iz najvishjega; razum pa, razum ostane na svojem nivoju: jasen, nedvoumen in nemochen hkrati.

Che me kdo vprasha, ali bi mogel pisati o Janezovem razodetju bolj sproshcheno, svobodno? Morda bi mogel, morda; a potem gotovo na rachun resnichnosti prichevanja njegovega in lepote ljubezni njegove. Che me kdo vprasha, ali ne mogel bi pisati o Janezu bolj verodostojno, resnichno? Morda bi celo mogel, morda; a kaj, ko bi bilo to v shkodo lepote ljubezni Janezove in svobode njegove. Che pa vprasha me kdo, ali ne mogel bi opisati razodetja Janezovega estetskim pravilom ustrezno, z zapletom zgodbe, razpletom, to je lepshe? Morda bi celo mogel, a kaj, ko bi bilo to v shkodo svobode njegove poti in resnichnosti prichevanja Janezovega. Dejali boste, da je to zgodba o jari kachi in steklem polzhu, vendar ni tako, resna so to vprashanja, in vsak lahko na njih odgovori, kakor hoche. A nimam se namena izogniti glavnemu vprashanju, to je:

Kdo to pishe v meni?

O tem pa she ni bilo nich recheno. In vendar je to, v tej skrajno odvechni spremni besedi, ki spremlja razodetje in zgodbo, tisto, kar manjka, in je potrebno izrechi, che naj bo zgodba resnichna. Pisati o resnici in to zamolchati, ni mogoche, poshteno ni, pa vendar tega ne bi storil noben pameten chlovek. Dosedanja razlaga, kako sem prishel do Janezovega razodetja, bi vechini zadoshchala; nekam logichno si slede analize, razprave, traktati, vendar v resnici ni nobene logichne povezave, niti zakonitosti, niti nuje v tem sosledju.

V resnici je bilo chisto drugache:

V mestu Piranu na Jadranskem morju je privez jadrnice Ariadne. Vezana je ob obali, a ne chisto blizu nje. She vedno je lep avgustovski vecher na Jadranskem morju in noch she lepsha; ko jasno je nebo, so zvezde na njem blizu. Na jadrnici sem bil sam, Jutranjka ni bila z mano na morju. Misli so mi tavale brez reda, a ne brezskrbno; poletje gre h koncu, mimo mene, kot bi trenil, in jesen bo tu in nichesar nisem she napisal letos, pa tudi, komu naj bi pisal? To moje dvajsetletno razglabljanje o vrednotah ni zanimalo nikogar vech. Akcijska raziskava je bila blokirana po vseh pravilih, tu ni kaj rechi, priznati je treba poraz. Z Inshtituta niso odgovorili na svezhenj pisem niti z besedo in niti jih ni zanimal moj plan za celih pet let. Vech mesecev je zhe trajalo to moreche chakanje. Ochitno je, da to moje preuchevanje vrednot res ne zanima nikogar vech. In koga bi to danes sploh lahko she zanimalo? Morda bi she koga zanimala ta odkritja, ali zmote, che bi bila vsaj nekoliko uporabna za sistem, za njihove vrednotne sisteme; tako pa, ko sem se razglasil za sociologa, ki ga sistem ne zanima, ki ga zanima le drobni nepomembni individum, njegova zgubljenost, nemoch v mochnem sistemu; kaj lahko prichakujem? Kje je zdaj ta individuum, kako mi je priti do njega, in kako naj on ve, da jaz sem in da on je she vedno zhiv. In kaj takega sploh vem o vrednotah po teh dvajsteh letih ubadanja z njimi? Tako malo in vendar prevech, da to bi lahko sporochal javno. Kam gre ta Nash vrednotni sistem enega, se bo ustavil, bo okamenel, ali se bo morda le chisto pochasi spremenil, ali pa bo raspadel v hipu, se sesul pod tezho vrednot, ki so postale artikli in tezho artiklov, ki so postali vrednote, pa she pod silo politichne mochi, ki je vidno brezumna. Govori o miru in vodi vojne, ko jih ne vodi, se nanje pripravlja in pripravlja se na eno res temeljito totalno vojno, in niti enega samega resnega znamenja ni, da ne bo tako. In to morje, Jadransko, kako temno, umazano je zhe in kako plavo je bilo she pred desetimi leti; kot modrina neba je bila voda njegova chista, in lesketala se je v soncu in soju lune.

Tako begajo misli v neplodno gruntanje, in kar je naslabshe pri tem, to se venomer ponavlja, le obchutek more narashcha, se vecha. Ena misel pa je morda le plodna: Ta je, kakshen bo vrednotni sistem na tem planetu chez dva tisoch let, che bi morda planet le prezhivel svojo moro, chloveka dvajsetega stoletja? Bi mogel opisati vrednotni sistem, kot bil bi lahko, recimo, chez dve tisochletji? Gotovo bi mogel, vsaj priblizhno, ker nich bolj rigidnega ni, kot je ravno vrednotni sistem institucij. Kar se vrednot tiche, se institucije tako pochasi spreminjajo... Sicer pa, chemu bi se chlovek oziral na zdaj, ki bo chez dva tisoch let?

In kakshen vrednotni sistem shele imajo Oni, che so. Che Oni res so, potem nam mora biti Njih vrednotni sistem nedoumljiv, ali pa tudi ne. Kako bi mogel to dognati? Che to bi vedel, bilo bi nekaj. Marsikaj sem zhe bral o Njih, glede njihovih vrednotnih sistemov pa moram rechi, da karkoli sem o tem prebral, me ni zadovoljilo, niti malo ne. To ne more biti tako, kot pravijo. Teoretichno je prav vseeno, ali Oni dejansko so ali pa so le plod domishljije porochevalcev, njih utopija ali sanje. Mene zanima Njihov vrednotni sistem. In kako, da ravno jaz nimam niti enega samega, niti najmanjshega znamenja Njih ali o Njih, pa mi je bilo toliko do tega? Nocoj si zastavim vprashanje. Che Oni so, bom nocoj sanjal o Njih, Njihov vrednotni sistem hochem vedeti.

 

Ni se she danilo, ko se je zbudil iz sanj.
Sanjal je, kar je hotel,
sanjal je njihov vrednotni sistem,
che bi temu lahko tako rekel.
To je vedel z gotovostjo, njemu znano,
a zdaj ga ne ve vech, le to she ve,
da ga je za gotovo sanjal,
in che bi bilo samo to, bi pozabil,
zhe naslednji dan.
Vedel je she nekaj:
da ga je sanjal tako, da se ga bo spomnil,
che bo le resnichno res hotel to,
le kdaj bo to, tega ni vedel.
Potem je hotel zaspati,
ker she zgodaj je bilo.
Pa ni mogel, te sanje bile so premochne,
premochno so vzburile zavest;
da zdaj bi spal, to ni bilo mogoche,
da karkoli bi se she spomnil dolochno,
tudi ne, na silo ne.
Vstal je, si umil obraz,
dvignil pokrov kajute,
pogledal nebo, tako kot po-na-vadi,
che jasno je, che bo veter za jadranje ugoden?
Dve luchi na nebu sta se premikali od morja sem,
proti obali Pirana; nich posebnega bi rekel,
le malo hitro, nenavadno hitro je to gibanje
dveh luchi.
Ko nekaj je res nenavadno, je mishljenje vedno enako:
to mora biti kak avion, hitro letalo,
che tako hitro je letalo, kje je zvok njegov,
che visoko leti, da se ga ne slishi, potem gibanje
njegovo ne more biti za chloveshke ochi tako naglo,
luchi letita chisto vzporedno, torej je vendarle nashe letalo.
Sedaj bosta luchi preleteli hrib za mestom,
in problem bo reshen sam po sebi,
a che bi se razmaknili, to bi bilo drugo;
she ni pomislil do konca in razmaknili sta se,
in spet vrnili, ko je pomislil na to.
Potem sta izginili, ne bi mogel rechi, za hribom,
ali kar tako, kot v nich, kot piki dve.
Sedaj pa bo sedel.
To ni mogoche,
pijan nisem,
ne sanjam vech,
ali ni to malo prevech,
tako si pravi, in zhe misli, kaj naj reche komu to,
se chesa lahko oprime? Ne, nichesar se ne more oprijeti,
nikomur o tem govoriti, ker naprej je scenarij znan
in razlaga, ki vsem bo jasna, razen njemu.
Pa ni bilo to videnje problem,
problem je bil Njih vrednotni sistem,
z njim se je ponovila igra iz sanj.

In reche si:

Sedaj pa tako; to bom pozabil, che kaj je na stvari, spomnil se bom, vendar jaz bom to pozabil, utvaram ne bom suzhnjeval, she tega mi je treba, da se prerekam o tem z ljudmi, ki vedo vse. Nihche se ne bo poigraval z menoj, tudi Oni ne, che so. In zadal bom nalogo sebi:

Njih vrednotnega sistema ne bom pisal, taka je volja moja svobodna!

Minili so meseci in res je pozabil. Le enkrat se je she spomnil, ko sta s Tinetom govorila o Njih, in rekel mu je:

che so, ga bom moral pisati, a jaz tega nochem.

To se je zgodilo v mesecu decembru, leta tega, ko si je v avgustu zastavil pravilno vprashanje in potem pozabil nanj. Pisal je dialoge s Henrijem (sogovornikom izven chasa, on je namrech eden teh, s katerimi se lahko pogovarja, ne da bi se s sogovornikom ozirala na chas).

Pogovorjala sta se o nashem vrednotnem sistemu, ki bil bi lahko, recimo, chez dva tisoch let; pa se je zgodilo to, kar she nikoli doslej. Oboje je moral pustiti, pogovor in pisanje dialogov, in znashlo se mu je v roki Pismo, Evangelij Novega zakona, Janezov. In mislil je zhe, da ga bo samo prebral in zadeva bo urejena in delal bo naprej, tako kot doslej. Pa ni bilo tako. Moral je premisliti, in premislil ga je in prichal o tem premisleku, ker tudi to je moral. In tu je prichevanje in z njim misel, chisto nora, tako boste rekli:

To je Njihov vrednotni sistem, ki pa ni sistem, ki vech je kot sistem, ker to sistem ne more biti, niti ne more kdaj postati! In ta sistem, ki ni sistem, Oni sporochajo zhe vech tisoch let, che to sploh lahko rechemo, ker tako je le v nashi predstavi chasa, a v resnici res ga Oni trajno sporochajo, v trajanju je!

In kako ga dojemamo, in koliko ga?
Kakor hochemo, in kolikor zmoremo, a zmoremo malo.
Sedaj pa vprashanje:
Kdo to pishe, pishem to jaz, ali kdo drug v meni?
In pa vprashajte me:
Kje je moja volja svobodna?
Ona je tu in trajna je,
in ni manjsha, vechja je,
to obchutim,
tu argumenti ne pomenijo nich;
in che bi jo iskali,
bi morali iskati jo vsaj dvajset let nazaj,
v moji zavesti,
in ne v nashi predstavi chasa.
In che pishe to
kdo drug v meni,
kdo drug v meni?
Potem pishe on
z mojim soglasjem.

Ni mogoche ne videti, kako dalech je bil On pred nami v videnju vrednot, in kako blizu njih izvoru; Kako dalech smo mi danes od Njegovih vrednot, kako smo jih izprevrgli, izneverili, zmalichili z njih definiranjem; da one to niso vech, kar bile so, vrednote: ljubezni, poti svobodne, resnice.

Mi smo razbili, ubili obche chloveshke vrednote, da bi namesto njih zgradili vrednotne sisteme; da bi zgradili novega chloveka, ki vsako vlogo sprejme, le chloveshke ne, te vech ne more.

Che kdo misli, da ni tako, da smo v vrednotah mi napredovali, da dlje smo, kot je On, pred dvatisoch leti nashega shtetja chasa, zavesti v nas; potem naj pricha o tem vrednotnem sistemu zdaj(a). Naj pricha zhivo, kot je On.

Ljubljana, decembra 1986

_________
Rajko Shushtarshich, Janezovo razodetje ali O treh vrednotah: resnici, svobodi, ljubezni in njih transcendiranju; Fondi Oryja Pála, tretja izdaja, Kranj 1974

 

 

Iz Traktata o svobodi

O vrednoti delo

Vrednota delo je ena najbolj manipuliranih in manipulabilnih vrednot, pripravna je za utemeljevanje chesarkoli, she posebej pogosto pa se jo uporablja v vrednotnem sistemu institucionalne strukture. Lahko bi rekli, da je delo vrednota, ki je izredno manipulabilna, ki je tako cenjena, ideologom ljuba, pogosto uporabljana in zlorabljana, skratka, da je vrednota, ki naravnost kliche po manipulaciji.

Preden preidem na opis njene nivojske strukture, bom skushal ilustrirati njene posebnosti, a res le nekoliko, ker so v njenih modalnostih in variacijah neizchrpne. Vrednota delo - nedelo ima med vrednotami, ki utemeljujejo obstojechi red sistema, njegovo institucionalno hierarhijo, prav posebno mesto tudi po tem, da je nepogreshljiva v vseh sistemih sveta kot deklarirana, oziroma deklarativna vrednota. V njej je izpostavljen skrivnostni pomen vrednote, ki osvobaja chloveka. She nedavno tega nam je bila znana v inkarnaciji "Arbeit macht frei". Pa se kljub temu, da jo je ena najmochnejshih propagand sveta izobesila na slavoloke smrti, ni prav nich izrabila, to je, prav nich ni izgubila na svoji aktualnosti, uporabnosti (dasi vemo, da se vrednote z deklariranjem obrabijo). Delovnih taborishch, v katerih prisilno delo osvobaja, prevzgaja, chloveka socializira, tudi danes ne manjka. Obsodba na prisilno delo je priljubljena nagrada za izkazano nelojalnost sistemu in sledi ji preselitev inkriminiranega individua v vzvrnjeni del institucionalne piramide (hierarhije), vse zato, da ne bi vech kazil njene svetlejshe, bolj osvetljene nadgradnje. V shirshem pomenu pa je vsako delo, ki ga opravlja individuum z nejevoljo, odporom, prikrito prisilo (pa naj je ta materialne ali nematerialne narave), vse prej kot njegovo osvobajanje.

