Revija SRP 13/14

Marko Elsner Groshelj

 

STOLP MODREGA KONJA

radijska igra

 

Osebe:

Svitan
Estel
Avgust
Oche
Mati
Moshki glas
Oficir
Otrok
razlichni glasovi

 

"Spoznajte, moji prijatelji, kaj je umetnost -
pojavljanje na drugem kraju."

Franz Marc

 

Napoved radijske igre, potem tishina, dovolj dolga, da lahko poslushalec mirno vstopi v zvochni prostor, v katerega drsi tudi zvok zhuboreche reke. Zdi se, da vidimo lesketajocho se in hladno vodo. Ta zvochna slika traja, vendar ne predolgo. Glas, ki ga naenkrat zaslishimo, je nekako odmaknjen od nashe slishnosti; je na drugi strani reke, vendar se slishi razlochno.

Avgust Svitan! Sviitaaan! Hoooj! Me slishish? Pridi sem, na mojo stran ...

Blizu nashe slishnosti presenecheni glas.

Svitan Avgust!? Si ti, Avgust? Kaj pochnesh tukaj? ... Saj si vendar mrtev!

Avgust Kako vesh, da sem mrtev? So ti morda prinesli pismo? So ti sporochili, da sem mrtev?

Svitan (notranji glas, togotno in zhalostno) Kako ne bi vedel, da si mrtev ... Tam chez si ... In slishim te, razlochno te slishim ... In med nama je reka.

Avgust Svitan, samo bleshchecha chrta je, ki jo morash prestopiti ... (zhuborenje reke izgine) Nich drugega ni na tej meji.

Svitan Avgust, povej, si res mrtev?

Avgust Ne reche se: mrtev. Saj vidish, da zhivim. Ti to nich ne pomeni?

Svitan Zrak je zredchen ... Tezhko diham ...

Avgust Prestopi, Svitan ... Peljal te bom v resnichno dezhelo ...

Svitan Ampak, Avgust ... Strah me je! Priklenjen sem v svoje telo ...

Zaslishimo chuden zvok; kot nekakshno plahutanje in shumenje, ki se hitro okrepi do oglushujochega svishchanja, potem eksplodira, se razleti v zvochni prostor. She preden se vse umiri, slishimo Svitanov prestrasheni krik.

Svitan Avgust! Avgust! Neeeeeee!

Zdaj zaslishimo pisk pishchali in krik mnozhice: "Huuuuuuuuuraaaaa!" Iz krika mnozhice se izkristalizira Avgustov mirni, topli glas.

Avgust Svitan ... ne boj se ... Vse bo preshlo, tudi te strashljive podobe ...

Svitan Avgust, zakaj ti iz ust teche kri?

Avgust Odhajam v dezhelo, kjer sem bil srechen ... Tudi ti jo morash poiskati ... Vsak jo ishche ... Verjemi mi.

Svitan (zagrenjeno) Vse so pobili, Avgust ... Vsega je konec ...

Avgust Ne obupaj! Ni she vsega konec, to je samo en del nashe budnosti.

Veter zapiha skozi zvochno pokrajino. Nekje dalech slishimo hrzanje konja in skoraj neslishno bolechino ranjenih. Zhvonchkljanje praznih konzerv, obeshenih na varovalnih zhicah.

Svitan (notranji glas) Ne zdrzhim vech te tihote ... Pochasno umiranje ... Od mrtvih ochi do mrtvih ochi ... ves chas v vrtenju, brez spomina na zhive ... Kakshna morecha tishina ... Zhiv mrtvec ... chakam obsodbo, izrochen nevidnim rokam ... Ne! Ne ... Jaz ne bom chakal ... Jaz ne ... Neeeeeee!

Svitanov krik je preliv v zunanji zvochni prostor. Slishimo kovinski zven sablje, ki jo Svitan izdere iz nozhnice. Spreleti nas srh, rezilo shvisne skozi zrak.

Svitan Preklete svinje, kje se skrivate?! Kam ste zarili svoje nosove, strahopetci! Pobijem vas, vse po vrsti. Vashe usrane riti poshljem v pekel, da se scvrete v lastnem znoju ... Ubili ste mi prijatelja, morivci!

Avgust Svitan ... Svitan! Ne tako ... Pomiri se ... Ne smesh!

Slishimo Svitanovo sunkovito dihanje.

Svitan Tudi ti si kriv, Avgust!

Avgust V konjedersko obdobje drsimo, Svitan. Nich vech nedolzhnosti in chistosti srca ... (preroshko) Zachela se je apokalipsa ... Ne, ne ... Ne tista, ki nam jo obljubljajo fanatichni verniki ... Bolj je pretkana. Zvijachna. Zleze ti pod kozho. Odeta je v bleshchechi plashch, ne boji se svoje sence ... Njena podoba ne pozna senc, Svitan ... Ne pozna sramu ... ne milosti. Misli namesto tebe, chuti namesto tebe, vodi te pod roko, kot srechno nevesto. Iz tvojih mozhganov izsesa poslednje upanje, da bosh ostal pri zavesti ...

