Revija SRP 129/130

Sara Remzhgar

 

CHRNI VRAN, LEPOTEC

 

POLNOCHNI JEZDEC

 

Utiram si pot k tebi. Shele sedaj.

Kako preprosto se takrat zazdi
bivanje, dihanje na obroke,
lovljenje chrichkov v porajajochem se poletju,
v chasu visoke trave, visokih upov.

Kako z lahkoto si ponudil perspektivo
neprespanih nochi,
perspektivo nedeljskih juter,
ki bi jo nosila s seboj
v teden. In naprej.

Mostovi najinega pogleda
se kujejo v sanje brezbrizhnih mnenj
njih, ki so odshli.
Gradijo jih junaki
najinih zhivljenj z neizbrisljivim upanjem
v kotichkih ustec, takshnih zanesljivih.

Las Vegas, pesek v tvojih laseh
in nostalgichen nagib teles. Preplet dezhevnikov.
Ubijala bi zanje.

Sedaj
pa sem grenak utrip
sladkobe teh besed,
ki mi jih podarjash
iz zarje do temnih tal. Brezpogojno. Brez zamere. She dlje. She vame.

Peoplealwaysleave.
But sometimes ... they come back stay.

 

 

 

GRICHI

 

Nekje je ugodje v neprehojenih poteh,
je medena ujetost med vejevjem razbohotene pomladi.
Zadrzhujem dih lanske svezhine, vecherov,
da bi ohranila preteklo slast,
tako daljno in neznosno.

Vidim te pred seboj
in te ne vidim.
Ljubim te v rdechini vznemirljivega hladnega pisha,
pa se ne spomnim, kdaj sem te nazadnje ljubila.
Jezdec na grichih, najini telesi pod luno,
ki naju gleda, ko je midva ne opaziva.

Pustila sem te s srebrnimi ochmi,
tako nevednega in nebogljenega,
sanjati v grenkem morju.
Ostanki nezhnosti,
napoj ochishchujoche se krvi
moje zhenskosti
se obracha navznoter
in boli v nemem kriku
novih juter, zhenske.

Jochem v obrazu nje,
ki je razpela telo nad tem morjem.
Ki ti je prevzela ochi, ravno tisti dve srebrni okni v vechnost.

Pa se ne spomnim, kdaj sem te nazadnje, pa se ne spomnim.

 

 

LJUBEZEN ALI NEKAJ PODOBNEGA

 

Polnochni jezdec in luna,
ki opazuje dekle na lebdechem balkonu,
dishecho v pomaranchnem olju
maziljenih prednikov.
Vedeli so zanjo in bolezen,
zastrupljanje lazhnih obljub
in zlih namer,
ko je zhrtvovala ochishchene roke.

Njegovo ime je bilo sveto
in v zaporedju trenutkov
me je vzel
nepredvidljivo, nepripravljeno sechi
po vechnosti
v dobrem in slabem, slabem:
sovo, ki je pustila balkon odprt,
med njima tanek sukanec zhivljenja.

Pustil si me
praznih
prostorov,
zdivjano,
ozheto
v kapljicah luzhe,
brbotajochih valov nepoznanega. Izgona. Iz najinega. Gnezda.

Gospod B.
She vedno si z njo.
(Zakaj?!?)
She vedno sem s tabo.
Voljno vlechem najin sukanec zhivljenja.

 

 

 

V TROJE

 

Vech nas je.

In se porajamo iz bolnih zvez, epidemije
danashnjih prednosti,
pravichnih postav moshkih in zhensk
in vseh, ki so tam vmes, v zlatem krogu
jutranjih slabosti,
perspektiv chloveshkih kletk.

V troje vrst smo poravnani,
najprej nasmejani in bahavi,
potlej gnili in majavi.
Naposled vrsto zapustimo
in bedimo, ishchemo, gradimo
v razrushenih domovih vsega,
kar smo nekdaj zhiveli,
nekdaj zajemali s polnimi cheljustmi
navidezne pravichnosti. Uzakonjene postave njih, sodnikov. Bogov!

Potovanje je v neznano
in v dvoje ne, v troje.
On, polnochni jezdec,
in on, lucifer modernih dni.
Ocheta, ocharana, samozvana varuha deklic bisernih uhanov,
v lotosovem cvetu
in s popkovino,
ki jima ne pripada.
In dekleti, ki jima nista izrocheni. Nista izrocheni!

V troje se borim, ne v dvoje.

 

 

 

GLOBINE, KI SO TE RODILE

 

Zanetila sem luch.
Na predvecher zhivljenjskega spoznanja
sem postavila obzorje,
daljno in neznano kot otroshko okno,
skrito pred votlinami ljubezni obnemelega.

Predor te je zajel,
zhelel te je ohraniti v svilnatem objemu
materinih prsi.
Bozhala si ritmichno okvirje
lastnih obnemoglosti,
slasti zhivljenja,
ki ga nisi she poznala.

Utrgan sadezh Raja,
izgnana v dezhelo Nije,
tako Ljubljena in tako Sama.