Zakaj je delo lahko tako atraktivna vrednota? Delo je sinonim za chlovekovo aktivnost, ki je sama po sebi neutralna in je agens, ki naravnost kliche po usmeritvi, po vrednotni orientaciji. Tako da delo vedno pomeni nekaj, kar je opredeljeno in vrednotno usmerjeno shele skupaj z nekim pomenskim dodatkom, ki je navadno neekspliciran, a ga je mogoche iz konteksta (sooznake) razbrati, deshifrirati ali vsaj slutiti. V socialno veljavnih vrednotnih sistemih nastopa najpogosteje v tehle zvezah: urejeno delo, vodilno, vodstveno, upravljalsko, pa umsko ali fizichno delo, merljivo, rutinsko in avtomatizirano delo, za razliko od avtomatskega dela robotov, nadalje kot disciplinirano delo (v tej modalnosti zagotovo poudarja izostritev reda in utrditev hierarhije obstojechega), tako brez konca naprej in vedno bolj zabrisujoch svoje amorfno bistvo v vedno daljshih sestavljenkah nashega novogovora, ki pa jih ne bom nashteval. Tako mi ne preostane nich drugega, kot da she sam dodam nekaj daljshih, a ilustrativnih opisov dela:

- delo je vitalna sila hierarhije, njena dinamika, ki jo je z dejansko vrednotno orientacijo treba shele napolniti, ker samo delo kot tako ne more biti vrednota (!);

- delo samo ne osvobaja. Da bi osvobajalo, ga je treba dvigniti na nivo spontanitete, povezati z ustvarjalnostjo ali kar s svobodo samo, kar pa je v institucionaliziranem delu skozi vso chloveshko zgodovino prej izjema kot pravilo (v tem primeru je opis nekoliko daljshi, ker pri tem oskrunjenju dela prichakujem najvech zgrazhanja);

- delo je razdeljeno, razstavljeno delo ("druzhbena delitev dela" je v resnici najprej delitev vrednotnih orientacij in sledi ji njihova institucionalizacija).

V neki nam dobro znani opredelitvi je delo razdeljeno na produktivno in neproduktivno delo in s tem so bile tako opredeljene cele dejavnosti druzhbe, po nashe subsistemi, v tiste, ki proizvajajo in tiste, ki participirajo oziroma parazitirajo v sistemu. Nadalje so nam she v zhivem spominu aktualne delitve dela v politichno in apolitichno delo, she bolj pa konsekvence te delitve dela.

Najbolj pa so nam znane delitve dela na: politichno, ekonomsko ali gospodarsko, pa obredno, znanstveno izobrazhevalno, socialno, kulturno delo in tako naprej; vendar o tem nekoliko kasneje.

Skratka, delo je operacionalizator institucionalne stukture sistema na vertikalni in horizontalni ravni oziroma osi hierarhichne piramide, vendar mora biti vrednotno orientirano z nekim pomenskim dodatkom. Tam nekje, kjer se piramida prelamlja, pa so manjvredna dela, zanichevana dela, neugledna dela, vse tja do zlochinskih, protisistemskih del, ki imajo nekoliko modificiran sooznachevalec; ta dela se preimenujejo v delovanja, samo zato, da ne bi umazala chistosti dela kot vrednote. In che she zdaj vztrajate na tem, da so vsa dela enakovredna, enako cenjena in enako sposhtovana, potem trdite, da hierarhije v sistemu ni in da vrednotni sistem kot aspekt zavestnega reflektiranja dejstev (vrednot) ne obstaja. Ta trditev me mochno spominja na deklarirane vrednotne sisteme, ki v osnovi trde, zatrjujejo, da druzhba ni ali ne bo ali ne sme biti razslojena, sistem pa ne hierarhiziran. S tem trde, da ni vrednotnega sistema socialne stratifikacije, da ni vrednotnega sistema institucionalne hierarhije, je le fikcija druzhboslovcev, sistemologov. In potem bi zhe zaradi doslednosti morali trditi, da ne obstaja "izkorishchevalsko delo", niti izkorishchano delo in da dela sploh ni mogoche izkoristiti niti kot simbol vrednote niti kot dejavnost chloveka.

Bili pa bi krivichni do vrednote delo, che ne bi posebej poudarili njegove svetlejshe povezave z vrednotami, kot so:

- ustvarjalno delo, inventivno delo, samoiniciativno delo;
- svobodno delo, kot je to svobodno delo svobodnih umetnikov in drugih svobodnih poklicev, pa samostojno delo samostojnih kmetov, obrtnikov in podobna dela spodobnih samoutemeljujochih poklicev.

Dasi te vrste dela ne enachim z ustvarjalnostjo ali svobodo samo, so to she vedno institucionalizirane dejavnosti vlog in institucionalnih vrednotnih orientacij, vendar za sistem ochitno she niso dovolj institucionalizirane. Vidno jih krchi po obsegu in shtevilu, skratka, zelo si prizadeva za njihovo enakopravno vkljuchitev v "zdruzheno delo", to je, da jih institucionalizira vedno bolj in bolje.

Chisto drugache pa je na deklarativnem nivoju. V deklarativnem prizadevanju jih sistem visoko povzdigne, a vseeno prav nich ne pomaga, ker v socialno veljavnem vrednotnem sistemu te orientacije dela ne morejo prav zazhiveti kljub propagiranju, ker so nasprotne: redu, urejenosti, discipliniranosti, kontroli, vodljivosti, usmerljivosti, ker s svojo samoorientacijo, spontaniteto in relativno svobodo rushijo obstojecho hierarhijo. Z njihovo doinstitucionalizacijo pa te vrste vrednotenja dela izgube svojo vitalno moch, ki je bila ravno v ustvarjalnosti, samodeterminaciji, samostojnosti, svobodi. Skratka, njihova vitalna moch je ravno v vrednotni soorientaciji z obchimi vrednotami, za katere pa vemo, da imajo to znachilnost, da se ne dajo institucionalizirati, omejiti, definirati, ker, ko to storimo, niso vech obche vrednote.

 

Iz raziskovalnega porochila O stavki

V nashem primeru (danashnji Sloveniji) pa so protagonisti socialnega konflikta - stavke, tako eni kot drugi (vodstva institucij in sindikati), v teoretski sistemski strukturi nejasni. Protagonisti so neizkristalizirani zastopniki (reprezentanti) sistemskih in subsistemskih institucionalnih interesov, poenostavljeno recheno, zlasti interesov politike in ekonomike. (Na eni strani je tu problem tako imenovanih svobodnih in neodvisnih sindikatov, na drugi pa rdechih direktorjev, novega managementa in novih lastnikov, to je zgornje socialne strate in reprezentanta oz. lastnika nedrzhavnih institucij.)

V ozadju te nejasnosti je morda najvechji problem sistema, ki se komaj kdaj omenja, kot da bi ne hoteli vedeti zanj, da ga chaka drama restratifikacije. Tega dramatichnega izraza ne uporabim sluchajno, ker za suho besedo restratifikacija, ki pomeni nich manj kot: ponovno aktualizirati vrednotni sistem socialne stratifikacije (slojevitosti druzhbe) in jo dejansko uveljaviti. Doslej smo bili namrech sistem (druzhba) z latentno socialno stratifikacijo, tako, v kateri so "vse zhivali enake, le da so nekatere bolj enake od drugih". Vrednote, ki so razslojevale ljudi v socializmu, so bile zabrisovane, prikrivane, stratifikacije pa uradno ni bilo. In zato bo drama restratifikacije toliko hujsha, dogajale se bodo chloveshke stiske, ne slojem, stratam, ampak konkretnim ljudem, individuumom. Nenadni socialni vzponi (npr. nove elite lastnikov) in padci na drugi strani (bednih in nezaposlenih) bodo pretresli ali (spet suho recheno) prestrukturirali socialno strukturo od vrha do tal.

 

Iz Vrednotnih orientacij EP

Z imageom artiklov se utemelji socialna stratifikacija. Z imageom firme pa institucionalna hierarhija. Uzhaljenost teoretikov, boste dejali. Oba elementa, image firme in image artikla pa sta bistvo reklame in sta torej tista elementa sporochila, po katerih se sporochilo razkrije kot reklamno sporochilo. Mozhno je, da eden od obeh elementov v reklami manjka, vendar je v takih primerih zhe vnaprej znan ali dojemljiv.

Kupec praviloma mora identificirati oba bistvena elementa reklame, artikel in firmo, sicer je ta zaman, denar je izgubljen. Pomen take reklame pa ni izgubljen v shirshem smislu. Pomembna je za formiranje sploshne konzumne mentalitete druzhbe. Nekonkretna reklama je najbolj perfidna propaganda ekonomskega subsistema.

Z vidika socialne stratifikacije je delovanje ekonomske propagande analogen proces, ki smo ga opisali v okviru institucionalne hierarhije kot predominantno ekspanzijo vsega ekonomskega, vendar z drugega zornega kota ali vidika.

Z vidika socialne diferenciacije druzhbe je ekonomska propaganda tista, ki usmerja, aktualizira ekonomsko diferenciacijo. Zato je dandanes tudi aktualnejshe poimenovanje za socialno stratifikacijo - socialnoekonomska struktura druzhbe. Ekonomska propaganda aktualizira ekonomske ali materialne stratifikacijske dimenzije, kot so: dohodek, premozhenje in dimenzije, zhivljenjski stil posameznika s shtirimi poddimenzijami:

- nachin porabe, ekonomsko usmerjen, tipiziran v diferencirano porabo
- prosti chas, ki je ekonomska kategorija v smislu porabe "chas je zlato", zapolnimo ga koristno predvsem s hobiji
- kulturni vzorci, ki so obvladani z industrijskim designom, reklama sploh je masovna kultura 20. stoletja
- statusni simboli pa so tako rekoch povsem zekonomizirani, statusni simboli mas (mnozhic) so skoraj izkljuchno le she (mnozhichni) industrijski artikli.

Aktualizacija vrednot v smislu "subjektivne percepcije" socialnega statusa je problematichna. Aktualizacija vrednot: socialni status - nestatus v nashi druzhbi ni vrednotno reflektirana kot socialno veljavna sintetichna dimenzija statusa (to je sintetichnega pokazatelja socialnega polozhaja posameznikov, grup, kategorij, socialnih strat).

Smo samoupravna druzhba z analitichno socialno diferenciacijo, se pravi, socialno diferenciacijo po posameznih (izoliranih) stratifikacijskih dimenzijah, kot so: dohodek, premozhenje, izobrazba, politichna moch, religioznost ali nereligioznost itn., vse do ekspresije zhivljenjskega stila.

Smo druzhba, v kateri niso jasno reflektirane socialne razlike v sintetichni formi socialnega statusa. Socialna stratifikacija ostaja latentna.

V tem lahko vidimo dolochene prednosti nashe druzhbe, v mozhnosti zmanjshevanja socialnih razlik (kar bi pomenilo "revolucionaren razvoj" socialno veljavnih vrednot k relativno vechji socialni enakosti), v drugi skrajnosti pa mozhnosti prikrivanja bistvenih socialnih konfliktov v okviru socialne stratifikacije, to je konfliktov med "latentnimi socialnimi stratami" (kar bi pomenilo hkrati tiho pristajanje na povechano aktualizacijo in legalizacijo neizkristalizirane socialne diferenciacije). Iz raziskave Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi I. del, R. Shushtarshich, M. Kroflich, ISF 1974)

V tem je, kot kazhe, ekonomska propaganda sprevidela mozhnost paktiranja s politichno propagando. Ekonomska propaganda se predstavlja kot faktor destratifikacije druzhbe. Ekonomska propaganda je ista za celotno druzhbo. To je seveda samo navidezno. Tudi tu ekonomska propaganda temeljito vara, cheprav hoche lansirati artikel chim vech kupcem in razglasha, da ji je vsak porabnik enak.

Druzhbo deli kvachjemu na porabnike, potencialne porabnike in absolutne neporabnike.

Natanchnejsha analiza pa pokazhe, da vendar ishche tako imenovane interesne ali ciljne skupine potroshnikov za zvrst artiklov, seveda pa to ne pomeni nich drugega kot socialnoekonomske skupine ali strate. Tudi vrednotni sistem socialne stratifikacije je univerzalen, iste vrednosti veljajo za posameznike vseh strat, vendar z bistveno razlichnih pozicij, na nivoju aspiracij in realizacije vrednot. Ni vse blago, vsak artikel za vsakogar, ampak je vsa poraba statusna poraba. Osnova prevare kupca s strani ekonomske propagande je v tem, da ustvarja iluzijo, da se z nakupom artikla kupi tudi statusni simbol in z njim status (aspirirani status). Ekspresija statusa je sicer ena od mozhnosti za statusno korekcijo, to je pridobitev vishjega statusa, vendar je po pojavnosti redka in zato socialno irelevantna. Ekskluzivni artikli so namenjeni ekskluzivnezhem, vishjim stratam, masovni artikli pa srednjim in nizhjim stratam. Tako kupci kot propagandisti vedo, da ni vsak artikel za vsakogar, je ritual porabe, je vzdrzhevanje in ekspresija statusa - statusne porabe.

Naj nas ne moti "dinamika statusne porabe", to je, da nizhje strate kupujejo artikle srednjih, in te artikle vishjih strat. Vishje strate ravno zato opushchajo aktualizirane statusne simbole in ishchejo nove, sprva intimnejshe, prikrite, kasneje aktualizirane. Tu velja predvsem lochiti: dinamika statusne porabe ni socialna mobilnost - dinamichni vidik socialne stratifikacije. Ne smemo pozabiti tudi, da masovni mediji reklamirajo masovno porabo, predvsem porabo srednjih strat. Ta je she aktualna za nizhje strate in sicer ne kot dejanska poraba pach pa bolj kot aspirarana poraba. Ekonomska propaganda deluje v smeri zabrisane, latentne stratifikacije, v skladu z vrednotnim sistemom, ki utemeljuje enodimenzionalno in latentno socialno stratifikacijo.

Da stvari kot stvarne vrednote stvarno orientirajo ne le posameznika, ampak migracije pomembnih delov druzhbenega sistema, se zdi kot napoved neslutenega suzhenjstva chloveka stvarem, in to prav v trenutku, ko je dobil zgodovinsko prilozhnost, da se dvigne nad materialno nujo.

 

Iz Hevristichnega modela legitimitete institucij

Shematski del vrednotnega sistema institucionalne strukture

Ko pristopamo k analizi vrednot institucij, legitimnosti njihove vrednotne utemeljitve in prikazu njihovega strukturiranja, skushamo reflektirati tudi sam postopek analize.

