Revija SRP 129/130

Peter Amalietti

 

SLOVENSHCHINA – PRAJEZIK CHLOVESHTVA

(IV)

 

Slovenski jezik

 

Chetrto in zadnje nadaljevanje namenjam odkrivanju neshtetih slovenskih besed in nashih korenov oziroma korenskih jeder v drugih jezikih – mrtvih in zhivih. Kot smo lahko videli v prvih treh nadaljevanjih, je prav nasha slovenshchina kot pravi naravni jezik ohranila najvechji del besedishcha prajezika. Za germanske in romanske jezike prav vsi vemo, da so nastali shele na zachetku minulega tisochletja, torej nekaj sto let za Brizhinskimi spomeniki, vendar je starost slovenshchine she obchutno vechja in se meri v tisochletjih oziroma desettisochletjih. O tem danes ne pricha le to, da so stari venetski, etrushchanski, frigijski zapisi lahko deshifrirani na temelju slovenshchine, temvech da tudi shtevilni antichni jeziki na chelu s sanskrtom, ki mu je od vseh jezikov prav slovenshchina najblizhja, vsebujejo slovenske besede. Latinshchina je bila prvotno le »latovska« etrushchanshchina (dom je postal domus ipd.), stara grshchina je vechino svojih besed prevzela iz starejshih grshkih narechij, predvsem iz karijskega (kranjskega) in frigijskega besedishcha. Slovenske besede ali pa njihove korene je mogoche srechati tudi v skoraj vseh drugih znanih, danes mrtvih antichnih jezikih, celo v stari kitajshchini in japonshchini; vse to je bolj ali manj vedel zhe Valvasor, saj je v svojem uvodu k Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je kranjski jezik mogoche srechati ne le marsikje v Evropi, temvech tudi po Aziji vse do Japonske. Na koncu pa si bomo le mimogrede ogledali she nekaj slovenskih krajevnih imen, ki jih najdemo raztroshene po vsem svetu. 

Che ste prebrali prva tri nadaljevanja, lahko moje zgornje trditve razumete. Do zdaj smo namrech Slovenci v glavnem slishali le, da smo si v preteklosti besede sposojali od Nemcev in Italijanov ter od drugih tujih jezikov (na primer iz srbshchine ali iz hrvashchine), podobno kot si jih danes sposojamo iz angleshchine. Malokdo pa ve, da vsi omenjeni jeziki dolgujejo shtevilne besede prav nashi stari slovenshchini in da so jih torej oni pobirali od nashih prednikov. V nemshkem akademskem svetu leksikografi povsem odkrito priznavajo, da najmanj shestdeset odstotkov vseh nemshkih besed izvira iz »slovanskega jezika«, pravilneje bi bilo rechi »iz slovenskega jezika«; s tem seveda mislim jezik starih Slovenov.

Adam Mickiewicz, poljski pesnik in narodnjak, Preshernov sodobnik, je javno ugotavljal, da je vechina imen za kmechka orodja in opravila v Zahodni Evropi slovanskega porekla; podobno je v prvi polovici minulega stoletja odkril Franc Jeza, da je v Skandinaviji vechina besed, povezanih s poljskimi opravili, istovetnih z besedami v slovenskih narechjih.

 

 

Latovshchina ali latinshchina

 

Danes Slovenci sicer poznamo pojem latovshchine, a le she kot otroshko igro, nekdaj pa so jo uporabljali rokovnjachi, kadar so ropali rojake, da ti niso razumeli njihovih taktichnih dogovorov in ukazov. Na srbo-hrvashkem podrochju temu she danes rechejo »shatrovachki jezik«; tudi moskovski hudodelci so zhe zdavnaj razvili poseben, drugim nerazumljiv jezik. Rimljani pravzaprav niso bili nich drugega kot hudodelska zdruzhba, saj so nekaj stoletij napadali, plenili in zasedali tuja ozemlja. Zato ni nakljuchje, da so »vechno mesto« Roma nashi predniki poimenovali Rim (obrnjen »mir«): Rim je postal njihov sovrazhnik, ko jim je z napadi kradel mir in jih naposled zasedel. In che pogledamo malo podrobneje, se nam pokazheta tudi besedishchi starogrshkega in latinskega jezika kot nekakshna latovshchina. Stari Grki so namrech iz nashega jezika izposojenim besedam, njihovim premetankam ali pa korenskim jedrom, dodajali na koncu –os / –on, Rimljani pa –us / –um.

