Revija SRP 13/14

Janez Sagadin

 

BIOTOPI KRANJA

 

Breg
 
Kremno kosmino kipechih topolov, mivko pobrezhja pod grmi lesnik
cheshe v srepechem precepu polletja, v zdrob alabastra sprshenih oblik
zhar prenasichene kadmij-rumene, ki do beline spoliran kot krik
 
z nitmi spushchenega sonchnega svitka skoz medaljone milijonov bleshchic
sreba staljeno netivo akrila krushnih poznanstev obvodnih nravi,
 
kamor grezilo napete jasnine bochi stichishche trepeta zenic,
igle zalomljenih zvenov zenita, zlepljene z jajchnimi temperami.
 
 
Pomladna
 
O daj, da she kdaj she kakshen kvaterni praznik v prelepi opravi obishche vas
pa naj svireli in cimbale v loko in gaj osorej potochijo radostni raj,
naj ondi usnivajo dete obreda vesne rosno mlade in zakipeli maj -
 
daj, srkni zhganjice, postoj in spochij se, Jurij, ako res kanish priti med nas,
pa skozi okna pa skozi duri, o Jurij, prazhnje odet in upehan od potov,
 
dopolni betezhno narochje omizja v shiroko naguban zanos zakramentov
stoprav spochete vigilije vigredi, ovenchaj obchestva slednji shmarni igrokaz.

 

Roman
 
I.
 
Priblizhno ob pol petih se je grofica nenadoma sama odpeljala s kochijo,
potem ko je ves chas od zajtrka, kmalu po deveti, ko je prejela neko pismo,
prebila v svoji zatemnjeni sobi in je zhe pri kosilu njen stol sameval prazen,
 
zato so, dasiravno bi bili navzlic neljubemu dogodku drugache zheleli,
vsi gostje, ki jih je pred kakim mesecem she s tolikanj goreche vneme povabila,
 
povsem brez kakrshnegakoli medsebojnega vnaprejshnjega dogovora ali namiga,
pa vendar z vech kakor le malce negotovosti, nocoj partijo vista opustili.
 
II.
 
V kochiji sama, hlastno odpechatena, zmechkana ovojnica pa poleg nje,
na sivkast pisemski papir s predobro znanim monogramom v nje drhtechi roki -
za solza in za pejsazhem nov pejsazh trpko minulega - spominjanje,
 
medtem je skozi okno videti domachi gozd, razmochene in blatne ceste
(saj res - dezhuje), na nepregledno rusko stepo (ali francosko podezhelje),
 
na streshnike pristave in na vse, kar pach zhe sodi v to devetnajsto stoletje,
ki ji romanco s peresom in chrnilom vodi v razplet ali nadaljevanje.
 
 
Pesem
 
Lomljivost nekakshnih neobljudenih nekochnekje kakor zavetje dvoma
v pochivalishchu venchnih listov neizmite rane na rani mladosti
z melanholijo lajsha neizmerne, zbrisane oddaljenosti doma,
 
ko strdek grenchice opravkov predpostnih, drobcev ochitanj, tavanj turobnih
zaceli samevanje v prhke vezi pojemanja zimskih obrednih mochi;
 
iz srepe grenkobe v otozhnih otroshtvih, plahih kolebanj, gest neodlochnih,
iz sikanja svita, iz slepih sledi se selijo stihi skoz stike snovi.
 
 
Soba
 
Sedaj, ko v tej hishi umirata nekdo in mrtvoudi nekaj,
se iz joka zhensk, predsmrtnega potu in prelistavanja strani
prelistanih spochne zadehlost izbe nezgovornega krojacha -
 
sedaj, ko nova pomlad, da ga pomladi, mu zatrdno obljubi,
sakralno skalni nich drobljivega zamolka med karizmo tujstva
 
stre srp obstreta rojstvu raz strgan kras nesna, ki strne smrt in krst
v krsti skoz srh za zastor v prstov trs, v prsno brst kot strast - iz prsti v prst.
 
Zid
 
V breztalnem kenotafu troedinosti kraja, chasa in jezika,
kakor ob ritualnih gibih zavesti shestkrat prebodena lutka,
grozav, ambivalenten ja-ne z bolnimi besedami bedech brodi
 
bibavico bolechine bornih biti - neshtetokrat klonirane
jare izotope, baladno goste, neskonchnostopichne tishine
 
vedomskih vrezov verza ter kavernozen, endogen prisad nechisti -
na zhidki kozhi na zhrdjo zhitij v zhled sezheti zhgoch shkrlup prezhaljene obisti.

 

 

M OST
Huje
 
I.
 
Vchasih mrakovi ozhive plesishcha in poti samomorilcev
med boki trav z oklevajochim podrhtevanjem samoskrunitev -
jeki reke, mlaj napochi, voda lepe kodre nosi ...
 
vsi upi pa nabrekli in preklani in pod vrbe razchesani
okamenijo vechni onkraj mrtve dalje obmolkli osami;
 
zadnje oktobrske nochi v kapelici ob zidu: lik neznanke,
prsti trde bridke zanke - brvi trhle - britve tanke ...