Kot prvo je treba rechi, da je vrednotni sistem institucionalne strukture (sistema) abstraktni, analitichno locheni del vrednotne utemeljitve socialne segmentacije. Tu pa sta vsaj she dva pomembna aspekta druzhbene segmentacije oziroma njune vrednotne utemeljitve, vrednotna utemeljitev razredne strukture druzhbe in vrednotna utemeljitev socialne stratifikacije. Nashe analitichno prizadevanje je v tem, da v institucionalni analizi vrednot izlochimo, kolikor se le da, tako razredni kot stratifikacijski vidik vrednotnega utemeljevanja druzhbenih segmentov. Povsem se to gotovo ne da, ker pach nasha zavest ni zgolj analitichna, ampak je tudi sintetichna (celostna) in to lochevanje se ji upira. Rechi je torej treba, da to ni in she zdalech ni celostna podoba vrednotnega sistema druzhbe, da pa je ta (institucionalni) vidik pomemben, da posebej izstopa v obdobjih utrjevanja vrednotnega sistema druzhbe, vendar se kazhe predvsem kot sistem socialno veljavnih vrednot. Na deklarativnem nivoju vrednotnega utemeljevanja sistema pa lahko she dolgo dominira vpliv razrednega ali partijnega vrednotnega utemeljevanja, tako institucionalne strukture sistema kot tudi socialne stratifikacije druzhbe. Dovolil bi si le she osebno pripombo, da je razredni pristop desetletja dominiral v nashi zavesti, dominiral pa je tudi v druzhboslovju, v institucionalnih znanostih, v konkretnih raziskavah, skratka, bil je poglavitna ovira v preuchevanju vrednot, vrednotnih sistemov. Zato ideoloshko afektirana zavest zelo zabrishe analitichno razvidnost vrednotnega sistema institucij, predvsem pa okrni nasho avtonomno sposobnost refleksije sveta vrednot. Gotovo pa je, da afektirana zavest razchishchevanju vrednotnih relacij le shkodi, tako tudi k razchishchevanju relacij med razrednim, stratifikacijskim in sistemskim pristopom, osvetlitvi vsakega od njih, konkretni ideoloshki interes le zamegljuje to, kar naj bi razjasnjeval. Analizi vrednot shkodi do te mere, da ta postane nesmiselna. Celostni pristop k razjasnjevanju vrednotnega sistema neke konkretne druzhbe omogocha uvid v shirshe razumevanje njenih vrednot, a mogoch je shele, ko smo opravili vsaj grobo analizo vsakega od treh nashtetih vidikov posebej.

 

O vrednoti lojalnost

V vrednotnem sistemu socialne stratifikacije smo jo imenovali vzdrzhevalna vrednota, ki vzdrzhuje in utrjuje celotno stratifikacijo, tako tisto bolj vidno - pozitivno stratifikacijo, kot tisto manj vidno - obrnjeno ali negativno stratifikacijo. Obe vrednotni strukturi sta analogni v tem, da sta obe sestavljeni piramidi, vsaka ima vidno in njej komplementarno manj vidno, zvrnjeno piramidalno strukturo.

Vemo pa tudi, da z instrumentalnimi vrednotami ne moremo utemeljiti nobene druge vrednote, ker je tako utemeljevanje vrtenje v krogu, utemeljevanje ene vrednote z drugo, circulus vitiosus. Ostane nam torej odprto vprashanje, katera vrednota, katera modaliteta vertikalno relacijsko utemeljevalne vrednote je temeljna in hkrati chista vrednota, ki utemeljuje celotno vrednotno strukturo institucij oziroma legitimiteto sistema?

Ishchemo torej eno samo vrednoto, enako nam govori tudi pravilo institucionalnih vrednot, po katerem imajo vrednote svoj evaluacijski predznak, so po njem pozitivne ali negativne vrednote le v relaciji do temeljne vrednote, ki utemeljuje vrednotno strukturo institucij. Preostane nam torej odgovor: ena sama vrednota (vrednotna relacija) je, ki utemeljuje institucionalno legitimiteto, po kateri imajo vse vrednote institucionalne hierarhije istosmerno evaluacijo, ta je: hierarhija - nehierarhija (hierarhe - anarhe). Vrednota hierarhija je utemeljevalka vrednotnega sistema institucionalne strukture. Hierarhija je po njej zakonitost socialno veljavne strukture, ki ji rechemo: hierarhija institucij ali hierarhija institucionalnih vlog ali hierarhija v sistemu. Nehierarhichnih vrednotnih sistemov ni; in nehierarhije v institucionalnih vrednotnih sistemih ni. Hierahija je skratka tista socialno veljavna vrednota, po kateri se institucionalna struktura imenuje "institucionalna hierarhija". "Hierarhija je!" je njena simbolna oznaka kot socialno veljavne vrednote. Deklarira pa se vechinoma po svojem antipodu "nehierarhija naj bo" ali v njegovih modalitetah kot: demokratichnost, enakopravnost, enakost (vlog, institucij, subsistemov). Sama hierarhija kot chista vrednota (hierarhe - anarhe) je organizacijski princip vrednotne strukture in je vrednota, ki sama nima evaluacijskega predznaka po nobeni drugi vrednoti institucionalne strukture, ker je njena utemeljevalna vrednota.

 

O deklarirani nehierarhiji

V deklariranih vrednotnih sistemih institucionalne strukture pa morajo imeti vrednote hierarhije v vseh svojih modalnostih nasprotno (obrnjeno) evaluacijo, kot jo imajo v socialnoveljavnih, kjer "hierarhija je". Ideal deklarirane hierarhije torej mora biti nehierarhija. Socialni sistemi naj bi bili nehierarhichno utemeljeni. Tako je seveda deklarirano. Tudi v deklariranih vrednotnih sistemih socialne stratifikacije in razredne strukture (druzhbene polarizacije) imajo osnovne utemeljevalne vrednote praviloma istosmerno evaluacijo. Tako v brezrazredni druzhbi "mora biti" neantagonizem, "naj bo" socialna enakost in "naj bi" bila nehierarhija. Che pa zhe ni tako, da druzhba she ni brezrazredna, pa naj bi vsaj tezhili k neantagonizmu, bratstvu razredov, k enakosti v nerazslojeni druzhbi na socialne strate in che zhe ne k antidespotstvu hierarhov vsaj k ljubezni nehierarhov.

Relacijska istosmernost vrednotnih orientacij pa se nekoliko skali, ko se deklarirajo modalitete temeljnih vrednot. Tako je na primer sistemska orientacija v "enakomeren razvoj" (sistema) mochno dvoumna. Che razvoj "mora biti" enakomeren in che naj bi bil sistem enakomerno razvit, bi moral biti razvoj dominantnih subsistemov ne le pochasnejshi, ampak bi ga morali celo zavreti. To so seveda le deklarativne fraze, ker kaj takega realno ni mogoche. Che pa naj bi bil razvoj sistema enakomeren, tako da se enakomerno razvijajo vsi podsistemi, potem to ni razvoj, kajti sistem se razvija le z ekspanzijo enega ali nekaj subsistemov. Skratka, tu ni vech mogoche prikrivati tezhave v kontradiktornosti evaluacije obeh nasprotujochih si oznak vrednot in nemozhnosti take sistemske orientacije sploh. Kajti razvoj je dejansko in vedno neenakomeren in je bolj razvoj in ekspanzija dominantnega v sistemu. Che to ni, potem je navadno nerazvoj ali zamrznitev obstojeche dominacije in hierarhizacije vrednotnih orientacij v sistemu. V vsakem primeru pa je razvidno, da je razvoj, ki je deklariran, v ochitnem nasprotju z deklarirano vrednoto "nehierarhija naj bo - mora biti". Che pa je pomenski poudarek na drugem delu sestavljene vrednote "enakomeren razvoj", potem je vsaka enakomernost ali enakost razvoja iluzorna zhe zato, ker je vrednota razvoj le modaliteta vrednote "hierarhija je", je torej oznaka za hierarhijo v njeni dinamiki. Toliko le kot primer tezhavnosti v deklarativnem utemeljevanju sistema, ki nujno razkriva razkol med dejanskimi in deklarativnimi sistemi vrednotnega utemeljevanja. Vrednoto razvoj pa sem izbral zato, ker nam povzrocha toliko glavobola, tako v sistemskem vrednotnem utemeljevanju in orientaciji, kot tudi v rivaliteti med razvitimi in nerazvitimi sistemi, ki vrednotno utemeljuje planetarno polarizacijo severa in juga (vsaj priblizhno in na nasho srecho, sicer bi jo prezhagali na dve polovici, v vrednotnem utemeljevanju suprasistema seveda).

Dinamiko vrednote "razvoj" sem zhelel posebej poudariti, ker se sicer sistem in njegova hierarhichna struktura skoraj izkljuchno pojmuje kot toga struktura, katere edina naloga je ohranitev sistema, to je, ohranitev obstojeche vrednotne utemeljitve sistema. Razvoj je dinamichna vrednota sistema institucij, njihove hierarhije. Ekspanzija severa pa je najprej ekspanzija nekega nachina vrednotnega utemeljevanja.

 

O sovisnoti vrednot institucionalne strukture

O sovisnosti institucionalnih vrednot, njihovi modalnosti in njihovem notranjem prelivanju je mnogo tezhe razpravljati, kot je to simbolno mogoche pri obchih vrednotah. Institucionalne vrednote so bolj opredeljene in jezik se njihovi svobodnejshi predstavitvi (simbolizaciji) kratkomalo upira. Che pa na tem pochetju vztrajamo, jih nehote deinstitucionaliziramo in tako brishemo razliko med njimi in obchimi vrednotami.

V poglobljeni literaturi ni chrnobelih vrednot, vrednote najdejo v njej svojo naravno utemeljitev v svojem antipodu in med vrednoto in nevrednoto je simbolno prelivanje in prezhemanje oziroma sovisnost z blizhnjimi modalitetami sovrednot. Lahko pa je ravno nasprotno, njihova notranja napetost je simbolno poudarjena, izostrena z vrednotami, ki bi jih v zvezi z nosilno vrednoto komaj prichakovali. Vendar tudi institucionalne vrednote imajo nekaj teh lastnosti, le da jih shematizacija in njihova analitichna eksplikacija she dodatno zabrishe. Vseeno pa bom skushal te njihove lastnosti nekoliko naznachiti.

Aktualizirane vrednote institucionalne legitimitete imajo svoj evaluacijski predznak v odnosu do osnovne vrednote ali pa v odnosu do njenih modalitet; in tu je velika pomenska variacija, ki jo simboli vrednot prej naznachujejo kot oznachujejo. Tako so na primer vrednote: uchinkovitost, sposobnost, rivaliteta (tekmovalnost) in recimo she: koruptnost - koruptibilnost take vrednote, ki imajo na videz majhno sovisnost, ali pa bi kdo rekel, da nimajo nikakrshne medsebojne pomenske povezave ali sovisnosti, pa so v vrednotnem sistemu vendarle tesno povezane in soodvisne. So vrednote ali nevrednote shele pogojno, le che se z njimi realizira vrednota lojalnost in preko nje hierarhija - socialno veljavna tu-vrednota. Tako na primer vrednota "rivaliteta" nakazuje tekmovanje, izpodrivanje, onesposobljanje na istonivojski (horizontalni) osi strukture. Rivaliteta se pojmuje kot nasprotna vrednota "nadrejenosti", ki naznachuje relacije na horizontalni osi strukture. In vendar bi lahko rekli, da je nadrejenost - podrejenost pravzaprav le rivaliteta v hierarhiji (hierarhichni lestvici) in konec koncev, che ni hierarhije, ni rivalitete, ni tekmovanja, ni izpodrivanja, onesposobljanja, pa nadrejenosti in dominacije in zmage tudi ne. Tako se vrednota lojalnost, navezana na personalno legitimiteto, skoraj neopazno preobrazi v koruptnost in koruptibilnost, pokazhe njeno, ne daljno, ampak blizhnje sorodstvo. Lojalnost se tako preliva v lojalnost do osebe in v nelojalnost do vloge; nadrejenost izgubi svojo ostrino in legitimnost; in koruptnost se kot rakasta tvorba ugnezdi v vrednotni sistem in se aktualizira kot vrednota, ki dejansko utrjuje negativno selekcijo v hierarhiji sistema in je nepogreshljiva za njegov nadaljni obstoj, njegovo labilno ravnovesje, vse do razpada celotnega vrednotnega sistema institucionalne strukture.

 

Ontoloshki status vrednot (v kasnejshih objavah):

Ontoloshko vprashanje je za vsako preuchevanje vrednot, vrednotnih orientacij in vrednotnih sistemov kljuchnega pomena. She vedno menim, da je vrednote sicer mogoche prouchevati z vidika ontoloshkega obrata, tako kot je to prichakovala, che ne zahtevala, takratna vladajocha ideologija (politichna zavest), to je, kot nadgradnjo ali superstrukturo, ki pa jo v bazi dolocha objektivna ali objektna ali materialna baza. Vendar je tako preuchevanje vrednot, dejstev zavesti po ovinku oziroma obratu, vsaj zelo otezheno, che zhe ni zapletanje po nepotrebnem ali po prisiljujochem nareku politichnega subjekta.

Povsem ochitno je, da je bilo moje ontoloshko izhodishche (izrazheno v Uvodu raziskovalnega porochila Vrednotni sistem socialne stratifikacije) precej nejasno. Iz celotne analize vrednotnega sistema socialne stratifikacije je seveda ontoloshki status vrednot v odnosu do t.im. objektivnih stratifikacijskih dimenzij nesporen. Konec koncev sem raziskoval vrednotni sistem kot "black box", ki naj bi pojasnil statusno razvrshchanje posameznikov, stratifikacijo samoupravne druzhbe, ki je vsaj v uradni zavesti sploh ni bilo. Vendar se mi dandanes zdi uvodno blefiranje in zapletanje in sklicevanje na aksiologijo nepotrebno. Priznati pa moram, da je nachin razlage, ki zachenja iz aktualizacije vrednot na statifikacijskih dimenzijah, torej iz objektivne pozicije individuuma do njegove socialne umestitve v strate, didaktichno lazhe razumljiv. Mislim, da to velja she dandanes. Toliko je namrech name in na "nas" vplivala dominantna marksistichno materialistichna razlaga socialnih sistemov. In konec koncev, samo vrednotenje posameznih statifikacijskih dimenzij, katere statifikacijske dimenzije so zgodovinsko aktualne (v dolocheni druzhbi oz. sistemu) in katere niso in zakaj so oz. niso, je bila zadeva zavestnega opredeljevanja, natanchneje, vrednotenja. To so inzhenirji chloveshkih dush, kot tudi postopno a previdno uveljavljajochi se ekonomski propagandisti, zelo dobro vedeli. Vsaj boljshi med njimi so ontoloshko prevaro poznali, che pa je niso, so pa z njo neverjetno dobro manipulirali.