 

Ares (gr. bog vojne) – a res? (Ko pride kdo s shokantno novico »Zachela se je vojna!«, ponavadi vprashamo: »A res?«)

Aristokrat (starogr. plemenitash) – stokrat Ari (-jec) / Ari – pomeni v sanskrtu Plemenit; Arijci so sebe imenovali Plemeniti (aristokrat – sto rodov plemenit)

Aristoteles (grshki filozof) – sto teles Ari(-jec); sto rodov plemenit

Celibatus – celibat, celi bat (spolno nedejavnemu udu kozhica prekriva glavico)

Citat – chitat : tatich (uporaba citata ali navedka je brez navedenega vira tatvina)

Collosseum – kolosej

Domus – dom

Gladio (mech) – iz slov. gl. gladiti

Liquidus (tekochina) – lik vid (v tekochini viden lik)

Mars (rim. bog vojne) – marsh : sram (sramuje se naj tisti, ki se ne vojskuje in se torej ne udelezhi marsha)

Materia (snov) – iz slov. besede mati, mater(e)

Metalus (kovina) – iz slov. gl. metati (namrech kovinske sulice ali kopja)

Pomerium (prazen prostor pred obzidjem) – po meri uma (naj vsak poveljnik sam presodi njegov obseg)

Prepucius (kozhica na glavici spolnega uda) – prepucaj! (To je neposredno navodilo za pravilno uporabo: Ochisti!). Pucati je stara slov. narechna beseda.

Penis (spolni ud) – peni se (opis izbrizga semena)

 

Povsem ochitno je torej, da se bo morala etimoloshka znanost zasnovati nanovo, ker je doslej temeljila na napachni zgodovinski domnevi, da se je prava civilizacija zachela shele s starogrshko in latinsko civilizacijo, ki pa sta v resnici zgolj dedinji in nadaljevalki: predhodniki starih Grkov so bili Pelazgi oziroma Karci, Rimljani pa so le nadaljevali etrushchansko (venetsko ali vinedsko) civilizacijo in njene tradicije.

V nadaljnjem predstavljam pregled jezikov, ki imajo s slovenshchino sorodne besede; ta seznam kot tudi manjshi izbor tujih besed, ki dokazujejo moje trditve, seveda nista dokonchna. Tudi nisem edini Slovenec s takimi pogledi; nekateri so o tem zhe objavili chlanke in knjige. Med svojimi jezikovnimi raziskavami sem se nachrtno ogibal prebiranja tez in odkritij drugih avtorjev, kolikor dolgo sem le mogel, da sem si lahko ustvaril povsem svojsko podobo in lastno preprichanje. Bom pa nekatere najbolj prodorne in preprichljive avtorje (Anthonyja Ambrozica, Mirka Shtibina, K. B. Meshka, Leopolda Verbovshka, Lucijana Vugo, Iva Petkovshka, Franca Jezo ...) vsekakor predstavil v knjigi Adamov jezik, saj izvrstno dopolnjujejo, ilustrirajo in potrjujejo moje trditve.

Pred nekaj leti sta se iz Juzhne Indije vrnila Slovenec, pek z Vrhnike, in Slovenka, prostovoljna delavka, in oba sta porochala, da sta v Indiji naletela na pleme, s katerim sta se lahko sporazumevala kar po slovensko – ne vemo sicer, ali sta oba govorila o istem plemenu, saj nista potovala skupaj. To se lahko zgodi le nam, Slovencem, ki imamo v svojem jeziku za zdaj she skrit pravi ZAKLAD (ta beseda izhaja iz ZA-KLAT, torej za zaklat, zato ni chudno, da je baje vsak ZAKLAD ZAKLET) oziroma ZAKLADnico chloveshkega prajezika. Seveda nihche ne trdi, da se je ta prajezik imenoval slovenshchina, bolj verjetno je ime kranjshchina; ta je tako starodavna, da so jo govorili zhe prvi ljudje, imenovani Pelagi (Pelazgi), ki so po starogrshki legendi bivali v severni Anatoliji (Mala Azija) in so se pozneje vechinoma preimenovali v Karijce, pa tudi v Frigijce, Lidijce, Ionce, Mikence in Krechane.

