Revija SRP 13/14

Lev Detela

 

ZABLODE TELEVIZIJSKEGA MEDIJA

 

Civilizacija 20. stoletja je ponosna na baje racionalen, celo znanstveno utemeljen pristop k druzhbeni stvarnosti in njenim marsikje she vedno marksistichno definiranim "nadstavbam". Teoretiki moderne misli opozarjajo na poglavitne znachilnosti civilizacijskega mishljenja: na uspeshno raz-lochevanje med realnim in irealnim, samo domnevnim. To nas lochi od nevednosti starih, magichnih iracionalnih obdobij.

Toda svet modernih medijev, she posebej televizije, je lahko nevaren zaradi iluzij, ki jih prevechkrat nudi kot resnico. Ogrozha chlovekovo normalno razsojo, njegovo lochevanje realnega, tochno empirichno ugotovljivega, stvarno dokumentiranega, od umishljenega.

Pri tem je skoraj usodno, da se televizijska dramaturgija podajanja najrazlichnejshih vesti in drugih informacij vedno ochitneje naslanja tudi v globalnih svetovnih razsezhnostih na konvencionalne, trivialne obrazce. Zhe od nekdaj je v svojih vedno bolj skrchenih umetnishkih predelih najrajshi posegala po populistichnih vzorcih, zanemarjala kritichno avantgardo, zapostavljala ekperiment in distanco do obstojechega kot nezanimiva in nerazumljiva za shirshe obchinstvo, se nagibala h kleshejskim pristopom podajanja razlichnih predvsem vedrih, ganljivih ali pa brutalno napetih zgodb, kot jih "ponuja zhivljenje". Ali res? Kaj nam postavlja zhivljenje res vsak trenutek revolver na chelo in razstreljuje mir monormalnega?

V televizijskih ustanovah se je razbohotila mogochna klika najrazlichnejshih tehnokratov, ki jim asistirajo dramaturgi za mnozhico privlachno napetega dogajanja. Po zatishani subtilnosti psiholoshko poglobljenih humanih filmskih shtudij, kot jo je svoje dni na primer med tolikimi drugimi predstavil film "Pastoralna simfonija", smo se danes vse prevechkrat znashli v kaotichnem svetu kratkih, banalnih, zbrutaliziranih ali seksualiziranih sekvenc, ki kot s sekiro sekajo dolgochasje zhivljenja v privid dovolj napete in krvave pustolovshchine, ob kateri imash srecho in privilegij, da ji prisostvujesh le kot pasivni vojerski opazovalec pred malim ekranom.

Zhe ob vojni v Perzijskem zalivu se je pokazala nova "kvaliteta" globalnega porochanja. Omenjena vojna je bila tako rekoch televizijsko pripravljena, kot amerishka inscenacija boja demokratichnega sveta proti nechloveshkemu diktatorju Sadamu Huseinu, ki ga niso prikazali v realni, tudi kritichno-negativni luchi, temvech predvsem kot demona, ki rushi vse vrednote zahodne civilizacije.

Zhe dalj chasa opazhamo zbanaliziranje porochanja. Besedni zaklad porochil se krchi in ozhi na najvech sto vedno znova ponavljajochih se besedí in pojmov. Diferencirani besedni zaklad pada v meglo in v pozabo.

Analize kazhejo, da mnogi, sedechi pred televizijskimi sprejemniki v dobri veri, da sprejemajo objektivne, poglobljene vesti, v resnici nasedajo lazhem in nachrtnim manipulacijam. Nekatere privatne televizijske druzhbe so v pohlepu po dramatichno vznemirljivih vesteh pripravile zhe nekaj narejenih igranih dokumentacij. Filmski producent iz Nemchije je nedavno posnel na notranjem dvorishchu svoje hishe lazhno, umetno narejeno dokumentacijo o Ku-Klux-Klanu v Nemchiji, pripravil je razgovora z domnevnim arabskim teroristom v srcu Evrope in z avstrijskim izdelovalcem pisemskih bomb, ki ogrozha javno varnost zlasti interkulturno kritichnih intelektualcev. Kmalu pa se je izkazalo, da so bile omenjene "dokumentacije", ki jih je privatna televizijska druzhba hvalezhno vkljuchila v svoj program, navadna goljufija. Te ni nihche pravochasno odkril. Ochitno je nekaj narobe tudi z etichno ozaveshchenostjo modernega chloveka, ki se sicer rad formalno in verbalno upira krivicam, a je v resnici zhe ob negativnem dogajanju v sosednji ulici konkretno zakrnel.