Kasneje sem bil glede ontoloshkega statusa vrednot mnogo bolj jasen. Vendar, che je v neko temeljno - ontoloshko opredelitev preprichana skoraj vsa druzhba (temu rechem temeljna (ontoloshka) prevara tisochletja), potem mora prichevati tudi "narobe mislechi" individuum. Che ne to, pa jo lahko vsaj neprestano reflektira in vedno bolj nedvoumno oporeka. Prej, ne glede na posledice, danes pa ne glede na to, da propagandisti reko, da zadeva ni vech aktualna. Ne bo drzhalo, se ne oporeche kar tako. Nevtralizira jo lahko le umna propaganda. Ponavljanje in ponavljanje, a le v variacijah seveda, novih in ponovnih spoznavah. Dejstvo je, da sem bil ob spoznanju ontoloshke prevare tisochletja sam kar malo shokiran, chutil sem se prevaranega za vse preprichane, skratka, pochutil sem se bedasto. Mislim, da sem bil zato kasneje, v kasnejshih izvajanjih pogumnejshi, che ne povsem nedvoumen. O tem se lahko preprichate sami, ker bom, cheprav v drobnem tisku, neizbezhno navedel nekaj propagandnih odlomkov iz knjige Traktat o svobodi ali vrednotni sistem. She prej pa so bili le ti objavljeni kot Vrednotni sistem institucionalne strukture, v publikaciji ISU, leta 1985. Che seveda temu javnemu raziskovalnemu porochilu le v dvajsetih izvodih sploh lahko rechemo objava?

Danes, ko se zhe vrsto let skoraj izkljuchno ukvarjam z vrednotami, tezhko razumem, da je toliko materialistichnih vernikov (v stvari), da so vrednote sekundarne entitete, posledica primarnih materialnih rechi ali relacij (ali materialno oprijemljivih dejstev, materializiranih in objektiviziranih socialnih odnosov).

 

 

Nekaj povzetkov, ki se bistveno dotikajo ontoloshkega statusa vrednot

Iz Sklepne hipoteze (o nacionalni identiteti)

Zachel bom z onim drugim: ona povsem druga je negativna hipoteza. Je neverjetno razshirjena in otipljiva, celo objektivna je, izhaja iz dejstva, da je chlovek objekt in po njej je narod objektivna tvorba, a tvoren narod nima duha in nima ga zgrajeni chlovek, ali pa ga celo imata, duha namrech, a she vedno nimata sebe, kajti sama mozhnost imeti duha je subjektoma dana shele potem, ko je zabrisana razlika med imeti in biti. V resnici je teh drugih hipotez na kupe, imajo pa vendarle neko skupno smer in izhajajo iz tochke obrata, zato o njih govorim kot o eni sami.

Njena problematichnost je v tem, da je tudi ona postavljena z duhom, cheprav proti njemu samemu, zato ji rechem negativna hipoteza, a bi ji prav tako lahko rekel obrnjena hipoteza, zaradi ontoloshkega obrata. Narod in narode preprichash, da je duh nich in materija vse (ter stvari in njih stvarni red), sam pa vladash z duhom.

 

Sedaj se lahko vrnemo k vrednoti svobode

Ena sama vrednota je, ki ima med vsemi vrednotami odlochilen pomen. To je vrednota svobode. Z njenim odlochilnim pomenom se neizogibno soochimo v vsakem vrednotnem sistemu, v vsaki vrednotni orientaciji, vsaki posamezni vrednoti daje ton in barvo, daje ji odlochilen pomen.

Priklichimo v misli idejo svobode in nich bistvenega ne bomo spremenili na njej. Ni nobenega znamenitega mistika, filozofa, ideologa, ki bi se ne ukvarjal z idejo ali vrednoto svobode, jo obozheval, proucheval ali uporabljal kot magichni simbol, ali jo konchno definiral. Che poznate kakshno izjemo, bom trdil, da se je pach ukvarjal s komplementarno druzhico, z nesvobodo, in ker sta nelochljivi, se je spet ukvarjal z njo - svobodo. Pred njo so oznake: carstvo, kraljestvo, ali pa: dolzhnost, nujnost, omejitev (svobode). Ali pa so svobodo skushali ujeti v daljshe opredelitve, ki bi jim nekateri priznali status definicije svobode, kot na primer: "svoboda je spoznana nujnost". Mirno bi lahko tako misel obrnili in rekli: "chloveku je nujno spoznati svobodo". Vendar s tem svoboda ni nich bolj dolochena, nich bolj ujeta. Prav za vsakogar se giblje na svojem neskonchnem diapazonu: med skrajno negacijo in skrajno afirmacijo. Ta ista oznaka "svoboda" pomeni za nekatere (ki so v zhivem in konkretnem sozhitju med seboj) neizmerno prostost, za druge neizmerno zatiranje. Tako se dogaja modrecem, filozofom, vladarjem in navadnim smrtnikom, podlozhnikom. In vendar je svoboda vsakomur ena temeljnih dolochilnic smisla njegovega bivanja, lahko rechemo, mochnejsha od samega zhivljenja, brez nje je zhivljenje prazno, brez smisla je. A v chem je ta razlika med vrednoto svobode in idejo svobode, med vrednotami in idejami? Vrednote so lahko idealne in ideje so lahko svobodne, kadar ene in druge pojmujemo kot neposredna dejstva zavesti. V nedogled pa tako enachenje vendarle ne gre. Vsaka ideja ne osvobaja in vsaka vrednota ni idealna. Diferenca nastane, ko vpeljemo razlichne nivoje dejstev zavesti. Ideoloshke ideje in vrednote iz preprichanja, na primer, niso neposredna dejstva zavesti in niso obche ideje in ne obche vrednote. Na obchem nivoju neposrednih dejstev zavesti pa je razlika samo she ta, da z idejo navadno poudarimo spoznavni napor uma, razuma; z vrednoto pa njuno etichno komponento. Na estetski komponenti nimamo odgovarjajochih simbolov v eni besedi, zato govorimo na primer: o lepoti ideje in o estetskih vrednotah. Vendar je to lochevanje proizvod analitichnega razuma in to, kar razum lochuje, to um zdruzhuje, sintetizira, zanj je to eno.

Svoboda ni samo individualna svoboda, banalno recheno osebna ali celo privatna zadeva. Nich drugache ni, ko vrednota svobode vzplamti v narodih, ljudstvih, v zhivih gibanjih mnozhic. Nobeno veliko gibanje se ni zachelo brez imena in v imenu te velike vrednote: "svoboda". Kot da bi iz skupnih tegob in zatiranja vzklila vrednota, za katero so miljoni ljudi pripravljeni dati zhivljenje. In che je to tako, potem je to zato, ker ima ta vrednota v sebi neskonchno moch, ker je transcendentalno utemeljena. In nobena institucionalna hierarhija, noben sistem ne obstaja, ki ni umiril in uredil te vrednote: svobode. Ko je vrednota svobode vzvalovila mnozhice, jih strnila v gibanja, ki rushijo mochne sisteme, njihovo institucionalno ureditev - red, je bilo to upanje, da bi vzpostavila nove odnose, v katerih bi ljudje zhiveli svobodno. Vendar se to ni zgodilo nikoli. Nekako chudno se simbol svobode izmuzne, beseda ostane ista, njen pomen pa se vidno spreminja. Vedno bolj razvidno postaja, da zdaj pomeni red, organizirano svobodo, urejeno svobodo, ki jo sprva peshchica, kasneje mnogi obchutijo kot obliko zatiranja in zlagano besedo, in spet smo na zachetku zaprtega kroga. Ko gledamo to valovanje svobode, se lahko chudimo temu, da se to dogaja po nekem zheleznem scenariju, pa naj bo to v "Zhivalski farmi" Georgea Orwella ali pa v nashi lastni dezheli.

Nash razum (predvsem pa racionalna zgodovinska znanost) z lahkoto pojasnjuje to valovanje svobode, to zgodovinsko dogajanje. Razgrinja nam verigo vzrokov in posledic, ponuja nam opis chasa v prostoru in ostaja v zunanjem krogu, na povrshini nashe zavesti. A nashe zavesti to ne zadovoljuje, zheli si nechesa drugega, nechesa, kar bi nas globlje pretreslo. Tezhko pa se je izkopati iz teh zunanjih in notranjih druzhbeno politichnih razlogov za dogodke, urejene po podobi, ki jo je nashi zavesti vcepila uradna zgodovina in ideologija. Vseeno pa moramo tvegati nerazumevanje, che hochemo vrednote predstaviti kot dejstva globlje zavesti. Pri tem zhelim osvetliti le nekaj entitet, ki so za usodo vrednot in za osvetlitev vrednotnega sistema institucionalne strukture za razliko od vrednotnega sistema personalne legitimitete pomembni. Prvi naj bi bil chisto abstraktni sistem vrednot, drugi pa njegova personifikacija.

Ideja svobode je postala vrednota mnozhic, toda to se ni zgodilo kar tako samo od sebe, povsem spontano. Tu je bila organizacija in tu je bil animator, ki je najpomembnejshi chlen pri animiranju in aktualizaciji vrednote svobode. Organizacija je pomembna, brez nje bi se spontano gibanje spontano izzhivelo. Vendar je organizacija pravochasno (in to je pomembno) pouzhila gibanje, ukinila je spontaniteto, ker je spontaniteta kot neorganizirana moch neuchinkovita. Sedaj bi lahko rekli: organizacija je prepovedala svbobodo, saj je spontaniteta le drugi izraz za svobodo. Ne, organizacija je svobodo uredila, preoblichila jo je iz vrednote, ki navdihne gibanje in mobilizira mnozhice, v vrednoto, ki utemeljuje obstojechi red svobode, ki je lahko svoboden samo, dokler je she bodochi red svobode. Ko je svoboda tu, ni vech ista, kot je bila kot svoboda, ki mora biti, ki naj bo. Vrednota, ki orientira chlovekovo ravnanje in vrednota, ki ga utemeljuje v urejeno ali institucionalizirano druzhbeno zhivljenje, sta po konchani preobrazbi (razoblichenju) nasprotni. Nasha povrshinska zavest ju lochi v svobodo in nesvobodo, le nasha globlja zavest nekako ve, da druga drugo potrebujeta in dopolnjujeta.

Animator pa je chlovek nad drugimi ljudmi, je chlovek z nadchloveshkimi lastnostmi. Animator je chlovek, ki ve, animator je chlovek duha. Che mislite, da ni, mi povejte eno samo izjemo, vendar hochem veliko izjemo, to je velikega animatorja. Animator je dvojna osebnost, ali pa sta to dve razlichni osebi, od katerih je lahko ena v ozadju. Eden animira duha svobode, spontaniteto, drugi animira organizacijo, njeno moch. Izraz animator uporabljam, ker bi zhelel naglasiti, da je to chlovek, ki vlada z duhom, natanchneje z vrednotami kot neposrednimi dejstvi zavesti in ne z njihovimi simboli, kot se to kazhe navzven; sicer raje uporabljam izraz propagandist. Veliki propagatorji se rode redko, tisti najvechji pa komaj kakshen na eno tisochletje. Tako smo prishli do najbolj delikatne tochke nashega eseja ali razprave (kakor hochete) o vrednotah, a temu se ni mogoche izogniti. Delikatnost pa je v tem, da se ne bom mogel izogniti simbolichnim poenostavitvam v korist vrednot - dejstev zavesti, in na shkodo tako imenovanih objektivnih, zgodovinskih dejstev.

Ko zremo nazaj v chasu v prvo tisochletje, (a v nashi zavesti je to kljub vsemu blizu, lahko rechemo, da she traja) in v chas, ko se zachne nashe shtetje, srechamo velikega animatorja organizacije vseh chasov. Bil je to Pavel - organizator cerkva, institucije Cerkve in cerkvenega reda, ki obstaja zhe dva tisoch let. Sebe ni povzdignil, tega bi tudi ne mogel, v animatorja gibanja, kajti to mesto pripada she neizmerno vechjemu. To mesto pripada chloveku, ki je nad vsemi ljudmi, to je mesto boga chloveka, sinu duha bozhjega. Da ne bi prebrali prehitro, kot je to danes v navadi, naj poudarim: ni samo izreden chlovek nad vsemi ljudmi, je sin boga, ni samo chlovek izrednega duha, njegov duh je emanacija absolutnega duha, to je boga - absoluta. Tudi ateist, nasprotnik boga, absoluta, cheprav se to bizarno slishi v svetu vrednot kot dejstev zavesti, tega ne more dojemati z ironijo. In vendar se je zgodilo: duh gibanja, njegova spontaniteta je bila ujeta v institucijo - Cerkev. Duh organizacije je pouzhil svobodo, spontaniteto duha, ki je bila v krshchanstvu kot gibanju. V tem primeru je bilo govora o svobodi vere, ki je vedno tudi vera v svobodo duha.