Iz korena kar- / kr- izhajajo etnichna imena: KARIJCI v Mali Aziji – ARIJCI povsod – KARNIJCI na Primorskem in v KARNIJskih (Julijskih) Alpah in KARavankah – KARANTANCI (Karnijski Anti) na Moravskem, Slovashkem, v Panoniji in Sloveniji, od tod tudi nemshko ime za Koroshko – KΔRNTEN; KARNIOLCI – KRANJCI (po Valvasorju so bili Kranjci tudi Primorci, Istrani, Dolenjci, Shtajerci itd.). V minulem tisochletju, she zlasti v 19. stoletju, se je ta kranjshchina (njen lirski vrhunec je vsekakor Preshernova poezija) z drugimi nashimi narechji zlila v slovenski jezik. Seveda pa so tudi vsa druga slovenska narechja izhajala iz istega prajezika kot kranjshchina in torej vsa temeljijo na istem prajezikovnem substratu. To je menda tudi edina mozhna razlaga, zakaj najdevamo slovenske besede in nashe besedne korene v skorajda vseh znanih mrtvih in zhivih jezikih.

 

Za veliko sorodnost slovenshchine s sanskrtom so Slovenci vedeli zhe za chasa Presherna, konec minulega stoletja pa so to potrdili tudi tuji jezikoslovci.1 Da je slovenshchina od vseh jezikov najblizhja sanskrtu (starovedskemu jeziku pa she bolj), se zdi chisti chudezh, saj nasha uradna zgodovina za ta fenomen nima razlage. Vse skupaj she dodatno zaplete dejstvo, da je vech slovenskih zasebnih raziskovalcev predantichnih in antichnih jezikov odkrilo njihovo neverjetno sorodnost s slovenshchino; isto pa odkrivamo tudi za skoraj vse znane zhive jezike.

 

1.         starovedski jezik in sanskrt

2.         dravidski jeziki

3.         stara kitajshchina

4.         aboriginski jezik

5.         staroegipchanski jezik

6.         kaldejski in mezopotamski jezik

7.         venetshchina

8.         etrushchanski jezik

9.         staronordijski jeziki

10.       hetitski jezik

11.       skitski jezik

12.       staroperzijski jezik

13.       hebrejshchina

14.       fenichanski jezik       

15.       starogrshki

16.       ilirski

17.       latinski

18.       starogotski

19.       japonshchina

20.       slovanski jeziki

21.       germanski jeziki

22.       romanski jeziki

23.       skandinavski jeziki

24.       latvijski

25.       estonski

26.       arabshchina

27.       turshchina

28.       madzharshchina

 

Ta seznam obsega zgolj tiste jezike, za katere zanesljivo vem(o), da je v njih mogoche najti slovenske besede in korene, ker imamo konkretne primere enakih in podobnih besed ter korenskih jeder. Staro paradigmo, da je sanskrt oche indo-evropskih jezikov, bi torej morali zamenjati z novo: prababica vseh indoevropskih jezikov (s sanskrtom vred) je stara slovenshchina oziroma kranjshchina, nekateri poznavalci ji tudi rechejo venetshchina. V ne tako oddaljeni prihodnosti bo zato slovenistika postala najpomembnejsha lingvistichna disciplina na svetu in nashe pomembno izvozno blago. Sam nenehno odkrivam sorodnosti s slovenshchino v vseh jezikih, ki jih srechujem. Da bi te moje vsekakor drzne trditve dokazal, sem za zachetek izbral angleshchino, ki je danes globalni univerzalni jezik. Nihche sicer ne trdi, da je slovenshchina edini naravni jezik (saj so to vsaj delno tudi drugi slovanski jeziki), vsekakor pa trdim, da je velika vechina drugih zhivih jezikov obchutno mlajshih (od slovenshchine) in da so zasnovani umetno, njihova besedishcha pa so bila povsem odvisna od nakljuchnih prevzemov tujk (sprva staroslovenskih, nato tudi drugih).

