Revija SRP 129/130

Zoran M. Jovanovich

 

IN VIDETI SEM BIL KOT MOST

 

TRDNJAVA

 

Do trdnjave

na otoku na drugi strani

mnoge skushnjave te chakajo

 

Morje

te korenine vode

in steblo njegovo

od nemira do pepela

 

In neka hosta

ta zelena kuga

na nebo natetovirana

 

In she neshteto stopnic

od dna morja

do dna vetra

 

In kamniti sedezhi

oguljeni od nesmiselnih vzponov

 

A ko se ji priblizhish:

kaj

che je vse to nich

le stolp narisan v zraku

pesek v katerem sonce svetlika

in bije v utripu dneva

 

V trdnjavi

ki se v daljavi

z dotikom svetlobe odpira

je mnogo skushnjav

 

Mar je treba

che nisi preprichan o njenem obstoju

da se napotish do nje

 

Kajti tam

na drugi dlani hoste

na obali nasproti

morda le praznina te chaka

 

 

 

STOPNICE

 

Kam le vodijo te strme stopnice

v stolpe pod oblaki

ali na plecha vetra

 

Korakash po njih

a vse se vzpenja za tabo

 

Mislish da je ostalo spodaj

morje

ono pa se ziblje

takoj za tvojimi rameni

 

Vzpenjash se

in nikjer ne vidish konca

te vechne spirale

vse okrog tebe

enako je kot na zachetku

 

Nikoli se ne dvignesh nad strehe

nikakor s svojo postavo

ne sezhesh prek borov

 

Toda vztrajno korakash

in korakash

a zmeraj na istem mestu

ostajash

 

 

 

SONCHNA URA

 

Nikoli se ne izchrpa

v dvoboju s chasom

 

S svojim mechem ga deli

na svetlobe in sence

 

Dan pred njim

na kolenih klechi

in prosi za en sam sonchni trenutek

 

A on ga zapira

v dolge reshetke senc

 

Neslishno

za vse chute in za vse vetrove

v njem

srce sonca bije

 

 

 

BOJEVNIK

(Pesem chetrta)

 

Nikoli chlovek iz tebe ne pokuka

plazish se po ornih poljih

a bode te zhito ki klije

vesh da je za tem hribom drug hrib

za njim nebo nataknjeno na zlomljen bajonet

in tiste ochi zazrte v nich

in neka okrvavljena pornografska fotografija

v zhepu nekoga

nad katerim ste se izzhivljali

po tej fotografiji

po figurah izrezanih iz mesa

so vas uchili religijo vojne

od prvega do zadnjega povelja

vse le merjenje v tarche

s fotografijami na srcu

v zhivalskem cesarstvu

ko en samec premaga drugega

prevzame njegovo samico

in zmagoslavno rjove

ti ne znash niti rjoveti

niti premagan obrachati rogove v zemljo

zato te ljubi vojak v tebi

ki ga nikakor ne prepoznash

 

 

 

ZORIJANA

 

(3)

 

Morje ima svojo igro

midva svojo

morje sebe s prsti krhkimi kliche

skoz veter

midva z valovi ishcheva

svoji telesi

 

Vlechesh se skoz prstan vode

jaz pa te chakam na drugi strani

s peskom poteshene obale

 

Morje igro ponavlja do utrujenosti

ko omaga

midva spet zachneva

od zachetka

 

 

MOST

 

Legel sem da bi si odpochil

iztegnil sem se takole dolg

tako da so mi noge ostale na eni

glava pa na drugi obali reke

 

In videti sem bil kot most

ne pa kot chlovek

ki utrujen pochiva

 

Ne vem ali sem spal

toda videl sem vse kar se je dogajalo:

najprej je prishla ena mravlja

in bojeche zakorachila po meni

potem pa je hitro stekla na drugo obalo

 

Potem so prishle druge mravlje

in she neke zhuzhelke

in v kolonah so prehajale prek mojega telesa

spotoma so me zhgechkale z nogami

ampak jaz sem bil verjetno tako utrujen

da se nisem mogel premakniti in jih odgnati

 

Nazadnje so se tako opogumile

da so me zachele grizljati

in raznashati

 

Bog, sem pomislil, kako so nehvalezhne

mar ne vedo

da bodo ko me povsem oglodajo

moje kosti razpadle

pa ne bodo vech imele mostu

da bi po njem prehajale z ene obale na drugo

 

 

 

EPITAFI

 