Svitan Avgust, izdajal si! Bil si zraven ... in na drugem bregu. Na drugi strani.

Avgust Nosili smo bleshcheche uniforme, nich vech nismo bili razcapanci ... Zastave so plapolale, zhenske so nam pripenjale rozhe in svoja mehka usta so nam nastavljale v poljub ... Kdo bi se branil vsemu temu?!

Svitan Nagon, Avgust, nagon ... Tisto, kar izdaja mnozhico, je njeno vznemirjeno valovanje ... ekstaza dotikajochih se teles, ki hrepenijo po popolni predaji ...

Avgust Poganski obchutek, Svitan ...

Svitan Si nashel svoj smisel v vsem tem nesmislu?

Avgust Smrtni boj je kot britev, ki ti izrezhe srce in te vrzhe iz techajev ... Samo en strel v prazno ... potem pa ... Puf! ... In tema ... lepljiva, gosta tema ... (zamishljeno) Dolga pot je do svetlobe ...

Svitan Res velichastna smrt!

Avgust Ja ... malo veselja ... nekaj upanja ... Bili smo prevarani, ampak, povej mi ... od koga?

Svitan Obzhalovanje ... in polashchanje sveta. Kaj ste pa mislili? ... Da je pravichno? ...

Avgust Prerachunano so nas obsipavali s psovanjem ... Velike, mastne chrke chasopisnih naslovov ... Nobenemu se ni obrachal zhelodec, bili smo omamljeni ... Pozabljenje je chloveshka lastnost.

Svitan Ti pa nich! Shel si na potovanje v Afriko, Arabijo ... V sonchne kraje, si rekel ... Ne. Pred dezhevjem si bezhal ... pred grmenjem. Slutnja, ki si jo potiskal v temni kot, je postajala tvoja stiska.

Avgust Bojim se razkoshja, uzhivam v trpljenju. Zdaj vem, Svitan ... Bila je velika zmota ...

Svitan Zato, ker si mrtev? Je to zakon vesolja ali chloveshki zakon?

Tishina.

Avgust Pekel in nebesa ... Kaj je vmes?

Svitan To je tvoja nesposobnost razlikovanja, zamenjava za strah?

Avgust Kdor razmishlja, je trezen.

Svitan Ti ljubish nenadzorovano moch, Avgust. Smrt ljubish bolj, kot zhivljenje ...

Avgust Zhivim v tvojih sanjah. Prostor neskonchnega se shiri s tvojo smrtjo, Svitan.

Svitan Nisem te klical, priplaval si v moje sanje ... Kot osamljeno drevo obishche ptica, da bi si spletla gnezdo ... Zhivali bezhijo pred ognjem.

Spet zaslishimo zhuborenje reke.

Avgust Vrnil se bom, Svitan. Zdaj grem. Ko bosh pripravljen, me poklichi.

Svitan Avgust! Avgust! Kje naj te poishchem?

Zhuborenje reke in Avgustov glas se vztrajno odmikata iz nashe slishnosti.

Avgust Predno bosh vstopil v resnichno zhivljenje, Svitan ... Tam se srechava, she enkrat.

Kot odmev z visokih gora zaslishimo klice Svitanovega ocheta.

Oche Svitaaan! ... Slishish, Svitaaan ... (odmev se prelije v stvarni zvok njegove prisotnosti) Vstani ... Pozno je zhe ... Zajtrk je na mizi.

V ospredje prihaja zven jedilnega pribora, ki zoprno traja. Stenska ura odbije sedmo uro. Zdaj nastane zvochna koprena, ki poslushalcu daje obchutek oddaljenosti in starosti posnetka.

Svitan (pretrga molk) Sanjal sem strashne sanje ... Obiskal me je prijatelj. Mislil sem, da je mrtev ...

Oche (zadrto) Spet si sanjal ... Ali sploh kdaj spish?

Svitan Ti nikdar ne sanjash?

Oche (govori s polnimi usti) Jaz verjamem v znanost ... Brez dokaza nich ne shteje ... Trdno sem preprichan, da se bo zdaj, ko je znanost nesporno prevzela prvo mesto v nashih zhivljenjih, tudi blagostanje povzpelo do zavidljivih vishin ... Vojne ne bomo nikdar dozhiveli ... Ha, kaj pa je vojna!? Vrtichek za divjake ... V miru bomo dochakali pozno starost, vam rechem. In nashi vnuki se bodo veselili ...

Svitan (z zadrzhevanim gnusom v tonu) In kupovali bomo tiste vashe omledne slichice in se klanjali vashemu originalnemu okusu ...

Oche Kaj pa pochnesh ti?! Tvoje slike so packarija ... neki novodobni nesmisel ...

Svitan Portreti in krajine ... Se znate postavljati she s chim drugim? ... Jaz vidim barve ... hitro gibanje, razbitost mirovanja ... Nich vech spokojnosti ... in chakanja ... Samo she simboli sveta ... Trenje, ki razplamti nedojemljivo ...