 

 

Angleshchina in slovenshchina

 

Ker z Anglezhi nikoli nismo bili sosedje, je sorodne jezikovne znachilnosti treba pripisati skupnemu prajeziku oziroma venetshchini. V minulem tisochletju se je angleshchina, ki je bila govor ljudstva, sicer razvijala pod mochnim vplivom francoshchine, v kateri je govorilo angleshko plemstvo; francoshchina pa je nastala pod mochnim vplivom latinshchine, za katero vemo, da je nanjo vplival etrushchanski jezik, ki so ga govorile ugrabljene Etrushchanke Sabinke, matere prvih rimljanskih otrok, katerih materin jezik je bil torej etrushchanski. Zato je latinshchina nekakshna latovska etrushchanshchina (oziroma venetshchina, saj so bili Etrushchani le del Venetov) oziroma izvira naravnost iz stare slovenshchine. Vendar pa ima slovenshchina z angleshchino tako veliko skupnih besed, da mora razlaga vkljuchiti she vpliv jezika Venetov, ki so v davnih chasih zasedli Britansko otochje, pa tudi vpliv NORmanov, ki so osvojili Anglijo leta 1066 (ker so bili sorodniki nashih prednikov NORijcev, je njihov jezik izviral iz istega prajezika kot slovenski). Staro ime za Anglezhe AN-gl-I tudi ni dalech od praslovenskega rodovnega imena ANTI.

Za zdaj pustimo ob strani zgodovinske razlage, kako je sploh mogoche, da sta si dva prostorsko povsem lochena jezika v nekaterih delih besedishcha tako podobna, ter se raje posvetimo zgolj besedishchu v obeh, saj je to, nasprotno kot zgodovina, stvarni in zhivi dokaz, ki ga je mogoche preverjati po slovarjih.

 

Shtevniki:

ONE – ENO

TWO – DVE

THREE – TRI

SEVEN – SEDEM

 

Pritrdilnice in nikalnice:

staroangl. AYAY – JA, JA

staroangl. in sod. YEAH – JE

YES – JA

staroangl. NEY – NE

NO – NE

 

Zaimki:

staroangl. THEE – TI

staroangl. THOU – ONI

ME (izg. MI) – ME, MENE, MENI, MI

WE (izg. VI) – MI (zamenjava VI in MI kazhe, da so nashi predniki Anglezhem rekli VI in so Anglezhi zato mislili, da to pomeni MI, ker se je VI nashih prednikov res nanashal nanje)

THEY – ONI (izg. DEJ, torej DAJ!) ONI so zavojevalci, ki zahtevajo; to pomeni, da so bili nashi predniki v Angliji dokaj vljudni zavojevalci, nevljudni bi si namrech vzeli kar sami.

Zamenjava zaimkov pove, da so v chasu rojevanja angleshchine Britansko otochje zasedli praslovensko govorechi tujci, ki so domorodcem nalozhili davke. Slovenski zaimek prve osebe mnozhine MI so napachno prevzeli v ednini, ker sami niso poznali sklanjatve besed (tudi sedanja angleshchina jih ne pozna) in so pach verjeli, da govorec govori o sebi, ne pa o svojem rodu. Takih nesporazumov in pomot je pri nastajanju umetnih jezikov veliko.

 

Svojilni zaimek:

MY /izg. MAJ/ – MOJ

 

V angleshkem in slovenskem besedishchu najdemo she vrsto drugih znachilnih primerov ujemanja.

 

1. angleshke in slovenske besede z enakim ali skoraj enakim zapisom:

BET (stava) – BET : TEB (zate)

GOD (bog) – (imeti) GOD /gσd

KISS (poljub) – KIS (ustnice se v obeh primerih nashobijo)

LOVE (ljubezen) – LOV (ljubezen je lov, pri katerem lovec postane zhrtev svojega plena)

LET (pustiti) – LET (-eti)

POT (posoda) – POT : TOP

RED (rdeche) – RED (rdecha barva je bila nekdaj svιta in svetost vnasha red v kaos)

SLED (sanke) – SLED (sanke pushchajo sled)

STAR (zvezda) – STAR (zvezde so stare)

TOP (vrh) – TOP

TRICK – TRIK (od tod tudi nasha stara beseda SHTRIK)

VERY (v angl. prav, zelo; prav zares; v polnem pomenu) – VERI (po moji VERI)

 

2. skupne besede, ki se jih enako izgovori v obeh jezikih:

BERRY (jagoda)– BERI (jagoda ali zrno, ki ju je treba nabrati)

CREEK (draga, ozek zaliv) – KRIK (v njej ali njem dobro odmeva)

CROW (vrana) – KROV (najbrzh je angl. domachin vprashal nashega prednika, kako se po njegovo imenuje ptich na hishi, ta pa je menil, da sprashuje za streho, in mu je odgovoril: krov)

WORK (delo) – KROV (chlovekovo prvo delo je poskrbeti za krov nad glavo)