Ne mislim, da bi lahko kdorkoli, katerikoli propagandist animiral mnozhice, kaj shele generacije in generacije, z eno samo vrednoto. Che zhe, potem z vrednotno orientacijo, ki jo chlovek potrebuje po svoji duhovni naravi bolj kot vse drugo in ta vrednotna orientacija je strukturirana v vrednotni sistem, ki je tako trajen, kot so trajne aktualizirane vrednote v strukturi zavesti chloveka, in ta mora biti toliko popoln in celosten, da odgovarja tako rekoch na vsa chlovekova etichna vprashanja. Vrednotni sistem pa je tako organiziran (sistem vrednot), da izkljuchuje protislovnost in poljubnost, je neke vrste duhovno poenotenje in zlitje vrednot v eno samo. Tudi Kant se ji ni mogel izogniti in jo v svojo etiko vpelje kot regulativni princip praktichnega uma. Praktichno to kaj dosti ne spremeni vrednotnega sistema, bil je Kant izreden praktik, a nasprotnik metafizike in je trdil, da ta ni mogocha. Teoretichno pa je to zelo pomembno vprashanje. Vrednoti boga je odvzet status neposrednega dejstva zavesti, ostane le ideja vere in ideja prakse uma. S tem pa se nasha zavest ne more pomiriti. Vrednota bog(a) je neposredno dejstvo nashe zavesti, je edina vrednota nashe zavesti, ki je globlja in skrivnostnejsha od svobode, le ona jo lahko vsrka vase, je edina, v katero se zlivajo vse ostale vrednote. Brez vrednote bog(a) ni mogoche strniti vrednotnega sistema v celostno strukturo, brez nje ni hrepenenja dushe po bozhanski lepoti in praktichno je to vprashanje, ki nam zadnje ostane, potem ko so se nam izneverile vse ostale vrednote, vkljuchno s svobodo. S tem pa se niti malo nismo odrekli pomembnosti vrednote svobode, da bi se namesto k njej na vsakem koraku zatekali po vrednotno orientacijo k bogu. "Ne imenuj bozhjega imena po nepotrebnem", kajti tako se tudi vrednota boga izgubi, izprazni, razvrednoti. Pri tako obchutljivih temah so nesporazumi pogosti. Za primer, che nisem bil dovolj "jasen", naj dodam: ne propagiram vere in verovanja - temeljne vrednote religijskega vrednotnega sistema. Ne zanikam, da je vrednota vera, verovanje - dejstvo zavesti, a vera je duhovno zhivljenje verujochih, to pa je nekaj povsem drugega kot spoznavanje in dojemanje dejstev zavesti. Kar mi je mogoche spoznavati ali dojemati kot neposredno dejstvo zavesti, mi ni mogoche verjeti, verjamem ali ne verjamem lahko samo to, chesar ne morem dojemati. Ne govorim torej o verovanju v Boga, govorim o bogu kot vrednoti - neposrednem dejstvu zavesti. In tako smo pri neizogibnem dejstvu, ko nashega (vashega) duha ni mogoche ustaviti. Ustavi ga lahko samo strah, bojechnost in, kar je chudno, tudi bogabojechnost. Sicer pa bo osvobojeni duh sam od sebe ugotovil to neizogibno dejstvo: bog je, je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, globljega (gotovejshega) dejstva ni. To dejstvo je: ideja boga, vrednota boga, je hrepenenje dushe po bogu in to troje je v bogu eno.

Sedaj se gotovo ne morem izogniti vprashanju, zakaj se je Henri Bergson v "Eseju o neposrednih dejstvih zavesti" ustavil pri svobodi, ko pravi: "Svoboda je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, gotovejshega ni (jasnejshega) ni." (?) Odgovor je tezhak. Lahko samo ugibam: da bi se Bergson bal, ne bi rekel, she taborishcha se ni bal; da ne bi dojel tega dejstva zavesti, to ni mogoche, bil je preglobok poznavalec zavesti. Odgovor je mogoche iskati v njegovi izjavi o odzivu na njegovo delo. Tretje poglavje je bilo najmanj zapazheno; ideja svobode, pa tudi ideja trajanja v drugem poglavju sta bila skoraj prevech za poznavalce zavesti, samih sebe. Je pa tu she nek praktichni razlog in tezhko ga je razlozhiti. Chlovek ali pa druzhba, ki bi povsem razbila koherentnost svojega vrednotnega sistema, bi ga morala zacheti graditi s politeistichno vrednotno strukturo, tako, v kateri je vsaka vrednota svoje bozhanstvo, a ne mislim, da bi vrednote - bozhanstva morale biti ravno personificirane. Zgraditi bi ga mogla do vrednote svobode in ne dlje. V odnosu do absoluta vrednote zbledijo, on jih vsrka vase, vsrka pa tudi svobodo.

Vrednotni sistem je duhovno vodenje, a je tudi nasilje duha. Nasilna je njegova sugestivna in hipnotichna moch. Edino vrednota svobode nas lahko obrani pred to mochjo. Prav zaradi poenostavljenega redukcionizma v monoteistichne hierarhichne sisteme, ki delujejo tisochletja in tisochletja, ostane vidno to, kar je za nasho zavest zunanje in povrshinsko in je za nasho globljo zavest nebistveno: ostane institucija cerkve in dogmatizirani vrednotni sistemi ortodoksnih religij.

Ko se ozremo po drugem tisochletju, ko gre tisochletje po nashem shtetju zhe nekako h koncu, se pojavi v nashi zavesti spet "prostor" za res velike animatorje. Koncem tisochletja bi se prav lahko zachelo novo (koledarsko) shtetje nove civilizacije. Vchasih se mi mochno zdi, da je to chas, ko je vstal najvechji propagandist vseh chasov. Ne dolzhite me tu nikakrshne ambicije po natanchnosti ali preprichljivosti, rekel sem, da se mi zdi in to zdenje je kot neke vrste parazaznava in ni mi neznano, da to ne spada v znanost, ponavljam torej, da je to le simbolichni paradoks dejstev zavesti. A ne le v moji zavesti, ta dejstva so tako mochna, da obvladujejo miljone in miljone ljudi. Bil je to resnichno velik chlovek - propagandist, in v tem ni niti trohice ironije, ki je uspel animirati ljudi z ontoloshko prevaro tisochletja in to je neponovljivo. Preprichati mnozhice, da je materija vse in duh njen proizvod, sam pa jim vladati z duhom, je najuchinkovitejshi nachin vladanja z duhom, ki je sploh mogoch. To pomeni: voditi ljudi z vrednotami, ne da bi vedeli ali smeli vedeti, da jih sami porajajo, da jih poraja, strukturira in sprejema le njihova lastna zavest, to je toliko, kot odvzeti jim svobodo. Biti pozoren le na materialne, vidne zunanje rezultate zavesti in ne na njihovega kreatorja duha, pomeni toliko kot izgubiti spontaniteto, ustvarjalnost, svobodo, samozavest. Vse to nadomesti strahovito mochna organizacija, ki je ni videti, vidna je samo njena zunanja forma in vidna so njena dejanja. Konec koncev se lahko chudimo temu, v chem je moch, ki dvigne proletariat v mogochno gibanje v dezheli, v kateri ga skoraj ni, tam, kjer so materialne sile, ki naj bi spremenile svet starih odnosov, shibke, in she povrhu vsega v dezheli, ki je bila v svoji revoluciji sama in ves svet proti njej? Bil je to Lenin, vodja revolucije in organizator najmochnejshe organizacije in najtrshe drzhave, ki jo je doslej lahko zaznala nasha zavest. Vsem teorijam in mochi orozhja navkljub je zmagala ideja organizacije, njen duh, animator tega pa je bil propagandist tega tisochletja. A sebe ni povzdignil v prvega, prvo mesto je prepustil na svoji levi pravemu animatorju gibanja, kajti vedel je, da je zmagal z njegovo idejo, z ontoloshko prevaro tisochletja in zmagal je celo njemu (njegovi viziji) navkljub. Zopet se je zgodilo: organizacija je pouzhila idejo in duha gibanja, namesto nje je zavladala strahovito mochna drzhava. A to je le zunanji videz, kajti zavladala je strahovito mochna zdogmatizirana propaganda, ki je po svojem uchinku najmochnejsha do danes; inzhenirji dush vladajo dusham, usmerjenim v stvari in zacharanim z blishchem hierarhije mochi, a zdi se, da nachina tega vladanja skoraj ne vidijo, ali pa ga ne smejo videti, ker so se odrekli svobodi, spontaniteti tega drobnega individua, ki je v primerjavi z organizacijo, s sistemom nesorazmerno majhen in nepomemben.

Dvomim, da je kak narod, ljudstvo ali pleme ali njih zveza ali skupnost, ki bi ne bil ponosen na vrednotni sistem personalne legitimitete ali osebni vrednotni sistem, ki prezhema ves narod, vse ljudstvo, predvsem pa institucionalni sistem, njegovo vrednotno strukturo, she posebej ne, ko ta tako intenzivno traja. Ni se she umiril afekt nashe zavesti, da bi lahko tvegal zdenje o animatorjih nashih lastnih. Je to eden, sta dva, je prvi in drugi v isti osebi, je vech njih? A z njim, ki je nesporen, smo poglavje zacheli in boljshega opisa bi ne zmogel.

Vrednotnega sistema institucionalne strukture ni mogoche razlozhiti, che ga poprej simbolichno ne lochimo od personalne legitimitete.

 

She o vrednoti svobode

Ko se ozremo po drugem tisochletju, ki gre po starem shtetju zhe nekako h koncu, se pojavi v nashi zavesti spet "prostor" za res velike animatorje. Koncem tisochletja bi se prav lahko zachelo novo (koledarsko) shtetje nove civilizacije. Vchasih se mi mochno zdi, da je to chas, ko je vstal najvechji propagandist vseh chasov. Ne dolzhite me tu nikakrshne ambicije po natanchnosti ali preprichljivosti, rekel sem, da se mi zdi in to zdenje je kot neke vrste parazaznava in ni mi neznano, da to ne spada v znanost, ponavljam torej, da je to le simbolichni paradoks dejstev zavesti. A ne le v moji zavesti, ta dejstva so tako mochna, da obvladujejo miljone in miljone ljudi. Bil je to resnichno velik chlovek - propagandist, in v tem ni niti trohice ironije, ki je uspel animirati ljudi z ontoloshko prevaro tisochletja in to je neponovljivo. Preprichati mnozhice, da je materija vse in duh njen proizvod, sam pa jim vladati z duhom, je najuchinkovitejshi nachin vladanja z duhom, ki je sploh mogoch. To pomeni: voditi ljudi z vrednotami, ne da bi vedeli ali smeli vedeti, da jih sami porajajo, da jih poraja, strukturira in sprejema le njihova lastna zavest, to je toliko, kot odvzeti jim svobodo. Biti pozoren le na materialne, vidne zunanje rezultate zavesti in ne na njihovega kreatorja duha, pomeni toliko kot izgubiti spontaniteto, ustvarjalnost, svobodo, samozavest. Vse to nadomesti strahovito mochna organizacija, ki je ni videti, vidna je samo njena zunanja forma in vidna so njena dejanja. Konec koncev se lahko chudimo temu, v chem je moch, ki dvigne proletariat v mogochno gibanje v dezheli, v kateri ga skoraj ni, tam, kjer so materialne sile, ki naj bi spremenile svet starih odnosov, shibke, in she povrhu vsega v dezheli, ki je bila v svoji revoluciji sama in ves svet proti njej? Bil je to Lenin, vodja revolucije in organizator najmochnejshe organizacije in najtrshe drzhave, ki jo je doslej lahko zaznala nasha zavest. Vsem teorijam in mochi orozhja navkljub je zmagala ideja organizacije, njen duh, animator tega pa je bil propagandist tega tisochletja. A sebe ni povzdignil v prvega, prvo mesto je prepustil na svoji levi pravemu animatorju gibanja, kajti vedel je, da je zmagal z njegovo idejo, z ontoloshko prevaro tisochletja in zmagal je celo njemu (njegovi viziji) navkljub. Zopet se je zgodilo: organizacija je pouzhila idejo in duha gibanja, namesto nje je zavladala strahovito mochna drzhava. A to je le zunanji videz, kajti zavladala je strahovito mochna zdogmatizirana propaganda, ki je po svojem uchinku najmochnejsha do danes; inzhenirji dush vladajo dusham, usmerjenim v stvari in zacharanim z blishchem hierarhije mochi, a zdi se, da nachina tega vladanja skoraj ne vidijo, ali pa ga ne smejo videti, ker so se odrekli svobodi, spontaniteti tega drobnega individua, ki je v primerjavi z organizacijo, s sistemom nesorazmerno majhen in nepomemben.

 

 

Pravila vrednot kot dodatek
Vendar ne pravila vrednot kot dogme, ampak pravila vrednot kot to, kaj nam one pravijo o sebi:

1 Vrednote so transcendentalno utemeljene. Vrednote transcendirajo k absolutu. Nasha zavest jim sledi, jih dojema, dokler to more in mora jih transcendirati, che se ustavi prej, je to njena omahljivost.

2 Vrednote so vrednote po sebi, nasha zavest jih reflektira iz najglobljih stanj zavesti.

3 Vrednote so neposredna dejstva zavesti, so dejstva, ki jih je nasha zavest gotova, in ni je potrebno preprichevati in preprichati.

4 Vrednote so obche (obchechloveshke), so univerzalne, so najsploshnejshe orientacije jaza, smisla bivanja, ravnanja chloveka. Skladje ravnanja, norm, interesov, zhelja, zavestnih in podzavestnih motivov je mogoche dosechi le na nivoju vrednot. So obchost bistva bivanja subjekta.

5 Ontoloshka opredelitev je hkrati vrednotna opredelitev. Opredeliti se za vrednote kot neposredna dejstva zavesti pa pomeni hkrati ontoloshko opredelitev. Ta je nedvoumna, vrednota je pred simbolom, objektom, stvarjo in le te poraja in jih strukturira. To pomeni, da so vrednote: idealne, esencialne, duhovne, zavestne, bistvene, subjektivne, subjektne orientacije bivanja; niso pa: materialne, eksistencialne, telesne, fizioloshke, nezavedne, bitne (nebistvene), objektivne, objektne entitete, take so mrtve, taki so njih simboli. To nashtevanje ontoloshkih antipodov bi lahko nadaljevali, a le formalno in ne vsebinsko, to je le v simbolih, ki so mrtvi in so za vrednote neizchrpni vir nesporazumov.

6 Obchih vrednot ni mogoche manipulirati, ker vrednote ni mogoche realizirati z zamenjavo z drugo vrednoto. Aktualizacija druge vrednote ali zamenjava vrednote ni realizacija vrednote. Vrednote so po svojem bistvu nemanipulabilne, vendar so take le po svojem bistvu, simbolni oznachevalci vrednot pa so polivalentni in so kot taki za manipulacijo pripravni in pripravljeni.

7 Vrednote so dvopolne, so vrednote v odnosu do svojega lastnega antipoda. Drugache recheno, vrednote so vrednote le v odnosu do nevrednote. Evaluacija vrednot ni poljubna, vrednotna orientacija je jasna, gre od nevrednote k vrednoti. Tudi takrat, ko za oznachitev vrednote ali vrednotne relacije uporabljamo le en pol vrednote, le en njen antipod, ta nujno pomensko asociira k svojemu protipolu, antipodu.