Oche (posmehljivo) Povej naravnost, da si brez talenta!

Mati (sunkovito spusti vilice in nozh na krozhnik) Ko bi oba molchala, bi bilo she najbolje! Tudi pri jedi moramo misliti na Boga. Dan se z Biblijo zachne in koncha.

Svitan Ampak, mati ...

Mati Nich, ampak! prinesi kavo na mizo!

Tishina.

Oche (govori previdno, tiho) Napachen poklic si izbral, sin. Nikoli ne bosh dober slikar ... Dobro preskrbljena druzhina smo, vredni zaupanja ... In zakaj? ... Zato, moj dragi sin, ker smo vedno sposhtovali tradicijo ... klenost ... Naraven tok dogodkov.

Svitan Lepo te prosim, poglej okrog sebe ... Svet se spreminja ... To ni tvoj laboratorijski krompir ...

Oche Poslushal me bosh, dokler bosh jedel za tole mizo ... Ne razumesh? Slikarstvo je obrt ... Od nechesa morash zhiveti ... Delo, vera ... to prinasha varnost.

Mati Chas zabijata za neplodne razgovore ... Edini zakon, ki kaj velja, je sveti zakon. Chloveshka nrav je slabotna.

Oche Naj povem do konca ... Tradicija je mogochen tok. Che se ji predash, je zgodovina predvidljiva. Misli tako, kot mislijo drugi ... Zakaj se upirash? Nisi tako mochan, da bi ti mnozhice sledile, pokoriti se morash zakonu njihovih pravil ...

Svitan (mirno in zamishljeno) Ja ... Mislim, da si bedak ...

Oche Pogan!

Svitan (zakrichi) In tvoje lazhnivo krshchanstvo! Kadar ti pride prav ...

Mati Mir! ... Kaj govorish o Bogu?! Sram naj te bo! Sem te takega rodila?!

Zadnje besede vzvalovijo, kot lesketajocha se ogledalca na vodni gladini. Kratek, dramatichen violinski trenutek. Svitanovi prividi, prisluhi.

Mati (kot svechenica) Si se izgubil, otrok? Povej ... (popolnoma spremeni ton glasu) Kaj ishchesh tukaj, v medvedji jami?!

Svitan (kot otrok naivno) Ishchem svojo podobo, mati.

Mati (kot svechenica) In prishel si k meni, da me vprashash za nasvet, ti zoprni pobalin.

Svitan (kot otrok) Strah me je ... Kam naj se obrnem, che ne na vas ...

Mati (kot svechenica) No, no, brez solz ... (godrnja) Ja ... ja ... Malo materine dushice ... Malo mete ... Skorja jablane, mushice ... Kachji jezik ... podganji rep ... Si prinesel steklenichko urina ... Ja, tudi k zdravniku jo nesesh ... aaaa? (vse skupaj premesha v veliki loncheni posodi) Pa she ogenj (piha v ogenj) ... Tako ... Poglejva, kaj se ti dobrega obeta ... Si pripravljen, ti mali strahec?

Ogenj zapresketa in voda v kotlichku zashumi. Svechenica zaklinjajoch se kliche duhove. Slishimo njen srhljivi glas, neusmiljen, nepopustljiv.

Mati (kot svechenica) Ogenj, ogenj, razplamteli duh, vzemi dusho temu otroku, vzemi njegove ochi v dlani. Povej mi, je resnichna njegova mlada smrt, ki glodajoch zavira rast komaj vzklilega zhivljenja. Povej, se zhe svita dan njegovega temnega padca, povej, ti, angel zla, ki prihajash, mojster v izmishljijah trpljenja, strahotnejshi od prijazne, hitre smrti ... (obsedeni smeh, ki izgine nekje v kotih jame)

Vzushje se spremeni. Morje. Prshenje valov. V nash slishni prostor pochasi prihaja jezdec na konju. Slishimo chofotanje konjskih nog. Svitanove arhaichne blodnje se nadaljujejo.

Avgust (odmaknjeno od nas) Kaj vidish, Svitan?

Svitan (presenechen) Avgust? ... Kje si?

Avgust Vseeno je, kje sem, Svitan. Povej, kaj vidish ...

Svitan Jezdec ... Bleshchi se v soncu in blesku morja ... Stopa, pochasi ... Ali morje ni globoko?

Avgust Morje je globoko. To je tvoja zibelka. Ni pa tvoj grob ... Prelepo je.

Svitan Zakaj si me pripeljal sem?

Avgust Nisem te pripeljal. Bezhal si. Zapustil si ocheta in mater ... na svojo pot stopash. To je vse ... Bi se rad vrnil?

Svitan Ne morem, ne smem se ...

Avgust Bi rad she komu kaj povedal?

Svitan Ja ... Ochetu bi rad povedal, da nima prav ... Ima prav. Tudi jaz imam prav ... Zhivljenje je na moji strani. Moral bo priznati svoj poraz ... Njegova doba zahaja ...