(to) CHAR – (o)zhgati, (o)paliti, (z)ogleniti; (z)ogleneti, pochrneti – CHAR (to je tako stara beseda, da sega v chas, ko se je chlovek shele nauchil uporabljati ogenj in je bilo zanj to kot nekakshna charovnija)

CHAIR (stol) – CHER (stol in cher se po videzu ne razlikujeta, she zlasti che se je na cher mogoche udobno usesti)

(to) DIE (umreti) – DAJ (Angli so raje umrli, kot pa da bi zavojevalcu dali, kar je terjal)

DEAR (dragi) – DIR (od tistih, ki nam niso dragi, zbezhimo)

FINE (dobro) – FAJN (dobro – slovenska narechna beseda)

HOOD (kapuca, krinka) – HUD

(to) LAY (lezhati) – (g)LEJ

LIE (lazh) – LAZH, LAG(-ati)

(to) LICK (lizati) – LIZ (-aj, -ati)

LOAN (posojilo) – LON (zast. izraz za posojilo)

LOCK (kljuchavnica) – LOK (stare kljuchavnice so zares imele obliko nekakshnega loka)

LOW (nizko) – LOV (lovec na prezhi je nizko pri tleh)

MATCH (tekma) – MECH (tedaj, torej na zachetku drugega tisochletja, so imeli tekme predvsem v mechevanju)

MATCHES (vzhigalice) – izg. MECHI(-s) (vzhigalice so kot nekakshni drobceni mechi)

MAY (nepravilni gl.: smιti) – (i)MEJ

OWN (lasten) – OVEN (najbrzh so nashi predniki reshevali vprashanje, chigav je neki oven)

PEAR (hrushka) – PIR (zast. gostija)

RAY (zharek) – REJ (stara koroshka plesna veselica)

RICH (bogat) – RICH : CHIR (bogati dobijo hitro chir)

(to) ROW (veslati) – ROV (gibi pri veslanju so podobni tistim pri kopanju rova)

SIN (greh) – GREH (spolnost)

SUN (izg. SAN) – SONCE

(to) SEEK (iskati) – SIK(-ati)

(to) SHINE – SHAJN (narechna beseda, ohranjena v rezijanshchini)

SWEAT (pot, znoj) – SVET

SWEET (sladek) – SVIT      

 

3. angleshke in slovenske besede s skupnimi koreni:

BROTHER (brat) – BRAT

CLAN (klan) – KLAN (pa tudi CHLAN)

DEVIL (hudich) – DEV(-a), staro slov. ime za bozhanstvo ali boginjo

DOUGHTER (hchi) – DOT(-er), oche mora zanjo dati DOTO : O(D)TOD, ki gre skupaj s hcherjo od hishe

FATHER (oche) – FOTR (zast. oche), tudi BOTER

FOODER (seno) – FUTER (slov. narechno: hrana)

MOTHER (mati) – MATER

SISTER (sestra) – SESTRA

SON (sin) – SIN

WOLF (volk) – VOLK

 

4. angleshke in slovenske besede z enakim ali nasprotnim pomenom:

(to) CHEER (razveseliti; vedro razpolozhenje, odobravanje) – CHIR (povsem nasproten pomen)

DREAM (sanje) – DREM(-ezh, -ati)

EDEN (raj) – EDEN (raj je samo eden)

(to) MOCK (norchevati se ) – MOK(-a), burkezhi so si obraz pobelili z moko

NOSE (nos) – NOS

OVEN (pechica, pech) – PECH (najbrzh so ovna pekli v pechi, ko je prishlo do nesporazuma)

 

5. zrcalne angleshke in slovenske besede:

LAV (izg. besede: love) – VAL (ljubezen je kot val, ki nas ponese s seboj)

LUCK (srecha) – KAL

 

Primerov podobnosti med angleshchino in slovenshchino, she posebno v korenih besed,  je toliko, da jih tukaj ne kazhe nadalje razchlenjevati. Mimogrede naj le omenjam, da je angleshchina iz imena nashega naroda (Sloven/e) celo skovala vech besed, ki imajo za nas precej zhaljive pomene: sloven, Slovene, slovenliness, slovenly; slednja (izg. sla΄v*nli) npr. pomeni 1. umazan; nebrizhen, nereden; figurativno: nemaren, zanikrn; 2. nemarno, nebrizhno, zanikrno.