8 Vrednote tezhe k chistosti, vrednote tezhe k rasti, k shirjenju zavesti. Etichno chishchenje vrednotnih orientacij ima svoj korelat v spoznavni in estetski komponenti dejstev zavesti.

9 Vrednote imajo svojo lastno obvezujochnost, kot bitje uma jim je chlovek zavezan. Svoj notranji chut lahko neposredno zaznamo, je kategorichni imperativ za nasho (svojsko) vrednotno orientacijo, za nashe svobodno ravnanje.

10 Svoboda je posebna vrednota med vrednotami, ki daje drugim vrednotam svojo stopnjo prostosti. Che bi bila merljiva, bi bila mera vsem drugim vrednotam, tako pa lahko rechemo, da jim daje barvo in ton, okus po sebi.

11 Stopnje svobode simbolizirajo etichni sistem, ki ni determiniran, je svobodno stukturiran, s svobodo prezhet. Biti svoboden je orientacija vrednot k vechji ali bolje, globlji svobodi. V kreiranju svojega "vrednotnega sistema" je individuum svoboden. Socialno veljavni vrednotni sistem ga ne more omejiti, ker svobode ni mogoche neposredno sankcionirati. Vse vrednote so vsakomur vsak hip dostopne, le s svojim, sebi lastnim razvrshchanjem, barvanjem jih vsakdo sam vrednoti ali razvrednoti.

12 Vrednot ni mogoche neposredno sankcionirati, sankcionirajo se norme chlovekovega ravnanja, natanchneje, njihova krshitev, ne pa vrednote ali njihova krnitev, to je, ne krshitev vrednot neposredno. Tako je na primer priznanje krivde - sankcija normativne strukture; povsem nekaj drugega pa je neposredno obchutenje krivde, ki je svobodno, ni izsiljeno; je zlom vrednotnega sistema individuma. Vrednota je nad sankcijo, zato je tudi zlom vrednot neprimerno vechje zlo od katerekoli mogoche sankcije. Le individuum mora pristati na to, pri tem sodelovati.

 

Pravila institucionalnih vrednot

Nekaj povsem drugega pa so socialni vrednotni sistemi. Za razliko od obchih vrednot nam povsem drugo govore socialno veljavne in socialno deklarirane vrednote. One ne govore toliko o nas samih, o sebstvu sebe kot o nashem nastvu, o nashem institucionaliziranem MI.

13 Socialni vrednotni sistemi so abstraktne tvorbe, a so dandanes veljavni, so vrednotna utemeljitev socialnih struktur: socialne stratifikacije, razredne strukture, institucionalne hierarhije ali strukture sistema.

14 Vrednote socialnih sistemov razpadejo v socialno veljavne tu vrednote in deklarirane naj vrednote. Socialno veljavne vrednote odnose v sistemu dejansko utemeljujejo, jih regulirajo, orientirajo. Najpogosteje uporabljam oznako, da vrednote utemeljujejo, torej njihov statichni vidik, ker poudarja njihovo togost, ki je poleg vsega za shematsko priobchitev ustreznejsha oznaka vrednot, kot sta to dinamichna oznachevalca: vrednotna regulativa, vrednotna orientacija sistema.

15 Deklarirane vrednote utemeljujejo deklarativno vrednotno strukturo, bolj malo regulirajo, prej dezorientirajo, kot pa orientirajo dejansko uravnavanje (ravnanje) sistema; sicer bi ne bile naj vrednote, to je vrednote, ki naj bi usmerjale, orientirale, uravnavale stanje sistema, ki she ni takshno, kot je deklarirano in naj bi takshno shele bilo, ali takshno mora postati.

16 Vrednote se v vrednotni sistem preprosto ne dodajajo, se ne seshtevajo in socialni vrednotni sistem ni povprechje vrednotnih sistemov posameznikov.

17 Socialno veljavni vrednotni sistemi so institucionalizirane, umetne, konstruirane tvorbe. Zhive le, ko imajo dejansko spontaniteto in rast v kolektivni zavesti zhivih socialnih gibanj.

18 Socialni vrednotni sistemi, sistemi institucionaliziranih vrednot, naj jih zaznavamo kot zgodovinske tvorbe ali civilizacijske pridobitve, imajo izredno stabilnost ali bolje togost in nekako neutralna oznaka zanje je socialna veljavnost. Njihova izredna moch je v redukcionizmu polipomenskosti, v relativno veliki stopnji sistematichnosti, shablonski urejenosti vrednot v sistem. Ne glede na to, ali jih individuum sprejme ali priznava, delujejo kot socialna dejstva na povrshini njegove zavesti, lahko rechemo tudi podzavesti, jo prej ali slej zasvoje, ker jo neprestano bombardirajo z vrednotami dominantnih propagand sistema. Individuum jih v glavnem sprejme s preprichanjem, vanje je preprichan in prepricha ga najmochnejshi nachin preprichevanja, institucionalizirana propaganda dominantnih subsistemov (religijska, politichna, ekonomska). Pri tem preprichevanju pa je odlochujoch kvantitativni kriterij preprichevanja. Njihova intenziteta je kumulirana kvantiteta, dasi kvaliteta to ni, ne more biti. Preprichevanje je nasilje zavesti, zavest krni, poshkoduje njene globinske sloje, drugache recheno, preprichevanje je nasilje duha, ki poshkoduje zavest drugega, njeno samobitnost, njeno bistvo.

19 Na kratko: Institucional(izira)ne vrednote so posredna dejstva zavesti, so preprichljiva dejstva zavesti, so dejstva iz preprichanja in preprichanosti preko institucionalne propagande. Lahko bi tudi kratko rekli, da so institucionalne vrednote, za razliko od obchih, posredna dejstva zavesti.

Skorajda ni potrebno, a vseeno zhelim rechi: ne mislim, da bi bilo to vse, kar nam vrednote pravijo o sebi, tudi sistematichno je mogoche bolje izraziti to, kar vrednote same pravijo o sebi; vendar pa je tak shematski prikaz enostavnejshe izhodishche za polemiko, kot je kompleksnejshi simbolichni tekst, ki je vedno do neke mere prispodoben, le nakazan, vendar neobvezujoch in njegov pomen je neulovljiv. Celota govori neprimerno vech kot del sam zase in v dele razchlenjen sistem.
Che bi:
Kljub izredni mochi socialnih vrednotnih sistemov je individum v kreiranju svojskega vrednotnega sistema svoboden. Noben sistem socialno uveljavljenih vrednot, kaj shele deklariranih, mu tega ne more vzeti. Individuum lochuje vrednoto in normo, vrednoto iz preprichanja in vrednoto iz dojetja.

Che bi socialni vrednotni sistemi rasli iz spontanitete etichnih vrednotnih orientacij v indeterministichne vrednotne sisteme,

che bi rasli iz svobodnih individuumov, iz globine dojetega vrednotenja,

che bi rasli po principu kvalitete dojetja in ne kvantitete preprichanih,

bi bili socialno veljavni vrednotni sistemi danes zhe blizu popolnosti.

Che bi rasli iz spontanitete gibanj, tega kar je v sistemih zhivo, kot je to narod, za razliko od institucionalnega nacionalizma, bi bili danes veljavni vrednotni sistemi zhe blizu obchestva ali vsaj v instituciji vsechloveshke druzhbe - suprasistema.

Che bi ne bile obchechloveshke vrednote manipulirane in zgolj deklarirane, kot so to na primer vrednote: enakosti, bratsva, svobode; in che bi ne bile obche vrednote v socialnoveljavnih vrednotnih sistemih le naivna percepcija utemeljevanja: socialnega statusa, institucionalne hierarhije, razrednega polozhaja, skratka antagonizma, razklanosti, razslojenosti druzhbe - sistema, bi ti vidiki socialne segmentacije vidno zbledeli, ali pa bi vsaj ne bili tako usodni za posameznika in temeljno dolochujochi za sistem. Vzdrzhevali bi se z manj sile in mochi. Njihovo dejansko utemeljevanje in vzdrzhevanje z vrednotami: neenakosti, sovrashtva, in nesvobode bi se zhe zdavnaj civiliziralo, kar pomeni premaknilo, prelilo bi se blizhe k svojim antipodom: enakosti, bratstvu, svobodi.
Tako pa:

Neizmerno moch manipulacije okushajo tvorci, graditelji chloveka, usmerjenega, organiziranega, institucionalnega chloveka. Etichni pogoj njihovega izbora je eden, nimajo moralnih predsodkov, to je, so nad naivno percepcijo obchih vrednot, vsaj tako pravijo. Tako je to znachilno: za ekskluzivne socialne strate, za hierarhe in njihovo okolico, etablirane elite, za avantgarde vladajochih razredov. Tako nekako deluje vrednotna selekcija v sistemu. Moralni virus pa napade svobodo tisti hip, ko jo definiramo, zato te definicije niso niti malo nedolzhne.

"Svobode ni mogoche definirati, ker smo svobodni."

 

(Che je eno samo), zadnje pravilo vrednot

Tudi vrednot po sebi ni mogoche definirati, ker ko to storimo niso vech vrednote.

Tudi ta sistematika je zhe prvi korak k definiranju vrednot in se mi zato upira. Upira pa se mi tudi zato, ker je podvrzhena asocionizmu vrednot in mishljenja in tako vidno izgublja spontaniteto, in che bi to, kar mi vrednote pravijo o sebi, razumel kot poskus njihovega definiranja, potem sem le she za eno samo pravilo vrednot. To pravi:

Vrednot ni mogoche definirati!
Che pa to vseeno pochnemo, jim delamo silo, jih razvrednotimo!

Zato to in moje nadalnje razglabljanje o pravilih vrednot, cheprav le o tem, kaj nam same pravijo o sebi, ne more ogroziti, kaj shele presechi traktata o eni sami vrednoti, che je ta zhiv. Vendar bom vseeno nadaljeval z nepotrebnim razpravljanjem o teh pravilih vrednot. Nekatere nepotrebne, a najbolj pogoste nesporazume bom le skushal pojasniti.

Najvech nesoglasja in nekomunikacije bi prichakoval glede ontichne govorice vrednot. Pa si postavimo zgolj praktichno vprashanje: se je mogoche ukvarjati z vrednotami in ne biti gotov, da so neposredna dejstva zavesti?

Che se nam to samo zdi, potem je to zdenje vech kot katerokoli preprichanje, potem je za nas njihov ontoloshki status nad ontichno orientacijo. Nakazan je iz globine nashe zavesti. Vrednote so duhovne entitete, so nestvarne, njihovi materialni simboli nam ne govore, che jih ne vrednotimo dozhiveto.

Nikakor ne oporekam, da je vrednote mogoche prouchevati samo kot stvari, kot materializirane simbole, pa iz razvoja orodij, orozhij, razvoja proizvajalnih sil, sredstev in tako imenovanih objektivnih odnosov, kamor je vkljuchen tudi (institucionalni, na vlogo reducirani) chlovek. A to ni dovolj vse dotlej, dokler chlovek ni odlochilni dejavnik in v chloveku njegova spontana zavest. Zapleteno medsebojno delovanje baze na nadstavbo in vzvratno delovanje nadstavbe nazaj na bazo in njuna medsebojna dialektichna prepletenost ostaja principianlno na materialistichni vrednotni orientaciji. Spoznavna teorija, ontologija, temeljna paradigma varirajo s temeljno vrednotno opredelitvijo in ne narobe. In vrednote je tako mogoche prouchevati samo kot utemeljitve in orientacije abstraktnih odnosov vlog v sistemu, a na ta nachin jih je tezhko videti kot polnost chloveshkih odnosov. Tako smo, na primer, preprichani v utemeljenost nekega dolochenega (modusa) socialnega razlikovanja (socialne neenakosti - enakosti), v utemeljenost neke dolochene institucionalne hierarhizacije (svobode - podanishtva) in neko nujnost razrednega antagonizma, razrednega sovrashtva. Od vsega tega pa je res samo to, da smo mi tako preprichani, da so taki vrednotni sistemi zgodovinsko nujni. Da bi bila nesvoboda she vechja, nam deklarirani vrednotni sistemi govore drugache, namrech, da je samo stvar chasa, zgodovine, ko se bodo uveljavile idealizirane deklarirane vrednote sistema, da se te morajo uveljaviti vzporedno z razvojem druzhb (socialnih sistemov), in tako naprej in tako dalje, kar pa zhe itak veste in mi tega ni treba vech ponavljati.

Zaprepashchujoche malo pa smo poucheni o metodah uveljavljanja in spreminjanja vrednotnih sistemov. Praktichni problem oziroma vprashanje je v tem: kako to, da vsak ekonomski propagandist, na primer, ve, da so stvari in vloge vredne in imajo vrednost, ki jim jo on vdahne. Artikli in vloge v instituciji (sistemu) dobe vrednost. Tako to velja za image artikla v ekonomskem redu (sistemu), za image vloge politichnega chloveka znotraj politichnega sistema, skratka za image vloge delnega chloveka v sistemu. Enako velja za image firme, image gospodarstva kot panoge, image ekonomskega reda sistema; ali pa image stranke, image neke ideologije, image neke druzhbenopolitichne ureditve sistema, da ne nashtevam vse vrste imageov, ki nam dnevno parajo in usmerjajo zavest, nashe ravnanje, nash smisel bivanja. Pozitivna propaganda jim vrednost zvechuje in negativna propaganda jim jo zmanjshuje in she vedno je to ista stara bela in chrna magija, ki vlada chlovekovemu duhu zhe tisochletja, le da ji danes rechemo: reklama, agitacija in propaganda, osveshchanje ali ozaveshchanje ali kako drugache.

Seveda boste rekli, da to, kar pravim, ni v skladu z delovno teorijo vrednosti, tudi ne s teorijo mejne koristnosti in che malo pomislimo, tudi s teorijo o ljudeh kot sredstvih vladavine (vladanja v sistemu) ne. Chlovek pa je kot otrok in venomer postavlja vprashanja, zakaj? Nekje na koncu ali zachetku verige zakajev si mora odgovoriti: zakaj vrednoti konkretno delo in zakaj abstraktno delo, in zakaj je delo vrednota, in ali res osvobaja?