Avgust Povej mu zdaj. Tukaj je.

Svitan To ni mogoche, vech tisoch kilometrov od doma sem ...

Avgust (dvoumno) Prihaja. Chudno, ampak prihaja ...

Nizko nad morjem se oglasijo galebi.

Oche (kot jezdec) Pozdravljen bodi, Svitan. (konj se vzpne na zadnji nogi) Me nisi prichakoval? ... Sem prishel prepozno? ... Jaz sem, tvoj oche. Ali podoba ocheta, kakor hochesh.

Svitan Podobi naj rechem, da je moj oche?!

Oche (najprej posmehljivo, potem resno in z bolechino v glasu) Kako pa ... saj je vse podoba. Nash, vcherajshnji svet ... vash, ki prihaja. Razlika je le v gibanju in ... zadrzhevanju ... Poslushaj me ... hotel sem te obvarovati zaletavosti ... In obupa ... Z glavo skozi zid ne bosh mogel. Brez izkushnje, ki prenese starost in modrost, si bosh zlomil vrat ... Bodi previden ... To je vse, kar ti lahko rechem ... Sin ... Nori sin, moj ...

Svitan Usodi se ne da izogniti, oche, che si she tako previden. Otrok ne moremo obvarovati pred razkritjem lazhi ... Razocharanje in nezaupanje je temna kal, ki je vsajena v vsako mlado bitje ... Oche, tvoj svet je lazh. Izmishljenost. Izmislili ste si Idejo ... Boga, v sebi pa ga ne chutite ... Dolzhnost in potuhnjenost vladata vashemu svetu ... Povem ti ... Che stopam po zlatih stopnicah, ki vodijo v nebo, pa nimam ljubezni, nich nimam in nisem vreden ljubezni ... Che si tuj svoji druzhici in ona tebi, nisi vreden ljubezni, ki si jo razglashal za bozhjo ljubezen ... Oche, kje je raj?! ... Vajini grehi in zmote so na mojih ramenih ... Jaz sem dusha vajine izmishljene podobe, ki sta jo kazala svetu ...

Valovi udarjajo ob skalne pechine. V ozadju se pojavijo trobila, tihi zvoki, ki she bolj poudarijo obup, samoto, bolechino. Naenkrat se pojavi chutni zhenski glas. Predstavljamo si, kako ji veter dviga lahko obleko. Spominja na trideseta leta, cheprav pishemo letnice pred prvo svetovno vojno.

Estel Velikokrat sem pomislila na samomor ... Bila sem obupana, umrl mi je otrok, potem pa me je zapustil she mozh ... Rekel je, da sem vsega kriva jaz in da ne prenasha vech mojih kapric, jaz pa sem ga noro ljubila ... (oglasijo se galebi) Vsa bi se mu predala ... Tega ni razumel, imel me je za norico ... (njen tezhki smeh je v soglasju z valom, ki se razbije na skalah) Kako ste moshki vzdrzhni ... vchasih ... Takrat sem si obljubila, da bom preizkusila prav vse. Bila sem svobodna ... krizo sem premagala ... Bil je lep, kot antichni kipi, ampak bil je tudi neumen ... Ha ... Drzhal se je pravil ... kot klop. Veliko je dal na to, kaj bodo rekli ljudje... Banchnik ... Ne, ne, ne, mo{ki niste dovolj nori, da bi znali resnichno ljubiti ... ... Vi? ... Vi se mi zdite drugachni ... Ne vem ... Bolj obchutljivi ... Zhidovski profil imate, ste to vedeli? ... Kaj me tako gledate?

Svitan S katerega planeta ste?

Estel (zdaj svetel, skoraj naiven glas) Z Venere sem, od kod pa naj bi bila?

Svitan Jaz pa sem Marsov otrok ...

Estel O!

Svitan Ogenj in opustoshenje ...

Estel Voda, ki ogenj pogasi ... vse preplavi ... in zemljo napoji ...

Svitan Gospodichna ...

Estel Estel. Estel sem.

Svitan Estel ... Nisem hotel skochiti ... Pogovarjal sem se z ochetom.

Estel Moshki se vedno bojuje z ochetom, s starcem v sebi ... in svojo mater ishche v drugih zhenskah ... Ste sanjach, idealist, romantik? Ne! Vem, kaj ste! Melanholichni ste. Prepushchate se trenutku ... Mrak, samota ... komaj jutro ... Ni nich strasti v vas, moshke mochi, ki bi zhensko prikovala na tla? A?

Svitan (se prebudi iz zamaknjenosti) Lepi ste, Estel ... Obozhujem vas ... Za tem lepim obrazom ... Kaj skrivate za njim? Neznane naslade? ... Vir zhivljenja, vrocho magmo ... pretanjeno ... premishljeno izmikanje? ... Neulovljivi ste ... kot voda, ki se v plimovanju dviguje in spushcha, odteka, se prepushcha, zajeda v porozna tla ... Vashe roke so vilinske ... Renesanchni vrat ... Kot hrushkasta vaza vash uslocheni hrbet ...