 

Po tem lahko sklepamo, da so tedanji Anglezhi zelo trpeli pod trdo peto nashih prednikov in je marsikaj, kar je bilo povezano z nami, z nashim imenom vred, dobilo slabshalni pomen. Podobno je bilo v srednjem veku, ko so Anglezhi (in tudi Italijani) sifilisu rekli »francoska bolezen«, Francozi pa so ga prav nasprotno imenovali »angleshka bolezen« ... Da vsak umetni jezik zaznamuje tudi »ideologija«, ki se zrcali v njem, lahko vidimo na primer iz angleshkih besed right (desno, pravilno) in left (levo, tisto, kar ostane); desno je pravilno, desnichar je zdrav (podobnno zhe v latinshchini: dexter – sinister, laevus).

 

 

Sanskrt in slovenshchina

 

Velika sorodnost slovenshchine in sanskrta je bila na Slovenskem shirshe znana zhe v shestdesetih letih 19. stoletja, dobrih sto let pozneje pa so tuji jezikoslovci (leksikologi ali besedoslovci) ugotovili, da je od vseh jezikov ravno slovenshchina  najblizhja sanskrtu, saj imata skupnih vech kot trideset odstotkov korenskih jeder. Obenem imata tudi shtevilne sorodne slovnichne znachilnosti, she zlasti je zanimivo, da imata oba jezika tudi dvojino in sklanjatve, ki so marsikdaj celo docela istovetne. V zadnjem chasu to fascinantno podobnost odkriva in razkriva tudi vse vech Slovencev, vendar pa skoraj vsi (s tujimi lingvisti vred) to napachno razlagajo, saj sklepajo, da je slovenshchina te skupne besede prevzela ali dobila od sanskrta. Jaz pa menim, da sta oba jezika svoje besedishche prevzela iz prvotnega prajezika, pri chemer je slovenshchina precej starejsha od sanskrta; ker se je obchutno manj razvila, je ostala precej blizhja prajeziku kot visoko razviti klasichni sanskrt.

Poglejmo zdaj nekaj primerov enakih ali podobnih besed v slovenshchini in sanskrtu. Za lazhje iskanje sorodnosti je treba uposhtevati nekaj znachilnosti: sanskrt je nagnjen k akanju, torej k pogostejshi rabi samoglasnika A, marsikdaj pride do dolochenih aliteracij oziroma zamenjave chrk: nash K lahko v sanskrtu postane C (ali nasprotno), S se spremeni SH (ali nasprotno), C v CH (ali nasprotno), Z v ZH (ali nasprotno), B se vchasih spremni v V (ali nasprotno), J v ZH (ali nasprotno). Vchasih sta besedi po chrkah enaki, le drugache ju je treba obrniti (premetanke), najpogosteje pa so drugachni samoglasniki, ki so bolj spremenljivi del besede kot soglasniki. Omenili smo zhe, da so nosilci pomenov besed soglasniki in da korenska jedra obichajno tvorita dva soglasnika, med njima pa je (spremenljivi) samoglasnik.

Vchasih naletimo na diametralno nasprotni pomen v obeh jezikih pri sicer na videz skoraj povsem enakih besedah. Tudi pri oznachevanju spola besed pri sanskrtu velja prav nasprotno: moshki spol oznachuje pripona –a, v slovenshchini pa ta praviloma kazhe zhenski spol. Teh podobnosti, sorodnosti in nasprotnosti, ki pa tudi zrcalijo podobnost, je she veliko; tukaj si oglejmo nekaj konkretnih besed, ki sem jih med brskanjem po novem sanskrtsko-slovenskem slovarju mimogrede odkril; che bi se namrech zadeve lotil bolj temeljito, bi ta seznam obsegal vech kot sto strani.

 

abhividhi – v videnje

achati – zacheti

adhjati – dojeti

agni – ogenj

agnishtha – ognjishche

akraja – trgovina na drobno

/glej pripombo pri ameja/

ameja – neomejeno, brezmejno

/a- je v sanskrtu nikalnica ali zanikanje/

ankati – sankati

anulepa – maziljenje, lepotichenje, »a ni lepa«

anzhani – zhena

arusha – ruso (rdeche)