Nezavedno se mi smejesh
v kotichkih tvojih ustec
nosish pot in sveti cilj,
orodje in reshitev.
Iz globin zaplapolash,
shtejesh ure do vechnosti
in odnashash listje v jesen. Nevidno jesen.

Zaiskrila si se v pesku,
med mnozhico otrok
sem nashla
tvoj medeni, tvoj zlati chevelj.

 

 

 

MOZAIK

 

Strashanski trushch
me je nocoj vznemiril;
legel je nadme kot vir
vznemirljive, iskrive pomladi,
Rojstva.

Vse se s teboj zachne:
vsak konec dobi svoj zachetek
in peresa shvigajo po platnu.
Izrezujejo ponovne krivde
zaradi otrok,
zaradi njih, ki me zasenchijo
in ki so rojeni v ljubezni drugih,
prejshnjih.

Izgubljeni liki pridobivajo nove opore
svojim bitjem,
spajajo se v razlochno,
razumsko telo,
ki ti kazhe pot,
a meni v napachno smer,
proch,
v izgon.

 

 

 

ZNANI OBRAZI (V PREOBLEKI)

 

Pozdravljen ti,
ki te zhe poznam
in si mi tujec prav tako,
a le do roba, do odeje v postelji
in do ramen, ki ti obrachajo svoj hrbet.

Chrni vran, lepotec,
ozharjen, blagoslovljen od Afrodite
in nevednosti,
uzhaloshchenosti, bojim se te,
ponovno.
Ponovno te vidim,
drugachnega,
a tako zelo podobnega, poznanega
murna v svoji suknji,
lazarja (brez hishe),
zhabca, chakajoch
na svojo odreshilno bilko.

Princ in rabelj,
zbujam se ob tvoji preobleki.
Ishchem te v prvi epizodi,
ljubim tvoj minuli svet,
ozharjen je v novem chasu
in nebo ga opazuje,
speche v uri, ki je ne zmanjkuje.

Greva posejat zhivljenje
tja,
do koder segajo jim korenine.

 

 

 

KO (VNOVICH) DRUGICH POZVONI

 

Zhe od nekdaj je tako.
Chrn scenarij.

Zasledujem uro v pesku
in borim se z mlini na veter.
Neprenehoma.
Luna vse to vidi,
a ji mar ni zame, ne zanjo,
le speche prede ob kolesju tirnic.

Moje ohishje je zaklenjeno,
nevarno je.
V njem moram prenochiti,
prenesti ga.
Temno je, temno,
pot mi polzi v prsi,
ko se spaja z materinim mlekom.

V reshetke se pogrezamo,
dva mladicha,
zvita ob telesu nje,
ki ju je speche upepelila
in odreshila zvena vrat,
zaloputnjenih ob prihodu chebelnjaka.

Zhe od nekdaj je tako.

Leta predejo kot mucek,
ki se greje ob kaminu,
a ve, da pojde v svet
izgubljanj.

Chrn scenarij.

 

 

 

IZGON (IZ RAJA)

 

Chakam, da me odnesejo,
zagrebejo v chrno zemljico.
Telo, ki je treshchilo ob rob
ledene gore.
Tako prichakovane,
sposhtovane, a le zachasne.

Zakaj bi me obchudovali;
ne bom jih osvobodila,
nisem med in mleko zanje,
ne poznam reshitev,
ne zmorem plesti iz njihovih sukancev zhivljenja.

Tujka bom,
vzeta od nikoder,
shla nikamor.
V dezhelo Neverneverneverland.
Iz egiptovskega suzhenjstva
v Izrael.
Kar chakam, da me neizgovorljivi zlogi
ugonobijo, me pokonchajo
s svojimi sulicami pravichnosti,
na katere se zanasha Lucifer,
oche dandanashnjih dni.

Pojasnili so mi:
izruvana maternica, prerezan predor,
koshchki mlechnih prsi,
ki se cedijo po stenah in pishejo po njih
v krvi vechne zaveze:
bila je tukaj mati dveh metuljev.
Porezhejo nam krila. Poletimo.

 

 

VRNITEV

 

Noch je le navidezen
pochitek pushchavskega popotnika,
ki s svojimi zastrtimi urami
v peshchenem valju ishche vse,
kar je preshlo,
se izvilo iz zharechih rok budnosti.

Prishlo je s poshto,
ponovno je prihajalo
vech let, vechkrat,
tako prichakovano,
kakor v jutranjem prshenju mili mesec,
ki se dnevu umakne in izdahne zadnji spev.

Ponovno ti prebadam krila
in smrt mi zadishi po pomaranchah.
Pozna me po imenu,
mezhika mi in zapeljuje
s svojim nezhnim, mehkim zibanjem,
slajsha z rdecho shminko
in pretvezo lahnega koraka vechnega pochitka.

Chrni vran jo dalech stran opazuje,
na pechini sveti njegov jok
in vpitje hodi stran, ne slishim ga.

Njegove ustnice gorijo
prhutajo in obupujejo. Kako prichakovano! Kako moshko!
Chrni vran izgine
izpod sopare
nekega nezhnega
majskega dne.