Estel (se zasmeji) Ja ... Mislim, da je vse bolj zemeljsko ... Bolj preprosto ... No, ne rechem, da mi ne godijo vashe ... skorajda pesnishke izjave ... Ste pesnik?

Svitan Ne, slikar.

Estel Potem bi vam pa lahko pozirala ... seveda che bi hoteli. Morda nisem dovolj fotogenichna za vashe slikarsko oko ... Kaj menite?

Tishina.

Svitan ... Nekaj zhivalskega je v vas. Nekaj, kar me privlachi ... in odbija ...

Estel Tudi v tebi je nekaj zhivalskega ...

Svitan (poskusha biti hladen, neoseben) Ime mi je Svitan.

Estel Kako nezhno ime ...

Svitan (zamishljeno) Rad imam jutra.

Estel Jaz pa imam rada vechere. In nochi, she bolj ...

Svitan Zdaj se vecheri ... Greva nazaj dol v mesto?

Estel Spite v hotelu?

Svitan Lahko bi vas naslikal ...

Estel Lahko se pogovarjava do jutra ... In potem zajtrk s shampanjcem in sadjem. Sem ti vshech?

Svitan (tiho) Lepa si, estel.

Iz ozadja prihaja glasba kopalishkega orkestra. Igrajo Straussov valchek. Mnozhica valovi s svojimi glasovi, posamezni vzkliki otrok, ki skachejo v vodo, mame, ki jih klichejo: "Sandi! ...Sandi, pazi, ne pregloboko v vodo!" Tipichna kopalishka scena. Blizu nashe slishnosti pogovor med Svitanom in Estelo, ki sta noch, ochitno, prezhivela v ljubezenskem objemu.

Estel Nich ne vem, kako slikash. Niti ene same chrte nisi potegnil ...

Svitan Chrte sem risal po tvojem hrbtu ... trebuhu ... Kroge, vijuge, trikotnike ... Kvadrat, stozhec ... Vse. Ti si popolna slika ... chudezhna in skrivnostna ...

Estel Morda pa sploh nisi slikar ... In bi moral biti trgovski potnik za milo. Potem ne bi bil tako nesrechen ... Si srechen?

Svitan Ja, zdaj sem, Estel. Ta trenutek sem.

Estel Prav posrechen si. Takshnega moshkega she nisem imela ... (smeh) Otrok moj ...

Svitan Estel ...

Estel se smeji in se izmika; igra zaljubljencev.

Svitan Estel, pochakaj me ...

Estel Ujemi me ...

Slishimo njuno sunkovito dihanje, ko si padeta v objem.

Svitan Estel ... Estel ... Porochi se z menoj. Prosim.

Estel Kaj?! Po eni ljubezenski nochi me zhe snubish. Jaz sem vendar svobodna zhenska.

V tem trenutku sredi takta utihne glasba kopalishkega orkestra in tudi mnozhica, se zdi, se ustavi sredi koraka in sredi diha. She otrok ni vech slishati. Vse zastane. Samo shum morja ostaja, kot pravkar odkrita zvochna zavesa. Tishina traja do napetosti.

Estel Svitan, nekaj je narobe ...

Svitan Ne vem, poglejva.

Zvok: Nekdo s kladivom pribije listek s sporochilom. Mnozhica rahlo vzvalovi.

Svitan (mrmra) Njegova cesarska Visokost prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova soproga, ki sta potovala v Bosno na vojashke vaje, sta postala zhrtev zavratnega umora.

V mnozhici se zaslishijo posamezni vzkliki:

- Samo za oblast se je potegoval, nich drugega ...

- Neprijazen chlovek ...

- Volovski tilnik in shirok hrbet ...

Estel Pojdiva, Svitan, prosim.

Svitan Chez nekaj minut bodo pozabili in ples se bo nadaljeval ... Ljudje se ne dajo zmotiti.

Moshki glas Gospod, gospod ...

Svitan Ja.

Moshki glas (se odkashlja) Brzojavka za vas.

Svitan sluti, da se je zgodilo nekaj hudega. Pismo odpre s tresochimi rokami; tudi glas se mu trese, ko ga polglasno bere.

Svitan Danes zgodaj zjutraj umrl oche. Stop. Takoj pridi domov, kjerkoli zhe si. Stop.

(iz sanj priplava ochetov glas) "Ko se bo zasvitalo v gorah, bo prishel ... Zagotovo bo prishel."

Svitan Ochetove zadnje besede ... Stop. Tvoja ljubecha mati. Stop.

Tishina.

Zaslishimo drdranje potnishkih vagonov in piske lokomotive. V ospredje prihajajo klici prodajalca chasopisov. Vrata kupejev se z drsechim treskom odpirajo in zapirajo.

Moshki glas (kot prodajalec chasopisov) L'Autriche provoque la Russie ... L'Autriche provoque la Russie ... L'Allemagne prépare la mobilisation .... L'Allemagne prépare la mobilisation ...