 

Mesto
 
I.
 
S chrepinjami leshchurja chutov oskorjena pustota keramike v koraku
od Pungarta do rozhenvenske cerkve in gradu, chez stolp Shkrlovca do Jahacha
doni zamaknjena skozi slanico sonc ob emajliran kontrapost obzidja
 
kot pavke zrelosti v galvaniziran ganglij pregretega zigotnega jedra,
da so temena bron, ramena bron, a bakelitna plecha, mecha, ledja, nedra -
 
rapsod pritoka pa pod milibari chreslovine ter tanina charov - sam in sam
nad Kokrin kardan v katran in kaolin krivoprisezhnih kraljevanj koaguliran Kranj.
 
 
Ob reki
 
I.
 
S tipalkami tanchice izpuhtelega pretakanja zamrezhene plitvine
ter skalne kadi, zalizane z namazi rjavkaste in zelene usedline,
blede v spiralni sigi mladega karmina med meglami jutranje sparine,
 
kar vreli hrum razbrzdane kavalerije razje zamrle kapljevine
izbranih partitur pripeva niza Dopplerjeve uverture sklepnih i in e,
 
ki pevcu kavatine, stance in kuplete v vechni venec val za vali vije
iz liturgije rezkega narekanja med prezbiterij zhleba Kokre.

 

Most /triptih/
 
I.
 
In bolj in bolj in vech in vech podvajanja prizorov mrtvi tek
z visokimi recitativi slutenja kakor zloveshchi rek,
zagozden med pogrezlo trajanje trenutka, trene v trnjev beg
 
iz trena v tren, v trenutni venomer, in venomer sprijeta spet
in spet sesedata svoj spin sveta na strnjenih sizhejev splet,
 
ki jih kot kip je v bit ta gib ta hip skoz tik vlil monolitni mit,
vsevidnih deja-vujev videoprivid, uvit v vidia vid.
 
II.
 
Vsevidnih deja-vujev videoprivid, uvit v vidia vid,
in bolj in bolj in vech in vech podvajanja prizorov mrtvi tek
 
pesem bo, glinja napoj ob jedi pelina, a mila zapoje
V HUJE - POTLEJ V MESTO OB REKI, V MOST, OB REKI V MESTO - POTLEJ V HUJE;
 
sredi zhivljenja nechesa stoji in nekaj zrcalno zastane -
 
in bolj in bolj in vech in vech podvajanja prizorov mrtvi tek,
vsevidnih deja-vujev videoprivid, uvit v vidia vid.
 
III.
 
Vid, vidia uvit v videoprivid deja-vujev vsevidnih
- vsevednih, in kvarchni klon dogodka na olushchenih pomenih,
 
polnemih, otrpneta v oshiljenim zdajzdaj, v poapneli vdih
njih, zdrevenelih med malike, med prejzdajpotem in kakor tih
 
kristalizirani zhevideno pod slikami, ki s tezho olj
bo magistrale drobnega pochetja, bo ujet nihajni pol,
tek mrtvi, prizorov podvajanja vech in vech in bolj in bolj ...
 
 
Ob reki
 
II.
 
Pod kalno kopreno prerokbe komorno kokranje krozhi okrasni razór
skoz klozhaste korce naborka korakov, nakar nakodrano povre v premor,
kakor koder kropi kipech koral raz kór krotkó pogrkujoch koroshki zbor
 
in gol ob goli glog galop grlenih madrigalov struge gládi leglo brega
sipin in sapni slad stesnjenega lesa, s spregatvami sivine peskanega;
 
ko kraj kaménja kope orokavichen zor priklije v prodnih protij shope,
kaligrafija kandiranih barv rezbari konglomeratno kripto Kokre.
 
 
Mesto
 
II.
 
Galanterija gube gledanj z geometrijo gotike granitne galerije gashtejskega klanca
jasni jarino jagodichastih jadrnih jambov jechanja jagnjedi in jelshe Jelenovega klanca,
menazherijo marcipanov marianskega moteta v mahóvnate moherje Mohorjevega klanca,
 
chetvorka chrtov Chrtomira pa chez chudapolni, chutno chipkan chrkopis cheri chirshkega klanca,
helensko himnichna skoz helikon hozane hrama s halogastimi héksametri hujanskega klanca
 
klone klana v kali klice kanchka konchnosti krvi kot Kancijeve kletve kanja na klancu Klanca,
ko kôse krempljev krutega kragulja krivde kljujejo - kako? - kako ni koncev konca klancem Kranja.

 

Huje
 
II.
 
Vchasih kaskade oneme in shum sprehajalishcha ob kanjonu
hripav hlapi hlepech hudo, hudo in huje na Huje k svet'mu Jozhefu,
potem v izpraznjeni navkreber in razvezani vnikamor tik ob shkarpi -
 
ni tretji dar, ni kelih zlat, le pramen las, sprijet z vodenimi dlanmi:
ujeta leta shchip pótochi - dan semánji v letcu pochi ...
 
zvecher pred vsemi svetimi, na dan bedenji - klik begav pod Karavanke,
v prsih strte Mlade Anke - brsti trpke - brite - tanke ...