(2)

 

Sedem let sem se vojskoval

in glavo izvlekel celo iz vseh bojishch

in bolezni

 

Prishel sem v svoj dom

in v postelji zraven nje

naletel na tujca

 

Ubil me je z mojim nozhem

zaradi moje zhene

na pragu mojem

 

Zdaj tukaj lezhim s telesom

a moja dusha

je tam kjer je tudi ona

 

 

(3)

 

Zhivel sem

in je nisem spoznal

 

Zdaj sem mrtev

in nemiren zaradi tega

 

 

(6)

 

Ugasnila mi je iskra

v tistem trenutku

ko se je druga

od nje prizhgala

 

 

 

BOLEZEN

 

Zalezla se je vame bolezen

pa je nikakor ne morem izgnati

 

Najprej mi je vse ptice

med reshetke zaprla

ni jih vech

da bi z ochmi prichakale mimoidoche

in se jim spushchale na ramena

 

Potem je zachela brstiti listje

moje mehko

zeleno zhametasto listje

s katerim diham ko spim

 

In tako razsaja po meni

vchasih je nor veter

vchasih pritajena zver

ki me prehiti

kamor koli krenem

in ne znam vech brez nje

 

Reka sem presahla

ki v njenem suhem koritu

dve okorni bivolici

rjoveta ishchoch vodo

 

A ponochi

zmeraj iste sanje me muchijo:

kako cepim rozho

najlepshe vrste

a ko rozha zacvete

je njen cvet pepelnate barve

in brzh ko se ga dotaknem

v prah se spremeni

le pecelj mi ostane v roki

pa se potem tudi roka

v pecelj podaljsha

 

Tedaj iz mene

zachnejo rasti bodice

iz katerih bolezen shkili

in prezhi

 

jaz pa sem njen ujetnik

v svojem utrujenem telesu

 

(23. junij 1976)

(pesnik je umrl 18. julija 1976 – op. prev.)

 

 

 

 

ZORAN M. JOVANOVICH (1933, Skopje – 1976, Sarajevo), makedonski in bosanskohercegovski pesnik, prozaist, dramatik, novinar. V Skopju shtudiral jugoslavistiko, bil novinar skopske RTV; od 1964 zhivel v Sarajevu, tudi tu novinar RTV. S prvimi zbirkami se je uveljavil kot pripadnik generacije makedonskih pesnikov, rojenih po letu 1930, ki so podobno kot njihovi vrstniki v drugih jugo-literaturah v 50/60-ih letih markantno modernizirali pesnishki izraz; makedonska poezija je bila »chez noch« vpisana v zemljevid svetovne literature z izbruhom specifichno vitalne in slikovite simbolistichno-nadrealistichne metaforike, ukoreninjene v tradiciji avtohtone mitologije. V Sarajevu je pisal v srbohrv. (srbske redakcije), tudi v novem okolju med vidnimi ustvarjalci, she posebno kot pesnik in prozaist za otroke (v slov. je prevedena knjiga spominov na otroshtvo v zheleznicharski druzhini med drugo sv. v. Mak ob progi, MK, 1974). Njegovo plodovito in uspeshno (prevodi v ducat jezikov) ustvarjalnost je prekinila nenadna smrt.

Tukaj izbrane pesmi (prve tri iz mak. izvirnika, ostale iz srb.) nakazujejo tipoloshko-kvalitativno jedro obshirnega opusa (tudi radijske, tv in gledalishke igre) kot tisti teksti, kjer se je avtor bolj ali manj uspel izogniti svoji sicer razmeroma opazni »barochni« precioznosti izraza, osredotochen na eksistencialno ekspresijo, chetudi tematsko niti ne posebno izvirno (pesem Most evocira Kafkovo enako naslovljeno »pesem v prozi«: obe groteskno metaforizirata razpetost med socialnimi konteksti Balkana, Srednje Evrope). Pri tem so za njegov »toplo-opojni« lirizem znachilne chutne senzacije iz narave (morje, sonce, veter, zelenje, prelivi svetlobe in sence ipd.), povezane z neujemljivim, a usodnim erotizmom zhenske kot feminilne »variante« lastnega imena (Zoran – Zor/ijan/a; zbirka Pod znakom Zorijane, 1970). Njegovi osrednji poemi Bojevnik in Zorijana sta predstavljeni vsaka s po eno oshtevilcheno enoto.

 

Izbor, prevod in opomba o avtorju Ivo Antich