Chasopisi zashumijo v kupeju, vsak bi rad prvi prebral vznemirljive novice, le Svitan in Estel obmirujeta. Pisk lokomotive.

Estel Svitan, bojim se. Primi me za roko ... Kako si vroch.

Svitan Zdaj bodo zacheli hujskati drug drugega v chasopisih ... Norost! Kazali si bodo zobe in napenjali mishice ... Ostareli generali potrebujejo nove poligone za svoje svinchene vojake, ki jim teche she zhiva kri po telesu ... Norost! Blaznost!

V ospredje vzvalovijo razlichni glasovi. She vedno smo v kupeju:

- Saj ne bo nich hudega ...

- Protestna diplomatska nota, izrochitev morilca in zhivljenje bo teklo naprej ...

- Tiste na Balkanu bomo zhe ugnali, kaj menite?

- Ni vredno pametnega chloveka, da bi se zapletel v nekaj tako nizkotnega ...

- Stari cesar zhe ve, kaj bo storil, lahko mu popolnoma zaupamo ...

- Ste slishali, grofica Chotek naj bi bila pokopana v habsburshki dvorni grobnici!

- Sramota, tega ne bomo dovolili!

- Francu Ferdinandu po rodu nikdar ni bila enakopravna ...

- Nichvrednica ... Grofica ... Pih!

Enakomerno ponavljajoche se drdranje vlaka izginja v daljavi. She slishimo odmeve porochnega slavja: petje in rajajoche plesne korake, zvoke iz starega gramofona, zven kozarcev, smeh. Med vsemi temi zvoki posamezni vzkliki:

- Estel, zdaj pa ne bosh vech moja ... (vsesploshen krohot)

- Kako si ves chas zatrjevala ... (glas posnema Estelin nachin govorjenja) "Poroka, kaj pa je to? Jaz sem vendar svobodna zhenska!"

Pochasi se vsi zvoki umaknejo v nepredirno tishino, v katero sta ujeta Svitan in Estel.

Svitan (zamishljeno) Z ochetom se nisva razumela ... Niti poslushal ga nisem, kaj je govoril ... Vedno isto ... Ponavljal se je, kot stara ploshcha. (za trenutek she ujamemo zvoke gramofonske igle, ki zdrseva s ploshche) V njegovi blizhini sem se pochutil umazanega. Zdelo se mi je, da prezhi na vsak moj napachen gib ... da nepremichno opazuje vsako mojo mishico na obrazu ... Ledenel sem od groze, da bi mi z misli razbral, kako ga sovrazhim ... Ne! Ni bilo sovrashtvo. Bilo je pomilovanje ... prezir ... Zhelel sem si, da se me nikdar vech ne dotakne s svojo ochetovsko gotovostjo ... da od mene nikdar vech ne zahteva slepega sposhtovanja, ki ga z nobenim trenutkom ni zasluzhil ...

Estel Tako si zagrenjen, ljubi moj ...

Svitan (vsa zadrzhevana jeza izbruhne v dveh trditvah) Pusti me! Tudi ti si me ujela!

Estel (jeza, vendar od besede do besede manjsha) Vesh, kaj je tvoja tezhava?! V tvoji glavi ne lochish stvarnega od izmishljenega. Obseden si! Iz strahu. Da bi se reshil neprijetnega, glodajochega obchutka, si pripravljen zanikati prav vse ... kar niti od dalech ne spominja na tvojega ocheta ... Posnetek zahajajoche kulture, vendar z druge strani ... In ne vesh, kje je bolj temno ... (chisto tiho) Smilish se mi, Svitan ...

Svitan Nehaj! Moralizirash.

Estel Iste napake delash. Nich boljshi nisi ... Samo malo mlajshi.

Svitan Ne zdrzhim vech ... Zmanjkuje mi zraka. Ujet sem ... Slabo mi je od premishljevanja.

Estel Slep si od negotovosti. Samega sebe zhresh, nimash poguma. Sprejmi to, kar si ...

Iz temnega kota se oglasi Avgustov glas, ki prihaja iz sanj zmedenega Svitanovega duha. Vabech, zapeljiv in skoraj pojoch je Avgustov glas.

Avgust Sviiiiiitaaaan ... Sviiiiitaaaan ... Pridi v mesto ... Chakam te ... tako razkoshno je ... Zdaj imash prilozhnost ... Svoboden bosh, reshen trdega oklepa, ki te stiska ... V mestni palachi pripravljajo ples v maskah ... Kaj pravish, Svitan? Bosh prishel? Morash, Svitan! Vsak si bo izbral svojo zhivalsko masko, le takshne bodo smele vstopiti v prostor te iniciacije ... Drugo zhivljenje, Svitan ... Drugo zhivljenje ...

Estel (odsekano) Svitan! Me poslushash, Svitan?! Kje se izgubljash?

Svitan (sunkovito diha) Avgust ... Avgust ... me je ... poklical ... Avgust? ...

Estel Tvoj mrtvi prijatelj?

