Revija SRP 13/14

Nace Shumi

 

JEDRO V GRAFIKI JOZHETA SPACALA

 

Poglejmo, kako je z jedri v slikarstvu in grafiki. Ravno Jozhe Spacal je imeniten zastopnik kar klasichno oblikovanih jeder. Sam pravi, da so njegovi divji kostanji kot poglavitni zastopniki te vrste v njegovem opusu svojevrstne ilustracije njegovega porekla, doma iz Kostanjevice na Krasu. Kostanji so v nekem smislu sploh osrednje teme Spacalove grafike. V njegovi grafiki se kostanji lushchijo iz svetlejshe ovojnice kot temna gmota, kot glavna vsebina lista, za ozadje pa si je omislil nekakshno vezje, nevtralno povrshino, na kateri se jedro uveljavlja kot zhiva naslikana skulptura.

Toda dinamika jedra se polno pokazhe shele v Spacalovi scenografiji. Tukaj se jedro izkazhe kot posoda za izredno dinamichno dogajanje za dramatichno spreminjanje, saj v njem nastaja zhivahna svetlobna skulptura. Jedro zachenja na ta nachin zhiveti svoje lastno zhivljenje, postane samostojna vsebina ekrana ter se konchno umakne elektronski sliki kot edinemu dogajanju. Zdaj so jedra kot ochesa, v katerih trepeta svetlobna skulptura, se giblje, izginja in spet nastaja. Kostanje je tukaj razgnalo. Konchna faza dogajanja je svojevrstna eksplozija jedra, na dan je privrela njegova skrita, dinamichna vsebina.

V tem kontekstu se jasno pokazhe, daje Jozhe Spacal eden nashih poglavitnih ustvarjalcev jeder, ki so v sredishchu njegovega opusa, tako v tisti klasichni formulaciji, ko se ravnokar izlushchijo, kakor tudi potem, ko jih je razgnala elektronska slika.

Spacal pa s tem she ni dovolj celotno oznachen. Umetnik je namrech osamosvojil tudi povrshino svoje klasichne faze, osamosvojil ozadje jeder, ki so se pred nami pokazala iz lupine. Struktura teh ozadij se je osamosvojila v nekaterih njegovih scenografskih zasnutkih, namesto klasichnega vezja nastopa tukaj tudi zlozhenka, sestavljenka, lahko tudi zavrzhena embalazha. Takshen sestav je torej mozaichna zasnova. Spacal je, kakor znano, avtor vrste odlichnih mozaikov, je sploh nash najboljshi zastopnik takega slikarstva, potemtakem varuh tradicij mediteranske slikarske kulture. Shele oboje, mozaichnost ozadja in jedro z znachilnim vechnim dialogom, sta pravichna bogastvu Spacalovih likovnih uresnichitev, shele oboje skupaj omogocha prodor v avtorjevo notranjo dolochenost.

Jozhe Spacal je zelo izrazito uresnichil celo vrsto tistih lastnosti v nashi umetnosti, ki jih lahko zdruzhujemo s pojmom krashevstva kot tistega usodnega meditera uglashenega pola v nashi kulturi in nashem duhovnem profilu, brez katerega bi bili oshkodovani za temeljno pomembno podlago nashega izrazhanja in nashega bivanja. Slovenci smo pach razpeti med Mediteranom in celino, temu polozhaju ne fizichno ne duhovno ni mogoche ubezhati. S tem pa seveda ni recheno, da nujno podlegamo nekakshnemu provincializmu, saj je zgolj od mochi ustvarjalcev odvisno, na kakshni vishini bodo oblikovali svoje vizije. Jozhe Spacal je med temeljnimi oblikovalci nashega umetnostnega izrazhanja. Je zastopnik nashe zahodne regije, ki nam daje eno tistih samozadostnih podlag za obstoj. Lastnosti, ki povezujejo

njegov opus z drugimi vrstniki s tega podrochja, je veliko. Tukaj je trpki krashki izraz, kakor ga uresnichujejo dela kakega Zorana Mushicha ali Vlada Makuca in v zadnjih delih kar epske mitologije Klavdija Tutte. Primorska nam daje praviloma racionalne odgovore, vendar je v stvaritvah njenih sinov tudi tista nespregledna lastnost, ki se uresnichuje kot eksplozivno razdajanje, tudi kot unichevanje in rojevanje novih agregatnih stanj. Brez zadreg bi lahko nashli vrsto podobnih lastnosti tudi v drugih zvrsteh umetnosti, denimo v literaturi. Na prvem mestu je treba tukaj imenovati vechnega Krashevca Srechka Kosovela z njegovo "zhametno" liriko, toda tudi z njegovim konstruktivizmom, primerljivim z likovno strukturo, konchno pa she z eksplozivnim znachajem njegove Ekstaze smrti.

Bil bi chas, da posamezne stroke presezhejo svoja obzorja in ishchejo skupna izhodishcha na skupnem dnu. Jasne definicije Jozheta Spacala bodo v takem iskanju vsekakor zelo dobrodoshla in plodna vodila.