arzhati – zharchiti

beshati – bezhati, peshachiti

dadhate – dati

daru – drva

dattra – dar

dina – dan

driti – dreti

dru – drevo

dur – duri

ekhati – tekati

gava – krava

gavaja – goveja

gavya – kravja

ghrita – ogret

giri – gora

govadha – govedina

govindha – govedar

gopati, goshpati – gospod

gospa – varuh govedi

grabti – zgrabiti

grhi, gharnote – goreti

hima – zima

hudati – hoditi

irasjati – razsajati

jivina – zhivina

juga – igo, jarem

jusha – juha

jutha – jata

mada, madhu – med

madhu, madishtha – medica

mas, mans – meso

mas – mesec (dni)

masa – mesec

matr – mati, mater

megha – megla

meghajate – (za)megliti

mehana, vasti – mehur

mishati – odpreti ochi

mrtaka – mrtvak

nabhas – nebesa, nebo

naga – kacha

nish, nakta – noch

pa, pati – piti

pacha, pachati – pechi

palajati – popeljati se

palati – peljati se

palita – paliti, zazhgati

parjeti – prijeti

 

pasati – opasati

pashava – pasha

pasha – past

pashjan – pazhnja

pashu – pazi!

pashuvja – pasha, pashnja

pat-jate – paziti, pasti

pelati – peljati

pibati, papijat – popivati

piti – pitje, pijacha, pivnica

pratrasati – pretresti, prestrashiti se

prija – prijetno

prijasha – biti drag

prijazhana – ljubica

putika – gniloba, smrad

ruch, ruk – luch

sada – sedenje, sed

sampiti – popivanje

samplava – poplava, potop

samprasana – dovoljenje (samo vprasha naj ...)

samprija – prijateljsko, naklonjeno

sanjora – spanec, spanje

sivaka – krojach

sivana – shiv

sivika – shivilja

sivjati – shivati

smajana – smehljanje

smarana – zmerjanje

smrtirodha – pozaba

sotseka – visoko, vzvisheno

spash, pashjati – paziti

sthal – stati trdno

sthala – shtala, hlev

stobhati – stokati (od sreche)

sudhi – razsodno

suprija – zelo prijetno

suvati – suniti

tama – tema

tarunakha – trn

tekate – iti

trajate – varovati, ohraniti

uda – voda

udbharati – odbrati

udijarti – oddirjati

udra – vidra

undati – dati ven

upakirana – pokrivanje

upalobhajati – obljubljati

(upal obhajati)

vanati – zveneti, odzvanjati

varana – snubljenje

varutr – varuh

vasa – bivalishche

vasati – vasovati, stanovati (v vasi)

vashti – voshchiti

vatsaka – bacek ali backa

vedas – veda

vjachati – razviti, razshiriti

vodham – voditi

urna ali aviloma – runa, volna

zhihite – odhiteti naprej

zhivati – zhiveti

 

 

Od kod izvira ta velika podobnost dveh jezikov, ki sta si danes prostorsko in chasovno sicer mochno oddaljena, nam bo v blizhnji prihodnosti najbrzh razkrila genetika; znano je zhe namrech, da med Indijci in Slovenci obstajajo velike genetske podobnosti, she zlasti s Sikhi iz Amritsarja in okolice. Niti jezikovne niti genetske sorodnosti Slovencev in Indijcev uradni zgodovinarji ne znajo pojasniti in na temelju svojih virov tega niti ne morejo, vendar je ochitno, da so bili nekoch, pred vech tisochletji, nashi predniki tako ali drugache neposredno povezani s t. im. »Indijo Koromandijo«,  morda so tam tudi bivali. Joshko Shavli, eden pionirjev venetologije, je odkril, da ime Indija izvira iz toponima Vindija (kot se sicer tudi imenuje gorovje na jugu indijske podceline), ta pa iz etnonima Vindi (Vendi ali Veneti), ki oznachuje pleme nashih prednikov. V Vojvodini she danes obstaja mesto Vindija.

 

 

Slovenski toponimi po vsem svetu

 