Svitan Ja ... Slediti mu moram ... Moram v mesto! (mrzlichno zachne odpirati omare) Kje je moja obleka? ... Chevlji ... (kot da bi zastal) Kakshna zhival sem jaz? ... Estel ... (in spet z drugim glasom) Kje so moje hlache? ... Estel, hitro! ...

Estel Kaj pa najin otrok? Ne bom mogla sama skrbeti zanj ... In tvoja mati ...

Svitan Ti si hotela otroka, ne jaz. Jaz slikam. Jaz sem slikar zhivali ... (govori vrochichno) Modri konj ... Rumena krava ... Tiger ... Jelen v gozdu ... Estel, kakshna je usoda zhivali? Estel?!

Estel (obupano) Dala ga bom v rejo ... Dalech stran naj gre ...

Svitan (se noro rezhi) In vsa bitja so zgorela trpeche ...

Estel Svitan, nehaj ... Ne norchuj se! Otroka bom dala v rejo ... Slishish?

Svitan O, Bog, ali ne vidish, kako zhiviva ... Vsak zase ... Vsak s svojimi chrnimi mislimi ... (posmehljivo) Pravkar porochena ... Ha!

Estel Lahko bi si nashel delo ...

Svitan Dela imam, kolikor hochesh ... Poglej ta prazna platna ...

Estel (sanjavo) Se spominjash najine prve vozhnje z vlakom ... Srechanje na pechini ...

Svitan (zagrenjeno) Lahko bi bila Gospa s pechin ... ali Vdova preminulega slikarja ... Kakshne misteriozne blodnje ... Drek!

Estel (kot da ga ni slishala) Si ne zhelish, da bi se vse to she enkrat ponovilo?

Svitan Umetnost je zhivljenje duha, ne pritlehnost chloveshke zavisti ... Zla, ki prihaja nad dezhelo ...

Estel Pusti to, Svitan. Ljudje ne potrebujejo umetnosti ... Potrebujejo zhrtev ... darovanje svojim bogovom ...

Svitan Ne bodi neokusna, prosim ...

Zdaj Estel stopi chisto do Svitana, zdi se, da se z obrazom skoraj dotika njegovega. Zelo razlochne so njene besede.

Estel Poslushaj, Svitan ... Nikakrshne mochi nimam nad teboj. Delaj, kar mislish, da je najbolje zate, ampak zapomni si ... (skoraj grozeche) Za otroka bom poskrbela sama ... Ti ... ga ne bosh videl.

Iz nevidne zvochne razdalje se oglasi Avgustov mistichni glas. Zdi se nam, da nas vodi skozi podzemni labirint. Kaplje polzijo in tlesketajo na kamen.

Avgust Sviiiitaaan ... Sviiiitaaan ... Sviiiitaaa ...

Vse bolj se priblizhujemo glasovom mnozhice, ki se zbira v plesni dvorani. Shumi, kot v panju. Posamezni glasovi, posamezne besede, posamezni vzkliki:

- O! Tudi ...
- Ti ...
- Prosim, le dajte ...
- Nich hudega ...
- Jaz ... Ne! ...
- Norost ...
- Moj poklon ...
- Kruto ...
- Je bil ...
- Kako zhivalsko ...

med mnozhico neprepoznavnih zvokov, zvena kozarcev in v ozadje umaknjene plesne glasbe.

Moshki glas (kot gostitelj) Sposhtovano obchinstvo, sposhtovane zveri. Danes je poseben dan, ne samo zaradi uzhitka, ki smo ga vam pripravili s plesom zhivalskih mask, ampak predvsem zaradi tistega, kar sledi po tem svechanem gala plesu, ki ga bo, kot se spodobi, vodil gospod zhupan ... Torej, vse je zelo preprosto ... Ob drugi uri po polnochi vabim vse, ki bi si zheleli stopiti v novo zhivljenje, da izvolijo priti v zgornjo dvorano, kjer bomo opravljali iniciacijo ... Prosim, gospod zhupan, znak ...

V dvorani se oglasi veleki boben in takoj za tem trobenta z dolgim, zateglim tonom, kot da se ne bi hotela izpeti. Iz vsega tega se izkristalizirajo zhivalski glasovi. Tigrov, ki je dominanten in opichji, posmehljiv. Pridruzhijo se jima she glasovi divje svinje, konja, krave in mnozhica frfotajochih in divjih ptic.

Svitan (slishimo njegovo sunkovito dihanje, chutimo njegov nemi strah) Prishel sem ...

Estel (njen glas je krichech, oponashajoch opichje glasove) Le naprej, le naprej ... (smeh) Kako smechen si v tej krichechi prashichji preobleki ... O, ne, sem stopi! Nich ti ne pomaga, ne bosh se skril ...

Oche (oster, rezek glas) Porezhimo mu ushesa! ... Daj glavo ... Kaj chakash ...

Avgust (posmehljivo, posnema glas konja) Nikamor ne moresh ... Ujet si, prashichek ... Moral se bosh braniti ... ali pa te poteptamo ...