 

 

O neposrednih dejstvih zavesti

Poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu iz "Eseja o neposrednih dejstvih zavesti"

Nerad se sklicujem na avtoritete, kot je to navada v akademskih krogih, vendar v tem primeru je obravnavano vprashanje tako pomembno in hkrati v nashem chasu in prostoru tako neprimerno, da bom glavno breme prevalil na sogovornika: Henrija Bergsona. Na ta nachin bom morda z nekaterimi vzpostavil komunikacijo, ki jo brez njega ne bi mogel. Tema pogovora med vami, Henrijem Bergsonom in mano, che naj bo komunikacija kolikor toliko zadovoljiva, nam mora biti blizu, to je, poglobiti se moramo vanjo, v idejo svobode, ki je vrednotam bistvena.

 

O ideji svobode

"Sedaj lahko formuliramo nashe pojmovanje svobode.

Svobodo imenujemo odnos konkretnega jaza in dejanja (deja), ki ga ta vrshi (udejanja). Ta odnos se ne da definirati ravno zato, ker smo svobodni. Analizira se stvar, ne rast: razchlenjuje se razsezhnost in ne trajanje. Ali pa, che nikakor ne morete prenehati z analizo, rast nezavedno spreminjate v stvar, trajanje pa v razsezhnost. Samo s tem, ko hochete razchleniti konkretni chas, zhe razprostirate njegove trenutke v homogenem prostoru; namesto dejstva, ki se ostvarja, postavljate dovrsheno (konchano) dejstvo, ko ste zhe zacheli s tem, da ste na nek nachin zamrznili aktivnost nashega jaza, se spontanost pred vashimi ochmi pretvarja v inercijo, svoboda v nujnost. - Zato bo vsaka definicija svobode pritrdila (dala prav) determinizmu."

Kljuchna misel je apriorna vednost (trditev): "smo svobodni". Do nje se ni mogoche dokopati z analizo, niti je ni mogoche dokazati. Che pa nash razum pri tem pochetju vztraja, bo nujno konchal v neki vrsti determinizma, dal mu bo prav in dokazal nesvobodo. Vendar nash um ni analitichen, je celostno sintetichen in se s tem diktatom razuma ne more zadovoljiti. Ponuja nam neposredno preverljivost stanj zavesti in v najglobljih stanjih nashe zavesti umuje svobodo kot neizbezhno dejstvo.

Che se poigramo z nashim razumom in trdimo nasprotno: nismo svobodni; vsakdanje zhivljenje, druzhbena praksa nam to neprestano dokazuje. Kot vidimo, ni tezhav, nash razum to apriorno trditev enako dobro prenese kot prvo. Svobodi smo se odrekli v korist drugih, imeli bomo vso podporo drugih. Socialni sistemi so vrednotno utemeljeni na fikciji socialnega determinizma. Ostane le vprashanje vashega jaza: ali ste se vi osebno s tem odrekanjem pomirili? To je vprashanje vashega uma in ne razuma. Ostane pa tudi sumljivo vprashanje: zakaj so nekatere dejavnosti socialnih sistemov tako nepredvidljive, odkod njihova svoboda?

Namesto mojega jaza je nash, druzhbeni mi. In spet se lahko le chudimo univerzalnosti tega Bergsonovega umevanja svobode. Naj vas ne moti, che bom v ilustraciji nekoliko svobodnejshi. Sedaj pa lahko formuliramo pojmovanje nashe svobode.

"Nasho svobodo imenujemo odnos konkretnega mi in dejanj, ki jih vrshimo (ki jih ta nash mi uresnichuje). In ta odnos tega nashega mi, to druzhbeno svobodo se v svobodnih druzhbah spet ne da definirati, ravno zato, ker smo svobodni. V nesvobodnih se seveda da."

Rekli boste: "Vsaka druzhba za sebe trdi, da je najbolj svobodna." Mi pa bomo rekli: "In vendar so med njimi obchutne razlike."

"Analiziramo socialne odnose, objektivizirane in reducirane vloge, ne pa svobodnih ljudi, teh se ne da analizirati. Analiziramo druzhbene dosezhke in ne druzhbene rasti, njeno osvobajanje. In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami, v katerih je chlovek stvar - objekt, druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbene dosezhke, nasho svobodno prihodnost pa v lazhno utopijo. Zhe samo s tem, ko hochemo razchleniti konkretni chas, razprostiramo njegove zhive trenutke v utesnjenem prostoru. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate dovrshene ideale, konchno dosezhene cilje kot dejstva. Zhe ko ste zacheli s tem, ste na nek nachin zamrznili aktivnost nashega mi; spontanost naroda, ljudstva se je pred vashimi ochmi pretvarjala v inercijo mase, druzhbena svoboda v druzhbeno prisilo, nujo. Zato bo vsaka definicija druzhbene svobode pritrdila in se udinjala socialnemu determinizmu. Nachrtovana svoboda bo konchala v nekem integralizmu, totalitarizmu, v vsakem primeru v nekem -izmu."

"In che nikakor ne moremo prenehati s stvarnimi druzhbenimi analizami, analiziramo kvantiteto zhivljenja in ne njegove kvalitete, v katerih chlovek ni svobodno bitje, ampak je stvar - objekt odtujenega mi; druzhbeno rast nezavedno spreminjamo v druzhbeni razvoj, spontano zdruzhevanje pa v institucionalno hierarhijo, v ekspanzijo in dominacijo uchinkovitega, dosezhkovno orientiranega, reduciranega chloveka. Samo s tem, ko hochete razchleniti chloveka na skupek delnih vlog, ga determinirate v stvar, primerno za statistichno in rachunalnishko obdelavo. Ali pa to storite tako, da stvari - artikle dvignete na nivo chlovekovih vrednot, rachunalnik na nivo chlovekovega uma. Institucije, njih centralni registri pa ne rabijo chloveka, rabijo samo njegov del, tega, ki ga rachunalnik lahko registrira, tega, s katerim institucija lahko manipulira. Namesto zhivljenja, ki se ostvarja, nam postavljate vrednostno druzhbo, njene vrednosti, cilje pa kot dejstva, brez katerih civilizacija ne more biti. Zhe ko ste zacheli s tem, ste zamrznili ustvarjalnost nashega mi, spontanost se je pred vashimi ochmi pretvarjala v neustavljivo inercijo, svoboda v nereflektirano, nesmiselno uchinkovitost, disciplino robotov. Taka definicija svobode bo konchala v zlagani svobodi, ki jo bo nadomestilo nevarno in leno udobje nekega druzhbeno politichnega, ekonomskega reda, v katerem je vse: vse bolj umetno in vsiljeno in zlagano, kot je zlagana svoboda in to dishi po mrtvilu, po smrti vsega zhivega."

V tem Bergsonovem odstavku je izredna polipomenskost, eden od pomenov odseva odgovor na neresheno vprashanje vsem tistim, ki so proklamirali vrednoto (idejo) svobode za ostvaritev velikih ciljev, samo da so pri tem pozabili na nekonchano, trajno trajajoche osvobajanje nashega jaza in nashega mi.

Lahko vidite socialna gibanja in njih konec v institucionalizaciji spontanitete. Lahko vidite Georgea Orwella, Jevgenija Zamjatina, Aldousa Huxleya. Lahko vidite, dvomim, da je mogoche to spregledati, kako zgodaj je to videl konkretni udelezhenec nashega gibanja za svobodo konkretnega mi (Edvard Kocbek); kako zaman je opozarjal na institucionalizacijo spontanitete, lahko vidite ceno tega nevidenja.

Kaj tej Bergsonovi misli omogocha tako shiroko napolnitev s pomenom, s pomeni? Njena univerzalnost? Njena globina? Njena zhivost? Je v njej simbolna predstavitev resnichnega bistva svobode? Z vprashanji bi seveda lahko nadaljeval, pa ni potrebno. Nash um ni analitichen, ampak je sintetichen. Brez intucije, ali pa vsaj brez limitirajochega mishljenja pa se bo zdela ta moja interpretacija le igra besed in konstrukt.

Vrednota svobode ni karsigabodi, ko se je dotaknesh in ko se te ona dotakne in ko se je mi dotaknemo, jo uporabimo, ona pa se nam izmuzne, se mashchuje, nam pokazhe, da je ni mogoche ne imeti, ne dolochiti, ne razdeliti, ne definirati.

Ali ni ta ista misel o ideji svobode vodilo Kocbekovim opozorilom, ko ga je tako kmalu resno zachelo skrbeti za nash mi, za spontaniteto ljudstva ob preobrazbi gibanja v organizacijo, ob birokratizaciji oblasti, njeni odtujitvi, ob razkolu in razslojevanju tega nashega konkretnega mi.

Ali niso to iste skrbi, ki so tako zgodaj vznemirile Jevgenija Zamjatina v njegovem romanu "MI" in Georgea Orwella v njegovi viziji nashega leta "1984".

Ta Bergsonova misel je hermenevtichni krog, ki nas vracha v svoje izhodishche - k svobodi. In tako nas vsako omejevanje svobode vodi nazaj k njenemu definiranju. Definiranje svobode ni nedolzhna stvar, je tisto izvorno dejanje, ki nas vodi v determinizem in iz njega v integralizem, totalitarizem, ki se mu chlovek, ker je svobodno bitje in je bitje uma, upre iz globine svoje zavesti.

"Svoboda je torej dejstvo in med dejstvi, ki jih ugotavljamo, jasnejshega (gotovejshega) ni. Vse tezhave tega problema in problem sam izvirajo od tod, ker se ... ideja svobode ne da izrechi v jeziku, v katerem je (ona) ochitno neprevedljiva." (103)

Svoboda je neizrekljiva. Odrechi se ji ne moremo. Prepustiti jo samo politichnemu govoru, jeziku, tega ne moremo. Che se je odreche nash jaz v korist nashega mi, jo je s tem odrekel nam. Nash mi je pred istim problemom kot nash jaz.

 

Neposredna dejstva zavesti

Stanja zavesti so gotova in vsakomur preverljiva realnost, so apriorna dejstva. To pomeni, da imajo vechjo gotovost in neposredno preverljivost kot na primer posredovana dejstva, informacije, ki jih nismo in jih ne moremo neposredno preveriti. O takih posrednih dejstvih bo govora v zadnjem poglavju. Cheprav jih oznachujejo iste besede, je njihov pomen in izvor povsem razlichen, predvsem pa so nepreverljiva dejstva, so dejstva iz preprichanja in tudi njihova gotovost je gotovost iz preprichanosti.

Intuicija prodira v stanja zavesti globlje, kot je to analitichnemu razumu sploh mogoche.

Svoboda je kljuchno dejstvo zavesti, je ideja, je pojem, je vrednota. Svobode ni mogoche definirati.

She nekaj o vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti:

Vrednote so stanja zavesti, ki so zanjo bistvena, vrednote zavest orientirajo. Vrednote so neposredna stanja zavesti, so entitete duha, so to, kar duh je. Lahko bi rekli, da so etichna komponenta idej ali etichna komponenta estetskih "vrednot". Strukturirajo se iz dveh subjektov: iz nashega jaza in iz nashega mi, pri chemer je vpliv nashega jaza na nash mi relativno majhen. Enako pa je v obrnjeni relaciji, ne moremo sprejeti nashega mi, che ga ne pomirimo s svojim osebnim jaztvom. Nash mi sprejemamo v individualni variaciji kot osebno vrednotno orientacijo. Razlika pa vseeno ostane. Vrednote strukturirata dva subjekta. Strukturira jih "moj" jaz in strukturira jih "nash" mi. In ta razlika je za oba bistvena. Iz sebe in svojega svojstva chlovek ne more, v toliko, kolikor je nereduktibilno bitje, individualnost. Ostane pa tudi obcha veljavnost nashih vrednot, sicer jih tudi nash jaz kot takih ne bi razpoznal. Drugo pa je, che rechem, vrednote strukturiram jaz in strukturirajo mi jih drugi, ker takrat mislim na svoj povrshinski, vsakdanji jaz, na vrednotni sistem tega reduciranega jaza in na institucionalni, socialno veljavni vrednotni sistem.

Med vsemi vrednotami, orientacijami duha ali dushe, ne vem zakaj bi moral biti ta simbol pomensko razvrednoten in reduciran - pa ima svoboda she prav poseben status. Tako tezhko jo je s simbolom izraziti. Tako polna ali tako prazna beseda je to: svoboda. Vendar smo si gotovi, da globlje ko prodiramo v stanje zavesti, bolj poln je njen pomen, blizhe smo njenemu bistvu in vemo, da je v zvezi z vsemi vrednotami, idejami, in da jim njena globina spreminja pomen, jim daje barvo in ton in smisel.

In kaj lahko stori stranka (v letu "1984" drugega, kot da prepove ljubezen, kajti nich tezhjega ni, kot jo spraviti v Novorek.

S tem bi zakljuchil izbor Bergsonovih misli. Che se sklicujem na njegovo zadnjo misel, mi tega izbora ni treba utemeljevati. A utegnil bi me kdo vprashati: kaj ima ta izbor opraviti z vrednotami, vrednotnimi orientacijami in vrednotnimi sistemi? O tem v naslednjem poglavju, tu pa le toliko: ljubezen je vrednota, svoboda je vrednota in ta je she posebej pomembna za vrednotni sistem. Vrednote nas orientirajo v nashih najglobljih odlochitvah, na povrshini zavesti pa utemeljujejo nasha preprichanja, ki jih je v danem trenutku sprejela vsa druzhba in nas orientirajo v skladu s socialno veljavnimi orientacijami. V obeh primerih so besede, simboli za vrednote iste, celo tema je ista, le da imajo iste besede tako razlichen pomen kot redkokje.

 

 

She O vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti

Vrednot ni mogoche definirati!

"Ako ima vechnosti,
ako vechnost ima ime,
ime vechnosti je Titovo ime."
Ni dovolj prebrati poetichni tekst in se mu prepustiti,
le-ta ni isti, che analiziramo njegov pomen,
ni isti, ko slishimo she njegovo melodijo,
ni isti, ko jo slishimo tisti trenutek v trajanju,
ko jo slishijo mnozhice sochasno.
Che dojamete vse to in she to, chesar ni mogoche izraziti
niti z besedami niti z melodijo, to, kar ju kot korelat
poraja, ste dojeli transcendentalnost vrednot.

Vrednote so kot pesem, so kot glasba, ali pa so groza zla, ali pa prazne besede, izpraznjene pomena, da jim she lazh ni vredno rechi. Tudi che so na povrshini nashe zavesti, je v njih neka moch, ki nas obvladuje in usmerja, ker smo shibka bitja, ki se redko soochajo sama s seboj in smo vechinoma prepushcheni drugim, med njimi pa tistim, ki vedo, kaj hochejo - inzhenirjem chloveshkih dush.