Potem ko so na razlichnih podrochjih po Evropi odkrivali shtevilne povsem slovenske toponime, predvsem imena gora, rek in dolin pa tudi mest oziroma vasi, je vech nashih nepoklicnih zgodovinarjev zachelo javno dvomiti o she vedno uradno veljavni »pravljici« o naselitvi Slovanov v shestem ali sedmem stoletju. Sam sem na zachetku devetdesetih povsem po nakljuchju podobno odkrival med vozhnjo po Shvici, kjer je res najti veliko slovenske toponimike, zlasti imena gora in rek. Celo ime Shvica pripisujem slovenskemu izvoru z dvojno razlago: Shvica je visokogorska dezhela, med hojo po njej se chlovek mochno poti (shvica), obenem pa so njeni prebivalci tako zelo marljivi, natanchni in delovni, da kar »shvicajo«. Shvicarski staroselci se imenujejo Retoromani, kar lahko poslovenimo kot romanizirani Retijci (Rezijan/c/i), ki so nekdaj segali vse do Francoskih Alp, zdaj pa so ostali samo she v Reziji. [O tem prim.: Branko J. Hribovshek, Imeni Raetia in Schwyz ; Revija Srp, 75-76/2006; 77-78/2007 – op. ur.]. Prav tako so novejshe genetske raziskave (DNK) danashnjih evropskih narodov in etrushchanskih mumij pokazale, da ima del sodobnih Slovencev petsto let starejshi gen kot vsi drugi znani narodi, obenem pa se je potrdila enakost etrushchanskega gena in gena, ki ga ima del sodobnih Slovencev, in zatorej ni nobenega dvoma o nashem blizhnjem sorodstvu z Etrushchani, nich manj pa tudi z vsemi drugimi Veneti. Ne pozabimo tudi, da ima od vseh znanih narodov skupen gen (oz. njegov podtip) z evropskim praochetom Φtzijem edinole del sodobnih Slovencev. Torej sodobne genetske raziskave, ki so shele v zametku, potrjujejo venetsko tezo enako, kot jo tudi jezikoslovna spoznanja, ki sem vam jih predstavil.

Vzporedno z odkrivanjem slovenskih besed v venetskih/etrushchanskih zapisih so slovenski venetologi svoja odkritja dokazovali zlasti s shtevilnimi slovenskimi toponimi, ki so jih ugotavljali po vsej Evropi; o teh odkritjih so izdali vech knjig, v katerih so temeljito obdelali tovrstno toponimiko v Severni Italiji, Avstriji, Shvici, Nemchiji, Provansi in Angliji. Vendar pa je mogoche odkrivati slovenske besede tudi v shtevilnih toponimih na podrochjih, kjer za Slovence in Slovenijo niso nikoli niti slishali. Navedel bom le par zadevnih primerov iz tujine.

 

Breg – Berg; neshteti bergi (-bergi) v Nemchiji (npr. Nόrnberg) in Skandinaviji

Brest – pristanishko mesto v severni Franciji

Bruselj – brus, bruselj (nesporno nas v Bruslju tako in drugache »brusijo«)

Dolomiti – DOL LOMITI (ko gresh DOL, se poLOMISH; ime hribovja svari, da je spust z njega nevaren, she zlasti med smuchanjem na Sella Rondi)

Holm – Grich: neshteti Holmi in –holmi v Nemchiji in Skandinaviji (npr. Stockholm; tudi »shtok« je stara slovenska beseda, ki so si jo od nas izposodili Nemci)

Marmolada – najvishji vrh v Dolomiti (prim. marmelada)

Oslo – staro kmechko orodje oselj ali osla za ostrenje kose

Ottava – otava (cheprav lezhi dalech na severu, pa lahko tam zhe kosijo travo)

Ravena – to italijansko mesto lezhi na RAVNINI

Severn – reka, ki teche v Angliji s severa na jug

Tabor – ime mnogih gora po svetu, nedalech od Kaira je tudi kraj Tabor. Prvi zgodovinar Herodot (po materi je bil Karc) porocha, da so se tja naselili Karci (sicer doma v Mali Aziji), ki so bili prvi tuji naseljenci v faraonovi dezheli.

 

Namesto da bi nadaljeval ta seznam v neskonchnost, zainteresiranim bralcem priporocham, da tudi sami zachnejo pozorneje spremljati pomenljivost zadevne toponimike.

 

 

 

_________

[1] Sanskrt, klasichni indijski slovstveni jezik, je spoznala Evropa v 16. stol., ko je prinesel o njem prve novice italijanski potnik Filippe Sassetti. V 17. in 18. stol. so se posamezni misijonarji, jezuiti, nauchili sanskrta. Ko se je kasneje v Indiji zachelo angleshko kolonialno gospostvo, so Angleshko-vzhodnoindijsko druzhbo, v zachetku chisto trgovsko podjetje, vodili zgolj praktichni nagibi pri preuchevanju staroindijskega slovstva. Anglezhi so morali poznati indijsko pravo, da so lahko sklepali zase ugodne pogodbe. (Bernhard Jacobi)