Prestrasheno cviljenje prashicha slishimo in grozeche klice razlichnih zhivali, ki obkrozhajo Svitana.

Mati (glas krave; zapeljiv, globok, pochasen, skoraj okoren) Lahko se skrijesh k meni, varovala te bom ... Dovolj mleka imam, she dovolj mochi.

Oche Ne, ne bosh ga skrivala, potuhnjenca!

Mati O, ti ljubezen, ti prekleta naslada ...

Naenkrat zaslishimo padajocha drevesa in krike pobesnelih ptic. Zdi se nam, da smo v globokem gozdu, kjer nevidni drvarji izsekujejo pot. Svitan bezhi chez vodo ... brezglavo ... med listje ... in veje, ki pokajo z neko poudarjeno tesnobo in trmo.

Estel Razparaj mu trebuh ... tolstoritezhu ... (opichji smeh in norchevanje) Ja, ja, ja ...

Mati Si pozabil? A? Steptala te bom v prah ...

Avgust (rezgeta, nestrpno koplje s kopiti) Oddrobite mu glavo, naj teche kri ... in zauzhijte njegove mozhganske sokove ...

Svitan Neeeeeee! Neeeee!

Slishimo pokanje kosti in tigrovo slastno cmokanje.

Estel Saj jih nima ... mozhganov ... (hihitanje)

Oche (krvolochno) Raztrgajmo ga na koshchke!

Obsedeno rezhanje vseh zhivalskih govoric, ki se spremeni v votlo trkanje po vratih. Kratka tishina in trkanje se ponovi, tokrat po okenskih shipah, ki zazvenijo v svoji starosti. Pochasni, zmedeni koraki in shkripanje vrat.

Moshki glas Ste vi slikar?

Svitan Ja.

Moshki glas Tukaj podpishite!

Svitan Kaj pa je?

Moshki glas Mobilizacija. Vpoklicani ste v vojsko. Na fronto greste.

Pochasi v zvochni prostor drsi zvok drdrajochega vlaka. Nekje iz spomina Estelin glas.

Estel Svitan, primi me za roko. Tako me je strah ...

Svitan (iz nashe blizhine, tiho) Estel, tudi mene je strah ... ... Kakshen smisel ima vse to? ... (vprashanje mora izzveneti) Blizha se druga ura po polnochi ... Chisto sam sem ... Pot v neznano ... Je zhivljenje eno samo zapushchanje? Umetnost ... Ja, kaj je z njo? Samo ljubezen je pomembna ... che ... premagash strah ... Oprosti, Estel ... Morda bo najin sin znal premagati strah, ki obvladuje nasha zhivljenja ... Morda ...

V frontnem jarku smo, blatnem, polnem vode. Koraki zastajajo v pogrezajochi se ilovici. Vojaki preklinjajo, sem in tja prileti krogla in se odbije od kamenja ali pa topo udari v leseno pregrado. V ospredje prihaja militanten oficirjev glas, oshaben, prevzeten.

Oficir Vojna je najvishja modrost kaosa,je ... najvishja mera heroichnega dejanja ... in najvishja mera razlochevanja je ... in odlichnosti ... Vojna ... capini ... je jeklena kopel za vse chloveshke bolezni!

Svitan (zakrichi) Cinik! Prekleta oficirska oshabnost!

Oficir (se zadere) Vojak! ... Ti! Marsh sem! (njegov glas je leden, poudarjajoch vsako besedo posebej) Vidish zhico pred nami? A? Vidish na nasprotni strani v nas uprte pushkine cevi? Vidish? A? Tukaj imash kleshche ... (nastane grozecha tishina) Prerezhi jo! Zhico!

Moshki glas (kot vojak) Ampak, gospod oficir, to je nesmiselno ...

Oficir Tishina, kdo je tebe kaj vprashal! Hochesh biti ti naslednji?! ... (se zadere) No, bo kaj, vojak?! Zdaj dokazhi svoje junashtvo!

Slishimo kamenje, ki se krushi pod Svitanovimi shkornji. Prvi strel zgreshi, odbije se od lezhechega kovinskega predmeta.

Svitan (notranji glas) Estel, mrtev sem! ... Konec je norosti! ...

Blizu nashih ushes zaslishimo strel in kot svinec tezhko Svitanovo telo, ki pade na zemljo. Zdi se nam, da se premikajo tektonske ploshche zemljine skorje. Potem nastane tishina. Samo ptico slishimo na osamljenem drevesu, ki v svoji govorici pripoveduje osamljeno zgodbo. Ali pa tudi ne.

 

 

EPILOG

Slishimo shumenje, kot na starem magnetofonskem posnetku.

Otrok Mami, kje je pa ochka?

Estel Vidish tiste zvezde, mali moj? Ena izmed tistih zvezd je tvoj ochka ...

Otrok Bom tudi jaz kdaj zvezda?

Estel Morda bosh tudi ti zvezda ... nekje ...

Otrok A so zvezde zmeraj?

Estel Ja, zvezde so zmeraj ...