Simboli, ki oznachujejo vrednote, so polipomenski, so tista vrsta simbolov, ki jim najtezhe fiksiramo pomen, che pa to delamo, jim delamo silo. Simboli, ki oznachujejo vrednote, so le priblizhni simbolni oznachevalci stanj in smeri zavesti. Che ne zhelimo ostati na povrshini, potem se moramo vanje poglobiti do tistih stanj, ko jih ne moremo vech enoznachno, banalno izraziti. Mislim, da ni bolj skrivnostnih simbolov, kot so ti, ki oznachujejo vrednote. Zato pa ni vechjih nesporazumov, kot so, ko se sporazumevamo o vrednotah in ni vechjih manipulacij, kot so takrat, ko manipuliramo z njimi.

Vrednote potrebuje chlovek, da bi orientiral in utemeljil smisel svojega bivanja.

Vrednote potrebuje organizacija, sistem institucionalne hierarhije, da bi bila bolj uchinkovita, da opravichi svoj obstoj in ekspanzijo. Z vrednotami se vlada ljudem. In ker se mi zdi, da je tu neko veliko nesorazmerje, da je vendarle ogrozhen chlovek in ne sistem, se mi zdi vredno razjasnjevati vrednote za chloveka, tega nepomembnega posameznika in ne za mogochni sistem: ta ima svoje izvedence. Vrednot namrech ni mogoche prouchevati, ne da bi bil vrednotno opredeljen.

Soochanje individualne vrednotne orientacije in socialno veljavne vrednotne orientacije ni le internalizacija vrednot, ni le socializacija posameznika, njegova vkljuchitev v sistem, pach pa veliko bolj pomembno dogajanje: za posameznika je, tako lahko rechemo, usodno. Mogochni socialno veljavni vrednotni sistemi dobesedno vsrkajo posameznika, preprichajo ga in venomer preprichujejo, da je njegovo bistvo druzhbeno bistvo, ki se realizira le z njegovo vkljuchitvijo v socialne sisteme. Tega ni mogoche zanikati, saj sicer socialni sistemi sploh ne bi mogli obstajati; vendar je tu neka malenkost, neka diferenca specifica. Individuum je svoboden in ima eno samo resno nalogo v svojem zhivljenju in ta je: realizirati mora samega sebe, svojo vrednotno orientacijo, uresnichiti mora svojski vrednotni sistem. V trenutkih dvoma, ki izrazha to njegovo razdvojenost, se zhrtvuje za obche dobro, ali pa je preprichan vanj, zaradi tega velikega nesorazmerja, v korist druzhbenega bistva, v korist mochnega sistema. Zhrtvuje pa svojo svobodo: organizaciji, instituciji, sistemu. Tako dela vechina in tako delamo vechinoma zaradi tega velikega nesorazmerja in socialni vrednotni sistemi so neverjetno stabilni in togi in se le pochasi spreminjajo. S svojo zastrashujocho mogochnostjo nevtralizirajo variacije individualne spontanitete. Tu sem jaz in tu so drugi, ki jih je mnogo, stotine, tisochi, miljoni drugih; tu sem jaz in tam je institucija nashega delnega mi. Biti lojalen pomeni reshiti se dvoma, prenesti odgovornost na druge, to je na vas, zatechi se v varno zavetje institucionalizacije, njene ureditve vrednot.

Vendar na koncu je chlovek vendarle sam, ko ne potrebuje vech drugih in ko drugi njega ne potrebujejo vech. So izjeme, ko potrebujemo njegova dela, njegovo zapushchino, nekdanjo slavo in moch; to da, vendar to ni on, je le njegova podoba, njegov simbol.

Seveda ni to edina vrednotna opredelitev v raziskovanju vrednot, ki je osebna, v njihovem raziskovanju se namrech neprestano srechujemo z osebno vrednotno opredelitvijo. Ena pa je she taka, da jo je treba razjasniti takoj na zachetku. Vrsto let se zhe ukvarjam z analizo vrednot, ne da bi jih definiral. Che naj bi bilo to preuchevanje vrednot znanstveno, se prichakuje jasna opredelitev do predmeta preuchevanja. To bi moral storiti torej zhe na zachetku svojega prizadevanja na tem podrochju. Lahko se zahvalim samo nezanimanju nashe danashnje sociologije za preuchevanje vrednot, da se tako neuposhtevanje akademskih navad toliko chasa tolerira. In ko sem v hoji po robu institucionalne znanosti napredoval tako dalech, da mi je vseeno, ali se moje prizadevanje shteje za znanstveno ali ne, sem prishel v stanje zavesti, ko lahko poizkusim izraziti nekatere misli o vrednotah tako, kot se mi kazhejo in to v chasu in prostoru, ki preuchevanju vrednot nista ravno naklonjena. Sedaj pa bom tiste, ki prichakujejo, da se bom vendarle zmotil in vrednote konchno definiral, moral razocharati. Vrednot namrech sploh ni mogoche definirati, prav nobene vrednote ne in ne samo ideje ali vrednote svobode, kot smo to videli v eseju Henrija Bergsona. Kdor pa to vseeno dela, jih s tem svojim pochetjem razvrednoti. Celo artiklov, povzdignjenih v vrednote, ko ti dejansko vrednotno orientirajo ljudi, njihove vrednotne vrednosti namrech, ni vech mogoche definirati. Vrednote po svojem bistvu znanosti sploh niso dostopne. S tem pa ne mislim, da jih mora znanost pustiti pri miru: kar je s svojo tezo o nevtralni vrednotni opredelitvi v znanosti itak zhe storila; da o tezi o vrednotno nevtralni znanosti ne govorim. Vrednote znanost dolochajo, tako kot dolochajo religijo in religije, ideologijo in ideologije, ekonomijo in ekonomije; dolochajo njihove vrednotne sisteme. Vrednote znanost orientirajo. Vrednotne orientacije so v znanosti primarne (neposredne) dolochilnice. To, kar znanosti povsem manjka, je dosledna vrednotna refleksija smisla in smotra njene ekspanzije v socialnem sistemu in refleksija tega v vsaki posamezni, konkretni raziskavi, odkritju, izumu. Enostavneje bi rekel: znanost, ki ravna, kot da bi bila nad etiko ali izven nje, je kot da bi bila neetichna. Che pa znanost tega ne dela, ali se vsaj zaprepashchujoche malo ukvarja s tem, potem to svojo nalogo prepusti drugim. Znanost, ki jo vrednotno orientirajo religija, ideologija ali kapital, je po sebi neorientirana in se razvija absurdno. O tem danes zhe ne more biti nobenega dvoma vech, to je razvidno, ali pravimo ochividno, vsakemu individumu, ki se mora osvestiti - osmisliti v svetu, v kakrshnem zhivi; zachuda pa je to she najmanj razvidno zasanjano zaslepljenim znanstvenikom, specialistom, ekspertom, tistim torej, ki so za stanje stvari najbolj odgovorni. V mislih imam avtonomno orientacijo znanosti, ko se znanost utemeljuje sama. Zhal pa je uchinkovitost in ekspanzija avtonomne znanstvene propagande mogocha le z neznanstveno propagando. Chista znanstvena propaganda, ki je le racionalna, je suhoparna in neuchinkovita. Uchinkovita je le, che presezhe analitichni nivo, che je sintetichna, celostna, intuitivna, instinktivna, spontana.

Trditev, da vrednot sploh ni mogoche definirati, ima dalekosezhne posledice, z njo si je mogoche tudi razlozhiti neatraktivnost vrednot v sociologiji oziroma njihovo marginalnost, vendar sem dolzhan nekoliko globjo razlago. Poskus definiranja vrednot ali ene same vrednote nas pripelje v njihovo osiromashenje, v nesmiseln redukcionizem pomena vrednot, v semantichno nasilje simbola nad pomenom, in kot zhe recheno, kar pa je bistveno: vrednote z definiranjem razvrednotimo, to je razveljavimo. Seveda boste ugovarjali, kako potem sploh lahko komuniciramo s tako neopredeljivimi simboli, kot so vrednote? Odgovor je preprost in se razdeli v dve smeri: S simboli, ki oznachujejo vrednote, komuniciramo zelo nenatanchno, ne komuniciramo z vrednotami, ampak s priblizhnimi vrednotnimi orientacijami in z indeterministichnimi vrednotnimi sistemi, v katerih je vsaka vrednota - njen simbol le pomenski priblizhek, njeno strukturiranje v vrednotni sistem pa je za nasho zavest neizbezhno in to velja za vsak vrednotni sistem.

Vsaka posamezna vrednota, vrednotna orientacija je pomensko "dolochljiva" le v odnosu do vseh drugih vrednot sistema. Chim shirshi in globlji je vrednotni sistem, tem vechji je pomenski priblizhek vsake posamezne vrednote njenemu pomenu in celo napake v oznachevanju z neustreznimi simboli je mogoche deshifrirati, z dobro voljo seveda. ("Dolochljiva" pomeni dolochljivejsha neprimerno bolj, kot che jo pojmujemo izlocheno, izolirano iz sistema; povsem dolochljiva pa ni in ne more biti, ker je zhiva in je, kot bi rekel Bergson, v stalni rasti.)

Druga smer odgovora je pomembnejsha, cheprav se vam utegne posebej upirati: nashemu zdravemu razumu se upira, ker dishi po parapsihologiji, tako namrech pravi razum. Zachne se s tem: da vrednotnih sistemov ne konstruiramo, vrednotnih orientacij ne vsiljujemo in vrednot si ne izmishljujemo, ampak jih intuitivno dojemamo. Ne komuniciramo samo preko simbolov, oznachevalcev vrednot, pach pa vedno in sochasno tudi neposredno. Brez dojemanja trajanja chasa v strukturi zavesti, kot sem to skushal pojasniti s pomochjo Bergsonove predstavitve neposrednih dejstev zavesti, najbrzh ne bomo dosegli niti minimalnega soglasja v komunikaciji v tej drugi smeri odgovora. Naprej pa je zadeva spet zelo preprosta. Dejstva in stanja zavesti si izmenjujemo neposredno in simbol je le korelat neposrednega soglasja, souglashevanja; sam po sebi je simbol prazen, tudi sestavljeni, kompleksni simboli so prazni, che jih nismo napolnili z duhom, iz njih ne moremo izvlechi nechesa, chesar v njih ni. Gotovo pa boste soglashali s tem, da je komunikacija, v kateri eden trosi prazne simbole, drugi pa jih napolnjuje z le sebi lastnimi pomeni, vsaj nesmotrna, che ni nesmiselna. In che se to vseeno tako pogosto dogaja, in lahko bi rekel: pretezhno se nam vendarle to dogaja, kar pa vseeno ne pomeni, da globja in polnejsha komunikacija med nami ni mogocha. Idealna in popolna pa bi bila, che sploh ne bi vech rabili teh korelatov, simbolov in bi ti postali ne le balast in ovira, ker to so zhe, ampak bi bili povsem odvech.

Analitichnemu razumu se taka komunikacija do skrajnosti upira. Che je she pripravljen slishati o mozhnosti take neposrednejshe komunikacije, ko sta si sogovornika v istem prostoru in chasu, pa ne more soglashati, da bi bilo tako neposrednejshe komuniciranje mogoche, ko sta v prostoru in chasu nedefinirana, niti ko je med njima pismo, zapisana magichna beseda. Za razum magije besede ni, ali pa je pri vseh identichna, enako neskrivnostna in jasna. Razum tezhi le v eno smer komunikacije, v eksaktnost zapisa, shifriranja in deshifriranja in zato povsem izlochi mozhnost vzhivetja v to, kar je za simboli le simbolichno naznacheno. Pa je to vendar tako preprosto. Ideja trajanja, ideja sochasnih stanj zavesti je nashi zavesti, potem ko prebije prvotni analitichni odpor, neposredno dostopna. Vzhivetje v stanje zavesti drugega je vendar to, chemur rechemo razumevanje med seboj. Ozhivljanje simbolov pa je le simbolika njihovega ozhivljanja, v bistvu jih sploh ne ozhivljamo, ozhivljamo to, chemur so oni le korelat in iztochnica za neposrednejshe soglasje. In vrednote so tista vrsta simbolov, s katerimi to kljub vsemu najlazhe in najpogosteje delamo.

__________
Bibliografija:
Analiza vrednotnega sistema z vidika socialne stratifikacije, Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi, Ljubljana, 1973, p 173, slov., tipk, lit 72, graf 10,shema; U - 1974, razis-kava teoretichna, porochilo, /avtor R.Sh., sodelavec Marjan Kroflich/ (Kratek ozir na Vrednote stratifikacije v samoupravni druzhbi iz leta 1973, Matjazh Hanzhek, Rajko Shushtarshich)
Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana

Opomba k moji bibliografiji: Metoda, ki jo uporabljam ali vsaj skusham uporabljati pri eksplikaciji nekega problema, je morda potrebna pojasnila. Posamezni problem skusham osvetliti z vidika vrednot, posredovanih, posrednih in neposrednih dejstev zavesti, ker so vrednote, vrednotne orientacije, vrednotni sistemi edina problematika, s katero se v raziskovanju sploh ukvarjam. Vsi posamezni problemi pa so na nek nachin vezani na celoto, celostno dojetje vrednot, tako, ki bi mu tezhko rekli , da je omejeno zgolj na nek zakljuchen vrednotni sistem. Vrednote se namrech ne puste ujeti v noben sistem. Temu postopku bi morda lahko rekli celostni pristop ali hermenevtichni princip. Intuitivno dojemanje ga pozna, zgolj racionalni pristop v analizi problemov pa ga seveda zavracha. Za deshifiranje tega pristopa in z njim posameznih problemov vrednot je vendarle potrebna neka knjiga, ki tak pristop pojasnjuje kolikor toliko celostno. Knjiga Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, skusha shirshe pojasniti sovisnost, prezhetost obchih vrenot, vrednotnih orientacij, vrednotnih sistemov. Rad priznam, da prevech priljubljeno tako pogosto sklicevanje na lastne bibliografske podatke zhe ne more biti. A to je davek subjektnega pristopa k subjektivnim dejstvom, za razliko od objektivnega pristopa k tako imenovanim objektivnim dejstvom. Vrednote so neposredna dejstva zavesti, in osebne so. Drugache nam ne puste blizu, in ostanemo na povrshini posredovanih dejstev nashi zavesti.