Revija SRP 13/14

Jure Mikuzh

 

GRAFIKA IN SLIKARSTVO JOZHETA SPACALA

 

Kot posledica strahovite energije, sproshchene v veliki eksploziji, naj bi nastalo vesolje, katerega sestavni del je tudi nash planet in vse zhivljenje na njem. Eksplozija in njena energija kot pochelo zhivljenja, bivanja in obstajanja sta osrednje vodilo in motivno izhodishche Spacalovega grafichnega ustvarjanja. Razstrelivo razdrobi in pozhene v zrak najvechje in najtrdnejshe skale, z njimi se igra, kot bi bile drobni kamenchki. Ustvarjalec skusha ohraniti na grafichnem listu podobo trenutka, ko se trdna struktura razleti in spremeni, prizadeva si zaustaviti chas prehoda materije iz enega stanja v drugo. Tudi njega vodi silna energija: v ustvarjani zavesti in domishljiji se mu nabirajo, kopichijo in hranijo intenzivni vidni vtisi, v katere se spreminja opazovani vsakdan. V mrzlichnem zanosu navdiha se stvari zbirajo, preobrazhajo in spreminjajo svoje podobe toliko chasa, da v trenutku ustvarjalne odlochitve in zadovoljstva z njihovim novim videzom privrejo v kreativne dejanju na dan. Avtor jih v nestrpnem prehitevanju in vrenju idej kroti, usmerja, podrejene pravilom notranje logike. Energija ustvarjalne domishljije lahko pozhene pred nashimi ochmi v zrak tudi knjige, velike tulce in zaboje.

Ljudje preteklega chasa so vsako obliko sproshchene energije chastili, sposhtovali in se je bali, saj so v njej videli izkazovanje mochi nadnaravnih sil. Sodobni chlovek si energijo poskusha razlozhiti, jo obvladati in si jo podrediti, ohraniti in izkorishchati. Da si lahko z njeno pomochjo lajsha in lepsha zhivljenje ter delo, jo mora meriti in nadzorovati z raznimi pripomochki. Jozhe Spacal ohranja v svojih grafikah njene sledi, kakrshne se kazhejo na zaslonih optichnih naprav in televizijskih monitorjih. Ravnodushno tehnichno utripanje zharkov hladno belezhi nesluteno moch energetski nabojev. Ti so skriti povsod, saj energije ne ustvarja in sproshcha samo mrtva snov, ampak je prisotna tudi v organskem svetu, v rastlinah in zhivih bitjih. V njih se kopichi toliko chasa, dokler ne postane njena sila prevech utesnjena. Tedaj se mora sprostiti tako, da razklene in prebije zunanji oklep ter izbruhne oziroma privre na plano. Praeksplozija prvotnega velikega trka, iz katere je nastalo nashe obchestvo, se neprestano ponavlja v trenutkih porajanja vsega zhivega. Ko jo Spacal v svojih umetnishkih delih ustvarjalno interpretira in obnavlja, v domishljiji ne lochuje med jezhico divjega kostanja in chloveshko medenichno kostjo. Obe varujeta in oklepata plod, dokler se v njem ne nabere dovolj energije in dozori. Ko pride njegov chas, ga nich ne more zadrzhati: rudi se zhivljenje, z eksplozivno mochjo je iztisnjen, poslan v svet, kjer zachenja nov energetski cikel, ki v svojem mikrokozmosu odeva razsezhnosti makrokozmosa.