Opazovalci trenutnega stanja v Zdruzhenih drzhavah Amerike, a tudi v Evropi, porochajo o utrujenosti, zmedenosti mnogih nekdaj kritichnih intelektualcev. Zhe ob vojni v Bosni in na Balkanu jim je ushla resnica z vajeti. Zlahka je opaziti padec v vulgarizacijo. Obchutiti je pomanjkanje zares poglobljeno podkovanih, strokovno resno v javno udejstvovanje posegajochih osebnosti.

Veliki televizijski medij se poleg celodnevno-nochnega trivialnega razsajanja (seveda z dolochenimi izjemami) vedno bolj kazhe kot institucija za pospesheno globalno reklamo. Pojavlja se pojem "bulevardizacija". Po motu: Che si prehlajen, daj zhivljenju bonbon, toda vzemi (kupi) najmanj dva ali tri. Ne pozabi ob tem darovati svoji izvoljenki (izvoljenkam) najlepshih cvetlic, toda stori to v eksotichni pokrajini, na Havajih ali v Juzhni Afriki. Saj imash denar, ker si uspeshen. Che ga nimash, ti bo pomagala tvoja banka. Zhe dezhuje z neba kredit kot zlata mana (omama). Moshki deodorant vodi moderno zhensko k dejanskim koreninam vsega moshkega. Po zblizhanju in ljubljenju pa ne pozhivi izmuchenega telesa nich bolje kot odlichna mineralna voda. Toda shele milo naredi iz pravega chloveka resnichnega aprilsko svezhega zvezdnika. Ali ne veste, da sir chustveno vznemiri? Vechno mlada shtiriglava druzhina zhe leti chez prekrasno, lepo spodobno prirezano travo. Vzadaj se bochi imenitna hisha, na pol gradich. Bo zhe banka pomagala, che ni denarja pri hishi, da jo kupish. Ne bodi slabich, ugrizni v odlichno ponudbo. Pa poskrbi she, da bosh, ko postanesh dedek, imel kakshno pokojnino, che drzhavno varstvo do takrat odpove. Banka komaj chaka nate, da ti pomaga iz zagate in ti izplacha privatno rento, kot si jo zasluzhish.

Vse mora biti novo, lepo, mlado, bogato, eksotichno, drago. Na koncu spet nastopi dedek in da vnuku she en bonbon, seveda dober, kupil pa bo vech, vnukec tudi zhe chaka, da ga zavarujemo pred zhivljenjem.

Samo avstrijsko-nemshko pivo ima na tem vrtoglavem vrtiljaku chudezhnega potroshnishtva she tradicijo. Dedek nam nazdravlja, toda dobre nune so hitrejshe, za svojo samostansko zdravilno pijacho so odkrile computer, pa televizijo seveda, a to traja samo sekundo, zakaj na svoj nastop chaka anonomni znanstvenik, da nam ponudi novi stvor: marelico brez koshchice. Odlichno, genetiki! She bolj nestrpno chaka nevesta v belem na svojega imenitnega zhenina, na novi super-avto, kateremu bo zagotovo rekla ja. To je res chudezhni svet. Televizija se je dobro izkazala. Spreminja nam zhivljenske navade in razvade. Mnogi jo obravnavajo kot vishek civilizacije in kulture. Toda je to res?

Morda se bo vendarle nashel nekdo, ki se bo spomnil na stare kvalitetne kulture, predvsem literature: da razkrinka poneumljanje in bulevard. Da opozori na dejstvo, da obstoji v civilizacijskem diapazonu neka bistvena druga dimenzija: dimenzija besede, ki je ne more nadomestiti nikakrshna slika, kot misli danes tudi del novinarstva, ko jo kot pisano cvetje s potencirano mochjo peha v chasopisje. Saj bi, kljub vsem pomankljivostim, vabljivostim in znachilnostim svojega medija, tudi televizija lahko odkrila kvaliteto, ki je nad trivialnostjo in senzacijo in nad velikim transportnim posrednishtvom industrijskih produktov k potroshniku.